Ikonoklazem – uničevanje Rupnikovih svetih podob

Zgodovina se ponavlja – najprej kot tragedija, nato kot farsa. Ta bistroumna ugotovitev ne velja samo za politično, ampak tudi za umetnostno zgodovino. V krščanskem svetu ikonoklazem (uničevanje ikon) na polju likovne umetnosti prvič zasledimo v osmem stoletju. Tragedija se je odvijala v času reformacije v šestnajstem stoletju, danes se pred očmi svetovne javnosti dogaja farsa. Kje, kako? Mediji so z odobravanjem širili s slikovnimi dokazi podprto novico iz Lurda o zakrivanju Rupnikovih mozaikov s ‘plankami’. Ni še dolgo tega, kar so vladajočo turško politiko obsojali zaradi zakrivanja mozaikov v carigrajski cerkvi/mošeji Hagiji Sofiji.

Vzroki za uničevanje svetih podob

Pustimo ob strani uničevanje verskih stavb in podob v vojnah in revolucijah ter pobliže poglejmo uničevanje zaradi pravovernosti in čistunstva. Praizvor vzgibov za uničevanje nabožnih podob je v Svetem pismu (2 Mz 20,1–5): »Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi ...«      

Judje in muslimani se že dolga stoletja držijo te zapovedi, kristjani pa smo ubrali svojo pot ter upodabljamo Kristusa in svetnike. Bizantinski cesar Leon III. je prepovedal češčenje ikon zaradi razširjene miselnosti, da je za vse nadloge v cesarstvu, vključno z islamom, krivo kršenje Mojzesove zapovedi. Zlasti menihi so temu zelo nasprotovali in vneto spodbujali češčenje ikon, kar se imenuje ikonodulija. Na 2. nicejskem koncilu je bil dosežen kompromis med častilci (in pisarji) ikon ter nasprotniki češčenja (uničevalci ikon). Sklenili so, da je dovoljeno izdelovati podobe, dovoljeno je s posredovanjem podob častiti Boga, ni pa dovoljeno častiti podob kot takih – podobe same po sebi ne vsebujejo nobene svetosti. Protestanti so v 16. stoletju ostro nastopali zoper češčenje svetnikov in uničevali njihove podobe. S sklicevanjem na Sveto pismo so močno poškodovali in osiromašili likovno opremo dotedanjih katoliških cerkva in nove cerkve gradili kar se le da asketsko. Velik poudarek so dajali Božji besedi in petju (koralom, vrhunski orgelski glasbi), slikarstvo in kiparstvo sta bila prezirana.

Kdo presoja, kaj je vredno ohraniti in kaj ne? Ali naj umetnost uničujemo zaradi dejanj umetnika? Preberite.