Dr. Tanja Repič Slavič: Nekateri ljudje raje verjamejo storilcu spolne zlorabe, ker je psihološko lažje biti na strani močnejšega (2. del)

Foto: Tomo Strle_CITRUS
Dr. Tanja Repič Slavič je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije ter redna profesorica na Teološki fakulteti, kjer predava predvsem teme o zlorabah in nasilju ter raznih oblikah zasvojenosti. Pri svojem terapevtskem delu se največ posveča žrtvam spolnih zlorab. V včerajšnjem intervjuju nam je pojasnila, kakšni psihološki mehanizmi se dogajajo v žrtvi, da sploh postane in ostane žrtev ter zakaj večina zlorab ostane neprijavljenih. V drugem delu intervjuja pa je podrobneje opisala psihološki profil storilca in tudi njegov postopek izbiranja žrtve. Podrobno je tudi opisala tipičen odziv okolice ob razkritju zlorabe in zakaj zunanji opazovalci najlažje iščemo krivdo pri žrtvi in ne pri storilcu.  V včerajšnjem intervjuju ste izpostavili, da tipična žrtev spolne zlorabe zgleda uboga, naivna, šibka ...  Je lahko žrtev zlorabe tudi nekdo, ki je imel normalno otroštvo? Vsaka ženska ali moški je lahko potencialno žrtev zlorabe, čeprav klinične izkušnje in raziskave kažejo, da je 70 % verjetnost, da bo tisti, ki je že v otroštvu doživel katero vrsto od zlorab, tudi kasneje viktimiziran. Naj tukaj dodam še vpliv transgeneracijskega prenosa travme, ki se vedno bolj raziskuje – to pomeni, da npr. pridejo na terapijo mama, oče in hčerka. Hčerka stara 12 let ima anoreksijo ali bulimijo. Se samopoškoduje. Ne zaupa ljudem, zato ne želi več v šolo, je tesnobna, v svoji sobi. Preiščemo vse okoliščine, v smislu, ali je bilo kaj takega doma v družini, izven družine. Ne najdemo ničesar. Izkaže se, da sta starša zelo skrbna in da je tudi družinska dinamika taka, ki nudi varno okolje za razvoj. Torej, ničesar konkretnega tukaj in sedaj ali v bližnji preteklosti. V tem primeru vsekakor preverim, kaj se je dogajalo z očetom ali mamo, ko sta bila v tistih letih, kot je sedaj hčerka. In verjamete ali ne, ne samo po letih, včasih se celo po mesecih ujema, da je npr. mama bila točno pri tisti starosti spolno zlorabljena, potlačila vse občutke, jih disocirala in živela naprej. Njena hčerka pa je vsa ta čutenja »posrkala« nase (mama nič kriva, saj gre za nezavedni mehanizem prenosa nepredelanih čutenj) in sedaj ne zmore teh čutenj prebaviti, zato bruha, jih ne more več »zaužiti«, zato odklanja simbolično hrano. Se samopoškoduje, da psihično bolečino preusmeri na fizično. Dokler mama ne bo začela reševati svoje travme, bo hčerka zelo težko rešena tega trpljenja. Psihološki profil storilca. Kakšen je? Kaj se dogaja v njem? Je vse zavestno (načrtovanje, dejanje, dolgoročna odvisnost …)? Kakšni psihološki mehanizmi se predhodno odvijajo v njem? Težko bi na splošno govorila o psihološkem profilu storilca. Ko imamo v mislih pedofilijo, ki se največkrat dogaja s strani otroku poznanih oseb, je dejanje zlorabe vnaprej zelo načrtovano. Preden pedofil izbere otroka, ga kar nekaj časa opazuje, ga postopno vpelje v svet nevarnih »igric«. Dela na tem, da si pridobi zaupanje, da dobi otrok občutek, da je na varnem, da je nekaj posebnega. In ko prvič naredi »test«, to pomeni, da začne z dotiki ali se razkazuje, opazuje otroka golega, je otrok v šoku, zamrzne, ker tega ni pričakoval, zato največkrat ne reagira. Ko drugič spet naredi nekaj in se morda otrok odzove na način, da pokaže, da tega ne želi, mu že naloži krivdo, češ, kaj se brani, saj prvič ni imel nič proti … O tej dinamiki bi lahko še veliko govorila, ampak če se osredotočim na to, kdo je lahko storilec, bi rekla, da so storilci v vseh poklicih, različnih starosti, tako moški kot ženske, ne glede na vero, raso, navzven največkrat s povsem drugim obrazom – lahko urejeni, ugledni, celo nagrajeni za kakšne posebne usluge, v družbi pogosto spoštovani in cenjeni, zato je še toliko manjša verjetnost, da če pride do razkritja, da bodo verjeli žrtvi, da govori resnico. Storilci, ki so na visokih položajih, zlorabijo svojo moč in avtoriteto. In nikoli nimajo samo ene žrtve, ampak lahko 10, 20, tudi 100. Ne ustavijo se sami od sebe. To je kot zasvojenost, ko je oseba gnana in preokupirana, izgubi nadzor in nadaljuje kljub negativnim posledicam.
Storilci so v vseh poklicih, različnih starosti, tako moški kot ženske, ne glede na vero, raso, v družbi pogosto spoštovani in cenjeni. Zato je še toliko manjša verjetnost, da se bo ob razkritju zlorabe verjelo žrtvi, da govori resnico.
Ko gre za storilce, ki ne iščejo otrok, ampak največkrat odraslo osebo, takrat običajno lažje govorimo o nekem določenem profilu, predvsem o antisocialni osebnostni motnji. To so osebe, ki ne zmorejo sočutja, ne čutijo krivde, ki rabijo adrenalin, niso v stiku s strahom, jih vzburja občutek, da imajo moč, kontrolo, da so celo nasilni, da mučijo svojo žrtev, saj brez trpljenja ni vzburjenja. Ni jim mar, kaj doživlja njihov »partner«. Pomembno jim je le, da osvojijo telo, ne da imajo odnos. Žrtev je le objekt za zadovoljevanje njegovih potreb. Potem, ko jo razčloveči, jo lahko takoj »odvrže«. Včasih za dosego svojega cilja uporabijo tudi alkohol ali drogo, da žrtev omamijo. Imate v mislih kaj konkretnega? Seveda. Že nekaj časa je močno v porastu tako imenovana droga GHB, ki nima ne vonja in okusa in že v manjših količinah močno prizadene centralni živčni sistem. Žrtev postane omotična, izgubi zavest in spomin in njeno telo postane objekt za posilstvo. Čedalje več je deklet, ki pridejo na terapijo, s paničnimi napadi, v hudih duševnih stiskah, s samomorilnimi mislimi, ker ne vedo, kaj se je vmes dogajalo. Spomnim se ene punce, ki je rekla, da je šla na zabavo s prijateljico in ji je vmes postalo slabo, zato je šla ven na zrak. Od tam naprej se ne spomni ničesar. Spomni se šele, ko se je zbudila v enem temnem prostoru, naga, krvava po nogah, ob njej pa je bilo šest uporabljenih kondomov. Že ko človek samo posluša take zgodbe, bi kričal od groze, kaj šele, da to doživiš!! To dekle bo zelo težko še kdaj normalno živelo. Sprašujem se, kaj se dogaja v glavi takega storilca, da potrebuje za svoje spolno zadoščenje skoraj mrtvo telo omamljene punce in da lahko stoji v vrsti s še nekaj kolegi, ki pred njim ali za njim naredijo isto?!?!? Marsikateri najstnik niti ne ve, kaj vse ga lahko doleti zunaj, ko gre v nek nočni klub ali pa celo na zasebno zabavo, kjer so povabljeni tudi neznani ljudje. Starši morajo povedati svojim otrokom, da tudi če njim zaupajo, da ne zaupajo okolici. Povedati, da ne smejo nikoli in nikjer puščati svoje pijače odprte, brez nadzora, niti piti, če dobijo postreženo že v kozarcu. Morda se bo marsikomu zdelo, da pretiravam, vendar izkušnje s terena, tako s terapij kot s strani kriminalistov, žal kažejo, da je vsa skrb zelo upravičena in na mestu. Gre pri spolni zlorabi zgolj za spolno slo ali so še druge stvari v ozadju (moč, nadzor, ponižanje …) Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina Kako vzgajati otroka, da bo odporen na manipulacije? Od malega naprej je prav, da se z otrokom pogovarjamo o vsem, seveda njegovi starosti primerno. Da ga slišimo, ko je v stiski. Da mu verjamemo. Začne se pri preprostih vsakdanjih zadevah. Povedati mu moramo, da je njegovo telo samo njegovo, da se intimnih delov ne sme nihče dotikati, da ima pravico reči NE in da če mu kdaj kdo reče, da je to samo njuna skrivnost, pomeni, da se ta zelo boji, ker dela nekaj narobe, zato mora otrok takrat takoj in nujno povedati doma. Vendar se tu vse zaplete, če se prav doma dogaja zloraba in otrok nima komu povedati. Takrat pa bi morali učitelji, vzgojitelji, svetovalne službe ob prvih znakih biti pozorni in preveriti, ustrezno ukrepati. Žal se prevečkrat dogaja, da je lažje pogledati stran, ker ljudje rečejo, da bodo imeli potem samo še oni težave z zaslišanji in podobno. Žalostno, a resnično. Kaj torej preostane takemu otroku? Tu bi rada dodala še eno stvar, ki se me je zelo dotaknila. Pred časom sem gledala dokumentarni film o pedofilih, kjer so jih spraševali, na podlagi česa so izbrali otroka oziroma kaj bi rekli staršem, da naj naredijo, da bo njihov otrok na varnem pred pedofili. Vsi po vrsti so povedali, da tistega otroka, ki je v dobrem odnosu s starši in vidijo, da jim vse pove, da se starši zanimajo zanj, kaj počne, s kom se druži, če je na spletu, kdo so njegovi prijatelji, kaj si dopisuje … da si tistega otroka ne bi upali izbrati. Izbrali pa so takega, ki je imel slabši stik s starši, je bil veliko prepuščen sam sebi ali pa se starši niso zanimali zanj. Nujno je, da starši vedo, s kom se družijo njihovi otroci – tudi na spletu. Spomnim se primera, ko mi je na terapiji mama petih otrok razlagala, kako je 16 letni sin spoznal preko spleta krasno punco, s katero se je želel srečati, seveda tudi v živo. Ni ji dalo miru in ga je peljala ter mu povedala, da bo počakala malo stran, da vidi to dekle, potem pa ju bo pustila, da gresta naprej skupaj na pijačo in sprehod. Iz avta pa ni prišlo dekle, ki ga je njen sin čakal, ampak starejši moški, ki se je pretvarjal po spletu, da je mlado dekle. Pametna mama si je takoj zapisala registracijo in obvestila policijo. Izvedela je, da je starejši gospod stari znanec na policiji. In takih primerov ni malo. Raziskava, narejena v Sloveniji, je pokazala, da tretjina staršev o teh zadevah ne govori z otroki in pričakuje, da bo to opravila šola, kot del učnega načrta. Starši so tisti, ki morajo otroka prvi podučiti. Najbolj ga bodo zavarovali pred zlorabami ali vsaj pred nadaljnjim zlorabljanjem, če mu bodo povedali, kaj vse je zloraba, za katero nikoli ni kriv in ga naučili, da jim vse pove.
Pedofil izbere otroka, ki ima slabši stik s starši, je veliko prepuščen sam sebi ali pa se starši ne zanimajo zanj.
Kakšni miselni procesi se odvijajo v človeku, ki izve, da je nekdo, ki ga je spoštoval, obtožen spolne zlorabe? Kako pride do streznitve, če sploh? Zelo dobro vprašanje ... Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina
Sprašujem se, koliko okostnjakov bi začelo padati iz omar, če bi Cerkev, šole, športna društva in družba na splošno začela žrtve jemati bolj resno.
Kateri tabuji še vedno veljajo na področju zlorab?  Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina ... Kaj bi še želeli za konec sporočiti žrtvam, ki to berejo? Želela bi, da začnejo verjeti, da niso krive za zlorabo, ne glede na okoliščine. Naj ne obupajo, ampak naj si poiščejo pomoč, zaupanja vredno osebo, da dajo to ven iz sebe. Ni jim treba vse življenje nositi zlorabe s seboj in biti žrtev. Zloraba ima moč, ampak oni so močnejši, saj sicer ne bi preživeli vsega, kar jim je bilo storjeno in so čutili kot posledice. Zaslužijo si boljše in lepše življenje in verjamem, da jim lahko uspe, četudi bodo za to morali kdaj narediti korak nazaj, da bodo lahko šli potem dva naprej.

Za ogled se:

Registriraj
Naročnina že od:
8,25€
na mesec
Prijavi se
Ste že naročnik?
Želite prebrati ta članek?
72-urni dostop do naročniških vsebin:
3,95€

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.