Iz Kranjske Gore čez mejo do Belopeških jezer
Vsi tisti, ki ste že letovali v Kranjski Gori, v tem prelepem gorenjskem turističnem biseru, ste si zagotovo vzeli čas in se od tod podali na kakšen izlet.
Peš, z avtomobilom ali s kolesom po lepo urejeni kolesarski poti, ki je speljana po nekdanji trasi železniške proge Jesenice–Trbiž, ki je bila v uporabi med letoma 1870 in 1966 (v Jugoslaviji) in še do leta 1967 v Italiji. Po mojem mnenju ne prav dobra odločitev takratnih jugoslovanskih oblasti, da so to železniško traso ukinile, po drugi strani pa dobra odločitev slovenskih oblasti mnogo let kasneje, da so tudi s pomočjo evropskih sredstev na trasi nekdanje železnice uredile kolesarsko pot.
Uradno se kolesarska pot imenuje Kolesarska pot Jureta Robiča. Poteka od Jesenic do mejnega prehoda v Ratečah in je dolga približno 28 kilometrov. Seveda pa lahko pot mirno nadaljujete še naprej v Italijo proti Trbižu, kjer se lahko zaustavite na znameniti tržnici, malce barantate, ali pa se kmalu po prestopu meje odcepite levo in sledite stezi, ki vodi proti prečudovitim Belopeškim jezerom. Ime izhaja iz imena Bela Peč. Dolino dveh ledeniških jezer na jugu omejuje gora Mangart, na vzhodu pa Ponca. Spodnje jezero leži na 924 metrov nadmorske višine, zgornje – globoko deset metrov – le nekaj metrov višje. Do leta 1918 sta jezeri ležali na Kranjskem, zato ju imamo Slovenci kar nekako za svoji.
S kolesom je najlepše
Seveda se lahko od koderkoli iz Slovenije, v mojem primeru iz Kranjske Gore, do Belopeških, rečejo jim tudi Mangartska ali Fužinska jezera, odpravite z avtomobilom, kolesom ali peš. Približno 14 kilometrov je dolga pot po kolesarski trasi. Lahko se odpravite tudi peš, a vam priporočam, da se do prvega Belopeškega jezera raje odpravite z avtomobilom. Nekaj boste plačali za parkiranje oziroma za vstop v ta čudoviti svet pod mogočnim Mangartom, kjer boste imeli tako pri spodnjem ali prvem kot pri zgornjem ali drugem Belopeškem jezeru dovolj priložnosti za razmigovanje nog.
Po sicer lepo urejeni potki okrog prvega in drugega jezera boste hodili slabo uro. Torej dve uri okrog obeh. Dovolj za prijetno rekreacijo. Seveda pa se je na pot iz Kranjske Gore proti obema jezercema najlepše odpraviti s kolesom. To sem lani septembra, ko je bilo čudovito vreme, storil tudi sam. Vmes sem še v Sloveniji najprej skrenil do prekrasnih Zelencev, kjer izvira Sava Dolinka. Prikazala se vam bo dih jemajoča lepota z razglednim stolpom. Že na italijanski strani pa sem se ustavil in »pokramljal« s čredo oslov, ki so prav z veseljem zagrizli v mojo priljubljeno malico, grisini palčke. Tako hrustljavo zadovoljni so bili med glodanjem, da jih nisem nič prihranil zase.
Tisti, ki se najraje vozite s kolesom po ravnem ali po trasi z rahlim nagibom, boste zadovoljni, razen do kakšnega kilometra pred prvim jezerom, ko je malce bolj strmo. A saj lahko tudi sestopite s kolesa in se lepo sprehajate ob njem, mar ne? Sam tega seveda nisem storil, zato sem na ženo, ki je sestopila s kolesa, kar nekaj minut čakal v prijetni senci tik ob prečudovitem prvem Belopeškem jezeru. Lani je sicer nisem mogel »naplahtati«, da bi se okrog jezera podala s kolesom, ker ji je v spominu ostal ne ravno lep spomin na »podvig« izpred desetih let, ko sva vsaj tri četrtine poti okrog jezera veselo »rinila« vsak svoje kolo. Ja, peš je včasih prijetnejše.
Iz Kranjske Gore proti obema jezercema se je najlepše odpraviti s kolesom.
Čudovita pešpot okrog jezer
Četudi vas zamika, da bi se okrog jezera zapeljali s kolesom (niti ne vem, ali je dovoljeno), raje pamet v glavo in to pot premagajte peš. Brez kolesa. Tega uporabite, ko greste slab kilometer do drugega jezera. Ravno tako čudovitega. Predvsem tisti odsev mangartskih vršacev na gladini jezera je čudovit, prav tako resničen pogled do tega čudovitega dvatisočaka, kjer pa, priznam, še nisem bil. Ko ga opazujem z Belopeškega jezera, vedno sklenem, da se bom nanj gotovo povzpel. Ampak saj veste, zarečenega kruha se največ poje.
Tisti odsev mangartskih vršacev na gladini jezera je čudovit, prav tako resničen pogled do tega čudovitega dvatisočaka.
Pešpot okrog prvega in drugega jezera je primerna za vse starostne skupine, a z dobro obutvijo, ki se dobro prijema ponekod razmočenih tal. Sam vedno na takih poteh, ki gredo malo gor in malo dol in kjer je tudi nekaj kamnitih stopnic, korenin mogočnih dreves, uporabljam pohodniške palice.
Na vseh delih okrog jezer boste našli nešteto primernih mest za kakšne spominske fotografije. Sam sem se preizkusil tudi kot Tarzan, ki je kakopak moj junak iz otroštva (eden od mnogih), in se povzpel na drevo, ki se je nagibalo nad gladino jezera. Kar skočil bi v to kristalno čisto vodo, a kaj, ko to ni dovoljeno. Ampak saj me poznate, včasih pač kakšno opozorilo ali napis spregledam.
Kakorkoli, ko je za vami pot okrog prvega jezera, si morate nujno vzeti čas še za ogled in pot okrog drugega. Če se morate vmes malce odpočiti ali se okrepčati, lahko to storite pri obeh jezerih, kjer ponujajo pijačo in hrano. Pa niti pretirano dragi niso.
Nazaj grede boste šli proti domu zagotovo polni prijetnih vtisov. Morebiti boste med potjo srečali tudi kakšnega rateškega kmeta, ki s pašnikov izpod Mangarta žene svoje ovce ali kravice. Zagotovo pa spet osla, dva ali tri, ki bodo čakali na vaš prigrizek. Seveda, če vam je še kaj ostalo.
(D169: 46-47)
2 komentarja
BARBARA RAKUN
Kako lepo. Slovenija je čudovita.
Igor Ferluga
In njena okolica tudi. Najbližja, kot so Belopeška jezera. In malo širša, recimo od Salzburga, Dolomitov in Benetk na severu in zahodu do Dubrovnika na jugovzhodu. Objektivno med najlepšimi deli planeta, tako po naravi kot po stoletjih stvaritev človeške roke.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.