Evropska krščanska demokracija v (nekdaj) krščanski Evropi

Vir foto: pixabay
Pred davnimi, davnimi časi, je globoko za gorami Kavkaza in Urala ter med Atlantskim oceanom, Sredozemljem in Črnim morjem ležal čudežni, magični skupek ljubkih pokrajin, kraljevin in republik, ki se mu je reklo Evropska zveza. Tu so složno druga ob drugi živele srečne, omikane in delovne skupnosti, ki se jim je reklo evropski narodi. Pod modrim vodstvom socialdemokratov ter predvsem krščanskih demokratov kot so bili Robert Schuman, Alcide de Gasperi, Giulio Andreotti, Konrad Adenauer, Wilfred Martens, Jacques Santer, Joseph Daul in Helmut Kohl, so ljudje uživali materialno blaginjo, duhovno pa je vse ljudi k Stvarniku usmerjal veliki papež Janez Pavel II. In živeli so srečno do konca svojih dni.

Nekako tako pravljično ter pravzaprav pocukrano bi lahko opisali predstavitev evropske krščanske demokracije, ki jo v 21. stoletju še vedno pogosto slišimo iz ust najvidnejših naslednikov zgodovinskih krščanskih demokratov, ki so Evropi prinesli povojno blaginjo. Doza saharina je morda res močna, toda to je premalo, da bi zakrila vélike spremembe, ki so v preteklih desetletjih udarile nekdaj vodilni politični blok v Evropi, danes pa ga bičajo vedno novi vetrovi, le da to niso tisti ''Wind of Change'', o katerih je leta 1990 pela skupina The Scorpions.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.


In tako kot se je v slovenščini poimenovanje 'Evropska zveza', ki ga kot edini danes striktno trmasto uporablja krščanski demokrat Lojze Peterle, umaknilo bolj angliciranemu imenu 'Evropska unija', so tudi evropski krščanski demokrati predvsem na Zahodu, ne da bi se tega sploh zavedali, vedno bolj postajali le še senca tega, česar se spominjamo iz naših osamosvojitvenih let.

Danes je namreč nekdanjim ločenim krščanskim demokratom iz vzhoda Evrope, ki so si tako srčno želeli združitve s svojimi političnimi sopotniki iz Zahoda jasno, da so se pridružili političnemu klubu, ki ni več to, kar je nekoč predstavljal. Zato ni na mestu, da kritiziramo vzhodne krščansko navdahnjene konservativce, ki so danes večinoma razklani med krščansko-demokratsko skupino EPP ter skupino ECR (skupina konservativcev in reformistov), ampak se raje ozrimo na stanje na Zahodu, tam kjer je krščanska demokracija tudi nastala.

Kaj je ostalo od krščanske demokracije


Današnja tradicionalna zahodna krščanska demokracija nekaj številčne moči sicer še premore, saj ima v svojem bloku daleč najmočnejši kontingent iz Nemčije, CDU/CSU z Angelo Merkel na čelu. Potem je tu še močna avstrijska ljudska stranka s Sebastianom Kurzem ter ponovno okrepljena grška Nova demokracija.

No, s tem pa se počasi zgodba močnih izvorno krščansko-demokratskih strank zaključi. Španska 'Partido Popolar' je šibka in daleč od časov Mariana Rajoya, od nekdaj Martensovih in Van Rompuyevih krščanskih demokratov v Belgiji pa ni ostalo skorajda nič.

A simbol katastrofe za krščansko demokracijo v Evropi sta nedvomno Francija in Italija. Francija, ta 'najstarejša hči Cerkve' ter domovina katoliških mislecev, kot je bil Jacques Maritain, po umiku UMP-jevega Nicolasa Sarkozyja ter po porazu katoliškega kandidata Françoisa Fillona leta 2017, sploh nima več nobenega vidnega krščansko-demokratskega politika. V Italiji se je vsemogočna 'Democrazia Cristiana' zrušila že leta 1994, po kasnejšem nekaj več kot desetletnem obdobju krščanskodemokratskega flirtanja z 'bunga-bunga' Silviem Berlusconijem, pa o krščanskih demokratih ni več ne duha ne sluha.

Dežela pizze, pašte ter 'Dolce vita' je pravzaprav že pred časom kazala številne razpoke in nevarnosti za krščansko demokracijo. Leta 2004 je namreč vseevropski škandal med evropskimi socialisti in liberalci zakuhal italijanski kandidat Rocco Buttiglione. Gospod Buttiglione pravzaprav ni izrazil nič kaj tako posebnega, razen tega, da je kot klasičen krščanski demokrat ter prakticirajoči katolik povedal, da je njegovo zasebno (!) mnenje, da je 'homoseksualnost greh' ter da je namen družine, 'da imajo ženske lahko otroke ter, da jim mož nudi vso zaščito ter jih pri tem podpira ter skrbi za njih'. Buttiglionejeva kandidatura je bila nato nečastno umaknjena, toda danes se lahko upravičeno vprašamo, ali ni bilo vse skupaj znak bližajočih se novih časov?
Duhovno izročilo nekdaj vélikih krščanskih metropol ugaša, cerkve se rušijo, katedrale pa napolnjujejo kitajski ter japonski turisti z bliskavicami.

Krščanski politiki na Vzhodu danes vzklikajo ''Krščanskodemokratski cesar je nag!'' in kažejo s prstom na spremembe, ki se dogajajo na Zahodu v nekdanjih političnih trdnjavah krščanske demokracije. Rodnost zahodnoevropskih narodov upada, tradicionalna imena novorojenčkov kot so Franz oz. François zamenjujejo Mohamedi. Nekdaj bleščeča mesta od Marseilla do Pariza, Milana, Rima, Bruslja, Amsterdama, Hamburga, Frankfurta, Berlina postajajo zmešana kakofonija etničnih in jezikovnih trenj, tako daleč od kavarniških metropol iz devetdesetih, ki smo jih vsi tako poželjivo gledali.

Duhovno izročilo nekdaj vélikih krščanskih metropol ugaša, cerkve se rušijo, katedrale pa napolnjujejo kitajski ter japonski turisti z bliskavicami. Zahodne družbe živijo življenje povsem ločeno od bogatih izročil ter navad prednikov, glavna modna muha je nebrzdani individualizem. In da bi bilo vse skupaj še hujše, domnevno zahodni krščanski demokrati izražajo stališča, ki so pravzaprav 'generična', 'splošna', neodstopajoča od vsega, kar si izmisli levo-liberalna sredina.

Evropski konservativni razkol med Zahodom in Vzhodom je posledica tega, da se je krščanska demokracija na Zahodu idejno sámo-ukinila, v danes post-krščanskih deželah pa za prave krščanske demokrate – povsem logično – tako ni več prostora. Namesto, da bi črpala iz bogatega kataloga idej, kot so papeške okrožnice (slavni Rerum novarum, pa npr. Quadragesimo anno, Populorum progressio, nazadnje Benediktova Caritas in veritate), namesto, da bi se naslonila na ideje subsidiarnosti, da bi poslušala skrbi ljudstva ter skrbela za njegove interese ter interese lokalne skupnosti, predvsem družine kot osnovne celice družbe, se je krščanska demokracija na Zahodu tega sramovala. Leta 2001 so tako svoje mednarodno združenje preimenovali iz Krščanskodemokratske internacionale v Centristično demokratsko internacionalo. Kratica CDI je sicer ostala ista, a to očitno ni dovolj.
Čas je, da zahodni konservativci ter krščansko-demokratsko navdahnjeni politiki nehajo kazati s prstom ter končno prisluhnejo.

Sporočilo Zahodu


Tako kot so slovenski krščansko-demokratski politiki ob osamosvajanju pravilno ocenili politično temperaturo v tujini, morajo to storiti tudi danes. Centralnoevropska pljuča Evrope, skupaj s svojim pisanim etničnim mozaikom primarno slovanskih kultur, kjer se bohotijo olepšana starodavna mesta Varšave, Krakova, Prage, Bratislave, Budimpešte, Zagreba in Ljubljane, vsa s svojimi obrečnimi kavarnami ter mirnim in varnim nočnim življenjem, kjer druga ob drugi živijo krščanske cerkve od rimo-katoliških, grko-katoliških ter protestantskih, kjer okrepljena vzhodno-evropska industrija – za razliko od kitajske partijsko-navdahnjene – sprejema pravila poštenega prostega trgovanja ter varstva intelektualne lastnine in kjer so ljudje za to, da so se pridružili svobodni Evropi, pretrpeli dvojni jarem – pet let nacizma ter petdeset let komunizma – vse to Zahodu nekaj sporoča.

Čas je, da zahodni konservativci ter krščansko-demokratsko navdahnjeni politiki nehajo kazati s prstom ter končno prisluhnejo. In če bodo slovenski krščanski demokrati, ki so sicer različnih političnih barv, a enotnih izkušenj, sposobni jasnega in pogumnega izražanja, je to zanje lahko velika zunanje-politična priložnost.

Ob tem bi bilo modro, če bi se politiki, ki se deklarirajo kot kristjani, ravnali predvsem po naslednjem svetopisemskem odlomku: ''Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna pa v svojem očesu ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: »Brat, pusti, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,« sam pa ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl vzeti iver, ki je v očesu tvojega brata.'' (Lk, 6, 41-43).

Žal pa slednje nekaterim slovenskim krščansko-demokratko navdahnjenim politikom ne gre najbolje od rok.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike