IN MEMORIAM Alojz Rebula
Preteklo noč nas je v 95. letu življenja zapustil naš slovenski pisatelj, esejist, dramaturg in prevajalec, mislec, akademik dr. Alojz Rebula.
Rodil se je 21. julija 1924 v Šempolaju pri Nabrežini v preprosti družini tržaških zamejskih Slovencev. Ob obiskovanju italijanskih šol so doma gojili slovenščino, kar mu je globoko vtisnilo močno slovensko zavest. Gimnazijsko izobraževanje je opravljal v Gorici in Vidmu, kjer je leta 1944 tudi maturiral.
Ob študiju arheologije in angleščine se je navdušil predvsem nad študijem klasične filologije (stara grščina in latinščina), iz česar je tudi diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1949. Doktorsko disertacijo o slovenskih prevodih Dantejeve Božanske komedije (ob tem se spomnimo tudi nedavno pokojnega dr. Andreja Capudra, čigar prvo resno delo je bil deset let kasneje prav integralni slovenski prevod tega besedila) je spisal v Rimu in jo leta 1960 tudi ubranil.
Vse življenje je poučeval klasična jezika na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.
Pokojni Alojz Rebula je bil predvsem literarni gigant, ki je na temelju bogate antične dediščine preiskoval in ubesedoval najgloblja eksistencialna vprašanja ter obenem z vsem srcem živel položaj zamejskih Slovencev.
Njegov opus obsega skoraj 70 let aktivnega delovanja, zato nam bo Slovencem v obširno in neprecenljivo dediščino.
V spominu nam ostajajo njegovi nepozabni romani Devinski sholar (1954), Senčni ples (1960) in predvsem mojstrovinaV Sibilinem vetru (1968), roman Jutri čez Jordan (1988), zgodovinsko-biografski Duh velikih jezer (1980), o škofu Frideriku Baragi, Pastir prihodnosti o Slomšku (1992) ter Zeleno izgnanstvo (1982), o tržaškem škofu in diplomatu Eneju Silviju Piccolominiju. Omeniti velja seveda tudi njegove romane Divji golob (1972), Snegovi Edena (1977), med novejšimi pa Zvonovi Ninlandije (2005), Ob babilonski reki (2007), Skrivnost kostanjevega gozda (2010), Četverorečje (2011), Kominform v Zabrinju (2014). Objavil je tudi vrsto dnevnikov, Gorje zelenemu drevesu (1971), V Vrtu bogov (1986), Ko proti jutru gre (2000), zbirko novel Vinograd rimske cesarice (1956), povesti Klic v Sredozemlje (1957), meditacije Smer nova zemlja (1972), Intervjuji o Prihajajočem (2002). Njegov zadnji objavljeni roman je Korintski steber (2017).
Njegov lik in dela že leta med nami odmevajo in bodo gotovo še naprej puščali močan pečat slovenski literaturi, ki pri Rebuli s táko erudicijo, klenostjo in duhovno prodornostjo nagovarja številne bralce. V predzadnjem izmed njegovih znamenitih zapisov v Družinini rubriki Credo, ki ga je, po Shakespearu, preroško naslovil: Vsaka tretja misel mi je smrt, je močno nastopil proti absolutni indiferenci do Božjega:
»Materija je človeka človeka totalno opojila, tako da slišimo že o vesoljskem načrtovanju, ki evidentno presega človeško zmogljivost in je samo sad neke nore prometejske fantastike. Vprašanje je, do kdaj bo Bog takšno zanikanje realnosti sveta in sebe dopustil.«
Prepričani smo, da sta to zanikanje in ta temeljna ločnica sedaj za Vas presežena. Dragi naš prijatelj, eden večjih mislecev, ki smo jih Slovenci v vsej zgodovini premogli, pozdrav v tisti blaženi, svetli, Božji eshaton, ki Vam toliko let v dnu Vaše biti ni dal pokoja. Pripovedujte nam od tam še naprej!
Rodil se je 21. julija 1924 v Šempolaju pri Nabrežini v preprosti družini tržaških zamejskih Slovencev. Ob obiskovanju italijanskih šol so doma gojili slovenščino, kar mu je globoko vtisnilo močno slovensko zavest. Gimnazijsko izobraževanje je opravljal v Gorici in Vidmu, kjer je leta 1944 tudi maturiral.
Ob študiju arheologije in angleščine se je navdušil predvsem nad študijem klasične filologije (stara grščina in latinščina), iz česar je tudi diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1949. Doktorsko disertacijo o slovenskih prevodih Dantejeve Božanske komedije (ob tem se spomnimo tudi nedavno pokojnega dr. Andreja Capudra, čigar prvo resno delo je bil deset let kasneje prav integralni slovenski prevod tega besedila) je spisal v Rimu in jo leta 1960 tudi ubranil.
Vse življenje je poučeval klasična jezika na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.
Pokojni Alojz Rebula je bil predvsem literarni gigant, ki je na temelju bogate antične dediščine preiskoval in ubesedoval najgloblja eksistencialna vprašanja ter obenem z vsem srcem živel položaj zamejskih Slovencev.
Njegov opus obsega skoraj 70 let aktivnega delovanja, zato nam bo Slovencem v obširno in neprecenljivo dediščino.
V spominu nam ostajajo njegovi nepozabni romani Devinski sholar (1954), Senčni ples (1960) in predvsem mojstrovinaV Sibilinem vetru (1968), roman Jutri čez Jordan (1988), zgodovinsko-biografski Duh velikih jezer (1980), o škofu Frideriku Baragi, Pastir prihodnosti o Slomšku (1992) ter Zeleno izgnanstvo (1982), o tržaškem škofu in diplomatu Eneju Silviju Piccolominiju. Omeniti velja seveda tudi njegove romane Divji golob (1972), Snegovi Edena (1977), med novejšimi pa Zvonovi Ninlandije (2005), Ob babilonski reki (2007), Skrivnost kostanjevega gozda (2010), Četverorečje (2011), Kominform v Zabrinju (2014). Objavil je tudi vrsto dnevnikov, Gorje zelenemu drevesu (1971), V Vrtu bogov (1986), Ko proti jutru gre (2000), zbirko novel Vinograd rimske cesarice (1956), povesti Klic v Sredozemlje (1957), meditacije Smer nova zemlja (1972), Intervjuji o Prihajajočem (2002). Njegov zadnji objavljeni roman je Korintski steber (2017).
Njegov lik in dela že leta med nami odmevajo in bodo gotovo še naprej puščali močan pečat slovenski literaturi, ki pri Rebuli s táko erudicijo, klenostjo in duhovno prodornostjo nagovarja številne bralce. V predzadnjem izmed njegovih znamenitih zapisov v Družinini rubriki Credo, ki ga je, po Shakespearu, preroško naslovil: Vsaka tretja misel mi je smrt, je močno nastopil proti absolutni indiferenci do Božjega:
»Materija je človeka človeka totalno opojila, tako da slišimo že o vesoljskem načrtovanju, ki evidentno presega človeško zmogljivost in je samo sad neke nore prometejske fantastike. Vprašanje je, do kdaj bo Bog takšno zanikanje realnosti sveta in sebe dopustil.«
Prepričani smo, da sta to zanikanje in ta temeljna ločnica sedaj za Vas presežena. Dragi naš prijatelj, eden večjih mislecev, ki smo jih Slovenci v vsej zgodovini premogli, pozdrav v tisti blaženi, svetli, Božji eshaton, ki Vam toliko let v dnu Vaše biti ni dal pokoja. Pripovedujte nam od tam še naprej!
Povezani članki
Zadnje objave
Slovenci o sebi, tujci o nas
28. 7. 2026 ob 6:00
Pačnik po prejemu obtožnice: Za to deželo sem pripravljen iti v zapor
28. 7. 2026 ob 0:21
Goriva z jutrišnjim dnem cenejša: vlada začasno ukinila del dajatev
27. 7. 2026 ob 18:23
Iran grozi Ukrajini, hutijevci grozijo Savdski Arabiji
27. 7. 2026 ob 17:27
Skavti na drugi Emonadi: Se dobimo na 'Prešercu'
27. 7. 2026 ob 13:31
Boj za resnico
27. 7. 2026 ob 12:00
Ekskluzivno za naročnike
Slovenci o sebi, tujci o nas
28. 7. 2026 ob 6:00
Med fikcijo in resnico
27. 7. 2026 ob 6:00
Čudovita ljubezenska zgodba
26. 7. 2026 ob 20:00
Prihajajoči dogodki
AVG
01
Romarsko potovanje: »Višarje z okolico«
06:00 - 22:00
AVG
02
Večeri v atriju: »Harmonikarski trio«
19:00 - 20:00
SEP
11
61. študijski dnevi Draga
09:00 - 19:00
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 261: Raje kot otroke sprejemamo migrante
22. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 260: Čigave so slovenske gore?
15. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 259: Evropa je v veliki meri zavožena
8. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 258: Kdor ne sprejme naše kulture, naj odide
1. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 256: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah
17. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 255: Gradnja NEK 2 je ključna
10. 6. 2026 ob 6:10
8 komentarjev
NatalijaL
Svojo zemeljsko pot je prehodil do konca še en veliki Slovenec. Hvala mu za vse, kar je naredil za nas Slovence, za naš jezik, za našo kulturo.
Naj mu Bog nakloni večni mir in pokoj. Sožalje družini in vsem njegovim.
slovenc sm
Tudi sam se pridružujem ostali, da je Credo prva stvar, ki sem jo vsakokrat prebral v Družini. Vsekakor je moj cilj, da v prihodnosti preberem njegova literarna dela.
Se mi zdi, da je zelo lepo in resnično opisal njegovo slovo kardinal Rode:
»Končno je dobil odgovor, ta neugnani spraševalec, ta strastni radovednež, ta nepomirljivi vrtalec v skrivnost sveta in zgodovine, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je ljubezen. Na dnu vsega je nedoumljiva, prvotna, večna milina in ta je ljubezen. Ranljiva ljubezen, na videz nemočna pred zlom, a končno – zanj zdaj – zmagovita.
Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje s to ljubeznijo? Kako si osupel, kako si zavriskal, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Jagnje in se mu poklonil: Patrem immensae maiestatis! In kaj si občutil, si zdržal? – Ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih.«
Kraševka
Giusepe Pierazi, ni bil rojen ZAMEJSKI SLOVENEC. On je Sežanc, kir se je leta 1947, skupaj s starši iz Sežane preselil v Trst, ker niso hoteli živeti pod Titovo svobodo. V Trstu se je na univerzi "delal", da je Italijan. Zakaj pa ve on sam. Danes pa HVALI Tita in Jugoslavijo.
Sploh nista primerljiva s spoštovanim Alojzom Rebulo, ki je rojen v Šempolaju in je izkusil kruti fašizem. Po vojni je Rebula študiral tudi v Ljubljani, kjer je spoznal tudi dekle, sedanjo ženo Rebula je bil pošten in pokončen Slovenec, ki je dobro poznal vse IZME in vedno LOČIL kaj je prav in kaj je narobe. Prijateljeval je tudi s pisateljem Pahorjem, čeprav je bil ta bolj liberalen. Pogled na Slovenstvo pa sta imela podoben.
Rebulove knjige so delo POKONČNEGA Slovenca, ki mu je narod in KRŠČANSKA vera bila velika VREDNOTA. Take knjige bi bilo dobro, da bi jih imeli učenci za OBVEZNO ČTIVO.
MEFISTO
Bil je tržaški Slovenec kot znameniti Giuseppe Perazza, vendar iz pravega testa.
Ohranil ga bom v spštljivem spominu.
helena_3
V Družini sem vedno najprej prebrala njegovo kolumno. Pogrešala bom njegove zapise.
Sožalje družini. Naj počiva v miru in hvala za vse, kar nam je dal na duhovnem področju.
Kraševka
Spet smo izgubili VELIKEGA Slovenca - intelektualca in Kristjana. Sicer pa bo v svojih delih še vedno živel med nami. Dobra so vsa njegova dela, meni najljubši je roman " V Zelenem izgnanstvu", kjer opisuje Velikega diplomata, CESARJEVEGA svetovalca, poznejšega TRŽAŠKEGA (ki je deloval tudi na KRASU) ŠKOFA, ki je postal celo PAPEŽ v Rimu.
Izražam SOŽALJE vsem SVOJCEM in ZAMEJSKIM Slovencem, katerih del je bil. Bil je prvo Slovenec in Kristjan šele nato EVROPEJEC, s širokimi pogledi na ZEMELJSKO in NEBEŠKO. Bog naj mu da, da umiru počiva v NEBESIH !
planinka
Bil je velik ČLOVEK,brez njega bo svet REVNEJŠI !!!
NAJ POČIVA V MIRU !!!
Kajtimara
Njega in njegovo kolumno v Druzini bom pa pogresala. Naj pociva v miru.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.