Je res tako samoumevno, da prav vsem omogočamo volilno pravico?

Priznam, naslov je provokativen in ima kanček elitističnega prizvoka.

Vendar ne, dragi levoliberali, volilne pravice ne nameravam oporekati manjšinam, ženskam, Romom, temnopoltim, ali, bognedaj, gejem, lezbijkam in transseksualcem. Po mojih kriterijih bi lahko zapadla tudi kakšnemu "belemu, zdravemu, dobro situiranemu starejšemu moškemu", kot je današnje "družbene priviligirance" nedavno opredelila profesorica s FDV dr. Barbara Rajgelj.

V času, ko omalovažujemo politike in demokratične institucije, postavljamo selfi platforme pred spomenike diktatorjem in na shodih prosvete namesto Prešernove Zdravljice prepevamo Internacionalo, je moj namen politično nekorektno opozoriti na nekaj, kar je najbolje ubesedil moralni teolog dr. Ivan Štuhec:

»Demokratično kulturo lahko dvignemo zgolj z uvedbo sistematičnega izobraževanja za demokratično kulturo od vrtca naprej«, obenem pa nam manjka zavest, da »brez večstrankarskega sistema ni demokracije«.

Podobne besede lahko kdaj slišimo tudi od nekaterih intelektualcev z druge, rdeče strani, denimo prof. dr. Igorja Lukšiča.

Zato nam škriplje demokracija

Štuhec je v povolilni oddaji na TV Slovenija citirane besede sicer izrekel v kontekstu nizke volilne udeležbe na predsedniških volitvah. Vendar veljajo na splošno kot ena boljših diagnoz, zakaj slovenska demokracija ne deluje na način, kot je praksa v resnih, zrelih demokratičnih državah.

Štuhečeva diagnoza pojasnjuje demokratične odklone, v katerih smo evropski rekorderji; od najnižjega zaupanja v državno oblast, najnižje volilne participacije ter največje brezbrižnosti do politike kot urejanja družbenih razmer nasploh.

Mnogi se tolažijo, da gre za pubertetniške težave mlade demokracije, ki jih bomo slej kot prej prerasli. A v to močno dvomim. Tovrstne težave se namreč z leti ne odpravljajo, temveč se poglabljajo; navsezadnje v brezbrižnosti do prakticiranja demokracije in v volilni abstinenci prednjačijo mladi.

Saj jim ni za zameriti. Ker ni »sistematičnega izobraževanja za demokratično kulturo,« pač nimajo zavedanja, zakaj naj bi demokracija sploh bila vrednota in kako jo izpopolnjeno živeti v praksi.

In sistematično izobraževanje za demokratično kulturo se začne v vrtcih, pravi dr. Štuhec. Natančneje, bi se moralo začeti. A v državnih vrtcih se v imenu sledenja "ideološki nevtralnosti" radira vse, kar ima vonj po narodovi kulturi, temelječi na antičnem grško-rimskem in krščanskem izročilu. Poudarjanje slovenstva pa se neredko smatra kot politično nekorektno, celo nacionalistično početje.

Kaj dosti drugače tudi ni v državnih šolah (vsa čast učiteljskim izjemam).

Slovenci imamo čez politike toliko za povedati, a hkrati pozabljamo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva zgolj odsev nas samih in družbe v kateri živimo.

Pljuvanje v lastno skledo

V volilni oddaji ob predsedniških volitvah je dr. Štuhec izpostavil še drug, s to problematiko tesno povezan problem – da v javnosti o politikih in strankah praviloma govorimo zgolj v negativnem smislu. “Nismo še prišli do zavesti, da brez večstrankarskega sistema ni demokracije,” je takrat dejal.

Slovenci imamo čez politike toliko za povedati, a hkrati pozabljamo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva zgolj odsev nas samih in družbe v kateri živimo.

In enako, če ne bolj kot politiki, v minulih letih demokratičnim standardom niso bili dorasli osrednji mediji.

Četudi pustimo vnemar njihovo politično enostranskost, glavni mediji niso kaj prida prispevali h gradnji postulatov demokracije kot so nazorska raznolikost, mnenjski pluralizem, politična participacija, enakost možnosti …  ter k spoštovanju institucij, skozi katere se demokracija udejanja: vlade, državnega zbora, političnih strank, poslanske in drugih voljenih funkcij itd..

Raje kot to smo poslušali, da politiki vsi po vrsti lažjo, kradejo, ali pa vsaj brezplodno razpravljajo in s tem ljudem kradejo čas in denar. Skratka vsi so isti pokvarjenci in barabini, zaradi kakršnih ni vredno na volišče, je bolj ali manj prikrito sporočilo. Od tu je zgolj še korak do sklepa, da demokracija sploh nima smisla.

"Fake news" politiki

Zato so ljudje tudi postopoma prenehali voliti in se nasploh zanimati za politiko. Stopnja politične izobraženosti in splošne družbene razgledanosti je posledično tako padla, da volilne odločitve niso več stvar racionalnega razmisleka, kaj šele poznavanja programov (vsebine), temveč zgolj še intuitivnega odločanja na podlagi forme.

Zmaga pač najbolj prepričljivo nališpan nov obraz; bodisi v "uspešnega gospodarstvenika", "moralno-etičnega pravnika" ali pa "učinkovitega praktika", kar je pač trenutno aktualno. Vsi ti ljudski zmagovalci imajo skupno to, da se na koncu izkažejo za "fake news" politike s fake maskaro za enkratno uporabo.

Razumljivo je, da se volivci lahko pustijo zavesti enkrat, največ dvakrat. A ko takšno odločanje preide v redno ponavljajoči se vzorec, se človek resno vpraša, ali je ljudem na takšni stopnji demokratične (ne)zrelosti res pametno zaupati tako pomembne odločitve kot je izbira voditeljev države. Ali pa ni nemara bolje počakati na politično doraslejše generacije.

Nazadnje se je tovrstnim skušnjavam seveda potrebno upreti, saj kot demokrati, če to želimo ostati, ljudem pravice voliti, ne glede na vse, ne moremo odreči. Navsezadnje se je za demokracijo ne da boriti z nedemokratičnimi sredstvi. Zagotovo pa lahko od politikov zahtevamo, da izobraževanje v demokratični kulturi čim prej vzpostavijo "od vrtca naprej".

A to lahko storijo le tisti, ki niso "fake", torej sami proizvod tovrstnega sistema. In ker moramo takšne najprej izvoliti, je s tem sklenjena spirala pasti, v katero smo se v Sloveniji ujeli. Ali se je bomo tokrat vendarle osvobodili, bo jasno kmalu.