Dva sinova, beseda in otrok iz Stridona, antičnega mesta na ozemlju današnje Slovenije

Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovóril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« (Mt 21,28-31)

Zgodbe svetnikov se med seboj močno razlikujejo: od legendarnih lekcij predkoncilskega oficija pa vse do živosti izkušnje moža, ki je v Izpovedih pustil neomajno jasno sled, da je bil iz človek iz mesa in krvi, sv. Avguština. Eden slednjih je bil tudi naš »rojak«, sv. Hieronim (ok. 347 – 419/420) iz še vedno neodkritega kraja Stridon, ki je morda ležal nekje na območju današnje Slovenije. Mladost je pred spreobrnjenjem v krščanstvo preživel v Rimu, kjer je – kot piše pozneje v svojim pismih – užil vse prelesti in sladkosti, kar jih svet in človeško telo premoreta ponuditi. Po krstu se je z vso zavzetostjo oklenil spokornega asketskega življenja, se v Trierju in Ogleju navdušil za meništvo, izkusil surovost sirske puščave in se naposled ustalil v Betlehemu, kjer je opravil enega najvplivnejših kulturnih dosežkov zahodne civilizacije – latinski prevod Svetega pisma, t. i. Vulgata.

Ker smo pred njegovim godom, ki ga obhajamo 30. septembra, in ker se v letošnjem letu zaključujejo slovesnosti obhajanja 1600-letnice njegove smrti, lahko iz njegove razburkane življenjske poti izluščimo nemalo podobnosti s prvim sinom. Že oznanilu Janeza Krstnika so prej verjeli cestninarji, javni grešniki, in prostitutke (prim. Mt 21,32), prav tako pa je tudi Hieronim s svojo vijugasto potjo, po kateri je po začetnih stranpoteh le dospel do odrešenja, podoba tega prvega sina.

Že oznanilu Janeza Krstnika so prej verjeli cestninarji, javni grešniki, in prostitutke (prim. Mt 21,32), prav tako pa je tudi Hieronim s svojo vijugasto potjo, po kateri je po začetnih stranpoteh le dospel do odrešenja, podoba tega prvega sina.

Nobenih obljub?

Patristična razlaga tega odlomka uči, da je Jezusovo opozorilo pred praznimi obljubami resno in da bodo huje kaznovati »drugi« kot »prvi sinovi«. Potemtakem je res bolje, da v življenju ne bi dajali nobenih obljub in se v ničemer ne bi obvezovali – v marsičem se zdi, da danes tovrstna miselnost prevladuje. Strah mladih pred dokončno odločitvijo, bodisi za zakon bodisi za redovniški ali duhovniški poklic, botruje upadanju števila tako prvih kot drugih. Na prvi pogled se res zdi smiselno, da živimo prosto in »svobodno« kar tjavdan brez posebnih obveznosti.

Vendar evangeljska logika tiste, ki so ji pripravljeni prisluhniti, uči drugače. Vsaka poklicanost, in evangeliji nam često slikajo Jezusa, ki hodi naokrog ter vabi in kliče: »Hodi za menoj!«, s seboj prinaša določeno predanost, zvestobo in tveganje. Sreča ne raste hipnih navdušenj, marveč počasi zori iz zvestobe.

Poenotiti besede in dejanja

Brez dvoma, da je človeška šibkost pogosto ovira popolni zvestobi besedi in temeljnim življenjskim odločitvam, vendar prilika o dveh sinovih sporoča, da je vedno mogoč nov začetek. V skladu s semitsko binarno miselno strukturo, kjer za ponazoritev določenega nauka nastopa ostra ločnica med dvema antitetičnima platema, sta predstavljena sinova zgolj kažipota, v resnici pa se naše življenje največkrat odvija nekje med obema – izmenjujeta se goreče navdušenje in grenki padci.

Pravzaprav se zdi, da ne mlajši ne starejši brat ne predstavljata ideala za človeško ravnanje. Po Božji logiki, tako izjemno sporočilno zapisani v začetku hebrejskega Peteroknjiga pri stvarjenju in v začetku grškega Janezovega evangelija, sta beseda in dejanje intrinzično povezana. Kot je Bog ustvaril celoto urejenega vesolja (prim. 1 Mz 1,1), kar je opisano z glagolom bara', ki označuje zgolj Božje posebne posege v zgodovino, pri katerih ustvarja z Besedo (prim. Ps 33,6-9; Mdr 9,1; Sir 42,15), tako je bila v začetku Beseda, logos (prim. Jn 1,1). Po tem je oblikovan tudi ideal svetopisemskega človeka, pravičnika, v katerem njegove besede prehajajo v dejanja in obratno.

Podoben uvid na področju filozofije jezika predstavlja tudi t. i. teorija jezikovne performativnosti – pretanjeno jo je ante litteram ubesedil že oče slovenske fonetike, frančiškan p. Stanislav Škrabec, za njenega utemeljitelja pa velja angleški filozof J. L. Austin –, po kateri določeni jezikovni znaki pod določenimi pogoji tvorijo dejanja, npr. »Zahvaljujem se,  kesam se, Soglašam, Vesel sem, Obljubim, Krstim te, Odvežem te grehov ...«

Skladnost izjavljanja in vršenja torej, skladnost med smelostjo obljube in včasih pekočega vztrajanja, med vzhičenostjo odgovora na klic Neskončnega – ali njegove podobe, ujete v sočloveku – in sprejemanjem lastno in drugega šibkosti; stari so temu rekli »Mož beseda«.