Naj bo politična oblast tista, ki presoja, kaj je in kaj ni sovražni govor in kdo v družbi naj bo za to sankcioniran (recimo z odvzemom oglaševalskih prihodkov)?
Odgovor je v demokratičnih državah jasen. Če komu ni, je dovolj pozorno prebirati kolumne enega najuglednejših slovenskih doktorjev prava, dr. Andraža Terška, objavljene na ius.info.
Njegova kredibilnost je neizpodbitna, saj se ga, ob bogatem pravnem znanju, zaradi dosledne kritične distance do pravno in družbeno zgrešenih konceptov tako politične/nazorske levice kot desnice ne da politično obarvati, oziroma postaviti na katerokoli stran.
Iz njegovih lucidnih in poglobljenih kolumn izpostavljamo nekaj misli o naravi "sovražnega govora", ki so v kontekstu zadnjega poseganja politične oblasti na to področje izjemno aktualne.
V kolumni z naslovom Svoboda izražanja iz 12. oktobra se dr. Teršek loteva prav tematike, ki je javnost razdelila ob pozivu predsednika vlade Marjana Šarca državnim podjetjem, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki "širijo sovražni govor".
Teršek že v uvodnem delu opozarja, da "takoj, ko država prevzame vlogo strogega cenzorja, posledično pa preganjalca in kaznovalca ljudi zaradi gole vsebine ali metode izražanja, svoboda izražanja postane le še mit. Izniči se njena intrinzična, ne samo instrumentalna vrednost."
V nadaljevanju izpostavlja, da se besedna zveza »sovražni govor« obsežno uporablja kot popreproščena in pavšalna oznaka tudi za tisto javno izražanje, ki po teoriji in ustaljeni sodni praksi ne pomeni koncepta sovražnega govora.
"Domala vse, kar nekoga domnevno žali ali zares užali, vznemiri, šokira, razjezi, neprijetno preseneti ipd., se v javni sferi že označuje za sovražni govor," opozarja in dodaja, da se kot žrtve tega označuje posameznike, ki zaradi raznih kriterijev žrtve sovražnega govora ne morejo biti. Denimo predstavniki novinarskega poklica, predstavniki poklicev v kulturi in umetnosti, predstavniki strok, poslanci in poslanke v Državnem boru, podjetniki in podjetnice ipd.
Profesor ugotavlja, da se je v javni sferi, tudi v akademskem svetu, v zadnjih letih popačilo temeljno učenje o tej temi. "Redno prihaja do javnih pozivov posameznikov in skupin k omejevanju svobode izražanja v nasprotju s pravoslovnimi in precedenčnimi sodnimi dognanji."
Kot piše, se predlagajo kazenskopravni omejitveni posegi v svobodo izražanja, ki niso prisiljujoče nujni za demokratično družbo. "To pa je zanjo večja nevarnost in škoda, kot pa posamezni primeri nedostojnega ali etično zavrženega javnega izražanja, ki drugih resnih škodljivih posledic, razen zgražanja, nestrinjanja, negodovanja, vznemirjanja, užaljenosti ali šokiranja posameznikov ali določenega dela javnosti v družbenih praksah ne povzročajo."
Etika, kultura komunikacije, žaljenje, šikaniranje ... so družbeni problem. A ...
Teršek v svojem tekstu med drugim izpostavlja, da sta etika in kultura javne komunikacije nedvomno pomemben družbeni problem. Med večjimi družbenimi problemi zaznava tudi pomanjkanje tolerance in solidarnosti do drugih ljudi, njihovo prekomerno žaljenje, šikaniranje ali oteževanje pri uresničevanju pravice do splošne svobode ravnanja, dostojanstva, dela in zasebnega miru.
Dr. Andraž Teršek: "Problem žaljivega, lažnivega, manipulativnega, zavajajočega, celo psovaškega in zmerjaškega izjavljanja v javnem prostoru je očiten. Treba se je ukvarjati z njim ... a na način, ki je skladen s temeljnimi vrednotami, načeli in pravili v ustavni demokraciji."
Kot opozarja, oznaka »sovražni govor« v javni sferi marsikdaj deluje predvsem kot "priročna pretveza za obsodbo drugače mislečih »pred sodiščem javnega mnenja«, ali pred ljudmi, ki se lahko poistovetijo z uporabniki te sintagme."
Po njegovem prepričanju zgornjih problemov, pa tudi problema neizobraženosti, nevednosti, nemišljenja, nekritičnosti, pretirane vere v določene ljudi in institucije, slepega zaupanja, bojazljivosti pri srečanju s krivico ali nepoštenjem, državljanske pasivnosti itd., ni mogoče reševati s pretiranim omejevanjem svobode izražanja in neupravičenim širjenjem pravnih opredelitev kaznivih dejanj, storjenih z izražanjem v javnosti.
Kot tudi ne z vztrajanjem pri dnevno-političnem etiketiranju ljudi, pri vsiljenem določanju njihove osebnosti in identitete s pavšalnimi oznakami njihovega domnevnega ali dejanskega svetovnega nazora, odnosa do ideoloških vprašanj ali verovanja.
Po Terškovem prepričanju je svobodo govora dopustno omejiti samo, če je to "prisiljujoče nujno v demokratični družbi in če obstaja prepričljiva, stvarno utemeljena verjetnost, da bo določeno izražanje povzročilo jasno in neposredno nevarnost nastanka zla, ki se nahaja daleč nad javnimi občutki neprijetnosti, sitnosti ali nemira."
dr. Teršek in dr. Peterson
Foto: Aleš Čerin, Casnik.si
Zanimivo je, da smo Andraža Terška prejšnjo nedeljo lahko videli v prvi vrsti predavanja kanadskega psihologa in profesorja Jordan Petersona na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Pravzaprav je Teršek imel čast sedeti ob, oziroma delati družbo, Petersonovi ženi Tammy.
In kaj imata skupnega dr. Peterson in dr. Teršek?
Zgledovanje po jastogih oziroma pokončna hrbtenica
Zagotovo se Teršek drži Petersonovega prvega pravila, ki ga v knjigi 12 pravil za življenje - protistrup za kaos, navaja: stojte pokončno in z vzravnanimi rameni. Če ne prej, je Teršek to pokazal ob nedavnem odstopu od kandidature za ustavnega sodnika, ko ni želel postati blago političnih trgovcev. To je jasno obrazložil tudi v pismu, ki ga je namenil poslancem Državnega zbora. In če Peterson ljudem po celem svetu razlaga, zakaj stati pokončno z vzravnanimi rameni, lahko to početje v praksi vidimo pri Teršku.
Vse se je začelo s spolnimi zaimki
Peterson je širši množici postal znan predvsem po predavanjih o novem zakonu, ki je predvideval rabo spolno nevtralnih zaimkov za transseksualne osebe. Predavanja in debate na to temo, ki jih je imel na Univerzi v Torontu, so postala prava senzacija na YouTubu. Peterson je tak poseg države v rabo jezika označil za kršitev svobode govora.
V enem od svojih radijskih gostovanj je Peterson o tej temi povedal naslednjo misel. "Ne prepoznam pravice druge osebe, da mi določi, katere besede moram uporabljati, še posebej, če so to nestandardne besede angleškega jezika in so konstrukti manjše, ideološko motivirane skupine. Mogoče celo imajo smisel, vendar jih jaz pod prisilo ne bom izrekal."
Podobno je o spremembi kanadske zakonodaje v svojem znanstvenem članku razmišljal tudi Teršek.
Ali Peterson in Teršek po cesti lovita mačke?
Jordan Peterson, ki dvanajsto pravilo življenja povzema z besedami "pobožajte mačko, če jo srečate na ulici" je v intervjuju za slovensko izdajo Aleteie povedal, da poboža mačko, če mu izkaže dovolj pozornosti in se mu približa. Kakšen odnos ima do mačk Teršek, še ne vemo, lahko pa sklepamo, da s Petersonom delita filozofijo, ki se za dvanajstim pravilom skriva: ponižnost pred veličino Življenja.
Peterson v epilogu svoje knjige 12 pravil za življenje zapiše tudi naslednjo misel: "Ravnaj tako, da te tragedija obstoja ne bo naredila zagrenjenega in pokvarjenega."
Podobno misel je za Portal+ povedal Teršek. "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev. Nizke izobraženosti. Strahu. Negotovosti. Mentalne lenobe. In hudih osebnih in socialnih stisk. In to moramo premagovati. Vsak dan znova. Pri sebi in iz sebe. Pri tem trpeti. Tvegati. Prenesti bolečino. In se veseliti malih radosti in dobrote, posvečenosti in ponižnosti v skromnosti. Ljubezen pa je velika. In je povsod. Ni skrita. Samo slepi postajamo. Dokler ne oslepimo, je še potencial, je še upanje."
Ko je premier RS Marjan Šarec kot najvišji funkcionar izvršne oblasti servilno ponovil in oblastniško ojačal marginalno populistično hujskanje ekstremno levega medijskega skrajneža Domena Savića ter ustregel nazadnjaškim totalitarističnim pričakovanjem najvplivnejšega upokojenca Milana Kučana v "borbi" proti domnevni vsenavzoči in multipotentni "pošasti sovražnega govora", se je prostovoljno in zavestno postavil v vrsto tistih najnapadalnejših nazadnjakov, ki se javno zavzemajo za povratek oz. ponovno uveljavitev zloglasnega 133. člena iz nekdanjega kazenskega zakonika v totalitarni diktaturi SFRJ ter tistih zadrtih samozadostnežev, ki se javno in odkrito upirajo univerzalnim civilizacijskim človekovim pravicam in svoboščinam v RS kot enakopravni članici skupnosti EU ter obrambnega zavezništva NATO.
“Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev. Nizke izobraženosti. Strahu. Negotovosti. Mentalne lenobe. In hudih osebnih in socialnih stisk. In to moramo premagovati. Vsak dan znova. Pri sebi in iz sebe. Pri tem trpeti. Tvegati. Prenesti bolečino. In se veseliti malih radosti in dobrote, posvečenosti in ponižnosti v skromnosti. Ljubezen pa je velika. In je povsod. Ni skrita. Samo slepi postajamo. Dokler ne oslepimo, je še potencial, je še upanje.”
Tole Terškovo razmišljanje pove vse, kje kot Slovenija stojimo in se ne premaknemo.
Ravno zdaj sem brala obe knjigi Ogenj rit in kače niso za igrače spoštovane gospe Milene Miklavčič. V obeh knjigah se odraža to, o čemer Teršek govori. In potem naj mi še kdo reče, kako je bilo v preteklih časih za vse fino in oh in sploh.
Kraševka, popolnoma se strinjam, kar ste napisali.
Na tviterju poslušajte Ivana Mačka Matijo, kako se je samocenzuriral pred sovražnim govorom s tem, da ni razkril resnice o srečnih ljudeh v Sovjetski zvezi.
MEFISTO
25. 11. 2018 19:33:400
Pojasniti moram, da je bil Ivan Maček Matija, ki ni bil posebej ljudomil človek, med vojno ali takoj po vojni na strokovnem izpopolnjevanju na akademiji Džerdžinski v Moskvi, kjer je videl, v kaki bedi in šikaniranju živijo Rusi, vendar o tem doma ni pripovedoval, ker se je bal, da bi njegovo odkrivanje resnice razumeli kot sovražni govor.
Ko je kasneje o tem le spregovoril in ko so ga tovariši vprašali, zakaj jim o tem ni pripovedoval, jim je priznal, da jim je to zamolčal, sicer ne bi bili več v partiji, ampak na drugi strani.
Tako na tviterju pripoveduje sam tesar oziroma lesar oziroma poklicni kolega 12,6 procentnega premierja Ivan Maček Matija.
Ne morem razumeti, da si najodličnejši pravniki lastijo pravico presojati o tem, ali ima prav12,6 procentni premier ali ne.
Ker je 12,6 procentni Šarec po turbolencah na lesarski šoli postal diplomirani igralec in ker je pozno dobil svojo prvo in edino glavno vlogo, pa še to v premierski tragikomediji, bo že vedel, kaj je prav in kaj ni prav.
7 komentarjev
Alojzij Pezdir
Ko je premier RS Marjan Šarec kot najvišji funkcionar izvršne oblasti servilno ponovil in oblastniško ojačal marginalno populistično hujskanje ekstremno levega medijskega skrajneža Domena Savića ter ustregel nazadnjaškim totalitarističnim pričakovanjem najvplivnejšega upokojenca Milana Kučana v "borbi" proti domnevni vsenavzoči in multipotentni "pošasti sovražnega govora", se je prostovoljno in zavestno postavil v vrsto tistih najnapadalnejših nazadnjakov, ki se javno zavzemajo za povratek oz. ponovno uveljavitev zloglasnega 133. člena iz nekdanjega kazenskega zakonika v totalitarni diktaturi SFRJ ter tistih zadrtih samozadostnežev, ki se javno in odkrito upirajo univerzalnim civilizacijskim človekovim pravicam in svoboščinam v RS kot enakopravni članici skupnosti EU ter obrambnega zavezništva NATO.
BARBARA RAKUN
“Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev. Nizke izobraženosti. Strahu. Negotovosti. Mentalne lenobe. In hudih osebnih in socialnih stisk. In to moramo premagovati. Vsak dan znova. Pri sebi in iz sebe. Pri tem trpeti. Tvegati. Prenesti bolečino. In se veseliti malih radosti in dobrote, posvečenosti in ponižnosti v skromnosti. Ljubezen pa je velika. In je povsod. Ni skrita. Samo slepi postajamo. Dokler ne oslepimo, je še potencial, je še upanje.”
Tole Terškovo razmišljanje pove vse, kje kot Slovenija stojimo in se ne premaknemo.
Ravno zdaj sem brala obe knjigi Ogenj rit in kače niso za igrače spoštovane gospe Milene Miklavčič. V obeh knjigah se odraža to, o čemer Teršek govori. In potem naj mi še kdo reče, kako je bilo v preteklih časih za vse fino in oh in sploh.
Kraševka, popolnoma se strinjam, kar ste napisali.
Kraševka
TERŠEK JE VSEGA SPOŠTOVANJA VREDNA OSEBA.
Ko bo takih v Sloveniji več, se bo zaćelo spreminjati na bolje.
Sedaj pa se nam res obetajo težki časi, če bi nam nekateri (trenutna koalicija 5 plus 1) politiki radi odvzeli celo svobodo govora.
MEFISTO
Če bi v Nemčiji zagrozil, da je Dachau spet prazen, boš v pol ure dobil posteljo v najbližjem državnem zaporu.
Če pri nas zapretiš političnim nasprotnikom, da je Barbarin rov znova prazen in če si levičar, se ti ne bo nič zgodilo.
Celo voditeljica oddaje TV SLO, ki bi se smejala takemu dovtipu, bi obdržala svojo dosedanje službo.
MEFISTO
Na tviterju poslušajte Ivana Mačka Matijo, kako se je samocenzuriral pred sovražnim govorom s tem, da ni razkril resnice o srečnih ljudeh v Sovjetski zvezi.
MEFISTO
Pojasniti moram, da je bil Ivan Maček Matija, ki ni bil posebej ljudomil človek, med vojno ali takoj po vojni na strokovnem izpopolnjevanju na akademiji Džerdžinski v Moskvi, kjer je videl, v kaki bedi in šikaniranju živijo Rusi, vendar o tem doma ni pripovedoval, ker se je bal, da bi njegovo odkrivanje resnice razumeli kot sovražni govor. Ko je kasneje o tem le spregovoril in ko so ga tovariši vprašali, zakaj jim o tem ni pripovedoval, jim je priznal, da jim je to zamolčal, sicer ne bi bili več v partiji, ampak na drugi strani. Tako na tviterju pripoveduje sam tesar oziroma lesar oziroma poklicni kolega 12,6 procentnega premierja Ivan Maček Matija.
MEFISTO
Ne morem razumeti, da si najodličnejši pravniki lastijo pravico presojati o tem, ali ima prav12,6 procentni premier ali ne.
Ker je 12,6 procentni Šarec po turbolencah na lesarski šoli postal diplomirani igralec in ker je pozno dobil svojo prvo in edino glavno vlogo, pa še to v premierski tragikomediji, bo že vedel, kaj je prav in kaj ni prav.
Mar nimam prav?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.