Marijino ali Chiarino delo? "Cerkev mora spoznati zablodo in upam, da jo bo."

Privzeta profilna slika
Gostujoči avtor
Foto: Vid Ponikvar/SPORTIDA
POSLUŠAJ ČLANEK
Angelika Hribar je po izobrazbi anglistka in slovenistka. Večji del svoje poklicne poti je delala v knjižnici na Oddelku za germanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. Še pred upokojitvijo se je začela ukvarjati z rodoslovjem in krajevno zgodovino, tudi zaradi obsežne zapuščine svojih prednikov, saj po očetu izhaja iz znamenitih družin Hribar in Šumi, po materi pa iz družin Kastl in Obereigner.

Pred časom sva pripravili pogovor za revijo Božje okolje, v katerem sva spregovorili o njeni bogati družinski zgodovini in njenem življenju. Gospa Angelika pa mi je ob robu pogovora povedala tudi, kako je vstopila v gibanje »fokolarov«, ki se pri nas uradno imenuje Marijino delo, ter ga »prinesla« v Ljubljano.

Ker smo se znašli v obdobju bolečih odstiranj znotraj Cerkve, sva se odločili, da posebej objaviva tudi ta del pričevanja. Vsi smo namreč najbolj prizadeti, ko spoznamo, da smo zaupali osebam, ki so s svojo karizmo naše zaupanje izigrali. Če molčimo, se njihova rušilna moč krepi ter še naprej zavaja one, ki za zlorabe ne vedo in razjeda te, ki o njih molčijo.

Spoštovana gospa Angelika. Najprej hvala, da ste privolili v pogovor. Zgodba, na kateri ga bova zgradili, se je začela na izletu.

V prvem letniku fakultete, za prvomajske proste dni, leta 1963, sem šla z neko skupino učencev srednje glasbene šole, ki jo je vodila moja teta, v Rim. Bile smo štiri študentke, ki smo smele po mestu hoditi same, brez »nadzora«, tako da smo lahko obiskovale tudi cerkve. Meni se je že to zdelo čudežno, da me je UDBA sploh spustila v Italijo, saj sprva ni kazalo, da me bo. Udeležile smo se celo splošne avdience pri takratnem papežu Janezu XXIII. na Trgu svetega Petra in obiskale samostan, kjer je živelo nekaj slovenskih nun, tja pa je prišel tudi slovenski duhovnik iz Argentine, ki nas je peljal v eno izmed hiš skupnosti »fokolarov«.

Tako sem spoznala skupino deklet iz vseh koncev sveta ter se navdušila nad njihovim pripovedovanjem o življenju ustanoviteljice in njenem prizadevanju, da bi živeli po vzoru prvih kristjanov. Povedale so nam, da se na enak način, v svojih hišah, združujejo tudi fantje. Od vseh štirih obiskovalk sem se zagrela samo jaz. Svoje navdušenje sem pozneje skušala širiti na mlade v Ljubljani.

V vaši hiši na Prečni ulici je bil nato, pred oseminštiridesetimi leti, ustanovljen prvi slovenski »fokolar«.

Tako je. Iz Italije so začeli k nam pošiljati »apostole« te skrivnostne duhovnosti, za katero naj bi Chiara Lubich (njeno pravo ime je bilo Silvia, v Chiaro se je preimenovala po Klari Asiški) dobivala navdih naravnost od Boga. Ker je Cerkev gibanje priznala, smo mu na novo pridruženi člani do kraja zaupali. Polagoma so se vključili tudi moji domači. Živela sem to edinost v skupnosti po načelih in navodilih ustanoviteljice. Vsak mesec smo člani skušali udejanjiti stavek iz Evangelija, imenovan »beseda življenja«, ki ga je Chiara s svojo razlago objavila v glasilu gibanja.

Veliko let je bila moja naloga, da sem to in še marsikaj drugega prevajala v slovenščino. Mnogo članov je zapustilo svoje družine in se dalo popolnoma na razpolago, šli so z »zaobljubami« v »misijone«, kamor so jih poslali. Tudi nekateri zakonski pari so sprejeli »zaobljube« in se preselili v drugo mesto ali celo v drugo državo, kjer so širili gibanje. Poleg teh »misijonarjev« pa je nastala še veja »prostovoljcev«, ki nismo imeli zaobljub, ostali smo doma in delali za gibanje v svojem okolju.

Zamisel za to se je ustanoviteljici porodila ob revoluciji na Madžarskem leta 1956, želela je, da smo prostovoljci nekakšna »božja vojska«. Seveda smo gibanje tudi finančno podpirali, vsi smo mesečno prispevali zanj od svojega zaslužka. Gibanje zato ne poseduje le hiš, ampak cela mesteca, po vsem svetu, ki naj bi bila »svetilniki« krščanstva. Dela je bilo vedno več, vozila sem se v Rim na srečanja, kjer sem cele dneve tolmačila slovenskim skupinam prostovoljk, za katere sem bila odgovorna. Poleg tega smo imeli srečanja na Hrvaškem, saj nas tam oblast ni tako kontrolirala kot v Sloveniji, pozneje pa tudi v naši hiši v Ljubljani, kjer se je naselila skupnost deklet.

So bili ti, ki so živeli v skupnostih, posvečeni ljudje? Sestre, bratje, duhovniki?

Le na začetku, prehodno, so pri nas živele posvečene »fokolarine«, potem so našle bolj udobno stanovanje, k meni pa so prišla mlada dekleta, nekakšne »pripravnice« za duhovni poklic v gibanju, večinoma študentke. V »fokolarih« so živeli interno posvečeni v gibanju. Samo če je bila potreba in je ustanoviteljica dovolila, je »fokolarin« lahko postal duhovnik. Moj brat se je čutil poklicanega, vendar ga je njegov odgovorni prepričal, da lahko več naredi za božje kraljestvo kot laik. Verjetno ni bil edini, ki so ga odvrnili od duhovništva.

Portret deklice Angelike, delo njene mame, akademske kiparke in slikarke Lize Hribar. Foto: osebni arhiv


Ste na srečanjih molili?

Niti ne. Imeli pa smo navodila, da moramo vsak dan k sveti maši, zmoliti rožni venec in premišljevati Chiarine meditacije, toda bilo je toliko drugih zadolžitev, da tega nisi zmogel in si se nenehno počutil grešnega, nevrednega, ker nisi vsega izpolnil. Imeli smo svoje službe in za gibanje delali v prostem času. Vedno več srečanj se je odvijalo pri meni doma, bila sem preobremenjena, vendar mi nikoli noben nadrejeni ni rekel, da sem kaj dobro naredila ali se mi zahvalil. Z nami so razpolagali po načelu: »Nekoristni hlapci ste, storili ste le, kar ste bili dolžni storiti«. Pravila in načela pa so se pogosto spreminjala, tako da nazadnje sploh nisem več vedela, kaj je dovoljeno in kaj ne, kopičila so se protislovja.

Kot v Živalski farmi?

Podobno. To »vesoljno bratstvo«, edinost po vzoru Svete Trojice se je za nas, interne člane, vse bolj izkazovala kot zatiranje naših osebnosti in lastnega mišljenja v korist »mašinerije«, katere kolesce si postal. Če se je kolesce zlomilo, je bilo zavrženo in zamenjano. Kdor se je iztrošil, so ga zavrgli. Tudi jaz sem pregorevala. Od mene so zahtevali vedno več, tudi zelo absurdna dejanja, ki niso bila v skladu z mojo vestjo. V lastnem domu nisem bila več svobodna. Zahtevali so celo neke prezidave, začeli so gospodariti z mojo in družinsko lastnino. Nekoč so me tako prizadeli, da sem zbolela, nisem mogla spati in sem samo še jokala. Navdajale so me črne misli in nikjer nisem videla izhoda.

K sreči sem naletela na zdravnico, ki je malo poznala te zadeve. Rekla mi je, naj pustim gibanje, ki mi škoduje. Najprej tega nisem mogla sprejeti, ker sem mislila, da je vse narobe z mano in ne z gibanjem, potem pa so začele do mene prihajati podobne zgodbe o uničenih, izčrpanih ljudeh. Seveda je bilo vse strogo prikrito, šele zdaj sem izvedela za duševno bolezen ustanoviteljice, ki je na eni strani spodbujala dobro v ljudeh, na drugi pa je za uresničitev svojih ciljev znala stopiti »prek trupel«.

Tukajšnja odgovorna me je hotela »dobronamerno« poslati v Italijo na zdravljenje. Pozneje sem izvedela, da so bile tam na »počivanju« ženske, zaprte v neki hiši, ki si niti med sabo niso smele pripovedovati o tem, kar so doživele. To mi je povedala ena izmed njih, ki je prišla domov in se tu zdravila v psihiatrični bolnišnici. Vse to me zelo boli in vznemirja, saj je bil gibanju popolnoma predan tudi moj mlajši brat. Zanj je dobesedno dal življenje. Umrl je popolnoma nepričakovano za možgansko kapjo, star komaj šestinšestdeset let. Vedno je šel tja, kamor so ga poslali, nazadnje je postavil na noge tovarno v Vidmu. Neki Italijan, ki je prišel na pogreb, mi je povedal, da je brat cele noči delal, zato mislim, da je bil do kraja izčrpan.
To »vesoljno bratstvo«, edinost po vzoru Svete Trojice se je za nas, interne člane, vse bolj izkazovala kot zatiranje naših osebnosti in lastnega mišljenja v korist »mašinerije«, katere kolesce si postal.

In vi zaradi razočaranja niste izgubili vere?

Nisem. Mene je Bog rešil. Zdaj vem, da mi je depresija pomagala do spoznanja o zmotah in pasteh gibanj, v katerih se krepi kult osebnosti. Ob sebi sem imela čudovite ljudi. Na srečo mi je stala ob strani moja mama, v službi pa nadrejena Katarina Bogataj Gradišnik, ki mi je bila ves čas glavna opora pri delu. Malo je že prej spoznala gibanje, saj mi je pomagala prevajati Chiarine meditacije in mi omogočala, da sem vedno dobila dopust za srečanja v Rimu. Zdaj pa mi je povedala, da se ji je gibanje že takrat zdelo sumljivo, bolj sekta kot zdrava skupnost, saj so nadrejeni članom zapovedovali, kaj naj storijo, in jih nadzirali, kar v katoliški Cerkvi ni običajno. Pred nedavnim se me je zato posebno dotaknil svetopisemski stavek: »Preklet, kdor zaupa v človeka.« Žal so tudi skoraj vsi papeži našega časa gibanje podpirali.

Verjetno se jim je zdelo pomembno, da ste laiki dejavni pri evangelizaciji.

Seveda. Vendar mora Cerkev spoznati zablodo in upam, da jo bo. V bistvu je šlo, vsaj na začetku, za neke vrste krščanski komunizem. Zanimivo je, da je bil Chiarin brat komunist, a je pozneje postal njen sodelavec. Menim pa, da se Chiarina zamisel ekumenizma razlikuje od pojmovanja ekumenizma v katoliški Cerkvi. Gibanje namreč ne pridružuje samo kristjanov drugih veroizpovedi, ampak tudi pripadnike raznih drugih verstev in celo ateiste, tako da se spreminja v nekakšno »new age« duhovnost.

Nataša Konc Lorenzutti, Jaka Žuraj in Angelika Hribar na dogodku ob 130. obletnici rojstva Angele Vode. Foto: Lucijan Bratuš


 

Poznam ljudi, ki delujejo v gibanju in so v resnici izjemni kristjani, sočutni, požrtvovalni, globoko verni pričevalci. Slišim za posameznike in družine, ki jim je gibanje pomagalo preživeti zelo hude preizkušnje in so prek njega zopet našli duhovni smisel. Očitno so izvorna načela dobro zastavljena in ljudem pomagajo rasti, živeti Evangelij. Vem, denimo, da pripadniki Marijinega dela že od začetka vojne v Ukrajini vsak večer, povezani prek spletnih orodij, molijo za mir. Ali je razlika med tistimi, ki ste bili vključeni v konkretno delo za gibanje in ostalimi, ki so dejavni zgolj na ravni pripadnosti?

Seveda so med temi in onimi velike razlike. Zunanji člani ne vedo, pod kakšnim pritiskom živijo notranji člani, ki tega ne smejo nikomur povedati. Res pa je, da se je zadnja leta marsikaj spremenilo na bolje pri vodstvu. Papež je od naslednice Chiare Lubich – to je bila Maria Voce – zahteval, naj opustijo način nenehnega nadzora. Interni »fokolarini« so namreč morali pisati dnevnike za svoje neposredne nadrejene, v katerih so poročali o vsem, kar se jim je čez dan zgodilo. Pozneje, ko so izvolili novo predsednico Margaret Karam, je papež Frančišek 6. februarja 2021 sprejel v avdienco ožje vodstvo in jih v svojem nagovoru dokaj kritično opozoril na številne nepravilnosti njihovega ravnanja. Zdaj vodstvo obljublja spremembe v izogib vsakršnim zlorabam, duhovnim in psihičnim, ki omogočajo med drugim tudi gmotno okoriščanje gibanja. Izražajo pripravljenost, da bi »žrtvam« izplačali odškodnine, a vprašanje je, od kod bodo sredstva vzeli, še zlasti zato, ker vedno več ljudi gibanje zapušča, mladi pa se zanj ne ogrevajo več.
Zunanji člani ne vedo, pod kakšnim pritiskom živijo notranji člani, ki tega ne smejo nikomur povedati.

Ali druge člane, ki so še v gibanju, skušate posvariti? Vam verjamejo?

Pripadniki gibanja se vsem »svarilom« izogibajo, ne berejo opozoril na spletu in tudi ne knjig z življenjskimi zgodbami bivših članov. Te knjige sicer še niso bile prevedene v slovenščino. Skoraj gotovo pa jim tovrstno branje vodstvo odsvetuje.

Ali mislite, da je do razkritij prišlo zaradi postopka beatifikacije ustanoviteljice gibanja, ki se je razglašala za Marijino namestnico na Zemlji?

Mislim, da je bil to vzvod. Na začetku postopka je vedno sestavljena dokaj stroga komisija, ki pozove »vse«, ki kaj vedo o kandidatu ali kandidatinji, naj pričajo o »svetosti« te osebe ali pa ji nasprotujejo.

V Italiji je izšla odmevna knjiga avtorja Feruccia Pinottija z naslovom La setta divina (Božja sekta). V roke vam je prišla v času bratove smrti in ste jo delno, zase, že prevedli. Ste izvedeli nove stvari, ki so vas presenetile, ali se vam je le potrdilo, kar ste slutili?

Iz knjige sem izvedela marsikaj, kar so nam prikrivali. O čudnem Chiarinem prijateljstvu z bivšimi nacifašističnimi kolaboranti, ki so se morda hoteli »oprati krivde« in so jo finančno podprli, da se je gibanje začelo širiti. Dobila sem tudi vpogled v zmedene in dolgo strogo skrivane zapiske Chiarinih »videnj raja«. Zanimivo je, da je Chiara sama naročila, naj te zapiske uničijo, a je niso vsi ubogali. Če bi v času preverjanja prišli v roke pristojnim v Vatikanu, gibanje ne bi bilo nikoli priznano. Razkrito je tudi Chiarino prav nič ljubeznivo ravnanje z vsakim, ki ji je kakorkoli oporekal. Poleg tega je v gibanju prihajalo do spolnih zlorab, česar nisem vedela. Prevedla sem le nekaj poglavij, predvsem zato, da bi sama bolje razumela, kako sem mogla jaz in toliko drugih ljudi zaupati in verjeti, da bomo združeni v tem gibanju »prenovili svet«.

Alenka Puhar in Angelika Hribar na dogodku ob 130. obletnici rojstva Angele Vode. Foto: Lucijan Bratuš


V ZDA nastaja pričevanjsko delo nekdanje članice gibanja, Italijanke Gabrielle Rahoy z naslovom Draga Ajša ter podnaslovom Brez pravičnosti ni miru ali kako sem se radikalizirala. Avtorica ga oblikuje kot niz pisem svoji psihoterapevtki. Ste se našli tudi v teh zapisih?

Njena življenjska zgodba se zelo razlikuje od moje, saj se je ob izstopu iz fokolara znašla sama daleč od doma, v tuji deželi. Na srečo je kmalu spoznala dobrega moža in si ustvarila družino.
Odpovedati bi se morali čaščenju Chiarinega lika in se nasloniti na čisti Jezusov evangeljski nauk.

V knjigi La setta divina je še veliko drugih pričevanj; nekateri nekdanji člani so vero ohranili, drugi ne, tretji so storili samomor; »skupni imenovalec« pri vseh pa je, da se je od njih zahtevala ne le odpoved osebni lastnini, ampak tudi osebnemu mišljenju, da bi bili v edinosti z nadrejenimi in po njih z ustanoviteljico oziroma njeno namestnico. V tujino so odhajali z geslom: »Ljubi domovino svojega bližnjega kakor svojo lastno.« V resnici pa je bila narodna pripadnost v gibanju brez pomena.

Novega pripadnika sekte pridobijo z zdaj že znanim sektaškim načinom, imenovanim love bombing. V gibanju smo se učili, da moramo »postati eno« z bližnjim. Sledi pa postopno »pranje možganov« z namenom, da bi bilo čim več ubogljivih in »ne razmišljujočih« ljudi, s katerimi lahko manipuliraš. Kljub temu, da sem se oddaljila od gibanja, sem vseeno še kdaj pa kdaj obiskala ljubljanski »fokolar«. Šla sem tja enkrat pred našo osamosvojitvijo. Italijanka R. me je imela po svoje rada. Prinašala mi je darila, ki jih še vedno hranim. Zelo pa sem bila presenečena, ko mi je takrat potožila, da ne razume, kako se lahko celo nadškof Šuštar zavzema za osamosvojitev Slovenije. Tega nisem komentirala, kajti »višji« so imeli »vedno prav«. Pozneje sem izvedela, da je R. ukazala »internim posvečenim«, naj glasujejo proti osamosvojitvi. Menda moški del tega ni ubogal. Razbijanje Jugoslavije je bil zanjo »greh« zoper »edinost in enotnost«. Ona je namreč imela »oblast« nad celo državo in odcepitev bi njej oteževala delovanje. Lahko pa, da so bili zadaj še drugi interesi svetovne politike.

Prek spletne strani se zdaj povezuje skupina nekdanjih članov, ki se opogumljajo med seboj v razkrivanju izkušenj, ker si želijo, da resnica pride na dan. Tudi vi jo spremljate. Kako se imenuje?

Oref – Organizzazione Ex Focolari.

Ali torej vidite možnost, da gibanje preživi, se obnovi ter si znova pridobi zaupanje svojih članov? 

Mislim, da je to možno, vendar le v primeru, če pride do radikalnih sprememb. Odpovedati bi se morali čaščenju Chiarinega lika in se nasloniti na čisti Jezusov evangeljski nauk.

Verjetno to velja tudi za vesoljno ustanovo, za papeža Frančiška in za nas, ki si želimo zaupati, da niso vsi voditelji prevaranti in da Kristusova Cerkev vendarle ni »trdnjava Alamut«?

Jezus ni nikogar prisilil, naj veruje vanj in v njegove besede. Pustil je ljudem svobodo.

Pogovarjala se je Nataša Konc Lorenzutti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Mednarodna prostovoljca iz ekipe, ki že mesece pripravlja Evropsko srečanje mladih v Ljubljani, o tem, kaj ju žene, kako vidita Slovence in kaj pričakujeta od dogodka
  • 30. 12. 2023
Dr. Peter Gregorčič: Mi se hvalimo, da smo kot prvi na svetu regulirali umetno inteligenco, Američani pa, da jo uporabljajo za svoj razvoj. Ni čudno, da tehnološki velikani rastejo v ZDA, in ne v Evropi. (2. del)
  • 23. 03. 2024
Nejc Kurbus, načelnik Skavtov: "Smo ponosni državljani in ponosni Slovenci"
  • 09. 03. 2024