Marijino ali Chiarino delo? “Cerkev mora spoznati zablodo in upam, da jo bo.”

Foto: Vid Ponikvar/SPORTIDA

Angelika Hribar je po izobrazbi anglistka in slovenistka. Večji del svoje poklicne poti je delala v knjižnici na Oddelku za germanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. Še pred upokojitvijo se je začela ukvarjati z rodoslovjem in krajevno zgodovino, tudi zaradi obsežne zapuščine svojih prednikov, saj po očetu izhaja iz znamenitih družin Hribar in Šumi, po materi pa iz družin Kastl in Obereigner.

Pred časom sva pripravili pogovor za revijo Božje okolje, v katerem sva spregovorili o njeni bogati družinski zgodovini in njenem življenju. Gospa Angelika pa mi je ob robu pogovora povedala tudi, kako je vstopila v gibanje »fokolarov«, ki se pri nas uradno imenuje Marijino delo, ter ga »prinesla« v Ljubljano.

Ker smo se znašli v obdobju bolečih odstiranj znotraj Cerkve, sva se odločili, da posebej objaviva tudi ta del pričevanja. Vsi smo namreč najbolj prizadeti, ko spoznamo, da smo zaupali osebam, ki so s svojo karizmo naše zaupanje izigrali. Če molčimo, se njihova rušilna moč krepi ter še naprej zavaja one, ki za zlorabe ne vedo in razjeda te, ki o njih molčijo.

Spoštovana gospa Angelika. Najprej hvala, da ste privolili v pogovor. Zgodba, na kateri ga bova zgradili, se je začela na izletu.

V prvem letniku fakultete, za prvomajske proste dni, leta 1963, sem šla z neko skupino učencev srednje glasbene šole, ki jo je vodila moja teta, v Rim. Bile smo štiri študentke, ki smo smele po mestu hoditi same, brez »nadzora«, tako da smo lahko obiskovale tudi cerkve. Meni se je že to zdelo čudežno, da me je UDBA sploh spustila v Italijo, saj sprva ni kazalo, da me bo. Udeležile smo se celo splošne avdience pri takratnem papežu Janezu XXIII. na Trgu svetega Petra in obiskale samostan, kjer je živelo nekaj slovenskih nun, tja pa je prišel tudi slovenski duhovnik iz Argentine, ki nas je peljal v eno izmed hiš skupnosti »fokolarov«.

Tako sem spoznala skupino deklet iz vseh koncev sveta ter se navdušila nad njihovim pripovedovanjem o življenju ustanoviteljice in njenem prizadevanju, da bi živeli po vzoru prvih kristjanov. Povedale so nam, da se na enak način, v svojih hišah, združujejo tudi fantje. Od vseh štirih obiskovalk sem se zagrela samo jaz. Svoje navdušenje sem pozneje skušala širiti na mlade v Ljubljani.

V vaši hiši na Prečni ulici je bil nato, pred oseminštiridesetimi leti, ustanovljen prvi slovenski »fokolar«.

Tako je. Iz Italije so začeli k nam pošiljati »apostole« te skrivnostne duhovnosti, za katero naj bi Chiara Lubich (njeno pravo ime je bilo Silvia, v Chiaro se je preimenovala po Klari Asiški) dobivala navdih naravnost od Boga. Ker je Cerkev gibanje priznala, smo mu na novo pridruženi člani do kraja zaupali. Polagoma so se vključili tudi moji domači. Živela sem to edinost v skupnosti po načelih in navodilih ustanoviteljice. Vsak mesec smo člani skušali udejanjiti stavek iz Evangelija, imenovan »beseda življenja«, ki ga je Chiara s svojo razlago objavila v glasilu gibanja.

Veliko let je bila moja naloga, da sem to in še marsikaj drugega prevajala v slovenščino. Mnogo članov je zapustilo svoje družine in se dalo popolnoma na razpolago, šli so z »zaobljubami« v »misijone«, kamor so jih poslali. Tudi nekateri zakonski pari so sprejeli »zaobljube« in se preselili v drugo mesto ali celo v drugo državo, kjer so širili gibanje. Poleg teh »misijonarjev« pa je nastala še veja »prostovoljcev«, ki nismo imeli zaobljub, ostali smo doma in delali za gibanje v svojem okolju.

Zamisel za to se je ustanoviteljici porodila ob revoluciji na Madžarskem leta 1956, želela je, da smo prostovoljci nekakšna »božja vojska«. Seveda smo gibanje tudi finančno podpirali, vsi smo mesečno prispevali zanj od svojega zaslužka. Gibanje zato ne poseduje le hiš, ampak cela mesteca, po vsem svetu, ki naj bi bila »svetilniki« krščanstva. Dela je bilo vedno več, vozila sem se v Rim na srečanja, kjer sem cele dneve tolmačila slovenskim skupinam prostovoljk, za katere sem bila odgovorna. Poleg tega smo imeli srečanja na Hrvaškem, saj nas tam oblast ni tako kontrolirala kot v Sloveniji, pozneje pa tudi v naši hiši v Ljubljani, kjer se je naselila skupnost deklet.

So bili ti, ki so živeli v skupnostih, posvečeni ljudje? Sestre, bratje, duhovniki?

Le na začetku, prehodno, so pri nas živele posvečene »fokolarine«, potem so našle bolj udobno stanovanje, k meni pa so prišla mlada dekleta, nekakšne »pripravnice« za duhovni poklic v gibanju, večinoma študentke. V »fokolarih« so živeli interno posvečeni v gibanju. Samo če je bila potreba in je ustanoviteljica dovolila, je »fokolarin« lahko postal duhovnik. Moj brat se je čutil poklicanega, vendar ga je njegov odgovorni prepričal, da lahko več naredi za božje kraljestvo kot laik. Verjetno ni bil edini, ki so ga odvrnili od duhovništva.

Portret deklice Angelike, delo njene mame, akademske kiparke in slikarke Lize Hribar. Foto: osebni arhiv

Ste na srečanjih molili?

Niti ne. Imeli pa smo navodila, da moramo vsak dan k sveti maši, zmoliti rožni venec in premišljevati Chiarine meditacije, toda bilo je toliko drugih zadolžitev, da tega nisi zmogel in si se nenehno počutil grešnega, nevrednega, ker nisi vsega izpolnil. Imeli smo svoje službe in za gibanje delali v prostem času. Vedno več srečanj se je odvijalo pri meni doma, bila sem preobremenjena, vendar mi nikoli noben nadrejeni ni rekel, da sem kaj dobro naredila ali se mi zahvalil. Z nami so razpolagali po načelu: »Nekoristni hlapci ste, storili ste le, kar ste bili dolžni storiti«. Pravila in načela pa so se pogosto spreminjala, tako da nazadnje sploh nisem več vedela, kaj je dovoljeno in kaj ne, kopičila so se protislovja.

Kot v Živalski farmi?

Podobno. To »vesoljno bratstvo«, edinost po vzoru Svete Trojice se je za nas, interne člane, vse bolj izkazovala kot zatiranje naših osebnosti in lastnega mišljenja v korist »mašinerije«, katere kolesce si postal. Če se je kolesce zlomilo, je bilo zavrženo in zamenjano. Kdor se je iztrošil, so ga zavrgli. Tudi jaz sem pregorevala. Od mene so zahtevali vedno več, tudi zelo absurdna dejanja, ki niso bila v skladu z mojo vestjo. V lastnem domu nisem bila več svobodna. Zahtevali so celo neke prezidave, začeli so gospodariti z mojo in družinsko lastnino. Nekoč so me tako prizadeli, da sem zbolela, nisem mogla spati in sem samo še jokala. Navdajale so me črne misli in nikjer nisem videla izhoda.

K sreči sem naletela na zdravnico, ki je malo poznala te zadeve. Rekla mi je, naj pustim gibanje, ki mi škoduje. Najprej tega nisem mogla sprejeti, ker sem mislila, da je vse narobe z mano in ne z gibanjem, potem pa so začele do mene prihajati podobne zgodbe o uničenih, izčrpanih ljudeh. Seveda je bilo vse strogo prikrito, šele zdaj sem izvedela za duševno bolezen ustanoviteljice, ki je na eni strani spodbujala dobro v ljudeh, na drugi pa je za uresničitev svojih ciljev znala stopiti »prek trupel«.

Tukajšnja odgovorna me je hotela »dobronamerno« poslati v Italijo na zdravljenje. Pozneje sem izvedela, da so bile tam na »počivanju« ženske, zaprte v neki hiši, ki si niti med sabo niso smele pripovedovati o tem, kar so doživele. To mi je povedala ena izmed njih, ki je prišla domov in se tu zdravila v psihiatrični bolnišnici. Vse to me zelo boli in vznemirja, saj je bil gibanju popolnoma predan tudi moj mlajši brat. Zanj je dobesedno dal življenje. Umrl je popolnoma nepričakovano za možgansko kapjo, star komaj šestinšestdeset let. Vedno je šel tja, kamor so ga poslali, nazadnje je postavil na noge tovarno v Vidmu. Neki Italijan, ki je prišel na pogreb, mi je povedal, da je brat cele noči delal, zato mislim, da je bil do kraja izčrpan.

To »vesoljno bratstvo«, edinost po vzoru Svete Trojice se je za nas, interne člane, vse bolj izkazovala kot zatiranje naših osebnosti in lastnega mišljenja v korist »mašinerije«, katere kolesce si postal.

In vi zaradi razočaranja niste izgubili vere?

Nisem. Mene je Bog rešil. Zdaj vem, da mi je depresija pomagala do spoznanja o zmotah in pasteh gibanj, v katerih se krepi kult osebnosti. Ob sebi sem imela čudovite ljudi. Na srečo mi je stala ob strani moja mama, v službi pa nadrejena Katarina Bogataj Gradišnik, ki mi je bila ves čas glavna opora pri delu. Malo je že prej spoznala gibanje, saj mi je pomagala prevajati Chiarine meditacije in mi omogočala, da sem vedno dobila dopust za srečanja v Rimu. Zdaj pa mi je povedala, da se ji je gibanje že takrat zdelo sumljivo, bolj sekta kot zdrava skupnost, saj so nadrejeni članom zapovedovali, kaj naj storijo, in jih nadzirali, kar v katoliški Cerkvi ni običajno. Pred nedavnim se me je zato posebno dotaknil svetopisemski stavek: »Preklet, kdor zaupa v človeka.« Žal so tudi skoraj vsi papeži našega časa gibanje podpirali.

Verjetno se jim je zdelo pomembno, da ste laiki dejavni pri evangelizaciji.

Seveda. Vendar mora Cerkev spoznati zablodo in upam, da jo bo. V bistvu je šlo, vsaj na začetku, za neke vrste krščanski komunizem. Zanimivo je, da je bil Chiarin brat komunist, a je pozneje postal njen sodelavec. Menim pa, da se Chiarina zamisel ekumenizma razlikuje od pojmovanja ekumenizma v katoliški Cerkvi. Gibanje namreč ne pridružuje samo kristjanov drugih veroizpovedi, ampak tudi pripadnike raznih drugih verstev in celo ateiste, tako da se spreminja v nekakšno »new age« duhovnost.

Nataša Konc Lorenzutti, Jaka Žuraj in Angelika Hribar na dogodku ob 130. obletnici rojstva Angele Vode. Foto: Lucijan Bratuš

 

Poznam ljudi, ki delujejo v gibanju in so v resnici izjemni kristjani, sočutni, požrtvovalni, globoko verni pričevalci. Slišim za posameznike in družine, ki jim je gibanje pomagalo preživeti zelo hude preizkušnje in so prek njega zopet našli duhovni smisel. Očitno so izvorna načela dobro zastavljena in ljudem pomagajo rasti, živeti Evangelij. Vem, denimo, da pripadniki Marijinega dela že od začetka vojne v Ukrajini vsak večer, povezani prek spletnih orodij, molijo za mir. Ali je razlika med tistimi, ki ste bili vključeni v konkretno delo za gibanje in ostalimi, ki so dejavni zgolj na ravni pripadnosti?

Seveda so med temi in onimi velike razlike. Zunanji člani ne vedo, pod kakšnim pritiskom živijo notranji člani, ki tega ne smejo nikomur povedati. Res pa je, da se je zadnja leta marsikaj spremenilo na bolje pri vodstvu. Papež je od naslednice Chiare Lubich – to je bila Maria Voce – zahteval, naj opustijo način nenehnega nadzora. Interni »fokolarini« so namreč morali pisati dnevnike za svoje neposredne nadrejene, v katerih so poročali o vsem, kar se jim je čez dan zgodilo. Pozneje, ko so izvolili novo predsednico Margaret Karam, je papež Frančišek 6. februarja 2021 sprejel v avdienco ožje vodstvo in jih v svojem nagovoru dokaj kritično opozoril na številne nepravilnosti njihovega ravnanja. Zdaj vodstvo obljublja spremembe v izogib vsakršnim zlorabam, duhovnim in psihičnim, ki omogočajo med drugim tudi gmotno okoriščanje gibanja. Izražajo pripravljenost, da bi »žrtvam« izplačali odškodnine, a vprašanje je, od kod bodo sredstva vzeli, še zlasti zato, ker vedno več ljudi gibanje zapušča, mladi pa se zanj ne ogrevajo več.

Zunanji člani ne vedo, pod kakšnim pritiskom živijo notranji člani, ki tega ne smejo nikomur povedati.

Ali druge člane, ki so še v gibanju, skušate posvariti? Vam verjamejo?

Pripadniki gibanja se vsem »svarilom« izogibajo, ne berejo opozoril na spletu in tudi ne knjig z življenjskimi zgodbami bivših članov. Te knjige sicer še niso bile prevedene v slovenščino. Skoraj gotovo pa jim tovrstno branje vodstvo odsvetuje.

Ali mislite, da je do razkritij prišlo zaradi postopka beatifikacije ustanoviteljice gibanja, ki se je razglašala za Marijino namestnico na Zemlji?

Mislim, da je bil to vzvod. Na začetku postopka je vedno sestavljena dokaj stroga komisija, ki pozove »vse«, ki kaj vedo o kandidatu ali kandidatinji, naj pričajo o »svetosti« te osebe ali pa ji nasprotujejo.

V Italiji je izšla odmevna knjiga avtorja Feruccia Pinottija z naslovom La setta divina (Božja sekta). V roke vam je prišla v času bratove smrti in ste jo delno, zase, že prevedli. Ste izvedeli nove stvari, ki so vas presenetile, ali se vam je le potrdilo, kar ste slutili?

Iz knjige sem izvedela marsikaj, kar so nam prikrivali. O čudnem Chiarinem prijateljstvu z bivšimi nacifašističnimi kolaboranti, ki so se morda hoteli »oprati krivde« in so jo finančno podprli, da se je gibanje začelo širiti. Dobila sem tudi vpogled v zmedene in dolgo strogo skrivane zapiske Chiarinih »videnj raja«. Zanimivo je, da je Chiara sama naročila, naj te zapiske uničijo, a je niso vsi ubogali. Če bi v času preverjanja prišli v roke pristojnim v Vatikanu, gibanje ne bi bilo nikoli priznano. Razkrito je tudi Chiarino prav nič ljubeznivo ravnanje z vsakim, ki ji je kakorkoli oporekal. Poleg tega je v gibanju prihajalo do spolnih zlorab, česar nisem vedela. Prevedla sem le nekaj poglavij, predvsem zato, da bi sama bolje razumela, kako sem mogla jaz in toliko drugih ljudi zaupati in verjeti, da bomo združeni v tem gibanju »prenovili svet«.

Alenka Puhar in Angelika Hribar na dogodku ob 130. obletnici rojstva Angele Vode. Foto: Lucijan Bratuš

V ZDA nastaja pričevanjsko delo nekdanje članice gibanja, Italijanke Gabrielle Rahoy z naslovom Draga Ajša ter podnaslovom Brez pravičnosti ni miru ali kako sem se radikalizirala. Avtorica ga oblikuje kot niz pisem svoji psihoterapevtki. Ste se našli tudi v teh zapisih?

Njena življenjska zgodba se zelo razlikuje od moje, saj se je ob izstopu iz fokolara znašla sama daleč od doma, v tuji deželi. Na srečo je kmalu spoznala dobrega moža in si ustvarila družino.

Odpovedati bi se morali čaščenju Chiarinega lika in se nasloniti na čisti Jezusov evangeljski nauk.

V knjigi La setta divina je še veliko drugih pričevanj; nekateri nekdanji člani so vero ohranili, drugi ne, tretji so storili samomor; »skupni imenovalec« pri vseh pa je, da se je od njih zahtevala ne le odpoved osebni lastnini, ampak tudi osebnemu mišljenju, da bi bili v edinosti z nadrejenimi in po njih z ustanoviteljico oziroma njeno namestnico. V tujino so odhajali z geslom: »Ljubi domovino svojega bližnjega kakor svojo lastno.« V resnici pa je bila narodna pripadnost v gibanju brez pomena.

Novega pripadnika sekte pridobijo z zdaj že znanim sektaškim načinom, imenovanim love bombing. V gibanju smo se učili, da moramo »postati eno« z bližnjim. Sledi pa postopno »pranje možganov« z namenom, da bi bilo čim več ubogljivih in »ne razmišljujočih« ljudi, s katerimi lahko manipuliraš. Kljub temu, da sem se oddaljila od gibanja, sem vseeno še kdaj pa kdaj obiskala ljubljanski »fokolar«. Šla sem tja enkrat pred našo osamosvojitvijo. Italijanka R. me je imela po svoje rada. Prinašala mi je darila, ki jih še vedno hranim. Zelo pa sem bila presenečena, ko mi je takrat potožila, da ne razume, kako se lahko celo nadškof Šuštar zavzema za osamosvojitev Slovenije. Tega nisem komentirala, kajti »višji« so imeli »vedno prav«. Pozneje sem izvedela, da je R. ukazala »internim posvečenim«, naj glasujejo proti osamosvojitvi. Menda moški del tega ni ubogal. Razbijanje Jugoslavije je bil zanjo »greh« zoper »edinost in enotnost«. Ona je namreč imela »oblast« nad celo državo in odcepitev bi njej oteževala delovanje. Lahko pa, da so bili zadaj še drugi interesi svetovne politike.

Prek spletne strani se zdaj povezuje skupina nekdanjih članov, ki se opogumljajo med seboj v razkrivanju izkušenj, ker si želijo, da resnica pride na dan. Tudi vi jo spremljate. Kako se imenuje?

Oref – Organizzazione Ex Focolari.

Ali torej vidite možnost, da gibanje preživi, se obnovi ter si znova pridobi zaupanje svojih članov? 

Mislim, da je to možno, vendar le v primeru, če pride do radikalnih sprememb. Odpovedati bi se morali čaščenju Chiarinega lika in se nasloniti na čisti Jezusov evangeljski nauk.

Verjetno to velja tudi za vesoljno ustanovo, za papeža Frančiška in za nas, ki si želimo zaupati, da niso vsi voditelji prevaranti in da Kristusova Cerkev vendarle ni »trdnjava Alamut«?

Jezus ni nikogar prisilil, naj veruje vanj in v njegove besede. Pustil je ljudem svobodo.

Pogovarjala se je Nataša Konc Lorenzutti.

36 komentarjev

  1. Dobro jutro in dobro jutro.
    Razočarana? Ponovno? Itak, ampak nič hudega.
    Svetohlinstvo je trenutno Bogu na “nišanu” – in ne morem reči, da tip nima prav. Tako da, Padre, ti sam’ “raspali”. Predno bomo mi kot družba/cerkev/skupnost tako in tako razpadli.

    Zame: Kdo so moje svete krave? In kje jaz mukam? Težke muke take vprašanja …

  2. Gospa Angelika čestitke za pogum in jasne besede! Hvala v imenu vseh, ki so bili zavedeni! Eno poznam.

    Kako nevarni so ti sektaški nastavki, ki privlačijo toliko ranjenih duš. Na nek način smo čisto vsi več ali manj ranjeni. Zanimivo je, da je prav Cerkev, različna gibanja in skupnosti, humus za slo po nadzoru drugega (in to seveda pripelje do različnih zlorab). In vse to v imenu dobrega: duhovni napredek, pomoč drugim ipd.

    Berem na Wikipediji, da je Chiari Rode izročil najvišje priznanje RKC v Sloveniji. No potem je vse jasno. Rode je naredil eno največjih opustošenj v Sloveniji. Pri mnogih zlorabah je sodeloval ali jih pomagal prikrivati.

    Prekopirano: »Po osamosvojitvi Slovenije je prisotnost gibanja fokolarjev vidna v delovanju slovenske cerkve, pa tudi na mnogih drugih področjih civilne družbe. Tedanji ljubljanski nadškof in metropolit, sedanji kardinal Franc Rode je Chiari Lubich ob njenem obisku v Sloveniji leta 1999 podelili odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje Cerkve na Slovenskem.«

  3. Jaz pa vidim in verjamem da je 98% stvari pri gibanjih dobrih in Bogu prijetnih!! Člani gibanj, ne izgubite vere in zdrave kmečke pameti.

    Zaradi 2% gnilega ne bomo uničevali zdravega žita, mar ne? Gnilo je treba umakniti in zdraviti.

    Ni dobro častiti kulta osebnosti, nikjer ne. Kjer se neha govoriti o Jezusu in Bogu Očetu, tam je potrebno klicati Svetega Duha.

  4. O moj Bog. Sem šla prebirati spletno stran Ex Focolari. Gre za zelo velik obseg zlorab po vsem svetu. Realist zelo nerealno preosojo imate.

    Berem, da je bila Chiara psihični bolnik in se je zdravila v najboljši psihiatrični bolnišnici v Švici. Fokolari so njej plačali najboljše. Za vse ostale pa je bila dovolj navadna izolirana hiša brez strokovne pomoči in običajni antidepresivi. Šolski primer katoliškega komunizma.

    SŠK pa jo slavi 🙁 https://katoliska-cerkev.si/10-obletnica-smrti-chiare-lubich

  5. Tudi pri Bosku se včasih pretirava z Boskom in Marijo. Na Boga Očeta in sina Jezusa pa se pozablja sklicevati.. To tudi hitro zadiši po kultu!!

    Jezus se v Evangeliju stalno sklicuje na Boga Očeta in pri tem pozablja celo nase kot del Trojice.

    Kakšno krščanstvo živimo če pozabljamo na Boga Očeta? Še pri pridigah pri vsem modrovanju ne slišiš več besede Oče, Bog in Jezus. A ni to noro?

    Delamo kult celo iz simbolike, psihologije svetopisemskih likov in človeške antropologije!

    Na Boga ne pozabimo in ljubezen med seboj in ne pozabimo imeti radi tudi sebe.

  6. Zlorabe, podobne tem, ki jih opisujejo nekdanji fokolari na spletni strani, se dogajajo v vseh samostanih in podobnih skupnostih. Evangeličani so to spoznali pred 500 leti in temu naredili konec, katoličani še vedno ne. Predober posel. Čakamo papeža, ki bo urbi et orbi razglasil, kar je zdravo razmišljujočim mladim ljudem tako ali tako jasno, da je glavno poslanstvo žensk, da so žene in matere, in moških, da so možje in očetje. Posebnežem z blodnjami na tem in sorodnih področjih lahko pomagajo ustanove kot so psihiatrične bolnišnice, za pritegnjene voditeljske egote, a la Chiara Lubich, pa so najprimernejši zavodi za prestajanje kazni zapora.

  7. Bogdaj – doberdan – vsem.
    No – zanimiv zapis. A s tem čaščenjem raznih svetih simbolov in oseb – se meni osebno
    zdi pretiravanje – odveč
    Te simbole itd. je že treba gojiti,
    z njimi ostat – med ljudmi.
    Poskrbeti za lastno živo življenje sebe samega in ostalih.
    Ne pa biti nekakšen osamelec poln nekakšnih utopičnih predstav.
    L.r.

  8. Psihični bolniki so lahko zelo sposobni in priplezajo zelo visoko: Chiara Lubich, pater Rupnik in še mnogi drugi.

    Najhujši primer takega psihičnega bolnika pa je papež Frančišek.

    Seveda je tako “uspešne” psihične bolnike težko razgaliti, čeprav mnogi vedo za njihove psihične bolezni, vendar o tem ne morejo ali pa ne želijo govoriti. Vsa čast ljudem, ki vendarle spregovorijo.

  9. Vse skupnosti, še posebno pa verske, ki temeljijo na dobro definiranem modelu – idealu bi morale dobro poznati gibalo človeka. Vsakič ko berem zgodbe iz Cerkve vedno bolj opažam , da je mimetična teorija (teorija posnemanja) René Girard, razloži vse pasti v katere lahko pade skupnost determiniranega modela.
    Človek je mimetično bitje, ki bi naredil vse v posnemanju svojega ideala. Bolj ko so si ti pripadniki blizu manj je med njimi razlik. Manj kot je med njimi razlik, večje je rivalstvo v smislu Kajina in Abela. Ta trenja ta netolerantnost do različnosti je naravni tok, če ga skupnost ne prepozna kot neizbežno past, mu ne more ubežati.
    Toplo priporočam eno od razlag mimetične želje , ki jih najdete veliko, a za dobro predstavo predstavo je tale zelo poučna: https://www.youtube.com/watch?v=5Qu6vBebwwg .

  10. Resnica vas bo osvobodila. A kaj, ko je v intervjuju 1/4 resnice, ostalo pa je navijaštvo in izrazito subjektivna ocena, povrhu začinjena še z osebno travmo.
    Seveda je, kot v vsakem gibanju pa tudi širše, do neke mere prisoten kult osebnosti, ki pa je tukaj, to lahko rečem manjšinski. Ko je bila ustanoviteljica še živa je bilo tega gotovo več, a to da je ga. Hribajrjeva zapadla v čaščenje lika Chiare Lubich, je gotovo v največji meri kriva sama.
    Sploh je v članku povsem neokusno tole omenjanje brata, sploh na tak način. Razumljivo da ga. Hribar tega ni napisala, ko je bil še živ, saj je žaljivo do amena.
    Pa primerjanje z živalsko farmo, pa vzemanje pravice kaj naj Cerkev odobruje in kaj ne. Pa vprašanja ga. Lorenzuttjeve, da se je Chiara Lubich imela za Marijino namestnico…
    Vsaj pozanimajte se o čem sprašujete in kaj je na meji ravnozemljaštva…
    Upam pa, da sledijo še članki, ki odstirajo še kaj drugega….

    • Barbara, zamudili ste priložnost da bi bili tiho, nimate kaj smešiti druge. Malo samokritike prosim. Poglejte vaše proticepilske zablode in fenico Karla Bržana. Strastna medžugorka, ki hodi v Medžugorje častit svojo pravovernost namesto Boga Očeta? Malo ponižnosti nam ne bo škodilo, k temu nas vabi Jezusova mati.

      • Od kdaj sem pa jaz proticepilka?
        O kateri fenici to govorite in je ne imenujete?
        Nobenega v cerkvenih krogih nikoli ne povzdigujem na piedestal,pa jih veliko poznam,duhovnikov namreč. Karla Grzana spoštujem ker razmišlja s svojo glavo,prav tako Pedra Opeko, Janeza Cerarja itd.
        Vendar jih imam najprej za ljudi. Potem za duhovnike.

  11. Zelo zanimiv, a tudi pretresljiv intervju. Za Fokolare sem slišal že dolgo nazaj v študentskih krogih, je bilo kar nekaj promocije, da bi se kdo k njim pridružil pa mi nekako ni in ni potegnilo.

    Nasploh mi ta princip nekakšnih ”gibanj”, ki je nekako tipično pokoncilski in podaljšek burnih šestdesetih in sedemdesetih, ni blizu. Fokolari so sicer nastali v štiridesetih, a se nato močno razširili v šestdesetih in še kasneje, torej so tipični “pokoncilci”. Seveda so bili v gibanju tudi dobri, svetniški ljudje, recimo svetovno je znana blažena Chiara Badano (ki so jo promotorji fokolarov tudi v Sloveniji veliko omenjali).

    A vendarle me je vedno motilo to poudarjanje partikolarnosti oz. posebnosti vsakega gibanja. In v Sloveniji je tega bilo in je še veliko, Fokolari, Neokatehumeni, Emanuel, in pa seveda vseprisotna Prenova v Duhu brez katere Cerkev na Slovenskem ne more 🙂 In vsak ima neko svojo “posebno” lastno “katoliškost”, neko “karizmo”, “poslanstvo”. In nove skupine še nastajajo. Ampak to je ravno nasprotje (!) katolištva, saj vemo kako se reče ‘Credo in unam sanctam, catholicam et apostolicam Ecclesiam’

    Katolištva brez dodatkov in pridevnikov, ki je v bistvu tisto izvirno, preprosto katolištvo in ga vsi baje tako zavzeto iščej(m)o – vedno znova se sliši “bodimo kot prva Cerkev!” – tega je pa vedno manj. Kot da so molitev, zakramenti in maša sedaj premalo! Biti moramo “aktivni”, “posebni”. Ni čudno, da bo sinoda o sinodalnosti v Sloveniji velika tema. Samo, da se bo iskalo nove “pristope”, ”planiralo”, pisalo dokumente, ki jih nihče ne bere (PiP anyone? :)) in delalo “projekte” za naprej. Pravi menedžment 🙂

    Zanimivo mi je, da je veliko igranja na čustva v teh skupinah, ki jih nato še bolj zanimivo ‘komandirajo’ ženske. V Sloveniji je to še posebej značilno. Za moške vernike tako ne ostane prav veliko možnosti …

    • Osebno sem se srečal s karizmatičnim tokom (to, kar mnogi imenujejo Prenova v Duhu, dejansko se sedaj imenuje Katoliška karizmatična prenova) nekje okoli leta 2005. Tako da lahko kaj povem iz lastnega izkustva. Večinoma so bile te izkušnje zelo pozitivne. Preko njih sem se največ naučil o Svetem pismu, delovanju Boga, o sebi in nevidnih ranah, ki jih nosimo. In to je bila zame Božja previdnost, saj bi brez tega izkustva verjetno ostal še naprej ujet v hudo trpljenje. S tega vidika je karizmatična prenova zelo koristna stvar za vso Cerkev, ker odstira vidike verske prakse, ki so znotraj Cerkvi po krivici zanemarjene. Verjamem pa, da gre prenova mnogim na živce, ker uvaja nekoliko drugačno versko kulturo (slavljenje). Sam sem tudi vodil slavljenje z glasbo nekaj časa (sedaj je moje poslanstvo končano na tem področju).
      Vendar s samimi čustvi ni nič narobe – tudi J. Mallon piše v knjigi “Božja prenova”, da smo lahko evforični na nogometni tekmi, na koncertu, medtem ko naj bi bili v cerkvi mrtvo hladni?
      Je pa problem, če ni nekega trdnega duhovnega voditelja in oblast prevzame nekdo, ki ima težave z razločevanjem. Epidemija covid19 je bila za KKP v Sloveniji hud stresni test, mnogi so ga slabo prestali, ostalo je precej zamer in razdora, kar je škoda. Ampak tu ni kaj dosti drugače kot v župnijskih strukturah, kjer so prav tako “komoličarji”, ki bi radi komandirali.

      • Spoštovani g. Blažič, v redu, če je Vam to koristilo – odlično. Kot jaz vidim zadevo, se mi zdi, da Prenova v Duhu ne deluje katoliška in sem do nje vedno bil izjemno skeptičen. Že, če prevedem osnovni opis iz Wikipedije:
        ”Katoliška karizmatična prenova se je začela l. 1967, ko so se katoliki iz univerze Duquesne v ZDA udeležili protestantskega bogoslužja ter nato trdili, da so bili ”krščeni v Svetem Duhu”. Na gibanje močno vpliva ameriški protestantizem, še posebej binkoštne cerkve, z poudarkom na tem, da ima vernik ”osebni odnos z Jezusom”, globoka čustvena izkustva ter da izraža ”darove Svetega duha” ”.
        Torej imamo pokoncilsko gibanje iz leta 1967, ki ima izvor na skupnem bogoslužnem dogodku s protestanti in na katerega razvoj je imel in ima velik vpliv binkoštni protestantizem. Nameni so lahko bili dobri, a temelji so po mojem mnenju izjemno trhli.
        Pokoncilski papeži so karizmatično gibanje sicer formalno podprli, a le eden je do gibanja izrekel nekaj opozoril. Kdo drug seveda, kot zaslužni papež Benedikt XVI., ki je pozval k previdnosti in poudaril, da ”morajo člani ohraniti svojo katoliško identiteto in občestvo s katoliško Cerkvijo.”
        Karizmatiki vedno znova poudarjajo ‘ozdravljenje’ (npr. maše za ozdravljenje in podobno). Seveda smo vsi ranjeni. Vsak nosi svoj nahrbtnik. In kot prvo Cerkev daje verniku milost za očiščenje ran preko svojih zakramentov; redno prejemanje zakramenta sprave ter prejemanje svete Evharistije. Cerkev pa nudi kot spodbudo tudi številne zglede svetnikov, poglobljeno molitev (od rožnega venca, litanij, ter številnih lepih osebnih molitev) ter katoliške prakse kot je post.
        Lepo je, da katoliki molimo drug za drugega. A karizmatični način je pogosto izjemno sporen: od gurujskega vodstva, polaganja rok, padanja po tleh, itd. To pa na koncu rane lahko še poglablja saj vernike izpostavlja silam, ki so lahko tudi od hudega duha. Menim, da, če so rane tako hude, je potrebno poiskati drugo pomoč (duhovnik/eksorcist/psiholog/psihiater) ne pa da zadevo ”rešuje” nek ”navdahnjeni” laik s ”posebnimi” karizmami ter žebranjem čudnih ‘manter’.
        Da seveda ne govorimo o tem, da se iz teološkega vidika trinitaričnost katolištva pri karizmatikih izgubi, pa tudi darovanjsko/žrtveni vidiki maše, ki je lahko še tako iskreno in z dobrimi nameni izvedena z vso slavilno glasbo, ampak preprosto to velikokrat ni več katoliška maša.
        Kot vidimo so torej težave karizmatičnega gibanja podobne kot v intervjuju opisane težave Fokolarov: posebna ”karizma”, kult osebnosti ter nek guru/rešitelj, kateremu se sledi (ki pa lahko vodi stran od Kristusa) ter delovanje v nasprotju s Cerkveno Tradicijo.
        Za konec pa še nekaj: Samuel Rodriguez, znan ameriški protestantski binkoštni pastor je nekoč rekel, da karizmatične katoliške skupnosti samo povečujejo število katolikov, ki se od katolištva obračajo k protestantizmu: “Če ste danes vključeni v katoliško karizmatično skupino, potem boste v roku desetih let – neizogibno – končali v eni izmed mojih cerkva.”

      • V svojem jedru je karizmatična prenova še vedno katoliška in v tem se želi ločevati od binkoštnega gibanja med ameriškimi protestanti. Verjamem, da je tu precej zadržkov. Enkrat smo se nasmejali, ko sem postavil vprašanje “Mar mora priti iz ZDA kaj dobrega?”
        Naj samo spomnim, da je karizmatična prenova bolj duhovni tok in ne konkretno gibanje. Ni nekega konkretnega ustanovitelja, zato je možnosti za kult osebnosti tukaj manj. Tu in tam se pojavi kakšen (problematični) klerik, okoli katerega nekateri “plešejo”, ampak ne more zajeti celotnega duhovnega toka.
        Kar se tiče ozdravljenj, je res potrebna previdnost, ker je tu meja med pristnim ozdravljenjem in magijo lahko zelo tanka… Načeloma je tako, da ne smemo izključevati razuma na račun vere. Ravno v primeru epidemije covid19 se je konkretno pokazalo, da so nekateri (tudi animatorji KKP) zapadli gonji proti medicini in zdravnikom, češ da je to vse neka svetovna satanska zarota.
        Kot sem že omenil, KKP potrebuje močne duhovne voditelje, ki bodo pripadnike toke usmerjali v edinost v Cerkvi, s krajevnim škofom, z duhovniki, tudi tako, da se člani ne obnašajo sektaško, pomagajo v svojih župnijah, itd.
        Tako da vaša opozorila jemljem dobronamerno. Sam tudi izredno cenim prizadevanja pokojnega papeža Benedikta XVI., ki je postavil zelo dobre temelje teologije 21. stoletja, opozarjal na stranpoti modernizma. Verjetno pa marsikdo ne ve, da je Benedikt XVI. imel v resnici pozitiven odnos do Medžugorja, čeprav se je o tem izražal previdno.
        Blagoslov in vse dobro.

  12. Težava je v tem, da Cerkev ne nadzira notranja dogajanja v teh skupnostih, se pa veseli njihovega prispevka za širjenje krščanskih ali evangeljskih vrednot. Halo! Zbidite se, škofje! Če jih imate pod svojim okriljem, potem naj Cerkev izvaja neke vrste redni nadzor, revizijo. Da se prečistijo raznih zlorab hierarhične oblasti in zablod. Cerkev tega ni delala in potem doživlja izbruh številnih šokantnih primerov psihično, spolno, moralno ali duhovno zlorabljenih. Na primer slovenskih sester Loyolk. Ali tehle od gospe Hribarjeve. Hudič dela svoje, nespametni posamezniki pa svoje. Na koncu pošteni in šibki nasrkajo. Zato imam rad svojo – župnijo in svojo škofijo in svojo temeljno Cerkev.

  13. Menim, da gre za normalen in koristen pojav.
    Za temeljito prečiščenje cerkvenih skupnosti, združenj in gibanj, ki jih nihče ne nadzoruje in se znotraj lahko dogajajo nepravilnosti. Zlasti če jih vodijo nefunkcionalni voditelji, vodstveno nepripravljeni ali psihološko nesposobni.
    Kdor toliko govori o Bogu in nebesih, kot cerkvene skupnosti, ne sme ignorirati tale osameljn krik bolečine ene izmed svojih nekdanjih aktivnih članic, ne da bi se ji iskreno opravičili in priznal napačna ravnanja iz preteklosti.
    Medij Domovina pa naj povpraša sedanje in nekdanje voditelje tega gibanja za odgovor, saj se najbrž ve, kdo so (da slišimo tudi drugo plat zgodbe, da bo pošteno).
    Cerkev pa naj ustanovi komisijo za odkrivanje duhovnih zlorab v svojih združenjih, ki delujejo na osnovi cerkvenega prava, pa naj take zadeve tam temeljio obravnavajo.
    V tujini to že obstaja, to sem prebral v Družini.

    Sicer je nevarnost, da se zgrešena praksa nadaljuje in da bodo nove žrtve raznih oblik zlorab… Škoda poštenih ljudi.

  14. Naredimo logični preizkus in besedo “Marijino delo” zamenjajmo s “Cerkev”, “narod”, “družina”, “zakon” ali z nečim za kar si prizadevamo in predvidevamo, da je dobro in potem še enkrat preberimo tekst.

    Ni samoumevno, da iz nam dragocenih skupin prejemamo razumevanje in hvaležnost, kajne? Niti starši tega samoumevno ne moremo dobiti od otrok, kaj šele iz širših skupnosti.

    V Marijinem delu so ljudje v preseku vsaj približno taki, kot so drugi ljudje. Odlični (takih poznam mnogo iz Marijinega dela), veliko običajnih in zagotovo povsod nekaj slabih. A Marijino delo cenim prav zato, ker spodbuja ljudi, da postajajo boljši, čeprav z njim že dolgo nimam več stika.

    Cenjeni gospe se zahvaljujem za vse dobro, kar je v življenju storila, iz prebranega intervjuja pa res ne zaznam zlorab. Gospa se je sama svobodno odločila, da je pristopila in neprisiljeno ostala zunaj gibanja. Žal ni prejela želene hvaležnosti in razumevanja. Kar se dogaja vsem, tudi meni.

    Prihaja čas “snežink”, ki bodo odjedale prostor pravim žrtvam, pripravite se. Več informacij nimam, a po zapisanem sodeč imamo primer “snežinkarstva” tudi na Domovini.
    Upam, da zadnjič.

    • Dragi Ambrož Demšar,

      predvideva, da ste zaslepljeni, če po tako pretresljivi izpovedi rečete, da ni zlorabe. Predvidevam, da niste prebrali številnih pričevanj. Morda pa vseeno poskusite odpreti oči: https://oref-it.translate.goog/index.php?lang=IT&section=TESTIMONIALS&_x_tr_sch=http&_x_tr_sl=auto&_x_tr_tl=sl&_x_tr_hl=sl&_x_tr_pto=wapp

      Predvidevam, da ste še v fazi zanikanja. Če se tako odzivate že tisti, ki niste več v gibanju, v koliko večjem zanikanju živijo šele tisti, ki so še s celo glavo notri. Tu sumim, da ne bo nobenega opravičila. Nekaj sem jih spremljala, da so bili zelo glasni proti p. Rupniku. Sedaj pa samo molčijo in zanikajo. Tako, da bomo očitno le opazovali kako bo to gibanje nadalje umiralo.

      Res je zelo podobno je tudi v Cerkvi. Hkrati pa tudi v kakšni družini. Je pa ena velika razlika. Sistem družine je zelo majhen in ozek. Če so zlorabe v eni, se ne širijo kar v drugo. V Cerkvi in gibanjih pa se zlorabe širijo kot rak. Če je bila tale Chiara hud psihični bolnik se to čuti še danes. Sploh, ker jo slavijo kot zlato tele.

      Mimogrede primerjava: hvaležnost otrok do staršev pa je povsem nezrela. Starši smo odgovorni za otroke. Mi jim pokažemo hvaležnost, če se darujejo za družino, soljudi. Hvaležnost otrok pa pride po naravni poti, ko so otroci starješi in spoznajo kaj smo jim darovali – če je šlo seveda za funkcionalne starše. V primeru, da jih zlorabljamo pa ne bo hvaležnosti, ker je ne more biti. In prav o tem govori tu gospa Angelika: cel sistem in hirarhija je tako narejena, da je zlorabljajoča.

      Poznam kolegico, ki je zaradi njih in njihovih pristopov popolnoma izgorela.

  15. Spoštovani,
    k sreči se čutim tako zelo svoboden, da lahko pišem polno podpisan.

    Vedno bom pripravljen “spregledati” in iztopiti iz “zanikanja” (sam tega res ne čutim, upam, da je vaša diagnoza umestna), če bodo le vaši argumenti dovolj močni:

    v tekstu je veliko negativnih spominov in čustev, prosim pa, če lahko iz napisanega izluščite konkretno zlorabo, ki je osnova za take hude obtožbe. Živalska farma?! Še enkrat, kje vi vidite konkretno zlorabo. Iskrena hvala za vaš čas in odziv.

    Mi lahko še zaupate kredibilen vir za vašo trditev, da je bila Chiara Lubich hud psihični bolnik?

    Upam, da se strinjate, da v (lahko napačnih) pričakovanjih za svoje otroke izgorevajo tudi kakšni starši. Tako kot zaposleni, poročeni, člani različnih društev, združenj in gibanj…

  16. Mi navadni kristjani se ne obremenjujemo z vsemogočimi gibanji, ni nam do tega, da bi domišljavo želeli biti kvas. Kdor želi biti zelo duhoven zaradi mene naj bo, mene pa naj pusti pri miru. Ljudje smo različni in še enkrat, ljudje smo različni. Še nikoli do zdaj me ni popadla želja, da bi se pridružila kakšni karizmatični skupini in upam, da me tudi ne bo. Kdor želi, se naj pač pridruži kaki skupini, toda brez jokanja prosim, če ne ve, kdaj se je treba ustaviti.

Komentiraj