Janez Drvarič: Luka Dončić je večji talent od Dražena Petrovića (2. del)

V prvem delu intervjuja je košarkarski strokovnjak Janez Drvarič spregovoril o minulem Eurobasketu, na katerem ga je navdušila Španija, predvsem njena uigranost, pri Slovencih pa je pogrešal napadalni in obrambni koncept igre. V drugem delu intervjuja, ki je pred vami, pa je beseda tekla o jugoslovanski košarki, k uspehom katere je Drvarič v različnih trenerskih vlogah bogato prispeval, pa tudi o razvoju košarke v zadnjih desetletjih in primerjavah med Luko Dončićem in Draženom Petrovićem. O slednjem nam je zaupal tudi zanimivo anekdoto.

V košarko ste močno vpeti že več kot pol stoletja, kot trener ali pa pomočnik trenerja ste osvojili vrsto odličij z največjih tekmovanj. Kje vidite glavne spremembe v načinu igre in pripravi igralcev v primerjavi z recimo osemdesetimi leti prejšnjega stoletja?

V tistih časih smo imeli bistveno več časa za priprave. Priprave, priprave, priprave – to imam še vedno v glavi. Lige so se končale nekje v maju, po enem tednu premora po končnici pa so se igralci že zbrali na uvodnih pripravah v Poreču. Nadaljevali smo čez celo poletje, šli na priprave na Roglo, na višinske priprave, taktične priprave … Vse skupaj je trajalo tudi do dva meseca.

Danes je to veliko bolj strnjeno. Klubska tekmovanja so dolga. NBA celo postavlja limite, koliko dni je lahko nekdo na pripravah, koliko tekem lahko igra … Velik poudarek je tudi na individualni pripravi košarkarjev, tako da trenirajo sami s svojimi trenerji in pridejo samo na zaključne priprave. Podobno bo na prihajajočih kvalifikacijskih tekmah za svetovno prvenstvo, ki nas čakata novembra. Selektor bo imel časa za pripravo igralcev največ nekaj dni.

Kaj pa se je v zadnjih desetletjih spremenilo v načinu igre?

Igra je postala bistveno hitrejša, močnejša in agresivnejša. Pomika se v smeri NBA košarke, v isto smer pa spreminja pravila tudi FIBA. Včasih je bila igra bolj tehnično-taktična kot danes. Tehnično so danes igralci sicer na visokem nivoju – druge izbire niti nimajo –, taktično pa je košarka skromnejša. Ogromnega pomena ima met za tri točke, zaradi česar so tudi rezultati vse višji. Skoraj polovica vseh metov je za tri točke, posledično pa se manj igra po globini. V preteklosti se je igralo s tremi zunanjimi igralci in dvema centroma.

Igra je postala bistveno hitrejša, močnejša in agresivnejša. Pomika se v smeri NBA košarke, v isto smer pa spreminja pravila tudi FIBA. Tehnično so danes igralci sicer na visokem nivoju, taktično pa je košarka skromnejša.

Katerega obdobja na svoji trenerski poti se najraje spominjate?

V najdražjem spominu mi je ostalo leto 1983, ko sem dobil priložnost kot glavni trener članske reprezentance Jugoslavije. Zaradi številnih odpovedi sem za Mediteranske igre v Casablanci komaj sestavil reprezentanco – na začetku priprav nas ni bilo niti 12 –, tako da so nas vsi odpisali. Čeprav smo veljali za odpisane, pa smo v finalu premagali takratne evropske prvake Italijane in osvojili zlato.

Italijani so bili izredno močni. Z našo mlado reprezentanco, pri kateri sta bila od znanih igralcev prisotna samo Mihovil Nakić in Ivan Sunara, smo ob polčasu sklenili, da poskusimo s presenečenjem. V drugem polčasu smo zaigrali s consko obrambo. In uspeli! Po tekmi je bilo slavje izjemno, fantje so bili navdušeni. Zgrabili so me in odnesli na drugo stran tribun, k bazenu, kjer smo poskakali v vodo. Velika evforija, ki mi je še danes zelo pri srcu.

V najdražjem spominu mi je ostalo leto 1983, ko sem dobil priložnost kot glavni trener članske reprezentance Jugoslavije. Zaradi številnih odpovedi sem za Mediteranske igre v Casablanci komaj sestavil reprezentanco. Čeprav smo veljali za odpisane, smo v finalu premagali takratne evropske prvake Italijane in osvojili zlato.

Eden od vaših varovancev je bil tudi Dražen Petrović. Veliko ljudi ga primerja z Luko Dončićem. So primerjave na mestu? Vidite podobnosti še s kakšnim drugim jugoslovanskim košarkarjem?

Ena primerjava prav gotovo drži, in sicer ta, da sta oba zmagovalca. Dražen je bil, Luka je še zmeraj. Karkoli počneta, vedno jima je najpomembnejša zmaga. Sicer pa sta to specifična igralca, vsak s svojimi značilnostmi in karakteristikami. Ne enega ne drugega ne bi primerjal z drugimi jugoslovanskimi igralci. Mnogo je bilo vrhunskih, brez dvoma, ampak vsak s svojimi značilnostmi.

Luka je izjemen talent. Spremljal sem ga, ko sem se že vrnil iz Italije in sem bil odgovoren za mladinski pogon pri Olimpiji. Luka je bil takrat kot 12-letni fantič še v košarkarski šoli. Trenerjem je bilo jasno, da nima v košarkarski šoli kaj početi, zato so ga vključili v selekcijo U15. S svojim talentom je bil dominanten med igralci, ki so bili od njega dve leti starejši. Med njimi sta bila recimo Žan Mark Šiško in Luka Kraljević.

Dražen je bil seveda tudi talentiran, ampak ne tako kot Luka. Bil je pa izjemen delavec. Takšnega delavca, kot je bil Dražen, kot trener ne pomnim.

Nam zaupate kakšno anekdoto o Draženu?

V obdobju, ko sem bil trener Cibone in smo osvojili Pokal pokalnih zmagovalcev, je bil standardni termin za tekme v jugoslovanski ligi ob petih popoldan. Ko smo igrali v Beogradu, proti Crveni zvezdi ali Partizanu, po končani tekmi nismo nikoli tam prespali. V Beograd smo šli večer pred tekmo, po končani tekmi pa takoj z avtobusom nazaj.

Čim smo stopili v Zagrebu z avtobusa, mi je Dražen že rekel: “Janez, vidimo se ujutro.” “Dogovoreno,” sem rekel. Stanoval sem blizu jezera Jarun, kjer je krasna aerobna steza. Zgodaj zjutraj je potrkal na vrata in sva šla trenirati. Ni bilo mobilnih telefonov, a sva imela vse dogovorjeno. Hkrati pa se je Dražen, še preden smo šli v Beograd, dogovoril s profesorjem za telesno pripravo Draganom Milanovićem: “Dragan, čim bom končal z Janezom aerobni del treninga, pridem k tebi, da bom delal z utežmi.”

To se je vse odvijalo v nedeljo dopoldan, ko so vsi njegovi soigralci še spali. Naslednji dan, v ponedeljek zjutraj, je šel pred članskim že na mladinski trening. Ko je končal popoldanski članski trening, je rekel: “Janez, jaz bom ostal še eno uro z mladinci.” In je še treniral. Kar se tega tiče, je bil res neustavljiv. Razvil je posebno tehniko, zlasti pa je bil znan njegov dribling med nogami, ki je bil označen kot Petrović move. To je bil Dražen.

Dražen je bil seveda tudi talentiran, ampak ne tako kot Luka. Bil je pa izjemen delavec. Takšnega delavca, kot je bil Dražen, kot trener ne pomnim.

Leta 1989 ste kot pomočnik Dušana Ivkovića z Jugoslavijo zlahka osvojili evropski naslov. Pomembno vlogo je imel tudi Jure Zdovc. Zanima me obdobje na prelomu v devetdeseta. Bi Jugoslavija, če ne bi razpadla, na olimpijskih igrah leta 1992 (s pomočjo Jureta Zdovca in vas na mestu pomočnika selektorja) lahko parirala ameriškemu Dream teamu?

Finale Evropskega prvenstva 1989 v Zagrebu si še zmeraj rad pogledam na spletu. To je bila res vrhunska košarka. Imeli smo vse. Izjemno obrambo, hiter protinapad, odlične šuterje, igro po globini. Jure Zdovc in Dražen Petrović sta bila odličen bekovski par. Na krilu je bil Toni Kukoć. Na centrih Vlade Divac in Dino Rađa. Tu so bili tudi igralci s klopi, recimo Žarko Paspalj.

V tistem obdobju sem bil zaposlen na Jugoslovanski košarkarski zvezi za mlajše kategorije. Ivković je vztrajal, da postanem njegov pomočnik trenerja. Na tem mestu sem bil od leta 1987 do 1989. Jugoslovanska zveza je zastavila program za štiriletno obdobje, glede na olimpijski ciklus 1988 – 1992. Ambicija je bila, da bi bila ekipa ob koncu štiriletnega obdobja, na olimpijskih igrah leta 1992, na vrhuncu. Igralci bi bili namreč takrat v najboljših letih.

Zaradi razpada Jugoslavije do tega ni prišlo. Hrvaška reprezentanca, ki se je z Američani srečala v finalu, je dokazala, da se proti Dream teamu da igrati, vendar so zdržali samo en polčas. Predstavljajte si, da bi bili ob hrvaških še ostali igralci, ki sem jih prej naštel. Hipotetično, na podlagi tega, kar je uspelo Hrvatom v enem polčasu, bi rekel, da bi celotna jugoslovanska reprezentanca lahko tekmo pripeljala do tesnega zaključka. In to proti temu pravemu in edinemu Dream teamu.

Finale Evropskega prvenstva 1989 v Zagrebu si še zmeraj rad pogledam na spletu. To je bila res vrhunska košarka. Imeli smo vse. Izjemno obrambo, hiter protinapad, odlične šuterje, igro po globini. Jure Zdovc in Dražen Petrović sta bila odličen bekovski par. Na krilu je bil Toni Kukoć. Na centrih Vlade Divac in Dino Rađa.

Zakaj ste posvetili svojo poklicno pot ravno košarki in ne morda kakšnemu drugemu ekipnemu športu? Verjetno boste rekli, da gre za stvar okusa ali slučaja, a me vseeno zanima, v čem se vam zdi košarka superiornejša od ostalih ekipnih športov?

Prihajam iz Radencev. Dokler sem bil gimnazijec na Gimnaziji v Ljutomeru, sem košarko igral v domačem klubu. Še ko sem bil študent (takrat je bila to še Visoka šola za telesno kulturo), sem se eno leto vozil v Radence na petkov trening in na tekmo. Košarka mi je zelo prirasla k srce, zato sem se v tretjem letniku študija usmeril vanjo.

Košarkarska igra je tehnično zelo bogata in hkrati zahtevna. Zelo veliko je treba delati z bazičnimi stvarmi, ob tem pa je taktično zelo pestra, bogata in raznovrstna. Žal čedalje manj. Leta 1977 sva odšla z Zmagom Sagadinom za en mesec v ZDA, kamor naju je poslala Košarkarska zveza. Nazaj nisva prinesla oblačil, ampak dva kovčka knjig košarkarske taktike. Še sedaj imam knjigo Modern basketball Johna Woodena. Zanimivo je bilo, da na univerzah, ki sva jih obiskala, nihče ni gledal NBA-ja, ampak samo študentsko košarko. Ta je namreč izrazito taktično usmerjana. Tudi sam gledam raje kot redni del lige NBA študentsko košarko, zlasti March madness (končnica ameriške univerzitetne košarkarske lige NCAA, op. p.). No, pa končnico NBA lige seveda tudi.

Košarkarska igra je taktično zelo pestra, bogata in raznovrstna. Žal čedalje manj. Leta 1977 sva odšla z Zmagom Sagadinom za en mesec v ZDA, kamor naju je poslala Košarkarska zveza. Nazaj nisva prinesla oblačil, ampak dva kovčka knjig košarkarske taktike.  

Pri košarki me je vedno pritegnila tudi njena dramatičnost, ki sem jo tudi sam marsikdaj doživel. Ko smo bili s Slovanom na pragu prve jugoslovanske lige, smo morali odigrati v Zadru s Slobodo Dito tretjo tekmo, tako imenovano majsterico. Izgubili smo po dveh podaljških. Celo sodniki so mi govorili: “Janez, smiri se.” Skratka, doživel sem marsikaj. In ravno to me še vedno drži v košarki. Spomini so lepi, a živimo v aktualnem času, zato spremljam sodobno košarko.

Pri svojih 73 letih ste še vedno zelo aktivni, tudi pri FIBI. S čim točno se ukvarjate v zadnjem času in v čem najbolj uživate?

Upokojenci imamo skladno z zakonom pravico delati. Zakaj tega ne bi izkoristil, če sem zdrav in imam veselje do dela. Zelo rad prenašam izkušnje in znanje mladim trenerjem ter jih spremljam na njihovi poti.

Že od leta 2009 sodelujem kot predavatelj pri programu FIBA Europe Coaching Certificate. Gre za ekskluziven program za 60 mladih trenerjev iz Evrope, ki je vezan na evropska prvenstva mlajših starostnih kategorij. Triletni ciklus se zaključi z izpiti. Pri FIBI sem tudi inštruktor na dekliškem kampu v Postojni, imenovanem Women’s Basketball Summit, kamor pridejo trenerke, sodnice in po dve igralki iz različnih držav.

Zadnji dve leti hodim na Madžarsko, kjer sodelujem z madžarsko državno košarkarsko akademijo. Ravno v soboto grem spet v mesto Pécs, kjer bom en teden mentor trenerjem. Predavam pa tudi na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer imajo oddelek za športno treniranje, med predmeti pa je tudi košarka. Bolj priljubljen je sicer fitnes.

Upokojenci imamo skladno z zakonom pravico delati. Zakaj tega ne bi izkoristil, če sem zdrav in imam veselje do dela. Zelo rad prenašam izkušnje in znanje mladim trenerjem ter jih spremljam na njihovi poti.

Na tekme Olimpije še hodite?

Seveda. Žal so naju oba s Sagadinom posedli v VIP ložo. Včasih sem bil na sedežih ob parketu, nasproti Olimpijine klopi, kar mi je bilo kot trenerju seveda ljubše.

Kaj pravite na situacijo v klubu?

Mislim, da je smer prava. Pred leti, ko je prišlo do povezave s Cedevito, je bila situacija res zelo zahtevna. V tistem času sem bil član upravnega odbora, ker je predsednik Tomaž Berločnik želel, da je zraven tudi nekdo iz stroke. Na osnovi združitve s Cedevito se je našlo rešitev. Projekt je zelo dobro zastavljen in upam, da se bo v tej smeri tudi nadaljeval.