Gibanje fokolarov – ognjišče ali pogorišče?

Meni obisk nedeljskega bogoslužja ne predstavlja nekaj česar bi se veselila od takrat, ko smo se začeli voziti z avtomobilom. Med peš hojo smo se lahko vse zmenili, pa tudi potožili, če kaj ni bilo v redu. Tega je nepreklicno konec. Zdaj se udeležujem predvsem tistih bogoslužij, ki se berejo za moje pokojne domače in prijatelje. Tam se srečam z ljudmi,ki so mi blizu.

Ja in kaj konkrerno je zmotilo tisto gospo? Vse ste povedali, le bistvenega ne.

citat:
"Kje konkretno katerikoli bralec Domovine v tekstu lahko najde zlorabo?"
konec citata
V intervjuju z Angeliko Hribar , ki je bil objavljen 6.1.2023 sem našel potrditev za marsikatero svojo negativno izkušnjo in spoznanja o občestvu in inštituciji katoliške cerkve. Smatram, da moje negativne izkušnje izhajajo iz osnovne zlorabe in sicer zlorabe vere in zaupanja. Danes sem mnenja, da je bila verska vzgoja, ki sem je bil deležen, napačna v tistem delu, ki vsebuje odnos do inštitucije in do občestva. Žal znanje, izkušnje in spoznanja pridejo šele z leti. Na stara leta sem se umaknil med oddaljene. Zavedam se, da smo vsi krvavi pod kožo, kljub temu pa od vernih, predvsem pa od inštitucije, pričakujem V PRAKSI minimum krščanske ljubezni do bližnjega glede spoštovanja ZASEBNOSTI, DOSTOJANSTVA, IN OSEBNE SVOBODE vsakega človeka.
Podobno razumem situacijo v primeru gospe Hribar.
Cenim njen pogum in razumem njeno bolečino.

Kje pa. Vodstva in aktivisti raznih društev, podobno kot tisoči šefi in šefic po službah, nimajo pojma o psihologiji in o njej sploh ne razmišljajo. Žal je veliko nefunkcionalnih vodij. Ste kdaj delali v javni upravi? Ali pri pohlepnem privatniku? Nimajo pojma o psihologiji in prav v tem je zanka: podrejeni in razni člani, aktivisti, sodelavci ... nasrkajo, če niso psihično močni. Za take je bolje oditi iz takega kroga. Še najmanj so pred leti razni cerkveni voditelji in voditelji gibanj poznali osnove psihologije. To se zdaj, zadnjih 10 let uvaja v bogoslovja, v razne strukture ... Pametni šefi povabijo strokovnjake za kulturo poslovne komunikacije, na primer, ki naredijo tečaj za ves kolektiv. Pametni cerkveni voditelji bi morali storiti nekaj podobnega in spoznati osnove psihologije organizacij, psihologije skupin, itd ... Imaš pa ljudi s siceršnjimi težavami v duševnem zdravju, ki pa niso odkrite in zanje nihče ne ve, pa trpijo v zahtevnih okoljih, kjer je veliko organizacije, dinamike stikov, akcije, itd... Zato je vaše pričakovanje, da bodo po društvih in gibanjih delovali samo neki psihološko izobraženi vodje navadna iluzija. Tega ni. Smo pa svobodni, in če se v kakšnem prostovoljnem združenju ne počutimo dobro - prostovoljno odidemo.

Tudi sam sem se že pogovarjal z ljudmi o tej temi. In naletel na vprašanje, kot je: "Kje konkretno gospa Hribar vidi, da je šlo za zlorabo s strani gibanja v njenem primeru?" In najbrž je že tako, da nekateri ne vidijo in ne slišijo. Tudi jezuiti so se opravičili, ker niso slišali žrtev Rupnika.

Vsaka oseba doživlja stvari po svoje, nekateri so bolj občutljivi in se mogoče teže postavijo zase. Drugi so bolj učinkoviti in jih ne podre vsaka motnja ampak včasih lahko koga "povozijo". V neki zdravi skupnosti vsi najdejo prostor.

Gospa Hribar, kot aktivna članica skupnosti je prišla v neko krizo. Jaz ji verjamem, da je vsaj del izvora krize v tudi zaradi te skupnosti. In meni se najhuje zdi to, da je v skupnosti nihče ni slišal, vendarle je šlo za težavo zaradi skupnosti. In se je morala o skupnosti oddaljiti ter poiskati pomoč od zunaj...

Recimo, da ima nekdo neke bivanjske težave. Tega sedaj po kovidu menda ni malo. Ali Jezus ima odgovore? Seveda. Ali bi takemu človeku napotil v Cerkev oz. k kakšni njeni skupnosti? Ne vem če, če že z veliko mero previdnosti in skepse. Raje h kakšnemu psihologu s civilno licenco. Pa ne, da Cerkev kot skupnost, ne bi mogla imeti ustreznih znanj. Preprosto včasih delamo z ljudmi, kot svinja z mehom.

Odlično prečiščevanje za Cerkev in za različne organizacije in skupnosti pod njeno streho. Se spomnite skupnosti Barka, ko so ugotovili nečednosti svojega ustanovitelja Jeana Vanniera? Tudi sama hierarhična Cerkev že par desetletij gre skozi podoben proces, razni redovi, razni škofje ... Hvala Bogu zato očiščevanje, a ne?.
Sicer pa je res, kar pišejo nekateri v komentarjih, da bolj ko bereš besede gospe Hribar, bolj vidiš, da ne gre za nobene zlorabe ampak za peripetije med odraslimi ljudmi izpred 40 let! Halo ... Pač se je sama svobodno angažirala kot prostovoljka v tem krogu, dopustila je temu društvu uporabo prostorov v svoji hiši, zaupali so ji veliko dela, prevajanja, organizacije ... gospa je pregorela, ni slišala dovolj pohvale in zahvale, OK, toda ... Ji je kdo priklenil roke z verigo ali grozil s smrtjo, da je morala vse to početi? Sama se je angažirala, sama je tudi odšla. V vsakem trenutku bi bila lahko odšla. Kolikor slišim, je veliko drugih Slovenk i Slovencev spoznalo to ali ono gibanje in iz njega tudi odšlo, če jim ni bilo všeč, ali ostalo, če jim je bilo. Hribarjeva očitno ni bila ena izmed tistih z zaobljubami, torej - svobodna gospa, svobodna odrasla oseba, ki pa se verjetno še ni naučila sprejemati OSEBNE ODGOVORNOSTI za lastne odločitve in izbire. Seveda potem obtožiš neko organizacijo: društvo, Cerkev, nekateri za vse krivijo vlado ali kar Janšo ... Tukaj pa se prav vidi: taka slika je daleč od celotne slike te skupnosti, od širše slike. Pač odrasli ljudje se skregamo, se kdaj ne razumemo, smo kdaj grobi pri konkretnem sodelovanju, neobčutljivi ... Ampak to še zdaleč ni nikakršna zloraba in to še zdaleč ni "pogorišče" ali kar koli takega. Je pač spor, nerazumevanje itd. Na tem svetu verjetno ni nobene večje organizacije, ki nima takih težav med svojimi člani. Saj to niso psihološke svetovalnice, zlasti pred 40 leti nihče ni govoril o nekih psiholoških kategorijah ljudi, če se spomnite.
Zlasti če, kot Hribarjeva, organiziraš razne dogodke, potovanja, srečanja, tiskovine, obiske, akcije ... Seveda se zgodi vseh sort.
Je pa res, da je tudi za tole gibanje nezdravo, da ne znajo preprosto priznati napake iz preteklosti in prositi odpuščanja in obljubiti, da delajo na izboljšavah, saj so jih polna usta visokoletečega leporečenja. Konec in pika. Nič opravičevat.
Preberite si zadnjo izjavo slovenskih jezuitov glede primera Rupnik na njihovi spletni strani, primera, ki je mnogo hujši. Tisto pa so res duhovne (in spolne) zlorabe podrejenih od nadrejenega. Tista izjava se mi zdi zdrav pristop do napak iz preteklosti v lastnih vrstah. Nimaš kaj opravičevat take ljudi, ki so v preteklosti pač ravnali narobe ali zlorabili svoj položaj, saj svetu oznanjaš ravno nasprotno.
Tele otročarije pa ... Bodimo resni.
Ponavljam svoje mnenje: odrasli ljudje morajo znati prevzemati odgovornost za svoje odločitve, dejanja in besede. V tem primeru: Za svoje sodelovanje v tem ali onem društvu, gibanju, skupnosti, organizaciji ... Če tega ne znajo, nujno rabijo dobrega psihoterapevta, da jim pri tem pomaga, ne pa Domovine, da stresajo svoje rane iz mladosti na ljudi, ki s temi njihovimi osebnimi odločitvami iz preteklosti nimajo nič.

Zanimivo, kako Slovenci, kristjani še nekoliko bolj, klerikalci pa najbolj, pri vsaki aferi začno najprej relativizirati pričevanja žrtve. Vedno hočejo konkretnejše dokaze. Ne poznajo pa osnov psihologije. Tisti, ki zlorabljajo, pa ravno psihologijo obvladajo do potankosti. Žrtev namreč med zlorabo največkrat zmrzne in o tem javno zelo težko spregovori. Sama sebi se zagnusi in se samookliče za krivo. Zato traja toliko let do prijav, večina pa tega ne zmore nikoli. Izjemno redke žrtve zmorejo prijaviti zlorabo, kaj šele večkrat javno o tem govoriti.
Nekateri komentatorji se obnašajo kot hijene, ki se spravijo na povsem nemočne. Zanimivo, da je med nekaterimi slovenskimi katoličani tako malo sočutja.

Marjana Debevec nič ne pove npr. o tem, da je bila Chiara Lubich psihično bolna.

Take stvari niso samo "izkušnje" gospe Hribarjeve.

Meni se zato zdi ta odziv Marijinega dela zelo zaskrbljujoč in žal lepo kaže, kakšnih manipulacij so sposobni v tej organizaciji.

Pozna kdo cerkveno gibanje ali red, kjer ne bi prihajalo do "duhovnih, čustvenih, spolnih, fizičnih, finančnih ... zlorab"? Težka bo. Te so sistemsko vgrajene in, kar je še slabše, izvajane v božjem imenu. Tudi v "Marijinem delu". Ime je že njihovo prvo zavajanje in zloraba. Naslednje je omenjanje Boga z povezavi z obljubami uboštva, čistosti in pokorščine. Voditelji v gibanju, ne Bog, potrebujejo vaš denar, imetje in vse, kar boste s svojim delom zaslužili, oni potrebujejo vašo osredotočenost, razpoložljivost in popolno predanost, oni zahtevajo slepo sledenje, vdano sprejemanje in izpolnjevanje vsega, kar odredijo. Ustanoviteljica je bila le še ena izmed mnogih žensk, ki se niso želele podrediti drugim ženskam v kakšni izmed ustanov in so raje ustanovile svojo. V začetku je bilo ločevanje sebe od drugih, sledilo je ločevanje svojih članov po različnih kriterijih in vse to razlagajo kot "darovanje za edinost v svetu". Koliko mladih moških in žensk ni izpolnilo svojega osnovnega življenjskega poslanstva, biti mož in oče, žena in mati, zaradi fokolarov? Koliko mladih v najbolj produktivnih in rodovitnih letih so zmanipulirali, zavedli in po desetletjih uporabe zavrgli?

Čez palec ocenjujem, da se kritično po dolgih letih oglašajo le ženske, ki prihajajo v leta in ki na ta način obujajo spomine na čase, ko so bile še komu mikavne ali koristne.

Menim da bo ta manjši vihar gibanje samo utrdil in opogumil za nove izzive današnje družbe.

Spoštovana Marjana Debevec je lepo pojasnila v prispevku z odprtimi kartami.

V Cerkvi se moramo spodbujati, imeti enega duha, pa tudi opozarjati na nevarnosti.

Po mojem mnenju naj v takšna gibanja vstopajo ljudje, ki tak način življenja odgovarja njihovemu značaju. Človek, ki iz kakršnih koli razlogov ne zna reči ne, je seveda mnogo bolj izpostavljen izkoriščanju. Prav povsod se pojavljajo tudi slabi ljudje in ni nobene potrebe, da bi zaradi tega bili vsi pripadniki skupnosti osovraženi. Sicer je pa zgodovina Cerkve zelo raznolika. Ko so bili papeži najslabši, so vznikala najlepša duhovna gibanja. Zame so sicer taka gibanja kar nekaj, ljudje z drugačnim značajem se pa v njih pač najdejo. V kanadskih šolah naj bi hudo zlorabljali domorodske otroke, vendar je bila prav katoliška Cerkev tista, ki je zanje sploh kaj naredila. Oblast je otroke odvzela, ni pa poskrbela niti za njihove osnovne materialne potrebe. Z današnjega stališča jih je umrlo ogromno, toda tudi v naših krajih ni bilo nič drugače. Zakaj govorim o tem? Ker hočem pokazati, da se grde, pa tudi lepe stvari dogajajo prav povsod. Meni se ne zdi v redu, da smo preveč čistunski.

Ponavljam vprašanje s prejšnjega članka o zlorabah v Marijinem delu. Kje konkretno gospa Hribar vidi, da je šlo za zlorabo s stranji gibanja v njenem primeru? Kje konkretno katerikoli bralec Domovine v tekstu lahko najde zlorabo?

Logični test pade, ko bi v prejšnjem članku zamenjali besedo “Marijino delo” s “Cerkev”, “narod”, “družina”, “zakon” ali s katerokoli stvarjo, vredno truda. Prav povsod velja entropijski zakon in prav nikjer samoumevno ne bomo dobili želene (ali vsaj potrebne)

V Marijinem delu so ljudje v preseku vsaj približno taki, kot so drugi ljudje. Odlični (takih poznam mnogo iz tudi od tam), veliko običajnih in zagotovo povsod nekaj slabih. A Marijino delo cenim prav zato, ker spodbuja ljudi, da postajajo boljši.

Cenjeni gospe Hribar se zahvaljujem za vse dobro, kar je v življenju storila, iz prebranega intervjuja pa res ne zaznam zlorab. Gospa Hribar se je sama svobodno odločila, da je pristopila in neprisiljeno ostala zunaj gibanja. Žal ni prejela želene hvaležnosti in razumevanja. Kar se dogaja vsem, tudi meni.

Prihaja čas “snežink”, ki bodo odjedale prostor pravim žrtvam, pripravite se. Več informacij nimam, a po zapisanem sodeč imamo primer “snežinkarstva” tudi na Domovini.
Upam, da zadnjič.