Kdo bi vladal Sloveniji, republikanci ali demokrati?

Včeraj smo pri Domovini objavili simulacijo, ki prikazuje, kako bi izgledala slovenska zakonodajna oblast (predstavniški dom in senat), če bi volili po volilnem sistemu Združenih držav, danes pa vam predstavljamo, kdo bi zmagal na predsedniških volitvah.

Volitve predsednika ZDA

Kot smo opisali v včerajšnjem članku, je predstavniški dom institucija, kjer se upošteva nacionalni (proporcionalni) koncept zastopstva, senat pa je federalna institucija, kjer sedi enako število predstavnikov lokalnih enot (zvezne države), ne glede na število prebivalcev.

Elektorski sistem

Izvršna oblast (vlada), mora upoštevati oba koncepta (nacionalni in zvezni), zato predsednik ZDA ni izvoljen z večino glasov volivcev, ampak imajo Američani elektorski sistem. Vsaka zvezna država ima določeno število elektorjev. Kandidati za predsednika kandidirata v vsaki zvezni državi, zmagovalec v zvezni državi pobere vse njene elektorske glasove (so tudi izjeme). V ZDA je potrebnih 270 elektorskih glasov za zmago na volitvah za predsednika ZDA.

Število elektorjev se v ZDA določi tako, da se sešteje število kongresnikov (v predstavniškem domu) v posamezni zvezni državi, ki so določeni proporcionalno glede na število prebivalcev, temu pa se prišteje število senatorjev (2).

Kdo bi sedel v “slovenski Beli hiši”? Vir slike: Wikipedija

Kalifornija ima 53 kongresnikov, če temu prištejemo še dva senatorja, je to skupaj 55 elektorskih glasov. Montana ima le 1 kongresnika, če prištejemo še oba senatorja, so to skupaj 3 elektorski glasovi.

Posledica elektorskega sistema je, da imajo manjše zvezne države relativno večjo moč, kot bi jo pričakovali glede na število prebivalcev v njih. Podobno je tudi pri volitvah v Evropski parlament – Nemčija ima 96 poslancev (en na več kot 850 tisoč prebivalcev), Slovenija pa 8, kar pomeni en poslanec 250 tisoč prebivalcev države.

Volitve predsednika republike v Sloveniji

Volitve predsednika države v Sloveniji potekajo po dvokrožnem večinskem sistemu, najboljše uvrščena kandidata po prvem krogu se pomerita še v drugem (npr. Pahor-Šarec leta 2017). Predsednik države v Sloveniji ima malo pristojnosti, gre predvsem za simbolno funkcijo.

V ZDA je drugače, izvoljeni predsednik sestavi vlado in s tem predstavlja izvršno oblast – njegova vloga je bolj podobna vlogi premierja, kot pa predsednika republike. Pri nas predsednika vlade izvoli večina v parlamentu, kar pomeni, da se volivci pri parlamentarnih volitvah posredno opredelimo tudi do tega, kdo naj oblikuje vlado. V ZDA pa se zakonodajna (kongres) in izvršna (predsednik države) oblast volita ločeno.

Simulacija na podlagi parlamentarnih volitev, ne predsedniških 

Bi bila kandidata na predsedniških volitvah Marjan Šarec in Janez Janša?

To je tudi najbolj pomemben razlog, zakaj naša simulacija poteka na podlagi rezultatov predčasnih parlamentarnih volitev leta 2018 in ne na podlagi volitev predsednika republike iz leta 2017. Slovenci se o izvršni oblasti odločamo na parlamentarnih volitvah in ne predsedniških, saj tam pridejo do izraza program, dosedanji uspehi in ideološka podstat. Ker pa v ZDA na volitvah nastopa kandidat in ne stranka, na rezultat vpliva tudi njegov karakter, način vodenja in osebna zgodovina, bolj kot je to očitno pri naših parlamentarnih volitvah.

Za našo raziskavo ni bilo ključno, kdo natančno bi bil kandidat za predsednika, ampak bolj kateremu taboru bi pripadal, slovenskim republikancem ali demokratom. V ZDA naredijo primarne volitve, kjer volivci izbirajo, katerega človeka bi postavili kot predstavnika republikancev (npr. Janša, Tonin, Tomc, Logar, …) ali demokratov (npr. Šarec, Fajon, Židan, Mesec …). Izbrani kandidat si nato izbere svojega podpredsedniškega kandidata in kandidira na splošnih volitvah.

Stranke smo razdelili med republikance (SDS, NSi, SNS, …) in demokrate (LMŠ, Levica, SD, …) glede na ključ, ki smo ga uporabili v primeru volitev v slovenski kongres in si ga ogledate tukaj.

Določitev »zveznih držav«

Bistveno za elektorski sistem bi bila ustanovitev lokalnih enot (»zvezne države«, pokrajine …), vsaka od njih bi imela določeno število elektorskih glasov, ki bi jih dobil posameznik te pokrajine. Na rezultat bi bistveno vplivala izbira pokrajin. Našo simulacijo smo izpeljali na treh različnih modelih: statistične regije (model 1), zadnji predlog 10 pokrajin (model 2) in zadnji predlog 10 pokrajin s posebnim statusom Ljubljane in Maribora (model 3).

Slovenski volilni okraji niso vezani na pokrajine (oz. statistične regije), kot so kongresni okraji vezani na zvezne države v ZDA. Elektorske glasove smo zato določili proporcionalno glede na število prebivalstva v posamezni pokrajini (glede na 88 sedežev v parlamentu), vsaki pokrajini pa smo dodali dva elektorska glasova za vsakega senatorja.

Rezultati volitev predsednika države (model 1): statistične regije

Statistične regije so v zadnjem času zelo aktualne, saj jih vlada uporablja za zajezitev epidemije koronavirusa. Pri uporabi tega modela bi elektorski zbor štel 112 elektorjev (88 kongresnikov + 24 senatorjev), največja bi bila Osrednjeslovenska regija (25 elektorjev), najmanjši regiji (Primorsko notranjska in Zasavska) pa bi imeli 4. Za zmago na predsedniških volitvah  bi bilo potrebno zbrati vsaj 56 elektorskih glasov.

V primeru statističnih regij bi zmagal republikanski predsedniški par, ki bi zbral skupaj 64 elektorskih glasov, demokrati bi jih dobili 48. V kar nekaj regijah bi bil boj zelo napet, na Gorenjskem (R), Goriškem (D) in na Koroškem (R) je razlika glasov manj kot 1 % (tudi manj kot 200 glasov). Podobno kot v ZDA, bi to pomenilo, da bi bile kampanje najbolj aktive prav v teh odločujočih pokrajinah.

Model 1 je sestavljen na podlagi statističnih regij. Številke pri posameznih regijah pomenijo število elektorskih glasov, barva številk prikazuje, katera stranka prevzame elektorske glasove celotne regije.

Rezultati volitev predsednika države (model 2): 10 pokrajin

V modelu 10 pokrajin brez posebnih statusov Ljubljane in Maribora bi elektorat sestavljalo 108 elektorjev (54 za zmago). Tudi tukaj bi zmagal republikanski predsedniški kandidat z 59 elektorji, demokratski bi jih zbral 49.

Če primerjamo rezultat z modelom statističnih regij vidimo, da je zlitje pokrajin bolj koristilo demokratom. Primorsko-notranjsko pokrajino, kjer je bil rezultat prej izenačen, sta “pogoltnili” močno demokratski Osrednjeslovenska in Obalno-kraška, prav tako je združitev demokratske Zasavske regije in rahlo republikanske Posavske privedlo, da je tehtnica prevesila na stran demokratov. Je pa nekoliko presenetljivo združitev Koroške in Šaleške prineslo zmago republikancem.

Model 2 je sestavljen na podlagi zadnjega predloga 10 pokrajin brez posebnega statusa Ljubljane in Maribora). Številke pri posameznih pokrajinah pomenijo število elektorskih glasov, barva številk prikazuje, katera stranka prevzame elektorske glasove celotne pokrajine.

Rezultati volitev predsednika države (model 3): 10 + 2 pokrajini

Če bi upoštevali posebna statusa mestnih občin Ljubljane in Maribora, bi to pomenilo 112 elektorjev. Tudi v tem primeru bi zmagal republikanski predsedniški par, prednost v razmerju elektorskih glasov pa bi bila še večja (69:43).

Zmaga republikancev je ne prvi pogled res trdnejša, a je njihova prednost zavajajoča. Demokratski predsedniški par bi namreč zmagal volitve že če bi prevzel elektorske glasove Osrednjeslovenske pokrajine (kjer je razlika manj kot 1 %). Ker sta mestni okolji Ljubljane in Maribora izrazito liberalni, bi to prineslo skoraj zagotovljene glasove demokratom, medtem ko bi bili elektorji Osrednjeslovenske pokrajine zanje še vedno popolnoma dosegljivi.

Podobno situacija je v ZDA, kjer se demokrati trudijo, da bi glavno mesto (Washington DC), postala svoja zvezna država. S tako potezo bi si zagotovili dva senatorja v senatu, ter prednost v elektorskem zboru.

Model 3 je sestavljen na podlagi zadnjega predloga 10 pokrajin s posebnim statusom Ljubljane in Maribora. Številke pri posameznih pokrajinah pomenijo število elektorskih glasov, barva številk prikazuje, katera stranka prevzame elektorske glasove celotne pokrajine.

Zmagal bi kandidat z manjšim številom glasov na nacionalni ravni

To pomeni, da bi se tudi v Sloveniji zgodilo nekaj podobnega, kot na volitvah v ZDA leta 2016. Kljub temu da je Hillary Clinton dobila kar tri milijone več glasov na nacionalni ravni, je zmagal Donald Trump, ki je zbral 304 elektorske glasove (56,7 %).

Večina Slovencev je namenila svoj glas demokratom (50,6 %), republikanci so prejeli 49,4 % glasov. Kljub temu pa so vsi trije modeli naše simulacije pokazali, da bi vlado sestavljal republikanski predsedniški par, ki je prejel 54,6 % (10 pokrajin), 57,1 % (statistične regije) ali celo 61,6 % elektorskih glasov (10+2 pokrajini).

Elektorski sistem prinese večjo moč konservativcem, predsedniški pa levo liberalnemu bloku

Naša simulacija je pokazala, da večje število pokrajin poveča politični vpliv republikancem (primerjava modela 1 in 2), kar ni nobeno presenečenje, saj se s tem poveča glas podeželja, ki je bolj konservativno usmerjeno. Levo usmerjena politična opcija ima največje podpornike v mestnih okoljih, zato je tudi njihov politični interes večja politična centralizacija. Ker je večino vlad v samostojni Sloveniji sestavil levo-liberalen blok, je zato logično, zakaj že 30 let ustanavljamo pokrajine, saj bi se na tak način zmanjšala njihova politična moč.

Če bi koncept elektorjev v Sloveniji povečal moč desnice, pa bi to, da se na volitvah voli osebo in ne stranko, verjetno pomagalo levo-liberalnemu bloku. Na to lahko sklepamo iz zadnjih nekaj parlamentarnih volitev, ko so imele najmočnejše leve stranke v imenu svojega ustanovitelja (Marjan Šarec, Miro Cerar, Alenka Bratušek), medtem ko na desni praviloma takih strank ni. Tudi rezultati volitev predsednika republike kažejo, da bi bilo tako, saj do sedaj še nismo imeli predsednika, ki bi pripadal desni (pomladni, konservativni) opciji.

12 KOMENTARJI

  1. Precej nesmiseln članek, odveč toliko dela in pisanja…
    Kje je izjava Katedrale svobode??’
    To je tekst, ki ga je treba objaviti, se o njem pogovarjati, ga komentirati !
    Tole pa je izguba časa…

  2. Vsem, ki kritizirajo ta članek bi rad povedal, da pa je blebetanje o večinskem sistemu tipičen bizantinski pogled na družbo. Vpitje, demonstracije, vojna, klanje in nato oddih v neki trapasti družbi, to je za Balkanca osvobodilen model.
    Avtor je samo dopovedal, pa žal demokratom to ne gre v glavo, ker oni že vedo kaj je demokracija! Dopovedal pa jim je da ameriški model mešanja volilnih upravičencev pomeni za slovenijo, deželo delavcev in kmetov, prednost. Da pa kreatorjem politike v preteklosti, ki so prisegli zaradi toplih sedežev v parlamentu na Gabrov Dontov sistem to popolnoma ustreza.
    Vsi poslanci takratnega sklica največ pa družboslovci so se pustili nate….. Gabru, ki je naredil sistem pravilen za malo državo da priplavajo kuščarji tipa Šarec, Cerar, Bratušek itd. na površje.
    Kdor tega ne razume, je prav da ima kakšno spletno stran za ponavljanje zgodb večnih demokratov, ki so se prelevili iz trdih komunistov.

    • Podatki so irelevantni, ker če bi namesto strank izbirali njihove prve obraze, bi bili rezultati povsem drugačni in sestava par lamenta prav tako. Edini neposredno izvoljen, ki bi dejansko dobil enako podporo in se lahko podatke primerja, je predsednik Pahor.

  3. Volitve predsednika RS in županov v lokalnih skupnostih po veljavnem dvokrožnem večinskem sistemu so v tej državi edine, ki resnično in popolnoma odražajo demokratično voljo in izbiro volivcev ter ki v celoti v praksi izpolnjujejo temeljno demokratično načelo “en volivec : en glas”.
    Zaradi tega imajo predsednik države in župani občin tudi edini neposredno ter preverljivo izraženo večinsko politično podporo in mandat, ki jih postavlja nekoliko v razdaljo tudi do političnih strank, na listah katerih ali s podporo katerih so morebiti kandidirali.
    Kot nam kažejo mnogi ne-strankarski kandidati, ki so bili veljavno izvoljeni za župane, je na neposrednih volitvah po večinskem dvokrožnem volilnem sistemu mogoče uspešno kandidirati celo brez (ali povsem mimo) strankarske podpore, kar daje izvoljenim županom in predsedniku republike dodatno svobodo, neodvisnost od političnih strank in njihovih vodstev ter jih dodatno politično in etično veže zgolj in samo z neposredno odgovornostjo do volilnega telesa v občini oz. državi.
    Da je dvokrožni večinski volilni sistem najbolj demokratičen, pošten in neposreden odraz dejanske priljubljenosti kandidatov oz. izvoljenih nosilcev oblasti med državljani, davkoplačevalci in volivci dokazujejo navsezadnje tudi vse ankete in meritve javnega mnenja, ki postavljajo na najvišje mesto med aktualnimi premieri, ministri, državnimi poslanci in evropskimi komisarji in evropskimi poslanci iz RS praviloma predsednika RS, in sicer od prvega predsednika Predsedstva RS in Predsednika RS Milana Kučana, preko dr. Janeza Drnovška, dr. Danila Türka, do aktualnega dvakrat veljavno izvoljenega Boruta Pahorja.
    Jasno je, da so avtorji in politični “botri” obeh volilnih sistemov (dvokrožnega večinskega in sorazmernega, ki je ustavno sporen!) zelo dobro vedeli, katere prednosti ponujata in omogočata strankam in političnim interesnim skupinam vladajoče tranzicijske levice in podzemlju “ugrabljene države”, zaradi česar vse do današnjega dne ni prišlo predvsem do nujne spremembe neustavnega sorazmernega volilnega sistema.
    Ker se bo tudi vnaprej večina političnih strank družbenega “statusa quo” upirala kakršnim koli spremembam volilnega sistema, je edina možnost, da Ustavno sodišče RS, ki je pred dvema letoma s pravnomočno odločbo ugotovilo ne-ustavnost veljavnega sorazmernega volilnega sistema, samo namesto najvišjega zakonodajalca sprejme in uveljavi ustavno ter demokratično sprejemljiv in izvršljiv sorazmerni volilni sistem, ali pa zahteva od državnega zbora razpis referenduma med veljavnim večinskim dvokrožnim volilnim sistemom ter veljavnim sorazmernim volilnim sistemom ter s tem v bistvu ponovi referendum, o katerem smo volivci že glasovali, tedanji poslanci v DR RS oz. parlamentarne politične stranke pa so referendumsko večinsko izraženo voljo – ignorirali.

  4. Meni osebno se pa raziskava zdi zanimiva in mislim, da skriva v sebi nekaj uporabnih stvari.
    Jasno kaže, da pogojno rečeno t.i. konservativni/desno-sredinski/pomladni tabor niti ni v tako slabi poziciji.
    Oba dela, ki sta bila objavljena kažeta, da ima desnica dejansko rezerve. Zelo desno se nagiba vzhodni del države (Prekmurje, Štajerska, Posavje) in del zahoda (Bela Krajina). Posamezni deli na zahodu države so za desnico dosegljivi in mislim, da se tega še ne zaveda dovolj (veliki deli Gorenjske, okolica Ljubljane, velik del Goriške, del Notranjske). Če bi tam desni-konservativni pol spravil ljudi na volišča bi na tak način lahko preglasoval levico. Primer so Haloze ter širši del Prlekije, ki so močno-desne, ampak so ljudje tam obupali oditi na volišča, ker je regija od osamosvojitve tako zaostala, nazadovala. Odšli so na delo v Avstrijo, za volitve se pa ne brigajo. Na ta način Haložane in ostale Štajerce preglasujejo Ljubljančani. Skrivnost je v kampanji na terenu, od vrat do vrat.

    • Pardon, namesto Posavja bi moralo pisati Savinjska regija t.j. Celjsko (Celje, Gornji Grad, Ljubno, Rogatec, Šentjur, Slovenske Konjice, Žalec, Zreče itd.).
      No, tudi Posavje nima za konservativni/desni tabor tako slabe pozicije (Krško, Brežice, Sevnica).

  5. Britanec Peter Hitchens je dobro opisal proporcionalni volilni sistem, ki ga trenutno imamo: »Bojim se uvažanja proporcionalnega sistema iz celinske Evrope, kjer volitve ne odločajo o tem, kdo je na oblasti, kjer z volitvami ne morete nekoga odstraniti z oblasti in kjer do vseh dogovorov pride šele po tem, ko se volišča zaprejo.” https://www.delo.si/sobotna….

    Zato moramo nujno uvesti dvokrožni večinski volilni sistem, ki bi ga morali kot rezultat referenduma 1996 uvesti že leta 1997, a so komunistične stranke, z “žlahtno desno” SLS vred, mojstrice neupoštevanja volje državljanov, njegovo uveljavitev preprečile s spremembo ustave.

    Sprememba ustave mora biti možna in dovoljena (in seveda obvezna) samo z referendumom, ki pokaže voljo državljanov.

    Trenutni volilni sistem je trikrat protiustaven: prvič zaradi proporcionalnega volilnega sistema, v katerem volilci ne morejo vplivati na to, kdo bo izvoljen (kakšen absurd!) in katerega ukinitev sta zahtevala referendum in ustavno sodišče, drugič zaradi velikosti volilnih okrajev, zaradi katerih imajo glasovi volilcev zelo različno vrednost, tretjič pa zato, ker imajo volilno pravico samo državljani, ki imajo na dan volitev 18. rojstni dan. Teh državljanov z volilno pravico pa je najbrž samo okrog 70 (od cca 2.000.000 vseh državljanov). Rezultat bebavosti stričkov iz ozadja pač, tistih, ki parlamentu bebcev pišejo zakonske predloge in predloge ustavnih sprememb. Kakšna demokracija! Kakšna pravna država!

    Za konec pa še tole: Adolfa Hitlerja je pripeljal na oblast proporcionalni volilni sistem z zakulisnimi povolilnimi dogovori (kot jih poznamo tudi pri nas). Če bi imela weimarska republika večinski volilni sistem, bi zgodovina tekla povsem drugače. Med drugim najbrž ne bi bilo druge svetovne vojne, vsaj take ne, in tudi ne komunizma z vsemi genocidnimi zločini zunaj ZSSR. Vzhodna in del centralne Evrope ne bi bila 45 let okupirana od zločinskega sovjetskega režima.

    • Z zadnjim delom se pa ne morem strinjati. Večinski sistem omogoča, da lahko stranka tudi z veliko manj kot 50% glasov dobi več kot 50% sedežev v parlamentu. Glede na to da je na zadnjih kolikortoliko svobodnih volitvah (julija in novembra 1932) NSDAP dobila 16% oz. 13% več glasov od drugouvrščene pa še vedno ni mogla sama sestaviti vlade, medtem ko bi jo v večinskim sistemu z lahkoto. Glavni vzroki za vzpon nacistov tako niso v volilnem sistemu (proporcionalni sistem mimogrede uporablja tudi povojna Nemčija) ampak v:
      – ekonomskem zlomu leta 1929 in s tem posledično velike finančne krize
      – odporom nemškega ljudstva do ostrih pogojev versajske pogodbe
      – neučinkovitosti Lige narodov.
      – 48. členu weimarske ustave, ki je omogočala predsedniku vladanje z dekreti mimo parlamenta (To je eden od razlogov, da povojnega nemškega predsednika voli parlament in ne več ljudstvo na splošnih volitvah, pri čemer so njegove pristojnosti v primerjavi z weimarsko dobo zelo zmanjšane).

  6. Odkrito in jasno je treba povedati, da bi morala imeti po statusu in odgovornosti do državljanov trenutno pobudo in izvedbeni “ključ” do uveljavitve in izvršitve veljavne odločbe Ustavnega sodišča RS v zvezi z nujnimi popravki in spremembami neustavnega in ne-demokratičnega sorazmernega volilnega sistema aktualna, legalna in legitimna Vlada RS in vladajoča desno-sredinska parlamentarna koalicija SDS, SMC, NSi in Desus.
    Vladajoča koalicija bi lahko s svojo doslej zagotovljeno običajno večino v DZ RS izglasovala zahtevano spremembo volilnih okrajev, ki so zdaj po presoji ustavnih sodnikov ključni relikt proti-ustavne neenakosti in neenakopravnosti med posameznimi volivci, kandidati, izvoljenimi poslanci in seveda med volilnimi okraji (v nedopustnem nesorazmerju 1 : 3,8!). Seveda pa bi novo črtanje in začasno uveljavljanje mej med volilnimi okraji ter čim bližje izenačevanje števila volivcev veljalo samo za ene volitve in bi jih bilo nujno potrebno aktualizirati oz. ažurirati pred vsakimi parlamentarnimi volitvami. A to ni edina težava. Mnogo hujša težava in objektivna ovira spremembam volilnih okrajev izvira iz negotovosti pri posameznih poslancih, ki se bodo vsakršnim spremembam volilnih okrajev, v katerih so bili (nekateri celo večkrat) izvoljeni, zagotovo upirali in na koncu s svojim “glasom po lastni vesti” tudi uprli.
    Zaradi gornjih objektivnih ovir se zdi kljub potrebi po “ustavni večini” (se pravi podpori dveh tretjin poslancev DZ RS) in navkljub razklanosti ter nespravljivosti parlamenta med vladajočo koalicijo in izrazito proti-vladno opozicijo še vedno bolj mogoča in obetavnejša alternativna možnost nujne spremembe sorazmernega volilnega sistema: gre za ukinitev med seboj nedopustno neenakih volilnih okrajev ter prenos težišča glasovanja na obstoječih 8 volilnih enot z uveljavitvijo obveznega prednostnega glasu volivcev posameznemu kandidatu s katere od kandidatnih list. Gre za že dobro znano in preverjeno volilno izkušnjo z evropskih parlamentarnih volitev.
    Vsaka politična stranka ali skupina državljanov lahko predstavi in postavi v vsaki od volilnih enot kandidatno listo z do 11 kandidati, volivci pa izrazijo svojo voljo z nedvomno in jasno predpisano oznako posameznega kandidata na kateri koli od veljavno predloženih in potrjenih kandidatnih list v volilni enoti. Volilni glas je v prvi vrsti oddan posameznemu kandidatu in posredno politični stranki ali skupini državljanov s kandidatne liste. Šele z uveljavitvijo prednostnega glasu, oddanega posameznemu kandidatu (in posredno politični stranki ali nestrankarski kandidatni listi) pa bi popravljeni sorazmerni volilni sistem šele uresničil temeljno ustavno zahtevo po tem, da pridobi ključno in odločilno besedo, vpliv ter odgovornost pri izbiri poslancev – volivec.
    Kot rečeno, “žogica” za nujne spremembe veljavnega sorazmernega volilnega sistema je v rokah vladajoče koalicije SDS, SMC, NSi in Desus ter še posebej “v rokah in možganih” največje vladne stranke SDS, ki se je doslej javno kategorično upirala predlagani ukinitvi volilnih okrajev ter uveljavitvi prednostnega glasu, s katerim bi volivci pridobili bistveno večji vpliv na izvolitev poslancev, strankarska vodstva pa bi izgubila neustavno premoč nad volivci, ki so lahko doslej le pasivno potrjevali voljo strankarskih vodstev pri neustavni uveljavitvi in samoobrambi vladajoče strankokracije.
    Oviranje in celo zanikanje ponujene ustavno-pravno uresničljive in demokratične pozitivne spremembe sorazmernega volilnega sistema, ki bi zadostila odločbi Ustavnega sodišča RS in ki je v parlamentu že v času prejšnje vlade pridobila skoraj potrebnih 60 poslanskih glasov, se zdi politično kratkovidno, ozkosrčno ter dolgoročno škodljivo. Prav tako je politično vprašljivo tudi vztrajno priseganje na dvokrožni večinski volilni sistem kot edino alternativno veljavnemu ustavno ter demokratično spornemu sorazmernemu volilnemu sistemu.
    Od odločevalcev v parlamentu in vladi moramo pričakovati in zahtevati, da opravijo svojo zahtevno nalogo ter uskladijo invalidni sorazmerni volilni sistem z veljavno Ustavo RS in z veljavno odločbo Ustavnega sodišča RS. Brez nepotrebnega in škodljivega odlašanja in brez brezplodnega “čakanja Godota”.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime