[Duhovna misel] Kako je v peklu in v nebesih? (26. nedelja med letom)

Duhovna misel za 26. nedeljo med letom: Lk 16, 19–31

Evangelist Luka v priliki o bogatašu in ubogem Lazarju pokaže nasprotje med bogastvom in revščino ter njunim obratnim položajem po smrti. Lazar je v nebesih potolažen in varen v Abrahamovem naročju, medtem ko bogataš v peklu trpi vročino in ogenj.

Abraham razloži, da ljudje že imajo Božjo besedo in vzglede prerokov, zato dodatna opozorila niso potrebna. Nebesa in pekel nista kraja, temveč stanji – prvo je stanje življenja, drugo stanje smrti. Sporočilo prilike je jasno: pomembno je, da živimo pravično in zvesto, saj je to pot k večnemu življenju.

Bogataš in ubogi Lazar

»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan.

In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ 

Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹«

Komentar: Kako je v peklu in v nebesih?

Že nekaj nedelj zapored nam evangelist Luka želi približati Božje kraljestvo in Jezusov nauk na podlagi prilik, ki vsebujejo socialno razsežnost in postavljajo v dialektični odnos bogastvo in revščino. Ker je evangelist Luka izrazito socialno čuteč in tisti, ki neprestano opozarja na zgrešene navezanosti na tosvetne minljive stvari, je razumljivo, da tudi vprašanje posmrtnega življenja pojasnjuje s pomočjo socialne razlike med ljudmi. Tako je bogataš v današnjem evangeliju ponovno nekdo, ki si v življenju lahko privošči vse in ima nebesa že na zemlji, medtem ko je ubogi Lazar lačen in bolan, vreden manj in je manj spoštovan kot gospodarjev pes.

Oba umreta in oba v posmrtnem življenju dobita obratno od tega, kar sta imela v zemeljskem življenju. Lazar se pridruži Abrahamu v nebesih, bogataš pa se znajde v peklu, v vročini. Zanimivo je, da evangelist vzpostavi komunikacijo med obema, čeprav prehod iz enega v drugo stanje ni mogoč. Bogatinu na prošnjo, naj mu Lazar pomaga v neznosni vročini, dejansko odgovarja Abraham. Prošnja za vodo je prošnja za življenje. Brez vode ni življenja. Bogatin je v območju smrti, kjer trpi, kjer ne more živeti; to doživlja kot vročino in ogenj.

Prošnja za vodo je prošnja za življenje. Brez vode ni življenja.

Na podlagi te podobe so nastale različne upodobitve pekla kot področja ognja in vročine. O smrtonosnem učinku ognja nam ni treba posebej razlagati, saj vidimo, kaj pomeni za območja, kjer zagori. V poletnih mesecih je to na dnevnem redu. Ljudje, ki jih zajamejo zublji in ki morajo bežati ter vse zapustiti, doživijo pekel na zemlji. Pogorišče si opomore šele, ko pade dovolj dežja. Podoba pekla je tako dokaj plastično in razumljivo predstavljena.

O nebesih ne zvemo drugega kot to, da je ubogi Lazar na varnem, v Abrahamovem naročju in da je potolažen. Biti potolažen je dovolj, saj to pomeni, da si lahko nebesa predstavljamo kot stanje, v katerem bomo dosegli zadoščenje na vseh življenjskih področjih. Potolaženi ali izpolnjeni bomo v vsem, kar nam v tem življenju ni bilo dano ali ni bilo razumljeno.

Lazar je v stanju popolne varnosti in mirnosti, v naročju, kjer mu nič ne manjka, v stanju popolnega zadovoljstva. Je v družbi Abrahama, Mojzesa in prerokov. To sporočilo je pomembno, saj pove vse o tem, kaj je v življenju treba vedeti, storiti in kako živeti, da se po smrti pridružimo tistim, ki so pred nami imeli v odrešenjski zgodovini pomembno vlogo. Ko bogatin prosi, naj se Lazar vrne na zemljo in njegovim bratom pove, kakšno je stanje v peklu in kakšno v nebesih, mu Abraham odvrne, da je to brez pomena, ker imajo ljudje dovolj znanih sporočil; če teh ne spoštujejo in se po njih ne ravnajo, jim ni pomoči.

Zanimivo je, da na tem mestu evangelist Luka doda: tudi če bi kdo od mrtvih vstal, jih to ne bo prepričalo. Tu misli seveda na Jezusovo vstajenje in na učinek tega dejstva na takratno judovsko populacijo. Niti Jezusovi čudeži niti njegovo trpljenje in vstajenje niso bili dovolj, da bi ljudje razumeli, kdo je odrešenik in kako je treba živeti, da bi večno živeli. Dovolj pozitivnih primerov in vzgledov obstaja, da se lahko vsakdo odloči, komu bo verjel in čemu bo v življenju sledil. Kdor ni pripravljen razumeti in sprejeti celotne odrešenjske zgodovine ter videti v njej vseh ustreznih poudarkov, ki zagotavljajo zemeljsko in posmrtno življenje, takšnemu ni pomoči.  

Niti Jezusovi čudeži niti njegovo trpljenje in vstajenje niso bili dovolj, da bi ljudje razumeli, kdo je odrešenik in kako je treba živeti, da bi večno živeli. 

Komunikacija med stanjem oseb v nebesih in v peklu je sicer stekla, prostorske izmenjave pa ni mogoče narediti. Sporočilo je prišlo do bogatina, a on ostane nemočen, da bi svojo izkušnjo podelil s svojimi sorodniki. Besedna in nebesedna komunikacija med Bogom in človekom je ves čas navzoča, od Adama in Eve naprej. Prostorsko prehajanje ni možno, ker stanje v nebesih ne pozna časa in prostora tako kot mi, ki smo še na zemlji. Za nas na zemlji je dovolj, da imamo Božjo besedo in vzglede oseb, ki so v Stari ali Novi zavezi igrale pomembno vlogo. Več kot to ne potrebujemo.

Če je pekel stanje smrti, so nebesa stanje življenja. Napačna predstava je, da gre za kraj – v resnici gre za stanje. Vedno znova nas zavedejo predstave, ki so povezane s časom in prostorom. Stanje po smrti je stanje brez časa in prostora. Ker je tako, je vsaka naša predstava zgrešena. Končno pa to niti ni pomembno.

Popolnoma jasno je, da je pomembnejše v tem življenju živeti tako, kot so živeli pred nami vsi od Abrahama naprej, kakor ukvarjati se s predstavami, ki so bolj ali manj napačne in nepotrebne. Špekulacije o tem, ali je kdo v peklu ali ne, so tudi odveč. Sodeč po današnjem evangeliju verjetno so. Glede na brezmejno Božje usmiljenje morda nihče. A ker je to Božja in ne človeška pristojnost, jo prepustimo njemu. V naši pristojnosti je, da v tem življenju delamo za življenje in ne za smrt. To bolj ali manj zmore vsakdo, tudi brez natančne vednosti in predstav o peklu in nebesih.