Franc Bole je bil oče tudi zaradi očetovske drže do svojih sodelavcev

Na Jožefovo, praznik očetov, se spomnim na nedavno umrlega medijskega duhovnika očeta urednika. Izraz oče urednik, ki smo ga desetletja srečevali v Ognjišču, ni bil samo domiselen prevod italijanskega »padre« v pomenu duhovnik. Franc Bole je bil oče tudi zaradi očetovske drže do svojih sodelavcev.

Mnogi mu zamerijo, ker glede iskanja kadrov ni imel vedno srečne roke. Pri izbiri sodelavcev se je namreč nekajkrat zelo uštel. A po drugi strani je prav pri izbiri sodelavcev potegnil nekaj izjemnih kadrovskih potez. Izjemnih. Na meji čudeža. Prepričan sem, da je tu šlo za Božji poseg.

Očetovsko je vsakemu dal možnost, da sam napolni svojo čašo z vsebino.

Oče Franc pravzaprav kake posebej izdelane kadrovske politike niti ni imel. Sprejel je vsakega, ki je bil pripravljen sodelovati. Očetovsko je vsakemu dal možnost, da sam napolni svojo čašo z vsebino. Je že res, da je odločno povedal, kaj si želi, posebej v prvih letih urednikovanja. A pri svojemu mnenju ni vztrajal za vsako ceno. Posebej v zadnjih dvajsetih letih je svojim sodelavcem pustil, da so delali po svoje. Ni jih kritiziral, čeprav mu nekatere poteze niso bile po godu. Bil je namreč bolj oče kot direktor. Zato je mirno in vztrajno požiral tudi vse pikre, tu in tam tudi zlobne pripombe. Z očetovsko ljubeznijo, ki svojim otrokom vedno znova odpusti.

Največ pikrih se je naposlušal od blizu in daleč, ko je ustanovil televizijo. Po izjemno uspešnih projektih reviji, založbi, Karitas in Radiju je evangelij hotel širiti še po televiziji, ki je najpomembnejši sodobni medij. Imel je vizijo in in imel je pogum. Kot vedno. Projekt pa ni izpadel tako, kot so si ustanovitelji želeli. Bil je prevelik, posebej zato, ker so oglaševalci s tiho podporo stricev iz ozadja novo televizijo načrtno ignorirali. Blokirali. Tega oče urednik ni predvidel. Pa tudi nihče od pametnih strokovnjakov v njegovi bližini ne. Projekt so mu odsvetovali samo zaradi strahu. Enako kot je to bilo v primeru Boletovih prejšnjih, nadvse uspešnih projektov.

Imel je vizijo in in imel je pogum. Kot vedno.

Še danes bo kdo znal povedati, kako je Bole milijone vrgel skozi okno in s televizijo TV3 ponovil zgodbo neuspešnih medijskih projektov kot sta bila, denimo, dnevnik Slovenec in tiskarna Nova media. Pri tem pa ne povedo bistvenih podrobnosti. Bole namreč ni v medijski projekt vložil cerkvenega denarja in za seboj škofiji ali kakemu škofijskemu podjetju ni pustil nikakršnih dolgov. Precej časa je vzdrževal televizijo, ki je v enoumnemu medijskemu prostoru politiki desne sredine niso izkoristili in ji niso pomagali. Slednjič je Bole televizijo prodal Krekovi družbi. Bolje bi bilo reči predal, saj je bil Mirko Kraševec izjemno trd, zdi se da tudi aroganten, pogajalec. Televizija TV3 je potem zamenjal še nekaj lastnikov, a še vedno obstaja. Torej ne gre za propadli projekt, ki se ne zmore sam preživeti kot sta to bila dnevnika Slovenec in Jutranjik. Bole je s prodajo poplačal dolgove. A svojo napako je plačeval kljub temu pravzaprav do konca življenja: pripombe na račun televizije je poslušal do konca življenja, da obrekovanj niti ne omenjamo. Bole je vse to prenašal tiho, očetovsko.

V Kopru je bil Bole oče ne le svojim sodelavcem, ampak tudi njihovim družinam. Vedno se je zanimal zanje. Zato je bilo njegovo slovo za mnoge boleče.

Dan po pogrebu sem na pokopališču srečal več koprskih župljanov, ki so prišli na grob. Sam pogreb je bil namreč rezerviran za ožji krog. Na skromnem duhovniškem na robu koprskega pokopališča, sem na vencu prebral ganljive besede: Dragemu očetu Francu, njegova koprska družina.

Na svidenje nad zvezdami, oče urednik!