Ekumenizem crk(a)va*

Človeška različnost nas včasih tepe, včasih bogati. Kadar iščemo počelo povezanosti med nami v nas samih, se zgodijo razkoli, ločitve, prepir. Neki Jud iz Tarza v današnji Turčiji je v odgovor na te dileme približno leta 55 v pismu skupnosti v grškem Korintu pisal naslednje: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.« (1 Kor 12,4-6)

Smo v molitveni osmini za edinost kristjanov (18. – 25. 1. 2019), ko potekajo različne bolj ali manj ustaljene pobude za boljše medsebojno poznavanje in spoštovanje med različnimi krščanskimi skupnostmi. Papež Frančišek je pri večernicah ob začetku osmine molitve za edinost kristjanov poudaril, da se moramo odločno odreči ponosu (napuhu), nepravičnosti in ločitvam med kristjani.

Problemi razdeljenosti

Spominjam se sobrata, ki je z nekaj cinizma ob vsakoletni molitveni osmini za edinost kristjanov pikro rekel, da niti dve »vékerci« (tj. budilki, nem. der Wecker) ne moreta zvoniti ob isti uri. Verjetno je do določene mere imel prav, saj se je zavedal, da smo ljudje ustvarjeni vsak enkratno in nam naše svojskosti včasih otežujejo sobivanje.
Če se danes, poleg običajnega eksamna naše, katoliške Cerkve, ozremo še malce širše, lahko ugotovimo, da je poskus edinosti, složnosti in povezanosti sodobna rak rana tudi v drugih skupnostih. Morda najbolj aktualno in akutno je vprašanje Ukrajine, kjer je nedavna podelitev avtokefalnosti sprožila veliko prahu, težav in tudi sovraštva. Velik del ukrajinske Cerkve je še vedno privržen Rusom, moskovskemu patriarhatu, saj je odločitev konstantinopelskega ekumenskega patriarha Bartolomeja o ukrajinski samostojnosti žal povzročila tudi nove razdore.

Na videz je torej resničen dovtip nekega hrvaškega profesorja ekumenske teologije iz naslova, češ, da ekumenizem crkuje. A vendar proti takšnemu površnemu gledanju govorijo zgodovinska izkušnja stoletij in tudi osebna izkustva.

Če se danes, poleg običajnega eksamna naše, katoliške Cerkve, ozremo še malce širše, lahko ugotovimo, da je poskus edinosti, složnosti in povezanosti sodobna rak rana tudi v drugih skupnostih.

Dogodek iz Jeruzalema

Lansko leto sem imel priložnost bivati in študirati v Jeruzalemu, prav v starem mestu, nekaj deset metrov od bazilike Božjega groba. Običajnega obiskovalca tam prvi vtis pusti presenečenega, saj obrede v starodavni baziliki opravlja kar šest krščanskih skupnosti (katoličani, Grki, Armenci, Sirci, Kopti, Etiopijci) in to v praksi pogosto daje videz nereda in neusklajenosti. Tudi »uradni« predstavniki določenih skupnosti, menihi in duhovniki, se držijo starodavnih pravil, ki strogo urejujejo odnose med njimi.

Spominjam se dogodka iz lanske pomladi, ko so voditelji krščanskih skupnosti iz protesta do odločitve jeruzalemske mestne oblasti za nekaj dni zaprle vhod v baziliko. Obredi znotraj bazilike so sicer potekali po ustaljenem redu, le da nihče od romarjev ni mogel v zgradbo. A takrat, v najbolj krizni situaciji, se je zgodila najbolj neobičajna stvar: katoliški redovniki frančiškani in grški pravoslavni menihi so obiskali drug drugega, skupaj pili čaj ter se pogovarjali v tako sproščenem tonu, ki je bil za običajni ritem povsem nezamisljiv. Medsebojno razumevanje je bilo možno takrat, ko so se institucionalne zapreke in pritiski podrli.

Ciprijan o enodušni edinosti

Drugi zgled edinosti in razumevanja prihaja iz zgodovine, od vélikega krščanskega avtorja iz latinske severne Afrike, škofa Ciprijana, ki je približno leta 250 spisal imenitno besedilo De catholicae ecclesiae unitate (O edinosti katoliške Cerkve), katerega uvidi so lahko še danes izjemno aktualni. »Kakšno edinost pa ohranjuje, kakšno ljubezen pa izvršuje in misli, kdor iz besne prepirljivosti razdvaja Cerkev, ruši vero, moti mir, razbija ljubezen, skruni sveto skrivnost?« (De unit. 15)

Enotnost cerkvene skupnosti ima sam temelj v Bogu: »Bog je eden in Kristus eden in njegova Cerkev in vera ena in ljudstvo eno, združeno v trdno edinost enega telesa z lepilom sloge. Edinosti se ne da razklati in enega telesa ne razdeliti ter raztrgati na kose, tako da bi se skupnost udov razcepila in drobovje razpotegnilo in raztrgalo. Kar koli se loči od matice, ne more živeti in dihati zase, izgubi podlago za zdravje/zveličanje.« (De unit. 23)
Naj nam te besede služijo za navdih pri naših naporih za medsebojno razumevanje v naših odnosih, pa tudi kot merilo za presojanje različnih kompleksnih aktualnih cerkveno-(političnih) situacij. »Božji otroci morajo biti miroljubni, pohlevnega srca, preprostih besed, složnih misli, zvesto med seboj povezani z vezjo enodušnosti.« (De unit. 24)

* Naslov je šaljivi poskus dovtipne dvopomenskosti v hrvaškem jeziku, saj, naglašen na prvem zlogu, lahko pomeni »ekumenizem Cerkvá« ali pa »crkavanje (umiranje) ekumenizma«.