Janez Drvarič o Slovencih na Eurobasketu: Umanjkal je koncept igre – tako v napadu kot v obrambi (1. del)

Nekaj dni je od konca Eurobasketa 2022, dovolj, da so se glave ohladile ter prve misli usedle, postale treznejše in zato realnejše. Zdaj je čas za analizo s strokovnjaki, kakršen je starosta slovenske košarke, nekdanji selektor in dolgoletni strokovni delavec na KZS, Janez Drvarič.

73-letnik velja za enega največjih košarkarskih strokovnjakov pri nas. Leta 1993 je Slovenijo popeljal na prvo evropsko prvenstvo, pred tem je denimo kot glavni trener Cibone treniral Dražena Petrovića, kot pomočnik trenerja pa je z Jugoslavijo na dveh zaporednih olimpijskih igrah osvojil kolajno –  leta 1984 v Los Angelesu in štiri leta kasneje v Seulu.

Še vedno je močno vpet v košarkarski svet. Svoje trenersko znanje predaja naprej kot predavatelj na številnih tečajih in seminarjih, deluje pa tudi kot inštruktor za trenerje pri Mednarodni košarkarski zvezi FIBA. A več o tem v drugem delu intervjuja. V prvem delu, ki je pred vami, sva govorila predvsem o minulem evropskem prvenstvu in stanju ter perspektivah slovenske košarke.

Gospod Drvarič, začniva pri Eurobasketu. Kako komentirate slovensko zgodbo na minulem evropskem prvenstvu, ki se je zaključila, malo presenetljivo, že v četrtfinalu?

V predtekmovanju smo kar uspešno štartali, predvsem mi je bila všeč tekma z Litvo, prav tako nam Madžarska ni povzročala večjih težav. Zelo slabo pa smo se odrezali že proti Bosni in Hercegovini. Doživeli smo prvi poraz, hkrati pa tudi streznitev, saj smo nato z odliko odigrali tako proti Nemčiji kot tudi Franciji in si kljub vsemu zagotovili prvo mesto v skupini. Sledil je prehod v drugo fazo tekmovanja, v Berlin, ki pa se res ni najbolje posrečil. Že pred usodnim porazom s Poljsko je bila tekma z Belgijo kar zahtevna, končni rezultat pa ne kaže realne slike.

Kaj je bilo v reprezentanci – v njeni igri in okoli nje – drugače kot lani na olimpijskih igrah ali pred petimi leti, ko smo postali evropski prvaki?

Na olimpijskih igrah je imela ekipa že na začetku skromnejše ambicije. Bili smo sicer aktualni evropski prvak, a brez Gorana Dragića. Kljub temu so se kot ekipa izjemno izkazali, ob tem pa je bil tu Luka Dončić, ki nas je vsakič, ko je bilo to potrebno, reševal v napadu. Izvrstno smo odigrali že v kvalifikacijah v Kaunasu, kjer smo se prebili na olimpijske igre iz zelo zahtevne skupine. Žal se je zgodil tisti nesrečni polfinalni poraz s Francozi, v tekmi za tretje mesto pa je prišla do izraza tudi že utrujenost.

Zdi se mi, da je bila reprezentanca takrat bolj kohezivna, bolj povezana, več je bilo sodelovanja. Verjetno je bil tudi pritisk manjši kot letos, a prav gotovo smo igrali drugače. Z evropskim prvenstvom 2017 pa je težko delati primerjavo. Reprezentanca je bila namreč precej drugačna. Zelo pomemben faktor je bil pod košem Gašper Vidmar. Pobral je ogromno skokov, prav tako pa se je dalo z njim igrati zelo prepričljivo po globini. To nam je letos manjkalo. Globinske igre enostavno nismo imeli.

Zdi se mi, da je bila reprezentanca na olimpijskih igrah bolj kohezivna, bolj povezana, več je bilo sodelovanja. Verjetno je bil tudi pritisk manjši kot letos, a prav gotovo smo igrali drugače.

Košarkarji in še posebej selektor Aleksander Sekulić so bili deležni kar nekaj kritik. Ste pri pripravi ekipe za veliko tekmovanje opazili kakšno pomanjkljivost, ki se je kasneje izkazala za pomembno, morda usodno?

Pred prvenstvom sem jih spremljal na vseh pripravljalnih tekmah, ki so jih igrali doma. Tekme v avgustovskem obdobju so bile res zelo zgoščene. Sledile so si ena za drugo, po pripravljalnih smo imeli še dve kvalifikacijski za svetovno prvenstvo. Ne vem, če so sploh imeli  dovolj časa – malo dvomim, a to bo pokazala analiza – za postavitev koncepta igre. Po eni strani napadalnega, pa čeprav smo napadalno orientirana reprezentanca in se je v večji meri napad vrtel okoli Luke; dodaten faktor, ki ga je bilo treba vključiti, je bila priključitev Gorana.

Po drugi strani pa tudi ni bilo obrambnega koncepta. Igrali so bazično, osebno obrambo, ali, kot pravimo, mož-moža obrambo. Alternativne obrambe pa za razliko od drugih reprezentanc – zlasti španske – sploh niso imeli. Gledano nevtralno ali pa s strani bi torej rekel, da je mogoče zmanjkalo časa za trening in pripravo koncepta.

Tekme v avgustovskem obdobju so bile res zelo zgoščene. Sledile so si ena za drugo. Ne vem, če so sploh imeli dovolj časa za postavitev koncepta igre.

Selektorju se denimo očita, da je vzel s seboj vsaj enega organizatorja igre preveč, doma pa pustil visoke igralce in Gregorja Hrovata, ki bi prišel prav po poškodbi Zorana Dragića. So kritike upravičene?

Tudi po mojem mnenju je bil v reprezentanci vsaj en organizator igre preveč. Že vnaprej je bilo jasno, da bo žoga največ v rokah Luke Dončića in Gorana Dragića. Koristnejši bi bil še en visoki igralec (center). Tako bi lahko Edo Murić več igral v svoji naravni vlogi na krilu in le občasno na mestu krilnega centra.

Očitno je bilo, da je Slovenija veliko bolje igrala proti močnejšim reprezentancam, proti malo nižje rangiranim pa so se pojavile težave. Gre vzroke iskati v psihološki pripravi?

Vse reprezentance se za takšna tekmovanja zelo dobro pripravijo. Še toliko bolje odigrajo proti favoritom, zato razmišljati o tem, da gre za nižje rangirane reprezentance, ni na mestu. Če se pojavi kakršnokoli podcenjevanje ali pa je pristop k tekmi slabši – že samo to je dovolj –, ima lahko to zelo resne posledice. Proti Madžarom tega niti ni bilo opaziti (za razliko od kvalifikacij za svetovno prvenstvo, ko je naša reprezentanca na Madžarskem z njimi celo izgubila), v tekmi z Bosno in Hercegovino pa je to izrazito prišlo do izraza.

Po koncu tekme je prišel v javnost celo posnetek minute odmora, v kateri slišimo besede "s kom mi to izgubljamo". Bosna in Hercegovina ima kvalitetno reprezentanco z dvema izvrstnima igralcema, proti Slovencem pa so bili še toliko bolj motivirani za zmago. Ključna je bila sprememba v obrambi – s consko obrambo so nas zelo presenetili. Videlo se je, da na to nismo bili pripravljeni, saj se v pripravljalnih tekmah s tem nismo srečali. To pa je spet tisto, o čemer sem govoril prej, in sicer pomanjkanje časa, da bi se taktično dovolj dobro pripravili – košarka pa je taktično zelo bogata.

Vse reprezentance se za takšna tekmovanja zelo dobro pripravijo. Še toliko bolje odigrajo proti favoritom, zato razmišljati o tem, da gre za nižje rangirane reprezentance, ni na mestu. Če se pojavi kakršnokoli podcenjevanje ali pa je pristop k tekmi slabši, ima lahko to zelo resne posledice.

V nekaterih balkanskih medijih so se pojavile celo insinuacije, da so Slovenci proti Poljakom izgubili po "prekrokani noči". KZS je v kratki izjavi to zavrnila …

Prepričan sem, da to ne drži. V dobi fake-newsa takšnih stvari ni težko spustiti v medije. Morda je prišel kdo na takšno idejo ravno zato, ker so naši vzvišeno govorili o tem, da izgubljajo proti bosanski reprezentanci.

Evropsko prvenstvo je bilo deležno veliko pozornosti celega sveta tudi zaradi treh superzvezdnikov, od katerih pa noben ni zaigral niti v polfinalu. Vas je presenetil uspeh španske reprezentance, za katero se je govorilo, da si od menjave generacije še nekaj časa ne bo opomogla?

Španija nas je na nek način res presenetila, po moje tudi prevarala. Kajti selektor je že pred prvenstvom povedal, da menjajo generacijo in da se pripravljajo z novo ekipo. Skratka, da ne štartajo na visoka mesta. Ampak Španija je vedno nevarna. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo smo z njimi izgubili obe tekmi, tako v Stožicah kot tudi v Španiji. Takrat se je govorilo, da je bila to njihova B ali celo C reprezentanca, ampak oni imajo tak potencial v svojem kadru, da lahko v vsakem trenutku sestavijo kvalitetno reprezentanco. Tudi tokrat so pokazali, da ta potencial imajo, predvsem pa so pokazali, da gojijo vrhunsko timsko oziroma kolektivno igro. Številne so presenetili, vendar po tistem, ko so v polfinalu premagali Nemčijo, verjetno več nikogar.

Španci so bili odlično uigrani; prav gotovo so uigravanju posvetili veliko časa. V Sergiu Scariolu imajo odličnega selektorja in s tem tudi odličnega glavnega trenerja, ki izvrstno vodi tekme. Priča smo bili zelo bogati taktiki, ki jo je demonstriral Scariolo. Zmaga proti Nemčiji je bila praktično njegova zasluga, saj je v odločilnih trenutnih postavil tako imenovano box and 1 obrambo (štirje v conski obrambi, en igralec pa je pokrival Schröderju mož-moža). V zadnjih sedmih minutah Schröder ni prišel več do igre. S tem so prelomili tekmo. Vrhunsko so odigrali tudi finale proti Francozom, tako da so zasluženo evropski prvaki.

Španci so bili odlično uigrani; prav gotovo so uigravanju posvetili veliko časa. V Sergiu Scariolu imajo odličnega selektorja in s tem tudi odličnega glavnega trenerja. Priča smo bili zelo bogati taktiki, ki jo je demonstriral Scariolo.

Nekomu se je zapisala malce pavšalna ocena, da se zmaguje v ligi NBA z zvezdniki, v evropski košarki pa z ekipo. Bi se strinjali?

To izjavo sem tudi sam prebral. Če se ne motim, jo je izrekel David Blatt, vrhunski košarkarski trener, ki je zelo uspešno vodil Maccabi, kasneje je postal tudi evropski prvak z Rusijo. Delal pa je tudi v ligi NBA, tako da pozna razmere. V ligi NBA te lahko zvezdniki pripeljejo do vrha, v Evropi pa je treba bazirati – tudi sam sem zagovornik tega – na timski igri. Španija je zgled oziroma model, kako to doseči.

Zanimivo je, da letos nobena balkanska reprezentanca – morda slučajno? – ni prišla dlje od četrtfinala. So temelji za uspehe v prihodnosti še trdni? Opažate, da je prišlo na Balkanu do kakšnih bistvenih sprememb glede na obdobje velikih uspehov jugoslovanske košarke?

Gotovo so se zgodile določene spremembe na tem področju. Predvsem bi rekel, da so se bistveno skrajšale priprave (tako kot tudi za ostale reprezentance). Številni mladi talentirani igralci odhajajo v tujino in zato niso na razpolago domačim klubom in reprezentanci. Mislim pa, da kljub vsemu še lahko konkurirajo najboljšim. Letos je prišlo tudi do spleta okoliščin. Srbi so imeli kopico poškodovanih igralcev na branilski liniji; Hrvati, ki imajo sicer zelo dober, tudi NBA potencial, so imeli težave predvsem z organizatorjem igre, zato so se zatekli k naturalizaciji.

Območje nekdanje Jugoslavije ni znano samo kot gojišče izjemnih košarkarjev, ampak tudi trenerjev. Je gojišče še plodno? Zasledil sem opazko, da niti srbski strokovnjaki niso več to, kar so bili.

Novih generacij srbskih trenerjev ne poznam dovolj. Poznam jih nekaj, tiste, ki vodijo reprezentance mlajših starostnih kategorij – spremljam jih v okviru Fibinega programa –, in moram reči, da gre za trenerje s kvalitetnim znanjem. Med tistimi vrhunskimi, ki so jih imeli, pa so šli nekateri v tujino, nekateri pa so žal že pokojni, tako kot moj kolega in prijatelj Dušan Ivković.

Kako se dela v Sloveniji glede na leta tako imenovanih "zlatih generacij", ko smo imeli izjemno širino kadra, po drugi strani pa večjih uspehov ni bilo. Zdaj se zdi, da dva ali trije košarkarji izrazito izstopajo, drugi pa so sicer kakovostni, ne pa tako vrhunski. Je ta ocena na mestu?

Z oceno se ne bi strinjal, saj sem prepričan, da se v Sloveniji kar dobro dela. Še posebej v klubski košarki mlajših starostnih kategorij. Veliko je talentov, s katerimi trenerji zelo dobro delajo. Hkrati pa je treba poudariti, da najbolj talentirani mladi igralci zelo zgodaj odhajajo v tujino, saj se zgledujejo po Luki Dončiću. Starši pogosto mislijo, da bo njihov otrok napredoval tako kot on. Ampak Luka je bil izjema. Bolj bi lahko zaupali slovenskim trenerjem, saj so ti res kakovostni.

Najbolj talentirani mladi igralci zelo zgodaj odhajajo v tujino, saj se zgledujejo po Luki Dončiću. Starši pogosto mislijo, da bo njihov otrok napredoval tako kot on. Ampak Luka je bil izjema. Bolj bi lahko zaupali slovenskim trenerjem, saj so ti res kakovostni.

Pri slovenski članski ligi pa bo košarkarska zveza morala narediti določene premike, da bo ta na višji ravni. Problem članske lige v Sloveniji je po mojem mnenju tudi to, da igra v njej preveč tujcev in da ti sploh niso tako kakovostni. Za slovenske talente bi se moralo najti več prostora.

So na obzorju perspektivni mladi igralci, ki bi imeli lahko v naslednjih letih pomembno vlogo v reprezentanci? Letos je slovenska javnost recimo spoznala Žigo Samarja.

Tako je, teh je kar nekaj. Žigo ste že omenili. Tukaj je tudi Jurij Macura, ki sem ga osebno pogrešal na Evropskem prvenstvu, saj bi lahko pomagal pri deficitu visokih igralcev. Na pripravljalnih tekmah mi je bil všeč tudi Bine Prepelič. Potem imamo Luko Ščuko in Roberta Jurkoviča, ki sem ju letos gledal na Evropskem prvenstvu U20 v Podgorici. Pa seveda branilec iz Partizana Gregor Glas. Skratka, imamo nekaj potenciala, ki bo kmalu aktualen za reprezentanco, zlasti ker bodo na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo odsotni igralci Evrolige in NBA-ja.

Vas je kaj strah, da se ne bi uvrstili na svetovno prvenstvo?

Strah me ni, zaskrbljen pa sem. Počasi bo treba zgodbo evropskega prvenstva pustiti za seboj in spremeniti fokus, kajti 10. novembra igramo z Izraelom – v gosteh in kadrovsko okrnjeni. Res se bo treba dobro pripraviti, saj so Izraelci zelo neugodni. Nekaj časa jih že spremljam; videl sem njihovo reprezentanco U20, ki je izločila naše v osmini finala na evropskem prvenstvu. Pričakujemo lahko consko obrambo, ki je eden od zaščitnih znakov izraelske reprezentance. Če bomo imeli težave pri metu z razdalje oziroma če koncept, kako napadati to consko obrambo, ne bo razdelan, se lahko znajdemo v težavah.

Počasi bo treba zgodbo evropskega prvenstva pustiti za seboj in spremeniti fokus, kajti 10. novembra igramo z Izraelom – v gosteh in kadrovsko okrnjeni. Pričakujemo lahko consko obrambo, ki je eden od zaščitnih znakov izraelske reprezentance.