EU še zaostruje politiko omejevanja CO2 izpustov, kar bo znatno podražilo plin, bencin in dizel

Vir: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Evropska unija je prejšnji mesec dosegla dogovor o prenovi trga ogljika v bloku – njenega glavnega političnega orodja v boju proti globalnemu segrevanju. 

EU želi do leta 2050 postati prva podnebno nevtralna celina na svetu. Da bi dosegla ta cilj, namerava do leta 2030 izpustiti 55 % manj CO2 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. V središču načrta je trg ogljika, znan kot sistem trgovanja z emisijami (ETS).

Določa omejitve, koliko lahko podjetja izpustijo, in jim omogoča trgovanje s temi emisijskimi pravicami. 

Zdaj je Evropski parlament po dolgotrajnih pogajanjih s predstavniki vlad dosegel dogovor o reformi tega sistema, ki bo na dolgi rok med drugim prinesla znatne podražitve plina in pogonskih goriv.  



ETS vključuje rafinerije nafte, elektrarne na premog, jeklo ter industrijo cementa, stekla, papirja in dele kemične industrije. Ti sektorji predstavljajo 40 % skupnih izpustov v EU in približno 10.000 podjetij je moralo od leta 2005 plačati za svoje izpuste. 

Novi načrt vključuje odstranitev dovoljenj za približno 90 milijonov metričnih ton CO2 iz sistema do leta 2024. Od takrat naprej se bo zgornja meja dovoljenj za CO2 vsako leto znižala za 4,3 %. Od leta 2028 se bodo znižale za 4,4 %. 

Konec brezplačnih pravic


Drug pomemben razvoj je odmik od tako imenovanih "brezplačnih pravic" v sistemu ETS.  Do zdaj so številne industrije dobile dovoljenja za ogljik, da jih mednarodna podjetja, ki niso imela visokih cen ogljika, ne bi prehitela. Skoraj polovica dovolilnic je bila podeljena brezplačno, tudi težki industriji, katere dejavnosti so podnebju še posebej škodljive. To pomeni, da za skoraj 90 % industrijskih emisij, ki jih zajema ETS, ni bila plačana cena ogljika. Po novem se bo to drastično spremenilo. Do leta 2030 bodo brezplačne dovolilnice zmanjšane za polovico, do leta 2034 pa popolnoma odpravljene. 

Lani je trgovanje z emisijami ustvarilo okoli 32 milijard evrov po vsej EU. Zdaj naj bi se vsi prihodki iz sistema za trgovanje z emisijami uporabili za podnebno pomembne ukrepe – to se v preteklosti ni vedno dogajalo. 

Evropska unija je namreč v zadnjih devetih letih nekaterim velikim onesnaževalcem namenila na stotine brezplačnih emisijskih kuponov oziroma dovoljenj za ogljične izpuste v skupni vrednosti skoraj 100 milijard evrov. Nekatera podjetja brezplačnih pravic niso izkoristila, zato so jih prodala naprej in s tem celo zaslužila, tudi kaže poročilo Svetovnega sklada za naravo (WWF).   

Višji stroški in socialno podnebje


Od leta 2024 bo morala tudi ladjarska industrija prvič postopoma plačevati za svoje emisije. Višji stroški za upravljavce ladij naj bi bili spodbuda za hiter prehod na bolj trajnostne alternative. Velik del letalskega prometa bo še naprej izvzet iz cen ogljika. Think tank Transport and Environment ocenjuje, da bo morala evropska letalska industrija do leta 2030 plačati le 22 % svojih emisij. 

Vendar naj bi se plin, bencin in dizelsko gorivo, ki se uporabljajo za prevoz ali ogrevanje, znatno podražili od leta 2027. Trenutno se predvideva, da se bosta dizel in bencin na črpalkah podražila za med 11 in 12 evrskimi centi na liter. 

Mnogi ljudje, zlasti v vzhodnoevropskih državah, so še naprej močno odvisni od fosilnih goriv. Ker so njihovi dohodki sorazmerno nižji, naj bi jih naraščajoče cene CO2 prizadele še močneje kot ljudi z višjim povprečnim dohodkom kot na primer v Nemčiji ali Franciji. Kritiki zakona izpostavljajo, da bo zmanjšanje količine izpustov najbolj prizadele ravno najrevnejšo populacijo. Zvišanja je pričakovati pri cenah goriv, produktov in storitev.  

Zato je v pripravi vseevropski sklad za socialno podnebje v vrednosti 86 milijard evrov. Ta denar bo subvencioniral nacionalne načrte za socialno klimo, da bi nadomestili negativne učinke višjih cen plina in bencina. Financirali bi lahko na primer podnebju prijazne obnove, toplotno izolacijo hiš, razširitev javnega prevoza in socialne ukrepe za skupine z nizkimi dohodki. 

Kako bo to vplivalo na Slovenijo? 


Emisijske kupone po podatkih ministrstva za okolje in prostor prejema več kot 11.000 evropskih podjetij oziroma upravljavcev naprav, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov. V Sloveniji je bilo leta 2020 takih podjetij 42, med njimi so vse termoelektrarne ter toplarne, proizvodnje jekla, stekla, keramike, cementa, apna, papirja in podobno. Peterico največjih emitentov predstavljajo Termoelektrarna Šoštanj, Salonit Anhovo, Termoelektrarna Toplarna Ljubljana, proizvodnja aluminija Talum Kidričevo in jeklarna Acroni na Jesenicah. 

Cena kuponov je v preteklih letih sicer strmo naraščala. 1. januarja 2020 je emisijski kupon stal dobrih 15 evrov. 8. januarja 2021 je tona CO2 stala 35 evrov, 10. januarja 2022 pa že 80 evrov. Trenutno se nahaja na 87 evrih. TEŠ je za izpuste v letu 2020 odštela 68 milijonov evrov, za leto 2021 pa že 96 milijonov. Višanje cen kuponov je nemara pripomoglo tudi k nedavni odločitvi vlade, da TEŠ zapre do leta 2033. 

Po mnenju predsednika uprave podjetja Talum Marka Drobniča lahko v prihodnosti pride do zmanjšane industrijske aktivnosti.  Pravi, da Evropa energetsko intenzivno industrijo izgublja. "In večkrat sem v zadnjem obdobju izpostavil, da je zadnja priložnost in čas za streznitev, da paradoks, ki smo mu trenutno priča, zaustavimo. Za zeleno transformacijo bomo nujno potrebovali materiale, aluminij je v Evropskem zelenem dogovoru opredeljen kot eden ključnih, mi pa zdaj zaradi nekonkurenčnih pogojev v Evropi ukinjamo in izgubljamo njegovo proizvodnjo ter ga nadomeščamo z okoljsko slabšim iz drugih delov sveta. Neumnost brez primere." 



KOMENTAR: Teo Petrovič Presetnik
Želimo biti zeleni? V redu, ampak cena bo visoka – za srednji in nižji sloj
Spoznanjem ukrajinske krize in dejstvu, da Evropa producira zgolj 6 % svetovnih izkustev, navkljub Evropska unija, natančneje, Evropski parlament, nadaljuje z agresivno "zeleno" politiko. Nova zakonodaja s tega področja gre v pričakovano smer – finančnega kaznovanja tistih, ki po kriterijih zelene politike onesnažujejo preveč. V redu in prav, v EU si že lahko in si še bomo tudi v prihodnje lahko nadeli titulo "okoljsko ozaveščenih prebivalcev sveta", čeprav gre v globalnem smislu bolj za zgled, kot da bi se naše početje na okolju dejansko poznalo. Pa še zgled najboljše ne deluje, denimo ugotovimo ob brezbrižnosti Kitajcev in Indijcev, ko gre za porabo premoga (spodnji graf). Kakorkoli, v svoji zeleni vnemi se v EU zapletamo kar v nekaj paradoksov. Prvi je ta, da se nam na račun takšnih politik življenje močno draži, kar pa se ne pozna toliko dobro situiranim bruseljskim odločevalcem ter zahodnemu višjemu srednjemu sloju na splošno, ki te politike najbolj forsira. Ceno za to plačujejo tisti, ki si ne morejo privoščiti dragih električnih avtomobilov in drugih "okolju prijaznih" pritiklin, nujnih za vsakodnevno rabo, in so odvisni od kurjave ter prevoza na fosilna goriva. O drugem paradoksu pa je zelo nazorno spregovoril predsednik uprave Taluma – zaradi takšnih politik ukinjamo energetsko intenzivno proizvodnjo doma, potrebne produkte pa uvažamo od drugod, pri čemer se ne sprašujemo, v kakšnih "okoljsko ozaveščenih pogojih" jih producirajo denimo Indijci in Kitajci. Ampak, to navsezadnje ni pomembno – samo, da si v "zeleni Evropi" nad tem brezbrižno umijemo roke.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike