Gibanje fokolarov – ognjišče ali pogorišče?

Foto: Shutterstock

V začetku meseca je bil v našem mediju objavljen intervju z gospo Angeliko Hribar. V njem je opisala svojo izkušnjo z Gibanjem fokolarov, ki ni bila pozitivna. Prejeli smo veliko odzivov, tako kritičnih kot pohvalnih. Vsekakor pa je intervju precej razburkal slovensko katoliško javnost.

Zakaj je intervju zmotil slovenske fokolare, je za naš medij pojasnila fokolarina Marjana Debevec: »Intervju nas je zmotil, ne zato, ker gospa Angelika ne bi smela povedati svoje izkušnje, ampak zato, ker je v njem celotno Gibanje fokolarov, ki je resnično storilo veliko dobrega in je vedno sledilo edinosti s Cerkvijo, prikazano povsem v negativni luči in mestoma označeno celo kot sekta.«

V današnjem članku predstavljamo Gibanje fokolarov ter priložnosti in krize, s katerimi se srečuje.

Ko je ustanoviteljica Gibanja fokolarov, Chiara Lubich, leta 2008 umrla, je bila ena najvplivnejših žensk v sodobni Katoliški cerkvi. Z njenim vplivom se lahko kosa morda še mati Tereza. Chiaro in njeno gibanje so vseskozi podpirali papeži, zelo tesno je sodelovala s sv. Janezom Pavlom II.

Med II. svetovno vojno je v rodni Italiji ustanovila gibanje, ki ima več kot 2 milijona pripadnikov v 182 državah (število vernikov povezanih z Gibanjem sicer ocenjujejo na 5 milijonov). Gibanje se uradno imenuje Marijino delo, a je običajno znano po italijanskem imenu Focolare, kar pomeni »ognjišče«. Kmalu se je razširilo po Italiji, Evropi in nazadnje po vsem svetu.

Gibanje po statutu vedno vodi ženska. 90 % fokolarov je katoličanov, 10 % pa predstavljajo pripadniki drugih veroizpovedi in tudi neverujoči. Pomemben del duhovnosti fokolarov je namreč tudi ekumenizem in dialog z neverujočimi. Veliko delo opravljajo tudi na področju humanitarnosti.

Če bi želeli zelo na kratko povzeti srčiko duhovnosti fokolarov, bi jo verjetno morali iskati v izpolnjevanju Jezusove molitve za edinost: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Čudovito pa jo prikaže tudi prizor v filmu Chiara Lubich : Love Conquers Over All, ko ena od deklet iz prve Chiarine skupine v zanosu reče: »Živela bom svoje običajno življenje – le poskušala bom živeti to, kar nas je naučil Kristus.« Člani gibanja delujejo v okoljih, kjer živijo, in se trudijo, da bi družbo prekvasili z evangeljskimi vrednotami.

Na spletni strani Gibanja fokolarov lahko preberemo: »V središču gibanja so majhne skupnosti moških in žensk, ki svoje življenje posvetijo Bogu z zaobljubami uboštva, čistosti in pokorščine ter živijo v ločenih gospodinjstvih, imenovanih ‘focolares’, iz italijanske besede za ‘ognjišče’. Člani teh skupnosti so tudi poročeni, ki ostajajo v svoji družini in zvesti svoji zakonski zavezi. Tudi oni se enako radikalno odločijo za evangelij in darujejo svoja življenja za edinost v svetu.«

Marjana Debevec, ki je v gibanju praktično odraščala, je za naš medij povedala, da so njene izkušnje predvsem pozitivne. »Jaz sem v tem gibanju odraščala. Tudi sama sem morala preiti neke človeške okvirje, posamezne avtoritarnosti nekaterih voditeljev, ki so bile pred tridesetimi, štiridesetimi leti gotovo drugačne, kot so danes. Vendar pa je to gibanje prostor, v katerem se dogaja toliko dobrega. Še v času trdega komunizma je k nam prineslo možnost, da laiki in družine živijo dejavno svojo vero. Danes v njem številne družine, posamezniki in skupine najdejo moč, da gredo naprej v duhu evangelija, tudi skozi preizkušnje in razne izzive sodobnega načina življenja. Iz duhovnosti so med drugim črpali vietnamski kardinal Van Thuan, pa tudi bl. Chiara Luce Badano in mnogi drugi, ki so v postopkih razglasitve za blažene.«

Obtožbe o zlorabah

Nedvomno je gibanje naredilo in dela veliko dobrega. Ne glede na to, pa se v povezavi z njim pojavljajo tudi obtožbe o duhovnih, čustvenih, spolnih, fizičnih, finančnih … zlorabah. Prav tako sumi vprašljivega misticizma, zlorabe donacij, izkoriščanja in cenzure. V zadnjih letih je izšlo kar nekaj knjig, ki govorijo o temnejših plateh gibanja. Zadnja je Božanska sekta, pred tem Bog, fokolari in jaz …

Foto: OREF

Ljudje, ki so se čutili zlorabljeni in izkoriščeni s strani Gibanja ali njegovih posameznikov, so ustanovili OrEF, mednarodno organizacijo za zbiranje izkušenj tistih, ki so zapustili Gibanje. Njihov logotip je precej zgovoren.

Hude zlorabe mladoletnikov so se v preteklosti s strani Jean-Michela Merlina, ki je bil visoko v vodstvu Gibanja, dogajala v Franciji. 

Za komentar smo prosili predstavnike slovenskih fokolarov, ki so nam poslali obširno razlago, na kak način se danes v soočajo z zlorabami. Odgovorna za Gibanje fokolarov v Sloveniji, Marjeta Bobnar in Silvester Gaberšček, sta v svoji izjavi zapisala, da spoštujejo izkušnjo gospe Hribarjeve in da želijo širši javnosti povedati o poti, »po kateri hodi Gibanje z odločnostjo in ponižnostjo, da bi odpravilo napake, ki so bile nedvomno storjene na področju zlorab, ki so zdaj priznane na osrednji in lokalni ravni.«

Gibanje fokolarov naj bi tako že pred leti »začelo izvajati vrsto ukrepov in dejanj, katerih cilj je uvesti potrebne spremembe, da se nobena oseba, noben član ne bo nikoli več počutil omejenega ali prikrajšanega za svoje dostojanstvo, osebno svobodo in edinstvenost.«

Izjava gospe Marjete Bobnar in gospoda Silvestra Gaberščka, ki sta odgovorna za Gibanje fokolarov v Sloveniji

Tudi nemška tiskovna predstavnica Gibanja fokolarov, Andrea Rösch, je za Katholisch.de povedala, da obtožbe o sektaškem delovanju in kultu osebnosti danes več niso upravičene, v preteklosti pa so deloma bile. Nemški fokolari priznavajo, da so bila v vodstvu neravnovesja in da so nekateri odgovornost zamenjali z oblastjo. Tudi zato so se v zadnjem desetletju ustvarile nove vodstvene strukture, ki mest ne zasedajo več za stalno, ampak le za pet let.

»Chiarocentrizem« in kanonizacija?

Postopek za kanonizacijo Chiare Lubich se je začel leta 2015. Cerkev pred razglasitvijo nekoga za svetnika nadvse podrobno razišče vse, tudi morebitne temne strani osebe, ki je v postopku. Postopek, santo subito ali svetnik takoj, se je v zadnjih primerih izkazal za prenagljenega in morda danes v luči novih razkritij in spoznanj spravlja Cerkev celo v zadrego. Zato bo v prihodnje gotovo previdnejša.

Foto: focolare.org

Gibanju fokolarov se velikokrat očita tako imenovana »chiarocentričnost« ali prevelika osredotočenost na lik ustanoviteljice. Od zunaj je težko soditi o tem, je pa zgovorno dejstvo, da na spletu v povezavi z Gibanjem fokolarov težko najdemo sliko, na kateri ni Chiare. Pričakovati je, da se bo v samem postopku beatifikacije pokazala osebnost in ravnanja ustanoviteljice takšna, kot so dejansko bila, in bodo te informacije, kakršnekoli že bodo, pomembne tudi za člane gibanja, ki bodo le tega oblikovali v prihodnosti.

Marjana Debevec je mnenja, da ne obstaja kult osebnosti ustanoviteljice. »Chiara je bila nosilka in prejemnica karizme, ki pa mora sedaj po njeni smrti preiti z njene osebnosti na skupnost in živeti ter se razvijati dalje. Verjamem, da se to že dogaja. Čutim, da je vsak od nas v gibanju prejel karizmo edinosti, ki jo sedaj lahko živi v svojem okolju. «

Velja pa tudi poudariti, da je trenutno v postopku kanonizacije sedemnajst članov Gibanja fokolarov. Pomanjkanja duhovnih sadov jim tako ni mogoče pripisati.

Posamezni primeri ali sistemski problem?
Nevarno in nezdravo je, da bi neko gibanje, ustanovo ali celo človeka imeli za popolnega in brez napak. Pri kritikah s strani bivših fokolarov ni videti, da bi šlo za zlonamerne ljudi, ki bi želeli škoditi gibanju ali Cerkvi.

Ključno vprašanje je, ali gre pri zlorabah za posamezne primere, ki se jim pri takšnih masah ljudi verjetno ni moč povsem izogniti, ali pa gre za sistemski problem in za način vodenja, razmišljanja in delovanja znotraj organizacije, ki zlorabe omogoča.

Vodstvo pravi, da drži prvo, žrtve pa, da drugo. Gotovo bo čas pokazal svoje, na Gibanju pa je, da z vso resnostjo in tenkočutnostjo obravnava pritožbe in bolečino, ki jo je kdorkoli kadarkoli doživel pod njihovim okriljem.

Videti je, da si za to danes prizadevajo. Bog daj, da bi fokolari to zmogli in bi bila njihova ognjišča še naprej prostor, kjer mnogi dobri ljudje živijo pristno krščanstvo in ga širijo v svet.

31 komentarjev

  1. Ponavljam vprašanje s prejšnjega članka o zlorabah v Marijinem delu. Kje konkretno gospa Hribar vidi, da je šlo za zlorabo s stranji gibanja v njenem primeru? Kje konkretno katerikoli bralec Domovine v tekstu lahko najde zlorabo?

    Logični test pade, ko bi v prejšnjem članku zamenjali besedo “Marijino delo” s “Cerkev”, “narod”, “družina”, “zakon” ali s katerokoli stvarjo, vredno truda. Prav povsod velja entropijski zakon in prav nikjer samoumevno ne bomo dobili želene (ali vsaj potrebne)

    V Marijinem delu so ljudje v preseku vsaj približno taki, kot so drugi ljudje. Odlični (takih poznam mnogo iz tudi od tam), veliko običajnih in zagotovo povsod nekaj slabih. A Marijino delo cenim prav zato, ker spodbuja ljudi, da postajajo boljši.

    Cenjeni gospe Hribar se zahvaljujem za vse dobro, kar je v življenju storila, iz prebranega intervjuja pa res ne zaznam zlorab. Gospa Hribar se je sama svobodno odločila, da je pristopila in neprisiljeno ostala zunaj gibanja. Žal ni prejela želene hvaležnosti in razumevanja. Kar se dogaja vsem, tudi meni.

    Prihaja čas “snežink”, ki bodo odjedale prostor pravim žrtvam, pripravite se. Več informacij nimam, a po zapisanem sodeč imamo primer “snežinkarstva” tudi na Domovini.
    Upam, da zadnjič.

    • Fokolari so v Sloveniji naredili veliko dobrega za Cerkev, res veliko, kot tudi za družbo in medverski dialog.

      Seveda se najde tudi kaj bolečega, kot v vsaki ustanovi, civilni in verski.

      Ni dobro demonizirati zaradi enega jabolka cele gajbe. Ali drevesa na cel gozd. “Ne glej na naše grehe temveč na vero svoje Cerkve, utrdi nas v miru”..

      Je pa dobro da se opozarjamo na pasti čaščenja kulta osebnosti. Tudi Bosko ni pred Jezusom, čeprav se včasih na to pozablja…

      Fokolari, Boglonaj za ves vaš trud in dobra dela, pogumno in srečno pot še naprej!

  2. Po mojem mnenju naj v takšna gibanja vstopajo ljudje, ki tak način življenja odgovarja njihovemu značaju. Človek, ki iz kakršnih koli razlogov ne zna reči ne, je seveda mnogo bolj izpostavljen izkoriščanju. Prav povsod se pojavljajo tudi slabi ljudje in ni nobene potrebe, da bi zaradi tega bili vsi pripadniki skupnosti osovraženi. Sicer je pa zgodovina Cerkve zelo raznolika. Ko so bili papeži najslabši, so vznikala najlepša duhovna gibanja. Zame so sicer taka gibanja kar nekaj, ljudje z drugačnim značajem se pa v njih pač najdejo. V kanadskih šolah naj bi hudo zlorabljali domorodske otroke, vendar je bila prav katoliška Cerkev tista, ki je zanje sploh kaj naredila. Oblast je otroke odvzela, ni pa poskrbela niti za njihove osnovne materialne potrebe. Z današnjega stališča jih je umrlo ogromno, toda tudi v naših krajih ni bilo nič drugače. Zakaj govorim o tem? Ker hočem pokazati, da se grde, pa tudi lepe stvari dogajajo prav povsod. Meni se ne zdi v redu, da smo preveč čistunski.

    • Zelo se strinjam z vami.
      Primerjati današnjo dobo in pretekle dobe je nesmiselno, žal gre ponavadi za prikrojevanje zgodovine za cilje določene agende. Gledam slike otrok izpred 120 let pred šolo, kjer sem do nedavnega sem učil. Lakota in beda na otroških obrazih. Mogoče kakšen normalno hranjen. Tri, tiri generacije nazaj.

  3. Pozna kdo cerkveno gibanje ali red, kjer ne bi prihajalo do “duhovnih, čustvenih, spolnih, fizičnih, finančnih … zlorab”? Težka bo. Te so sistemsko vgrajene in, kar je še slabše, izvajane v božjem imenu. Tudi v “Marijinem delu”. Ime je že njihovo prvo zavajanje in zloraba. Naslednje je omenjanje Boga z povezavi z obljubami uboštva, čistosti in pokorščine. Voditelji v gibanju, ne Bog, potrebujejo vaš denar, imetje in vse, kar boste s svojim delom zaslužili, oni potrebujejo vašo osredotočenost, razpoložljivost in popolno predanost, oni zahtevajo slepo sledenje, vdano sprejemanje in izpolnjevanje vsega, kar odredijo. Ustanoviteljica je bila le še ena izmed mnogih žensk, ki se niso želele podrediti drugim ženskam v kakšni izmed ustanov in so raje ustanovile svojo. V začetku je bilo ločevanje sebe od drugih, sledilo je ločevanje svojih članov po različnih kriterijih in vse to razlagajo kot “darovanje za edinost v svetu”. Koliko mladih moških in žensk ni izpolnilo svojega osnovnega življenjskega poslanstva, biti mož in oče, žena in mati, zaradi fokolarov? Koliko mladih v najbolj produktivnih in rodovitnih letih so zmanipulirali, zavedli in po desetletjih uporabe zavrgli?

  4. Zanimivo, kako Slovenci, kristjani še nekoliko bolj, klerikalci pa najbolj, pri vsaki aferi začno najprej relativizirati pričevanja žrtve. Vedno hočejo konkretnejše dokaze. Ne poznajo pa osnov psihologije. Tisti, ki zlorabljajo, pa ravno psihologijo obvladajo do potankosti. Žrtev namreč med zlorabo največkrat zmrzne in o tem javno zelo težko spregovori. Sama sebi se zagnusi in se samookliče za krivo. Zato traja toliko let do prijav, večina pa tega ne zmore nikoli. Izjemno redke žrtve zmorejo prijaviti zlorabo, kaj šele večkrat javno o tem govoriti.
    Nekateri komentatorji se obnašajo kot hijene, ki se spravijo na povsem nemočne. Zanimivo, da je med nekaterimi slovenskimi katoličani tako malo sočutja.

    • Oprosti, to kar tu nakladaš, so butasti stereotipi, za katere ni nikakršnih dokazov. Sicer pa, če si takšen mojster psihologije, razloži malo psihične mehanizme, po katerih žrtve kar naenkrat začutijo krivdo in gnus nad samim sabo. Da ne bo spet edini argument “saj to vsi vemo”.

    • Ste opazili, da smo vsi katoličani ožigosani, še bolj pa naši duhovniki, čeprav z vsem skupaj nimajo nič. Je za vas relativiziranje tudi to, da se skušamo braniti. Naj po vaše zaradi Smodeja ožigosamo vse, ki v kulturi naredijo tudi veliko lepega, ali pa zapremo vse športne klube zaradi nekaj pokvarjenih trenerjev. Ni treba sto let nazaj, ko je lahko učitelj pretepel otroka, ko je učitelj lahko otroka osramotil pred celim razredom. Vendar so se take zlorabe vsem zdele nekaj povsem samoumevnega. Tak način sem doživljala tudi sama, pa sem iz druge polovice preteklega stoletja. Kar se pa spolnih zlorab v šoli tiče , o tem res ne vem veliko. Spomnim se samo enega hišnika, ki se je po mojem takratnem vedenju, čudno vedel predvsem do deklic – to je bilo na nižji stopnji – v šoli, ki so jo obiskovali moji otroci. Vem, da sem enkrat, ko sem opazila neko čudno kretnjo do ene izmed deklic, tega človeka prestrelila s pogledom, se me je kar prestrašil. Nisem vedela kaj je narobe, samo čutila sem, da JE nekaj narobe.

  5. Odlično prečiščevanje za Cerkev in za različne organizacije in skupnosti pod njeno streho. Se spomnite skupnosti Barka, ko so ugotovili nečednosti svojega ustanovitelja Jeana Vanniera? Tudi sama hierarhična Cerkev že par desetletij gre skozi podoben proces, razni redovi, razni škofje … Hvala Bogu zato očiščevanje, a ne?.
    Sicer pa je res, kar pišejo nekateri v komentarjih, da bolj ko bereš besede gospe Hribar, bolj vidiš, da ne gre za nobene zlorabe ampak za peripetije med odraslimi ljudmi izpred 40 let! Halo … Pač se je sama svobodno angažirala kot prostovoljka v tem krogu, dopustila je temu društvu uporabo prostorov v svoji hiši, zaupali so ji veliko dela, prevajanja, organizacije … gospa je pregorela, ni slišala dovolj pohvale in zahvale, OK, toda … Ji je kdo priklenil roke z verigo ali grozil s smrtjo, da je morala vse to početi? Sama se je angažirala, sama je tudi odšla. V vsakem trenutku bi bila lahko odšla. Kolikor slišim, je veliko drugih Slovenk i Slovencev spoznalo to ali ono gibanje in iz njega tudi odšlo, če jim ni bilo všeč, ali ostalo, če jim je bilo. Hribarjeva očitno ni bila ena izmed tistih z zaobljubami, torej – svobodna gospa, svobodna odrasla oseba, ki pa se verjetno še ni naučila sprejemati OSEBNE ODGOVORNOSTI za lastne odločitve in izbire. Seveda potem obtožiš neko organizacijo: društvo, Cerkev, nekateri za vse krivijo vlado ali kar Janšo … Tukaj pa se prav vidi: taka slika je daleč od celotne slike te skupnosti, od širše slike. Pač odrasli ljudje se skregamo, se kdaj ne razumemo, smo kdaj grobi pri konkretnem sodelovanju, neobčutljivi … Ampak to še zdaleč ni nikakršna zloraba in to še zdaleč ni “pogorišče” ali kar koli takega. Je pač spor, nerazumevanje itd. Na tem svetu verjetno ni nobene večje organizacije, ki nima takih težav med svojimi člani. Saj to niso psihološke svetovalnice, zlasti pred 40 leti nihče ni govoril o nekih psiholoških kategorijah ljudi, če se spomnite.
    Zlasti če, kot Hribarjeva, organiziraš razne dogodke, potovanja, srečanja, tiskovine, obiske, akcije … Seveda se zgodi vseh sort.
    Je pa res, da je tudi za tole gibanje nezdravo, da ne znajo preprosto priznati napake iz preteklosti in prositi odpuščanja in obljubiti, da delajo na izboljšavah, saj so jih polna usta visokoletečega leporečenja. Konec in pika. Nič opravičevat.
    Preberite si zadnjo izjavo slovenskih jezuitov glede primera Rupnik na njihovi spletni strani, primera, ki je mnogo hujši. Tisto pa so res duhovne (in spolne) zlorabe podrejenih od nadrejenega. Tista izjava se mi zdi zdrav pristop do napak iz preteklosti v lastnih vrstah. Nimaš kaj opravičevat take ljudi, ki so v preteklosti pač ravnali narobe ali zlorabili svoj položaj, saj svetu oznanjaš ravno nasprotno.
    Tele otročarije pa … Bodimo resni.
    Ponavljam svoje mnenje: odrasli ljudje morajo znati prevzemati odgovornost za svoje odločitve, dejanja in besede. V tem primeru: Za svoje sodelovanje v tem ali onem društvu, gibanju, skupnosti, organizaciji … Če tega ne znajo, nujno rabijo dobrega psihoterapevta, da jim pri tem pomaga, ne pa Domovine, da stresajo svoje rane iz mladosti na ljudi, ki s temi njihovimi osebnimi odločitvami iz preteklosti nimajo nič.

  6. Tudi sam sem se že pogovarjal z ljudmi o tej temi. In naletel na vprašanje, kot je: “Kje konkretno gospa Hribar vidi, da je šlo za zlorabo s strani gibanja v njenem primeru?” In najbrž je že tako, da nekateri ne vidijo in ne slišijo. Tudi jezuiti so se opravičili, ker niso slišali žrtev Rupnika.

    Vsaka oseba doživlja stvari po svoje, nekateri so bolj občutljivi in se mogoče teže postavijo zase. Drugi so bolj učinkoviti in jih ne podre vsaka motnja ampak včasih lahko koga “povozijo”. V neki zdravi skupnosti vsi najdejo prostor.

    Gospa Hribar, kot aktivna članica skupnosti je prišla v neko krizo. Jaz ji verjamem, da je vsaj del izvora krize v tudi zaradi te skupnosti. In meni se najhuje zdi to, da je v skupnosti nihče ni slišal, vendarle je šlo za težavo zaradi skupnosti. In se je morala o skupnosti oddaljiti ter poiskati pomoč od zunaj…

    Recimo, da ima nekdo neke bivanjske težave. Tega sedaj po kovidu menda ni malo. Ali Jezus ima odgovore? Seveda. Ali bi takemu človeku napotil v Cerkev oz. k kakšni njeni skupnosti? Ne vem če, če že z veliko mero previdnosti in skepse. Raje h kakšnemu psihologu s civilno licenco. Pa ne, da Cerkev kot skupnost, ne bi mogla imeti ustreznih znanj. Preprosto včasih delamo z ljudmi, kot svinja z mehom.

    • Sicer pa, ves svet je naravnan, da gre kot buldožer proti: ali nekemu dobičku ali neki ideji o boljši družbeni ureditvi.

      In pa, za nekaj pozornosti, empatije in ljubezni, ne rabiš vedno neke hude psihološke izobrazbe. Kje drugje, če ne v Cerkvi naj bi se ljudje počutili sprejete?

      • Neki menih je opazil, kako lev nosi travo ranjeni srni.
        “O, kako Bog skrbi za nas”.
        In se je usedel pod drevo in čakal, da se tudi njemu prinese potrebno.

        Ko se mu je že bledlo od lakote, se mu je zazdelo, da sliši glas Boga:
        “Neumnež, tebe nisem ustvaril kot srno, tebe sem ustvaril kot leva.”

        (Prosto po de Mellu)

        -Mi gre pa na jetra, da se slabi občutki zapakirajo kot “zlorabe”, uničujejo tisto, kar je v bistvu dobro in zbanalizirajo resne zlorabe. –

  7. Kje pa. Vodstva in aktivisti raznih društev, podobno kot tisoči šefi in šefic po službah, nimajo pojma o psihologiji in o njej sploh ne razmišljajo. Žal je veliko nefunkcionalnih vodij. Ste kdaj delali v javni upravi? Ali pri pohlepnem privatniku? Nimajo pojma o psihologiji in prav v tem je zanka: podrejeni in razni člani, aktivisti, sodelavci … nasrkajo, če niso psihično močni. Za take je bolje oditi iz takega kroga. Še najmanj so pred leti razni cerkveni voditelji in voditelji gibanj poznali osnove psihologije. To se zdaj, zadnjih 10 let uvaja v bogoslovja, v razne strukture … Pametni šefi povabijo strokovnjake za kulturo poslovne komunikacije, na primer, ki naredijo tečaj za ves kolektiv. Pametni cerkveni voditelji bi morali storiti nekaj podobnega in spoznati osnove psihologije organizacij, psihologije skupin, itd … Imaš pa ljudi s siceršnjimi težavami v duševnem zdravju, ki pa niso odkrite in zanje nihče ne ve, pa trpijo v zahtevnih okoljih, kjer je veliko organizacije, dinamike stikov, akcije, itd… Zato je vaše pričakovanje, da bodo po društvih in gibanjih delovali samo neki psihološko izobraženi vodje navadna iluzija. Tega ni. Smo pa svobodni, in če se v kakšnem prostovoljnem združenju ne počutimo dobro – prostovoljno odidemo.

      • Hja, cerkev je predvsem skupnost ljudi, ki imajo nekaj, kar jih zdruzuje. Ce sedaj mnozicno odhajajo ven iz te skupnosti, pomeni, da nimajo vec tiste vezi, ki jih zdruzuje. In potem? Kje so potem? Nikjer?

      • Pa si spet našel razlog?!? Saj ljudje ne odhajajo iz Cerkve, temveč iz cerkve. Ljudje smo čredna bitja in se tudi združujemo v “črede”. Bolj smo mobilni, kot pred leti in si lažje najdemo družbo, ki nam ustreza. Vedno, ampak res vedno, bodo obstajali ljudje, ki so na obrobju. Imamo obveznost, da skrbimo zanje? Če čutimo to kot svoje poslanstvo, zakaj pa ne. Nikogar pa v to ne smemo prisiljevati. Predvsem pa me motijo tisti, ki bi radi vse podtaknili kristjanom, tisti, ki imajo vedno na koncu jezika : ja, kakšni kristjani pa ste!

  8. citat:
    “Kje konkretno katerikoli bralec Domovine v tekstu lahko najde zlorabo?”
    konec citata
    V intervjuju z Angeliko Hribar , ki je bil objavljen 6.1.2023 sem našel potrditev za marsikatero svojo negativno izkušnjo in spoznanja o občestvu in inštituciji katoliške cerkve. Smatram, da moje negativne izkušnje izhajajo iz osnovne zlorabe in sicer zlorabe vere in zaupanja. Danes sem mnenja, da je bila verska vzgoja, ki sem je bil deležen, napačna v tistem delu, ki vsebuje odnos do inštitucije in do občestva. Žal znanje, izkušnje in spoznanja pridejo šele z leti. Na stara leta sem se umaknil med oddaljene. Zavedam se, da smo vsi krvavi pod kožo, kljub temu pa od vernih, predvsem pa od inštitucije, pričakujem V PRAKSI minimum krščanske ljubezni do bližnjega glede spoštovanja ZASEBNOSTI, DOSTOJANSTVA, IN OSEBNE SVOBODE vsakega človeka.
    Podobno razumem situacijo v primeru gospe Hribar.
    Cenim njen pogum in razumem njeno bolečino.

    • Re:..odnos do inštitucije in do občestva….
      Vcasih sem v kaksni mali vaski cerkvici opazoval to « obcestvo ». To je tisto, kar jih je povezovalo, jim dajalo podporo, socialno okolje, vsi so se dobro poznali med seboj. Sama liturgija, ljudsko petje, pridiga, to je bila forma, olupek, ki je drzala vsebino skupaj.
      Tega ni videti skoraj nikjer vec. Stare mamce se se drzijo, dokler se lahko. Izguba te celice civilne druzbe, « obcestva », je velika izguba za kvaliteto druzbe.
      Zakaj je do tega prislo, je najbrz zelo kompleksno vprasanje. Najbrz je eden od enostavnih odgovorov, da ce druzba ne trudi za vzdrzevanje svojih osnovnih celic, potem te ostarijo, okostenijo in na koncu odmrejo. Nekaj podobnega kot se dogaja klasicni druzini, ki je se malo bolj osnovna celica.

    • Lahko razumem vašo bolečino in bolečino gospe Hribar.
      Vzrok bolečine pa ni vedno zloraba, veliko je tudi drugačnih situacij, ki pripeljejo do bolečine.

      Mislim, da bomo še na tem portali zaradi novinarskih želja po ekskluzivnosti in intervjujančevih želja po pozornosti tako zbanalizirali besedo zloraba, da zlorabljenih sploh ne bomo več zaznavali. Pomoč potrebnim se bo usmerila drugam. “Metoo”, skrb za “begunce”, “okoljevarstvo”, “vsi drugačni vsi enakopravni”, … – naše zaznave teh pojmov so se močno spremenile ravno zaradi tega, ker stvari niso (bile) pravilno poimenovane.

      Sam nisem bil deležen neoporečne vzgoje učiteljic in učiteljev, katehistov in katehetinj, tudi staršev ne – sem pa prepričan, da so z menoj delali v najboljši dobri veri in dali najboljše od sebe. Zato sem jim hvaležen in želim biti tak tudi jaz. Delam napake, a se jih trudim izboljševati. Kako pa bodo moji otroci dojemali mojo skrb zanje, za družino in za ženo čez 50 let, pa ne vem… Odgovarjal bom sam in sebi sem največji tožnik.

      Domovini še manjka kilometrine, ki jo vidim recimo pri Družininih novinarjih, na primer. Pa se zaradi tega ne čutim zlorabljen 🙂 in jo povsod priporočam. Bolj sem razočaran zaradi (po mojem mnenju zelo slabe) spraševalke gospe Konc Lorenzutti, pa bom še vedno kupil kakšno njeno knjigo, sploh otroško, kjer pisateljica blesti.

  9. Meni obisk nedeljskega bogoslužja ne predstavlja nekaj česar bi se veselila od takrat, ko smo se začeli voziti z avtomobilom. Med peš hojo smo se lahko vse zmenili, pa tudi potožili, če kaj ni bilo v redu. Tega je nepreklicno konec. Zdaj se udeležujem predvsem tistih bogoslužij, ki se berejo za moje pokojne domače in prijatelje. Tam se srečam z ljudmi,ki so mi blizu.

Komentiraj