dr. Anton Stres: V sekularizirani družbi bomo preživeli samo z jasno identiteto (2.del pogovora)

POSLUŠAJ ČLANEK
V petek objavljenem prvem delu intervjuja z upokojenim ljubljanskim nadškofom, msgn. dr. Antonom Stresom, smo se pogovarjali o mestu, ki ga ima Cerkev v Sloveniji in izzivih, ki jih Evropi predstavlja sekularizacija.
Osrednji del drugega dela pogovora pa je vloga, ki jo ima Katoliška Cerkev pri vzgoji in izobraževanju otrok in mladih.
Ste rektor Katoliškega inštituta, ki predstavlja prvi korak v smeri katoliške univerze. Kako ocenjujete delo vašega inštituta? Kdo so diplomanti vaše Fakultete za poslovne vede in na katerih družbenih položajih jih lahko zasledimo?
Gre za uresničevanje ene temeljne pravice, svobode izobraževanja. V ustaljenih demokracijah so katoliške univerze in drugi šole normalno dejstvo. Celo v takih državah kot je Francija, ki slovi po svoji sekularizaciji, imamo 20 % šolarjev, ki hodijo v zasebne katoliške šole, v Belgiji in na Nizozemskem čez 60 %.
Inštitut je začasno ime, dokler ne pridemo do univerze v polnem pomenu. Inštitut je zelo pomemben segment pastoralnega delovanja Cerkve. To namreč niso samo župnije. Kot katoličani imamo pravico biti navzoči tudi na področju visokega šolstva. Seveda se srečujemo s podobnimi težavami kot druge katoliške šole. Ker so se slovenske katoliške gimnazije ustanovile v prvem obdobju takoj po demokratizaciji, ko stvari niso bile tako zaostrene do Cerkve, so potem vsaj tri od štirih dobile koncesijo, kar jim lajša delo.
Mi se torej spopadamo z večjimi težavami. V zadnjih letih smo uspeli Fakulteto za poslovne vede spraviti na noge in imamo vse tri stopnje študija: dodiplomski, magistrski in doktorski. Slednji skupaj z Mednarodno katalonsko univerzo v Barceloni.
Kakšni pa so načrti Katoliškega inštituta v prihodnje?
Gremo naprej in imamo v tem času že svojo profesorsko ekipo, mnogi želijo z nami sodelovati, tudi ugledni profesorji. Načrtujemo naslednjo fakulteto, ki pa bo gotovo bolj humanistična, v smislu tega kar potrebujemo za lastne katoliške vrtce, šole… Imamo kar nekaj katoliških ustanov, ki so pomembne, in bi lahko katoliška univerza formirala bodoče profesorje, učitelje, socialne delavce…
Je pa v Sloveniji potrebno upoštevati dejstvo, da nas je samo 2 milijona, kar je lahko ovira. Katoliški inštitut lahko računa na študente v tej populaciji. Če temu dodamo še vse predsodke, ki jih mediji in šola vcepljajo v možgane naše mladine proti Cerkvi in vsemu kar diši po krščanstvu, se seveda soočamo s težavami in ovirami, ki jih druge katoliške univerze po svetu nimajo.
Seveda imajo pri vzgoji pomembno vlogo šole. Nedavno ste se odločno izpostavili v kritiki nespoštovanja odločbe ustavnega sodišča glede financiranja javno veljavnega programa v zasebnih osnovnih šolah. Zakaj je šolstvo za Cerkev tako pomembno in kaj bi bilo drugače, če bi denimo v Sloveniji imeli dvajset odstotkov zasebnih-katoliških osnovnih šol in gimnazij?
Gotovo bi bilo drugače. To bi pomenilo, da tisti, ki hodi na katoliško šolo, ni nobena bela vrana. Če je 20 procentov populacije šolane na katoliških šolah, si težko bela vrana. To bi se gotovo poznalo. Normaliziral bi se položaj.
K normalizaciji bi pripomogla tudi uvedba nepristranskega verskega izobraževanja v šolah. Otrok in starši imajo pravico, tudi po Ustavi in Mednarodnih dokumentih, da so med vzgojo in izobraževanjem deležni take vzgoje, ki je v skladu z njihovim verskim prepričanjem. To pri nas šolske oblasti brezobzirno teptajo.
Katere so še pozitivne posledice uvedbe verskega pouka v šole?
Če bi bil v šoli pouk o verah, prostovoljen seveda, bi bili otroci deležni izobraževanja na področju religije. Dobili bi vtis, da je to vedenje, ki ima enako dostojanstvo, kot ga ima matematika, fizika, slovenščina, zgodovina. Da je to vedenje, ki je koristno in potrebno in ima svoje mesto v splošni izobrazbi.
Danes pa dobi otrok občutek, da je verouk nekaj kar tako, kamor te starši naženejo in nima nobenega mesta, vloge in nobene vrednote, saj nikamor ne šteje in ga lahko šolska oblast mirno ignorira in onemogoča s svojimi dodatnimi dejavnostmi. To je ta vtis, ki ga otrok dobi in je krivičen in je tudi v nasprotju z versko svobodo.
Ko smo že ravno pri temi mladih katoliških intelektualcih. V Sloveniji imamo 4 katoliške gimnazije, vi ste rektor Katoliškega inštituta. V dvajsetih letih, odkar imamo katoliške šole, ki so tudi rezultatsko zelo uspešne in med dijaki in straši zelo zaželene, bi pričakovali, da bi se ves ta intelektualni katoliški potencial vidneje zrcalil tudi v slovenski družbi. Vendar kje so vsi ti ljudje? Jih katoliške gimnazije usmerjajo v pokončne kristjane, ki so tudi družbeno kritični in dejavni ali so postali žrtev družbene stigmatizacije okolja, ki ima alergijo na vse kar smatra za Cerkveno?
Nikoli ni en sam razlog. Stigmatizacija je zagotovo pomemben razlog. Ni pa rečeno, da nimamo iz teh šol že nekaj ljudi. V Bruslju je kar nekaj »evrokratov«, ki so nekdanji dijaki naših gimnazij, tudi po drugih državnih službah. Stvar njihove vesti in osebne vere pa je, kako ostajajo zvesti temeljnim krščanskim vrednotam.
Iz terena prihajajo tudi kritike, da so katoliške gimnazije zadale udarec mladinski pastorali v smislu upada aktivnosti mladinskih in študentskih skupin po župnijah. Menite, da je v tem kaj soli in kje sami vidite vzroke za takšne trende?
To ne drži, preprosto zato, ker je takih mladih zelo malo. To je izgovor. Glede na vse možne kandidate mladinske pastorale je to zanemarljiv procent.
Kakšno pa je mesto mladih v katoliški cerkvi? Se mlade usmerja na pot odrasle vere ali s trenutnimi usmeritvami zgolj podaljšuje obdobje »važno, da se imamo fajn« vere?
V sekularizirani družbi bomo preživeli samo z jasno identiteto. To ni samo »imeti se fajn«, ampak točno vedeti kdo je Bog, kdo je Jezus Kristus, kaj nam to sporoča, kaj so značilne posebnosti krščanstva … Da se zavedamo, da biti kristjan pomeni to in to in ne karkoli. In zato je treba oznanjevati in vzgajati v ponosni pripadnosti Jezusu Kristusu. Vsako omalovaževanje naše identitete je ubijalsko, je samomorilsko. Bolje jih je imeti manj, ki so zato tam, ker vedo, kdo so, kot pa veliko, ki pridejo samo zato, ker se »imajo fajn«. Končno pa se to dvoje tudi ne izključuje.
Kot normalno sprejemamo, da se je pri sporazumevanju v slovenščini potrebno držati slovenske slovnice. Kot normalno sprejemamo, da pač ne moreš biti Slovenec in govoriti spakedrano ali igrati šah, pa se ne držati pravil igre. Kup stvari je v življenju, ki zahtevajo spoštovanje pravil, npr. vožnja po cesti. Tako tudi ni vsaka stvar združljiva s krščanstvom, ni vsak način življenja v redu. Ostali bomo kristjani tako dolgo, dokler bomo vedeli za našo identiteto in se je držali. Tako kot bomo samo tako ostali Evropejci, Slovenci.
Vstopili smo v Veliki teden, ko končujemo post in se veselimo Kristusovega vstajenja. Papež Frančišek je omenil, da s(m)o nekateri kristjani vse življenje postni kristjani. Je slovenska Cerkev občestvo velikonočnih ali postnih Kristjanov?
Teh stvari ne kaže postavljati vsako zase. V postnem času žalostna drža in posipanje s pepelom in smiljenje samemu sebi, ker ne pijem alkohola ali pa ker v petkih ne jem mesa, na veliko noč pa nažiranje. To nima nič opraviti s krščanstvom.
Postni čas je čas spreobrnjenja. Tudi to je del vesele novice. Jezus pa pravi, da se lahko spremeni vsak, tudi pocestnice in oderuhi se lahko spreobrnejo. Zato, ker je v njih še toliko dobrega, ki ga niso uspeli uresničiti. Spreobrnjenje je »šansa«, je priložnost, ki jo Bog daje, da nismo zacementirani, zabetonirani v svojo (slabo) preteklost, ampak nam Bog vedno daje možnost nečesa novega, možnost »vstajenja«.
Voščilo za bralce Domovine ob bližajočih velikonočnih praznikih?
Na neki železniški postaji je bil grafit: »Ali ti verjameš v Boga? Tudi če ne, on verjame vate.« Bog verjame v nas, da je v nas še veliko lepega, dobrega, ki ga še moramo uresničiti in to je sporočilo za postni čas.
Zato je tudi post čas vedrine ob veri, da je pozitivno močnejše od negativnega, ki ga bridko doživljamo. Tudi v postnem času smo velikonočni kristjani, ker vemo, da je življenje močnejše kot smrt, da je ljubezen močnejša kot sovraštvo, da je Božje odpuščanje večje od človeških zločinov, skratka, da je Bog »večji kot naše srce«.
Tako se post prevesi v velikonočni praznik, ko se ta vera in zaupanje še posebej razžarita, okrepita in zavriskata v veselo alelujo. Tako alelujo želim bralkam in bralcem Domovine tudi za letošnje praznike Gospodovega vstajenja.
Osrednji del drugega dela pogovora pa je vloga, ki jo ima Katoliška Cerkev pri vzgoji in izobraževanju otrok in mladih.
Ste rektor Katoliškega inštituta, ki predstavlja prvi korak v smeri katoliške univerze. Kako ocenjujete delo vašega inštituta? Kdo so diplomanti vaše Fakultete za poslovne vede in na katerih družbenih položajih jih lahko zasledimo?
Gre za uresničevanje ene temeljne pravice, svobode izobraževanja. V ustaljenih demokracijah so katoliške univerze in drugi šole normalno dejstvo. Celo v takih državah kot je Francija, ki slovi po svoji sekularizaciji, imamo 20 % šolarjev, ki hodijo v zasebne katoliške šole, v Belgiji in na Nizozemskem čez 60 %.
Inštitut je začasno ime, dokler ne pridemo do univerze v polnem pomenu. Inštitut je zelo pomemben segment pastoralnega delovanja Cerkve. To namreč niso samo župnije. Kot katoličani imamo pravico biti navzoči tudi na področju visokega šolstva. Seveda se srečujemo s podobnimi težavami kot druge katoliške šole. Ker so se slovenske katoliške gimnazije ustanovile v prvem obdobju takoj po demokratizaciji, ko stvari niso bile tako zaostrene do Cerkve, so potem vsaj tri od štirih dobile koncesijo, kar jim lajša delo.
Mi se torej spopadamo z večjimi težavami. V zadnjih letih smo uspeli Fakulteto za poslovne vede spraviti na noge in imamo vse tri stopnje študija: dodiplomski, magistrski in doktorski. Slednji skupaj z Mednarodno katalonsko univerzo v Barceloni.
Kakšni pa so načrti Katoliškega inštituta v prihodnje?
Gremo naprej in imamo v tem času že svojo profesorsko ekipo, mnogi želijo z nami sodelovati, tudi ugledni profesorji. Načrtujemo naslednjo fakulteto, ki pa bo gotovo bolj humanistična, v smislu tega kar potrebujemo za lastne katoliške vrtce, šole… Imamo kar nekaj katoliških ustanov, ki so pomembne, in bi lahko katoliška univerza formirala bodoče profesorje, učitelje, socialne delavce…
Je pa v Sloveniji potrebno upoštevati dejstvo, da nas je samo 2 milijona, kar je lahko ovira. Katoliški inštitut lahko računa na študente v tej populaciji. Če temu dodamo še vse predsodke, ki jih mediji in šola vcepljajo v možgane naše mladine proti Cerkvi in vsemu kar diši po krščanstvu, se seveda soočamo s težavami in ovirami, ki jih druge katoliške univerze po svetu nimajo.
Otrok in starši imajo pravico, da so med vzgojo in izobraževanjem deležni take vzgoje, ki je v skladu z njihovim verskim prepričanjem. To pri nas šolske oblasti brezobzirno teptajo.
Seveda imajo pri vzgoji pomembno vlogo šole. Nedavno ste se odločno izpostavili v kritiki nespoštovanja odločbe ustavnega sodišča glede financiranja javno veljavnega programa v zasebnih osnovnih šolah. Zakaj je šolstvo za Cerkev tako pomembno in kaj bi bilo drugače, če bi denimo v Sloveniji imeli dvajset odstotkov zasebnih-katoliških osnovnih šol in gimnazij?
Gotovo bi bilo drugače. To bi pomenilo, da tisti, ki hodi na katoliško šolo, ni nobena bela vrana. Če je 20 procentov populacije šolane na katoliških šolah, si težko bela vrana. To bi se gotovo poznalo. Normaliziral bi se položaj.
K normalizaciji bi pripomogla tudi uvedba nepristranskega verskega izobraževanja v šolah. Otrok in starši imajo pravico, tudi po Ustavi in Mednarodnih dokumentih, da so med vzgojo in izobraževanjem deležni take vzgoje, ki je v skladu z njihovim verskim prepričanjem. To pri nas šolske oblasti brezobzirno teptajo.
Katere so še pozitivne posledice uvedbe verskega pouka v šole?
Če bi bil v šoli pouk o verah, prostovoljen seveda, bi bili otroci deležni izobraževanja na področju religije. Dobili bi vtis, da je to vedenje, ki ima enako dostojanstvo, kot ga ima matematika, fizika, slovenščina, zgodovina. Da je to vedenje, ki je koristno in potrebno in ima svoje mesto v splošni izobrazbi.
Danes pa dobi otrok občutek, da je verouk nekaj kar tako, kamor te starši naženejo in nima nobenega mesta, vloge in nobene vrednote, saj nikamor ne šteje in ga lahko šolska oblast mirno ignorira in onemogoča s svojimi dodatnimi dejavnostmi. To je ta vtis, ki ga otrok dobi in je krivičen in je tudi v nasprotju z versko svobodo.
Ko smo že ravno pri temi mladih katoliških intelektualcih. V Sloveniji imamo 4 katoliške gimnazije, vi ste rektor Katoliškega inštituta. V dvajsetih letih, odkar imamo katoliške šole, ki so tudi rezultatsko zelo uspešne in med dijaki in straši zelo zaželene, bi pričakovali, da bi se ves ta intelektualni katoliški potencial vidneje zrcalil tudi v slovenski družbi. Vendar kje so vsi ti ljudje? Jih katoliške gimnazije usmerjajo v pokončne kristjane, ki so tudi družbeno kritični in dejavni ali so postali žrtev družbene stigmatizacije okolja, ki ima alergijo na vse kar smatra za Cerkveno?
Nikoli ni en sam razlog. Stigmatizacija je zagotovo pomemben razlog. Ni pa rečeno, da nimamo iz teh šol že nekaj ljudi. V Bruslju je kar nekaj »evrokratov«, ki so nekdanji dijaki naših gimnazij, tudi po drugih državnih službah. Stvar njihove vesti in osebne vere pa je, kako ostajajo zvesti temeljnim krščanskim vrednotam.
Ostali bomo kristjani tako dolgo, dokler bomo vedeli za našo identiteto in se je držali.
Iz terena prihajajo tudi kritike, da so katoliške gimnazije zadale udarec mladinski pastorali v smislu upada aktivnosti mladinskih in študentskih skupin po župnijah. Menite, da je v tem kaj soli in kje sami vidite vzroke za takšne trende?
To ne drži, preprosto zato, ker je takih mladih zelo malo. To je izgovor. Glede na vse možne kandidate mladinske pastorale je to zanemarljiv procent.
Kakšno pa je mesto mladih v katoliški cerkvi? Se mlade usmerja na pot odrasle vere ali s trenutnimi usmeritvami zgolj podaljšuje obdobje »važno, da se imamo fajn« vere?
V sekularizirani družbi bomo preživeli samo z jasno identiteto. To ni samo »imeti se fajn«, ampak točno vedeti kdo je Bog, kdo je Jezus Kristus, kaj nam to sporoča, kaj so značilne posebnosti krščanstva … Da se zavedamo, da biti kristjan pomeni to in to in ne karkoli. In zato je treba oznanjevati in vzgajati v ponosni pripadnosti Jezusu Kristusu. Vsako omalovaževanje naše identitete je ubijalsko, je samomorilsko. Bolje jih je imeti manj, ki so zato tam, ker vedo, kdo so, kot pa veliko, ki pridejo samo zato, ker se »imajo fajn«. Končno pa se to dvoje tudi ne izključuje.
Kot normalno sprejemamo, da se je pri sporazumevanju v slovenščini potrebno držati slovenske slovnice. Kot normalno sprejemamo, da pač ne moreš biti Slovenec in govoriti spakedrano ali igrati šah, pa se ne držati pravil igre. Kup stvari je v življenju, ki zahtevajo spoštovanje pravil, npr. vožnja po cesti. Tako tudi ni vsaka stvar združljiva s krščanstvom, ni vsak način življenja v redu. Ostali bomo kristjani tako dolgo, dokler bomo vedeli za našo identiteto in se je držali. Tako kot bomo samo tako ostali Evropejci, Slovenci.
Bog verjame v nas, da je v nas še veliko lepega, dobrega, ki ga še moramo uresničiti in to je sporočilo za postni čas.
Vstopili smo v Veliki teden, ko končujemo post in se veselimo Kristusovega vstajenja. Papež Frančišek je omenil, da s(m)o nekateri kristjani vse življenje postni kristjani. Je slovenska Cerkev občestvo velikonočnih ali postnih Kristjanov?
Teh stvari ne kaže postavljati vsako zase. V postnem času žalostna drža in posipanje s pepelom in smiljenje samemu sebi, ker ne pijem alkohola ali pa ker v petkih ne jem mesa, na veliko noč pa nažiranje. To nima nič opraviti s krščanstvom.
Postni čas je čas spreobrnjenja. Tudi to je del vesele novice. Jezus pa pravi, da se lahko spremeni vsak, tudi pocestnice in oderuhi se lahko spreobrnejo. Zato, ker je v njih še toliko dobrega, ki ga niso uspeli uresničiti. Spreobrnjenje je »šansa«, je priložnost, ki jo Bog daje, da nismo zacementirani, zabetonirani v svojo (slabo) preteklost, ampak nam Bog vedno daje možnost nečesa novega, možnost »vstajenja«.
Voščilo za bralce Domovine ob bližajočih velikonočnih praznikih?
Na neki železniški postaji je bil grafit: »Ali ti verjameš v Boga? Tudi če ne, on verjame vate.« Bog verjame v nas, da je v nas še veliko lepega, dobrega, ki ga še moramo uresničiti in to je sporočilo za postni čas.
Zato je tudi post čas vedrine ob veri, da je pozitivno močnejše od negativnega, ki ga bridko doživljamo. Tudi v postnem času smo velikonočni kristjani, ker vemo, da je življenje močnejše kot smrt, da je ljubezen močnejša kot sovraštvo, da je Božje odpuščanje večje od človeških zločinov, skratka, da je Bog »večji kot naše srce«.
Tako se post prevesi v velikonočni praznik, ko se ta vera in zaupanje še posebej razžarita, okrepita in zavriskata v veselo alelujo. Tako alelujo želim bralkam in bralcem Domovine tudi za letošnje praznike Gospodovega vstajenja.
Preberite še prvi del intervjuja z dr. Antonom Stresom: Pri novi levici gre za novo ideologijo, ki ni nič manj antikrščanska, ampak celo bolj
Povezani članki
Zadnje objave

Odmev tedna: Kadrovske zagate in prisilno delo
1. 12. 2023 ob 19:31

Zadišalo je po svobodi
1. 12. 2023 ob 13:56

Balantič: pesnik v vojni ranjenega slovenstva
1. 12. 2023 ob 13:45

Kaj do zdaj vemo o novih Golobovih ministrskih kandidatih
30. 11. 2023 ob 19:37
SKD se vrača od mrtvih: Peterletov načrt za revitalizacijo krščanske demokracije
30. 11. 2023 ob 18:31
Ekskluzivno za naročnike

Zadišalo je po svobodi
1. 12. 2023 ob 13:56

Balantič: pesnik v vojni ranjenega slovenstva
1. 12. 2023 ob 13:45

Svobodnjaške norčije in desnosredinske kregarije
30. 11. 2023 ob 11:31
Prihajajoči dogodki
DEC
02
Predstavitev novih orgel GŠ Škofja Loka
16:00 - 17:30
DEC
03
DEC
03
Od Križa do čarobnega gradu Miramare
09:45 - 16:30
DEC
03
DEC
03
Za Abrahama, PVC 3
19:30 - 21:30
Video objave

Odmev tedna: Kadrovske zagate in prisilno delo
1. 12. 2023 ob 19:31

Vroča tema: Obnova po poplavah poteka prepočasi, vsak večji dež nas spravi na obrate!
29. 11. 2023 ob 17:35

Odmev tedna: Kravje kupčije
24. 11. 2023 ob 20:37
Izbor urednika

Čari "prekarnega dela" in država, ki ne zaupa svojim državljanom
28. 11. 2023 ob 7:22

Pretresljive zgodbe rešenih otrok, ki so jih ugrabili teroristi Hamasa
27. 11. 2023 ob 18:31

Naj vas cenejše gorivo ne zavede: država si pri bencinu in nafti jemlje vse več
21. 11. 2023 ob 20:41

Je torej Izrael zagrešil vojne zločine?
19. 11. 2023 ob 20:49

Kaj storiti z denarjem, da ne bo na bančnem računu kopnel zaradi inflacije
17. 11. 2023 ob 17:31
7 komentarjev
Rajko Podgoršek
Oba dela intervjuja sta zelo dobra. Malo refleksije pa vseeno ne škodi. Predvsem bi duhovniki in škofi morali bolj pogumno res govoriti nauke Cerkve in ne nekaj po svoje, nekaj poženščeno, flower-power zadevo. En škof Grmič je bil že dovolj, ne potrebujemo novih. Potrebujemo škofe Vovke, duhovnike Terčelje.
Komentator Friderik je lepo povedal: če se bo katolištvo uklanjalo kot protestantizem, ga ne bo več. Rešitev je v katolištvu, zvestobi Rimu in Jezusovi Cerkvi in ne nekemu posnemanju protestantov, ki so praktično na Zahodu passe. To velja tudi za slabo RDG kopiranje melodij in zanemarjanje velike zakladnice cerkvene glasbe na Slovenskem. Kot tudi glede sprostitve liturgičnih pravil in raznih 'Happy Happy' maš. Tu se morajo globoko zamisliti vsi, tudi katoliške družine, ki očitno svojega vzgojnega poslanstva ne opravljajo.
Kraševka
JOŽEF, tako otroštvo, kot si ga opisal ti, sem ga imela tudi jaz. Kot mati sem se trudila, da sem svoje izkušnje prenesla na sinove.
Meni cerkveni obredi obogatijo praznike. Petje na koru je čudovito, tam sem že od najstniških let kot dekle in po poroki kot mati in žena že vrsto let. Tudi petje samo, mi napolni dušo z veseljem. Mislim, da je za vse udeležence maše dobrodošlo. Kdor ni preveč veren, mogoče doživlja verske obrede, kot KONCERT, ki ga ni potrebno plačevati.
Ne da bi agitirala, ampak z dobrimi nameni povabim, da se udeležijo včasih teh obredov tudi ATEISTI, Mogoče bodo potem vse skupaj bolj razumeli.
Državljan, spoštijem tvojo svobodo, toda pridi včasih k maši in se boš obogatil s slovensko kulturo. Procent pedofilov, ki se nahajajo med ljudmi, pa strogo obsojam - pa naj si bodo to učitelji, zdravniki, trenerji ali pa verski dostojanstveniki. Take naj se prijavi in sodišče naj jim dodeli kazen. Sicer pa so to zame "invalidi", ki poleg zapora potrebujejo tudi zdravljenje.
Duhovnike, ki jih poznam, pa lahko samo pohvalim. Spoštujem njihovo požrtvovalno delo za dobrobit slovenskega NARODA.
Kajtimara
Lepo napisano.
Kraševka
Lele - kot strokovnjak za ugotavljanje bogastva, ti svetijem - POGLEJ KDO JE OBOGATEL z "bankomatom" Ljubljanske banke. Boš videl, da med njimi ni CERKVE. Boš pa tam sigorno našet tvoje "tovaroše". Banke so CERKVI nastavile past, s krediti. Mariborska Škofija je obnavljala Betnavo s krediti, Toda, ko so Banke sesule Tovšakovo, ki je bila izvajalec, je posledično padla težava tudi na Škofijo. Toda če bi banke reprogramirale KREDITE, bi se finančno pozitivno izšlo tudi za Mariborsko Škofijo. Vendar banke tega Škofiji niso hotele narediti. Jankoviču pa se lahko reprogramira - in celo odpiše. Tega se Cerkvi ni naredilo. Cerkveni dostojanstveniki si niso napolnili žepov, kot so si jih razni POLITIČNI veljaki. Zato je blatenje Cerkve glede finančnega poloma neopravičeno. Največjo krivdo nosijo BANKE.
Državljan - do cerkve si zelo črnogled. Živeti po nauku Cerkve je težko - vendar dolgoročno gledano, ti to prinaša srečo. Če živiš po veri, ti je zagotovljen (poleg nebes), nek notranji mir. Pokojni duhovnik - profesor Črnilogar je dejal, da tudi če Kristusa ne bi bilo, bi bilo dobro, da bi si ga izmislili, ker bi potem lažje živeli, saj je vera velika OPORA za človeka.
Jaz poznam veliko DOBRIH DUHOVNIKOV. Seveda se najdejo tudi drugačni, vendar so v manjšini. Krivično je, da bi vse duhovnike obsojali. Jaz sem jim hvaležna za njihovo požrtvovalno delo.
Vsem želim veselo Veliko noč !
helena_3
Te dni smo brali o francoskem policistu, ki se je ob terorističnem napadu ponudil za talca namesto neke žene in bil ubit. Bil je kristjan. Ali si, spoštovani državljan, kdaj slišal za Maksimilijana Kolbeja? Ali za Edith Stein? Bila sta kristjana. Kaj pa mati Terezija? Je ona pomagala ubogim "z ognjem in mečem"? Pa ne samo ona. Še veliko jih je, ki svoje življenje v Kristusovem imenu posvetijo delu za druge oz. so to počeli v preteklosti, v vsej zgodovini krščanstva. Mnogo izobraženih ljudi je bilo med njimi.
Človek je lahko pokvarjeno bitje, lahko pa je tudi dobro in ljubeče bitje. Sama sem na svoji poti srečala veliko teh zadnjih.
Sicer boš pa moral, spoštovani državljan, še marsikaj prebrati o zgodovini krščanstva. Za preganjanje kristjanov si že slišal kdaj? Ali pa to, da je bilo krščanstvo na našem teritoriju prisotno že davno pred naselitvijo Slovanov? Veš, kdo je bil Viktorin Ptujski? Tudi svojo teorijo širjenja krščanstva med Slovane "z ognjem in mečem" boš moral še malo nadgraditi. Ne bodi preveč pameten, vse življenje se učimo.
Razmišljajočemu človeku vera daje odgovor glede smisla življenja, katero pa ni samo pesem, ampak tudi trpljenje. Posebej krščanska vera, ki spoštuje svobodo človeka, tako kot jo spoštuje tudi Bog. Mi je pa žal, če zaradi slabih izkušenj v otroštvu tega ne razumeš. Ampak brez nič ni nič, tudi na tem področju je potrebno nadgraditi svoje znanje. In presojati obe plati.
Jernej
Gospodu nadškofu dr. Tonetu Stresu in vsem želim blagoslovljene velikonočne praznike.
AlojzZ
Gospod dr. Anton Stres,
če bi imeli tako miselnost še predno ste postali škof ...
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.