Franc Mihelič (3/12) »V starih časih Ribnica bila je majhna vas ...«

Vsakega človeka v življenju čaka več preizkušenj. Od posameznika pa je odvisno, kako te preizkušnje prestane in kakšne brazgotine ostanejo na njem. Če hoče iti naprej, se mora zavedati, da so še tako hude preizkušnje del vsakdanjega življenja, četudi so povezane s smrtjo ali podobnimi hudimi trenutki.

Pri tem je nenavadno to, da mnoge stvari ljudem vsilijo drugi, od posameznika pa je potem odvisno, ali to sprejme ali ne. Kar se tiče glasbe, so tedanji radijski uredniki določili, da Franc Mihelič zastopa kar celotno Ribniško dolino, pa tudi več besedil se je moralo vrteti okoli Ribnice in ne okoli manj znane Sodražice. To so domačini Francu na začetku večkrat očitali, a spremeniti se ni dalo prav nič.

Tedanji radijski uredniki so določili, da Franc Mihelič zastopa kar celotno Ribniško dolino, pa tudi več besedil se je moralo vrteti okoli Ribnice in ne okoli manj znane Sodražice. To so domačini Francu na začetku večkrat očitali.

Poldrugo leto vojaščine

V času, ko je Miheličev ansambel na terenu že doživljal prve uspehe, povrhu pa se je triu pridružil še odličen duet Bernarde in Franca Lovšina, je moral Franc za poldrugo leto zapustiti domače kraje in oditi na služenje vojaškega roka. Življenje in muzika sta bila prekinjena.

Franc je vojaščino služil v Mostarju in Lukavici nad Sarajevom. Pri vojakih je opravil tudi vozniški izpit in se tako največ ukvarjal s prevažanjem orožja iz enega kraja v drugega. Kaj posebno hudega mu zato ni bilo. A bolj pomembno od vsega drugega je bilo, da je kar naprej dobival Bernardina pisma. Ko je pismo dobil, je še tistega dne odgovoril nanj. Tako je med Slovenijo in Bosno zaokrožilo na ducate pisem. Še danes imata vse shranjene.

V današnjem času je morda slišati čudno, a vendar je bilo res. Pri vojakih so vsa povelja in pogovori potekali v neobstoječem jeziku – v srbohrvaščini. Franc je izpit za motoroznanstvo opravil kar v slovenščini. Eden od častnikov je bil namreč Slovenec, pa mu zato delov motorja ni bilo treba prevajati v tuj jezik.

Poleg pisem, ki so ga povezovala z najdražjim dekletom, je imel še eno povezavo s Slovenijo. Ob četrtkih zvečer je vedno dal tranzistor na strelovod, tam pa je bil tako dober signal, da se je na srednjih valovih lepo slišal Radio Ljubljana. O, kakšno veselje ga je prevzelo, ko so v Četrtkovem večeru domačih pesmi in napevov nastopali Avseniki ali Slaki!

Na Barju

Spomladi leta 1970 se je vendarle vrnil v rodno domovino. Prvega septembra istega leta pa se je že začel veliki vzpon njegove glasbene skupine. Ansambel Franca Miheliča je namreč nastopil na tekmovanju domačih ansamblov na Barju, in to kar pred desetčlansko komisijo. V njej so bili sami imenitni radijci oziroma uredniki. Od Tomaža Tozona do Boruta Finžgarja, od Vinka Rojca do Marjana Stareta itd. Vsak je lahko ocenil najboljšega z desetico. Miheličev ansambel je tedaj dobil 99 točk. Zaigral je dve skladbi: Spomin na domovino in Na veselici. Prvo s klavirsko harmoniko, drugo z diatonično.

Na koncu je seveda dobil prvo nagrado, vsi prisotni pa so zahtevali, da zaigra še eno.

»In katero boste?«

»Na Travni gori.«

Kitarist in basist sta Franca začudeno pogledala, češ, katera skladba pa sploh je to? Nikdar še nista slišala zanjo. Ko pa je Franc začel igrati na harmoniko, sta se mu pač tiho pridružila, čeprav je šlo za melodijo, ki je prej še nikoli nista slišala.

Vsi radijski uredniki so bili z ansamblom zadovoljni, umestili pa so ga – zaradi lažje prepoznavnosti – kar v Ribnico. To Francu ni bilo preveč všeč, a zanj je bilo pomembno samo to, da so mu bila vrata na Radio Ljubljana na široko odprta.

Koncert iz naših krajev

To so bili še časi, ko ni bilo veliko niti stacionarnih telefonov, kaj šele česa drugega. Zato je Franc uredniku Tomažu Tozonu dal kar številko sestrinega telefona v Velikih Laščah. Ko je urednik Tozon prišel na ta naslov – z namenom, da bi ga povabil na javno radijsko oddajo Koncert iz naših krajev, ki je bila tedaj zelo priljubljena – Franca seveda ni bilo tam. Tozon se je potem podal kar naravnost v Rakitnico, saj je vedel, da je Franc več pri Bernardi kot doma v Sodražici.

»In ne pozabite,« mu je naročil ob odhodu. »V Dolu pri Ljubljani, kjer bo potekal koncert, boste morali zaigrati štiri skladbe.«

»Seveda! Nobenih težav ne bo s tem.« Na srečo res ni bilo nobenih težav, ker je bilo do koncerta še tri tedne, v tem času pa je Miheličev ansambel zvadil nove skladbe. Eno sta zapela tudi Bernarda in Franc Lovšin v duetu. To je bil Mornarček, ki je pri občinstvu presegel vsa pričakovanja.

»No, saj tole se pa kar lepo sliši,« je bil zadovoljen tudi urednik Tozon, občinstvo pa tako navdušeno, da bi ga najraje poslušali ves dan.

K Tozonu je pristopil tonski mojster Borut Turk in mu dejal:

»Tole je pa tako dobro, da bi lahko posneli za radijski arhiv.«

Vse bi še šlo, a na Radiu Ljubljana niso imeli nobenega prostega snemalnega termina. Na koncu se je vse lepo izšlo. Skladbe so posneli kar na praznik vseh vernih duš – 2. novembra. Da bi se Franc s svojimi sodelavci na snemanju čim bolje odrezal, je imel vaje seveda tudi 1. novembra.

Ob tem je treba dodati, da so se tedaj nove skladbe snemale tako, da so skupaj posneli glasbo in petje, vse v enem zamahu – od začetka do konca. A ker so imeli Miheliči doma dovolj vaj, so tudi to oviro preskočili brez večjih težav. Edino, kar je bilo treba storiti, je bilo to, da sta v studiu kitarista in basista zamenjala dva poklicna glasbenika – Janez Lužar in Pavel Oman. Drugače posnetki ne bi šli v radijski arhiv. Basist Oman je Frančeve pesmi prepisal tudi v note. Na radiu je bil tedaj tak red.

Tako so nastali prvi studijski posnetki Ansambla Franca Miheliča: Spomin na domovino, Mornarček, Na veselici in Proti Sodražici.

Odmev poslušalcev je bil tako ugoden, da so skladbe izšle tudi na kaseti z naslovom Od vasi do vasi št. 2. Miheličev ansambel je tako postal vseslovenski.

Dekle iz Ribnice

Vrata Miheličevemu ansamblu so bila torej na široko odprta. Zato je urednik Tozon predlagal, da posname veliko vinilno ploščo z dvanajstimi skladbami. Franc je imel sicer v glavi veliko novih viž, vse pa bi bilo treba spraviti v primerno obliko in jih posneti. Ker je bil glede svojih viž nekoliko negotov, se je podal do priznanega akademskega glasbenika Borisa Kovačiča in ga zaprosil, da bi mu on napisal nekaj skladb. Franc je vedel, da Boris Kovačič rad nesebično pomaga drugim glasbenim skupinam in morda bi tudi njemu.

Ko mu je Franc na harmoniko zaigral eno od svojih viž, se je Boris usedel k pianinu in nanj brezhibno zaigral njegovo melodijo. Na pianinu se je Francu zdela še trikrat lepša kot sicer. Ko jo je Kovačič prenehal igrati, je dvignil glavo in mu dejal:

»Franc, prav nič ne bom skladal za vas! Ali niste slišali, kako lepo zveni vaša melodija na pianinu? Tako lepo ne zazvenijo niti moje. Vse, kar lahko rečem, je to, da vam čestitam! Le tako naprej, le tako naprej!«

Ker je Franc potreboval za nove skladbe tudi več besedil, so ga radijci napotili v Podlipo pri Vrhniki, kjer je živel pesnik, pisatelj in slikar Ivan Malavašič. Sila prijazen in odprt človek, predvsem pa človek mnogih talentov. S Francem sta se takoj ujela in že so kot po tekočem traku začele nastajati nove skladbe. Ena od najlepših je bila tista, ki je bila napisana Bernardi na kožo – Dekle iz Ribnice. Ker je bila Bernarda izvrstna pevka, jo je posnela v dupleksu. To pomeni, da je sama zapela dva glasova oziroma da je drugi glas ‘nasnela’ na prvotni posnetek. Uspeh je bil velikanski.

Ko so imeli posnetih že dvanajst skladb z naslovno vred – Se Ribničan spremenil ni –, ki je opevala, da je bila Ribnica nekdaj majhna vas, je urednik Tozon ugotovil, da so vse skladbe nekam kratke, krajše od treh minut. Zato je Francu dejal:

»Kako bi bilo, če bi posnel še dve? To bi bila potem res izjemno lepa plošča. S štirinajstimi skladbami!«

Tistega dne je Franc ustvaril še eno skladbo, v prihodnjih dneh pa tudi drugo. Ustvarjal je s tako lahkoto, kot bi mu viže narekoval sam Bog iz nebes.

Do izida plošče pa je vendarle preteklo še poldrugo leto. In razlog?

Frančev ansambel se je slikal na gradu v Ribnici, v ozadju pa se je videla – Plečnikova cerkev. To je bilo za tiste čase povsem nedopustno. Vodstvo Radia Ljubljana se je Cerkve balo kot hudič križa. Izid plošče je prelagalo in prelagalo, čeprav so se skladbe medtem ves čas predvajale na radiu. Leta 1973 pa je plošča vendarle izšla z isto naslovnico.

V tem času so se zgodile še štiri pomembne stvari.

Bernardin brat Milan, prav tisti brat, ki je na veselici v Sodražici vzpostavil stik s Francem Miheličem, se je leta 1971 vrnil od vojakov – v krsti! Takih nesreč je bilo v tedanji Jugoslovanski ljudski armadi kar veliko. Nekaj prometnih, nekaj pa …

A treba je bilo stisniti zobe in iti naprej.

Drug pomemben dogodek se je zgodil 26. junija 1971, le nekaj mesecev po Milanovi smrti. Franc in Bernarda sta se brez zunanjega blišča na tihem poročila. Natanko devet mesecev in en dan zatem pa se je leta 1972 rodila njuna čudovita hčerka Nataša, ki se je pozneje prav tako podala v glasbeni svet.

Franca je zatem doletela še ena nesreča: 12. junija 1972 mu je umrl oče. Tisti oče, pri katerem je dobil prvo znanje igranja na harmoniko; tisti oče, ki ga je popeljal v veliki svet; tisti oče, ki je bil nanj sila ponosen, da je tako uspel. Francu se je za nekaj časa povsem sesul svet.

Franca je najbolj bolelo, da oče ni dočakal izida plošče. Posnetke na Radiu Ljubljana je slišal, v roke pa ni nikdar prejel plošče z naslovom Se Ribničan spremenil ni. Takšno je na žalost življenje. Velikokrat tudi zaradi drugih ljudi.

Do izida plošče pa je vendarle preteklo še poldrugo leto. In razlog? Frančev ansambel se je slikal na gradu v Ribnici, v ozadju pa se je videla – Plečnikova cerkev. To je bilo za tiste čase povsem nedopustno.

(D209: 58-59)