Kdo bi vladal Sloveniji, republikanci ali demokrati?

Nori tedni volilne kampanje v ZDA so prišli v zadnjo etapo, pred torkovimi splošnimi volitvami v mnogih zveznih državah že predčasno glasujejo. Američani pa v teh dneh ne volijo le predsednika države (Trump-Biden), ampak potekajo tudi volitve v kongres, volitve za guvernerja in lokalne kongrese, senate, župane, v posameznih zveznih državah potekajo tudi referendumi.

Ameriški sistem volitev poteka bistveno drugače, kot smo vajeni pri slovenskem volilnem sistemu (večinski sistem, federalizem, elektorji ipd.). Da bi bralcem približali ameriški sistem, smo pripravili simulacijo slovenskih volitev na način, da smo na našo državo preslikali ameriški volilni sistem.

Danes objavljamo, kako bi izgledal slovenski kongres (predstavniški dom in senat), jutri pa si boste lahko prebrali, kdo bi postal predsednik države, če bi v Sloveniji imeli elektorski sistem.

V modelu smo sprva oblikovali volilni sistem, ki bi bil primerljiv z ZDA, nato pa analizirali rezultate predčasnih parlamentarnih volitev iz leta 2018. Za namen analize smo, tudi z nekaj neizogibnimi kompromisi, razdelili stranke, ki so kandidirale na volitvah leta 2018, med republikance in demokrate, nato pa sestavili slovenski predstavniški dom in senat. Pri analizi smo poskusili upoštevati čim več elementov ameriškega sistema, vseh vidikov pa v raziskavi seveda nismo mogli upoštevati.

Slovenski “republikanci” in “demokrati”

Republikanska in demokratska stranka sta daleč najpomembnejši stranki v ZDA. Za republikance se uporablja rdeča barva, za demokrate pa modra.

Ključ do uvrstitve določene stranke je bil ideološka podstat, program ali stališča vidnih predstavnikov. Razdelili smo tudi neparlamentarne stranke, saj v nekaterih slovenskih okrajih te dosegajo tudi nad 10 %, in zato bistveno vplivajo na razplet volitev.

Med republikance smo uvrstili: SDS, NSi, SLS, DD, Zelene, SNS, Združeno desnico, LNBP, ReSET, SSN, GAS, Zsi in ZD. Med demokrate smo uvrstili LMŠ, SD, Levico, SaB, Desus, Pirate, Solidarnost, Socialistično partijo in Združeno levico.

Glasove, ki so jih volivci namenili SMC-ju, smo razdelili na polovico, pol smo jih pripisali demokratski stranki, polovico pa republikancem. Razloge za to in druge metodološke podrobnosti si lahko preberete na koncu članka v rumenem okvirju.

Slovenski “republikanci” in “demokrati” po strankah. Na premici je prikazano število glasov na državni ravni, ki so jih prejeli na volitvah leta 2018.

Ameriški kongres

Ameriški kongres predstavlja zakonodajno oblast, ki se voli neodvisno od izvršilne veje, torej vlade, ki jo sestavi predsednik države. V Sloveniji volimo zakonodajno oblast, ta pa potem izglasuje premierja, ki sestavi vlado.

Kapitolska palača je domovanje ameriškega kongresa, ki ga sestavljata senat in predstavniški dom. Vir: Pixabay

Ameriški kongres je sestavljen iz dveh domov parlamenta – predstavniškega doma in senata. Vsak od njiju ima svoje pristojnosti v okviru koncepta kontrole in ravnotežja (“checks and balances”), zato se volitve v vsakega izmed njiju zelo razlikujejo.

Predstavniški dom je nacionalni organ, kongresnik je predstavnik določenega števila ljudi, ki ga izvolijo. Senat pa odseva federalno urejenost ZDA, po dva senatorja iz zvezne države predstavljata svojo zvezno državo, ne glede na število prebivalcev te zvezne države.

Volitve v predstavniški dom

Zvezne države v ZDA so glede na število prebivalcev razdeljene na kongresne okraje, v vsakem okraju se po večinskem sistemu voli predstavnika v 435-članski predstavniški dom. Vsak okraj predstavlja malo več kot 700 tisoč volivcev.

Kongresne okraje v ZDA lahko primerjamo z volilnimi okraji v Sloveniji. Teh je 88 (za vsak sedež v parlamentu – dva sedeža sta rezervirana za narodni skupnosti) in vsak predstavlja približno 20 tisoč volivcev. Odstopanje glede na število prebivalcev je v zadnjih letih močno naraslo, a kljub temu so okraji dober približek za primerjavo z ameriškim sistemom.

Slovenski predstavniški dom bi torej imel 88 kongresnikov, vsak od njih bi bil izvoljen v svojem kongresnem okraju. V obstoječem sistemu Slovenci volimo stranko (in ne kandidata), v primeru prestopa parlamentarnega pragu pa se po določenem ključu določi, kdo bo sedel v parlamentu. V ZDA imajo večinski sistem, kar pomeni, da v okraju volijo kandidata (in ne stranko), zmagovalec okraja pa zasede mesto v kongresu.

Kako bi izgledal slovenski predstavniški dom?

Večino v slovenskem predstavniškem domu bi imeli demokrati.

Analiza rezultatov je pokazala, da bi slovenski predstavniški dom imel demokratsko večino (48 – odtenki modre barve), republikanskih kongresnikov bi bilo 40 – odtenki rdeče barve).

V mnogih okrajih bi bila volilna bitka zelo tesna, kar v 15 okrajih je razlika manjša od 4 odstotne točke (rumena barva na zemljevidu), v nadaljnjih 19 pa bi zmagovalec volitev zmagal z do 55 % podporo. Kar nekaj okrajev bi imelo močno (>60 %) podporo demokratom (ljubljanski okraji, Zasavje, Obala, Nova Gorica, Kočevje), teritorialno večji okraji z večjim deležem ruralnih območij pa bi pripadali republikancem (Grosuplje, Škofja Loka, Slovenska Bistrica, Ribnica, Lendava).

Zagotovo bi se v primeru takega sistema pri nas bistveno spremenila volilna kampanja, ta bi bila bolj individualna (ne toliko strankarska) in lokalno omejena. Kandidat bi moral biti prepoznan predstavnik lokalnih skupnosti, saj bi ga direktno izvolil okraj. Trend bi verjetno ostal enak, mesta središča bi volila demokratsko, najbolj ruralni okraji republikansko, največji boj bi se bil v primestnih okoljih.

Glavni volilni okraji, kjer bi potekala najtesnejša bitka, so obarvani rumeno.

Volitve v senat

Senat je zgornji dom ameriškega parlamenta, ki ima 100 članov, vodi pa ga podpredsednik države (v ZDA trenutno Mike Pence). ZDA so federalno urejene, ameriški senat pa je zagotovilo zastopstva zveznih držav z manjšim številom prebivalcev. Vsaka zvezna država, ne glede na velikost, ima dva senatorja s šestletnim mandatom.

V Sloveniji nimamo »zveznih držav«, močna politična centraliziranost pa onemogoča celo poskuse ustanavljanje pokrajin in razvoj obmejnih območij. Osnovni koncept predlogov strokovne skupine za ustanovitev pokrajin je bila njihova številčna enakovrednost (zato sta po zadnjem predlogu desetih pokrajin združena Šaleška in Koroška), s čimer bi zagotovili enakovredno moč. Koncept ameriškega senata pa je ravno obraten, ne glede na število prebivalcev imajo zvezne države enako moč. Kalifornija ima denimo 40-krat več prebivalcev kot Montana, a imata v senatu obe po dva senatorja.

V primeru ameriškega sistema bi bilo za razvoj ruralnih področij v Sloveniji smiselno ustanoviti večje število manjših pokrajin (npr. predlog 18 pokrajin). Vendar smo za voljo naše analize uporabili nedavni predlog strokovne skupine, ki predlaga 10 pokrajin. Ta predlog sicer predvideva posebni status Ljubljane in Maribora, a smo to v naši analizi izključili, saj tudi v ZDA glavno mesto (še) nima posebnega statusa in svojih senatorjev.

V ZDA za vsakega od dveh senatorjev v posamezni zvezni državi potekajo volitve posebej, običajno ne v istem letu. To pomeni, da je lahko eden izmed senatorjev demokrat, drugi pa republikanec. Tega v naši analizi nismo mogli simulirati, ker smo obravnavali le ene volitve, tako da so predstavljeni rezultati le ocena. V pokrajinah, kjer so razlike majhne (razlika manj kot 4 odstotne točke), sta izvoljena demokratski in republikanski senator, če je razlika večja (>52 %) oba mandata pripadata stranki, ki na volitvah zmaga.

Rezultati volitev v “slovenski senat”

Če bi upoštevali zadnji predlog pokrajin, bi v senatu sedelo 20 senatorjev (brez posebnih statusov mest). Tesno večino v senatu bi imeli republikanci (11:9).

Glavna bitka za osvojitev senatnih sedežev bi potekala na Goriškem, Gorenjskem in v Koroško-šaleški pokrajini.

Glavni spopad bi potekal v treh pokrajinah (Gorenjska, Goriška in Koroško-šaleška pokrajina), kjer je razlika med republikanci in demokrati manj kot 4 odstotne točke (48–52 %) – tam bi volivci odločali skoraj o tretjini sedežev v senatu. Predvsem vzhodna Slovenija (Savinjska, Štajerska, Pomurska in Dolenjsko-belokranjska pokrajina) je obarvana rdeče (republikanci), volivci Osrednjeslovenske, Zasavsko-posavske pokrajine, predvsem pa Primorsko-notranjske pokrajine pa bi volili demokrate.

1. Primorsko-notranjska; 2. Goriška; 3. Gorenjska; 4. Osrednjeslovenska; 5. Dolenjsko-belokranjska; 6. Zasavsko-posavska; 7. Savinjska; 8. Koroško-šaleška; 9. Štajerska in 10. Pomurska pokrajina.

Sestava zakonodajnih teles podobna tisti v ZDA

Rezultati naše simulacije kažejo, da bi bila sestava zakonodajnih teles zelo podobna sestavi v ZDA po volitvah 2018. V predstavniškem domu imajo večino demokrati, senat pa nadzorujejo republikanci.

Dve muhi na mah: ustanavljanje pokrajin in sprememba volilnega sistema

Kljub pomanjkljivostim nam da simulacija uvid v izgled slovenskih demokratičnih institucij, če bi resno mislili z decentralizacijo države in ustanavljanjem pokrajin. Slovenija ni federacija kot so ZDA (tudi nima 300 milijonov prebivalcev), zato je direktna projekcija volilnega sistema neprimerna. A če si resnično želimo preprečiti izseljevanje iz podeželja in razvoj pokrajin izven mestnih središč (Ljubljane), potem je smiselno razmisliti, da se pokrajinam podeli tudi večjo politično moč.

Druga fronta, ki se je mora slovenska politika lotiti, pa je sprememba volilne zakonodaje – za aktualno je ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna. Poleg sprememb meja volilnih okrajev bi bilo nujno volivcem dati odločilen glas za izbiro predstavnikov (ločeno mnenje ddr. Jakliča). Relativni ali absolutni preferenčni glas to sicer omogočata, a hkrati ne zagotavljata zastopanosti predstavnikov iz različnih lokalnih okolij.

Že s sprejetjem in ustrezno adaptacijo le enega izmed treh konceptov institucij iz ZDA (elektorski sistem, senat, predstavniški dom) bi v Sloveniji lahko zmanjšali centraliziranost, hkrati pa bi poskrbeli, da bi imeli volivci bistven vpliv na izbiro svojih predstavnikov. Morda je to recept za dve muhi na en mah – rešitev vprašanja pokrajinske zakonodaje in volilnega sistema. Ampak o tem bo odločala politika in ne pisec za portal Domovina.

“Republikanci” ali “demokrati”?

Če imamo v Sloveniji skoraj toliko strank, kot je politikov, imata v ZDA vodilno vlogo le dve stranki, republikanska in demokratska. Pred splošnimi zveznimi volitvami potekajo »predvolitve« (primaries), kjer volivci izbirajo, kdo bo predstavljal stranko na splošnih volitvah (za predsednika, senatorja, kongresnika …). Čeprav iz iste stranke, so si kandidati različni, volivci pa izberejo, kateri odtenek določene stranke si želijo na splošnih volitvah.

Zavoljo naše analize smo slovenske stranke razporedili med republikanske in demokratske. Osnovni kriterij za delitev je bil konservativen (republikanci – R) ali liberalen (demokrati – D) pogled na družbene teme (odnos do narodne identitete, migracije, LGBTQ pravice, vrednote ipd.). Izmed parlamentarnih strank smo med republikance uvrstili SDS, NSi in SNS (ki zaradi znanih “anomalij” sem sodi le pogojno), med demokrate pa LMŠ, SD, Levico, SaB in Desus.
Klasični (ekonomski) liberalci v ZDA (libertarians), ki zagovarjajo čim manjše vpletanje države v pravice državljanov, hkrati pa imajo bolj liberalne poglede na družbo, so velikokrat razdeljeni med obe večji stranki. Zaradi teženj demokratske stranke k večji centralizaciji oblasti se v zadnjih letih klasični liberalci večinoma prištevajo k republikancem.

V slovenskem političnem prostoru ni klasične liberalne stranke (zadnji poskus je bila Državljanska lista), izmed parlamentarnih strank sta temu najbližje NSi in SMC. NSi spada pod republikance že zaradi konservativnih družbenih pogledov, SMC pa ima na družbo liberalnejše poglede. Da vsebujejo nekaj vrednot klasičnega liberalizma, so pri SMC dokazali z nasprotovanjem zaprtja trgovin ob nedeljah (NSi je predlog podpirala). To je razlog, zakaj smo glasove namenjene SMC enakovredno razdelili med demokrate in republikance.

9 KOMENTARJI

  1. Čestitam g. Nejc Povirk za izjemno dobro analizo političnega stanja po občinah in pokrajinah in projekcije, če bi se spremenil volilni sistem. Predvsem
    POSEBAJ BI POVDARIL DVA VAŠA RAZMISLEKA:
    PRVI
    ”V primeru ameriškega sistema bi bilo za razvoj ruralnih področij v Sloveniji smiselno ustanoviti večje število manjših pokrajin (npr. predlog 18 pokrajin). ”
    Dejstvo je da številčnost prebivalcev v pokrajinah ne zagotavlja večje moči pokrajine, moč pokrajin temelji na deležu javnega denarja z ustavo dodeljenega (ostane v upravljanju) pokrajinam. Zaradi pomanjkanja ekonomistov sploh pa fiskalnih strokovnjakov in prevlade pravnikov in geografov je naša strokovna skupina opredelila pokrajine po naši socialistični mentaliteti po načelu najmanj 100.000 prebivalcev na pokrajino. Za primerjavo Kanton Uri v Švici ima nekaj več kot 30.000 prebivalcev in odlično deluje že 200 let kot država. Najmanjša Švicarska pokrajina znotraj Kantonov pa ima manj kot 20.000 prebivalcev. Še nekaj je važno, v Švici ustava določa, da občine same ustanovijo pokrajino ne glede na število prebivalcev, morajo pa biti zato najmanj 3 občine. Glede na to da ima najmanjša občina 17 prebivalcev vam bo jasno, da bi teoretično lahko ustanovili pokrajino z 300 prebivalci.
    Kako je to mogoče, fiskalni sitem ko ti po ustavi ostane v uporabo 1/3 na svojem območju (ustvarjenih) plačanih davkov sili majhne občine, da ustanovijo skupne upravne in razvojne službe enako velja za (pre)majhne pokrajine in jih same sofinancirajo iz svoje 1/3 +dela 1/3 ki ostane kantonu.
    IN DRUGI RAZMISLEK
    ”A če si resnično želimo preprečiti izseljevanje iz podeželja in razvoj pokrajin izven mestnih središč (Ljubljane), potem je smiselno razmisliti, da se pokrajinam podeli tudi večjo politično moč.” Dodal bi le da je še pomembnejša sprememba fiskalne politika, politična moč brez neposrednega vpliva na javni denar je namreč papirnati tiger. (Imam v soseščini Hrvaške županije, ki so brez denarja, zato še nismo nič slišali o tem, da bi kakšna županija izstopala z dobrimi gospodarskimi ali drugimi ukrepi in ali investicijami) Takih pokrajin, ki bi le še povečale birokratski aparat in birokratske ovire pa ne rabimo.

  2. Če bi volili na ameriški način, ne bi imeli tako razdrobljenih strank, kajti male stranke ne bi nikoli prišle v parlament. Če bi se po nekem čudežu spremenil volilni sistem, potem bi se stranke na levici združile v eno samo stranko in stranke na desnici prav tako v eno samo stranko. In če pogledate zadnji dve desetletji, večino vedno dobi levi blok (SDS zbere pod 30% glasov, NSi komaj 6-7%). Torej bi levi blok tudi vladal. Ne pozabite, kako ste nekateri na desnici samo slabo leto nazaj privoščljivo nabijali, kako NSi ne bo več prestopila pragu. S tako razklano desnico se nam slabo piše.
    Da pa je desnica razklana odgovarja v prvi vrsti SDS. Ker v sedanjem volilnem sistemu tako izloča vse ostale tekmice na desnem polu.

    Četudi si bralci tega portala želimo, da bi bilo drugače, ni.

    • Več strank=boljše. Pluralnost je dokaz uspešne demokracije.
      Taka neumna in naivna delitev na en desni in en levi del pa je grozna.
      Kaj ima Levica skupaj z DeSUSom? In kaj ima SMC z SDSom? Še par mescov nazaj je Janša pljuval na njih.

      Problem ni v sistemu. Sistem je perfekten. Problem je v SDSu, ki je uničil desnico in postal lobijist za svoje prijatelje. Na volitvah desnica zmaga, ko prepričamo ljudstvo z dobrimi idejami, ne pa tako da spremenimo sistem.

  3. Kot je pred dvema letoma veljavno razsodilo Ustavno sodišče RS, je še vedno veljavni sorazmerni volilni sistem, po katerem volimo državni zbor RS – neustaven, saj v nasprotju z veljavno ustavo uveljavlja nedopustno diskriminatorno neenakost med volivci in izvoljenimi kandidati po posameznih volilnih okrajih (v poraznem razmerju 1 : 3,8!). Kar pomeni, da je v enih volilnih okrajih mogoče priti do izvoljenega poslanca s skoraj štirikrat nižjim številom glasov kot v drugih, oziroma da sedijo v parlamentu poslanci z drastično nesorazmerno različnimi podporami volivcev. Zaradi skrajno nepravične “volilne matematike” pa ostajajo izven parlamenta kandidati z visokimi volilnimi podporami v “ne-pravih volilnih okrajih” in “ne-pravih volilnih enotah”.
    Ob tem veljavni sorazmerni volilni sistem volivcem ne zagotavlja niti ključnega niti (do)končnega vpliva na izbiro poslancev, ampak protiustavno ponuja privilegij ključne izbire in odločitve najožjim strankarskim vodstvom, da samovoljno postavljajo kandidatne liste po volilnih enotah in volilnih okrajih ter da v predvidoma najbolj izvojljivih enotah (za stranko) postavljajo na prva mesta najbolj zveste, lojalne in poslušne kandidate po izbiri in volji strankarskega vodstva.
    Ker za postavljanje kandidatnih list v posameznih volilnih enotah ter volilnih okrajih ne velja pravilo domicila oz. spoštovanja in upoštevanja kraja stalnega bivališča kandidata v določeni volilni enoti oz. v volilnem okraju, so zelo pogosto kandidirani in izbrani kandidati iz drugih/tretjih volilnih enot, najpogosteje s stalnim bivališčem iz osrednje Slovenije, ali celo iz Ljubljane.
    Kar le še dodatno prispeva k protiustavni nesorazmerni zastopanosti posameznih volilnih enot v parlamentu oz. k pretirani centralizaciji parlamentarnih odločevalcev na eni strani ter ob tem tudi k popolni ne-zastopanosti precejšnjega dela volilnih okrajev oz. politično diskriminiranih delov oz. pokrajin v RS.
    Rezultat neustavnega in s tem tudi nedemokratičnega sorazmernega volilnega sistema je ne-ustavna oblast vladajoče, vse bolj centralizirane in od volivcev odtujene strankokracije, v večini locirane in delujoče kar iz samozadostnega in samopašnega “ljubljanskega pašaluka”.
    Zaradi več kot očitnega komaj še formalnega stika med volivci in izvoljenimi poslanci, ki so pretežno odvisni od (samo)volje najožjih strankarskih vodstev, in zaradi nikakršnega dejanskega političnega vpliva volivcev – ne na izbiro kandidatnih list in ne na izbiro poslancev -, je tudi politična motivacija volivcev vse skromnejša, kar je razvidno tudi iz nenehoma padajočega trenda volilne udeležbe. Na zadnjih predčasnih parlamentarnih volitvah je strankam uspelo k volilnim skrinjicam in k aktivnemu državljanstvu spodbuditi komaj še polovico potencialnega volilnega telesa.
    Žal kljub prizadevanjem predsednika RS Boruta Pahorja, ki se očitno edini v popolnosti zaveda neustavnosti in nedemokratičnosti še vedno nedotaknjenega sorazmernega volilnega sistema, parlamentarne politične stranke pasivno “čakajo na Godota”, namesto da bi se v skladu z veljavno odločbo Ustavnega sodišča RS aktivno in vztrajno lotile nujnih sprememb neustavnih volilnih “pravil igre”. Če so do konca leta ne bodo ustvarjalno in ambiciozno zganile, bodo neposredno odgovorne in krive za neustavnost in nedemokratičnost morebitnih naslednjih predčasnih ali rednih parlamentarnih volitev po neustavnem sistemu. Kar pa pomeni, da na osnovi pravno prepoznanih neustavnih in nedemokratičnih sorazmernih volitev volivci ne bomo mogli izvoliti legalnega in legitimnega Državnega zbora RS kot najvišjega zakonodajalca v RS ter da nedemokratično, nelegalno in nelegitimno izvoljeni Državni zbor RS ne bo mogel demokratično, legalno in legitimno izvoliti niti Vlade RS.
    Bližajo se ustavno-pravno in demokratično vznemirljivi izzivi, ki jim aktualna Vlada RS, aktualna vladajoča koalicija in aktualni Državni zbor RS z vsemi parlamentarnimi političnimi strankami niso videti kos. Vsako pozitivno presenečenje bo več kot dobrodošlo in v korist vseh državljanov RS!

  4. AMERIŠKI SISTEM NI DEMOKRATIČEN! Republikanci in Demokrati so pa le drugačna stran istega kovanca!

    Tak sistem v Slovenijo hočejo le SDSovci in SDovci.

    Tukaj bodimo mi Slovenci ponosni, da naš parlament predstavlja Slovensko ljudstvo ne pa nekih idiotov, ki se borijo za peščico volivcev v nekih okrajih.

    Opomnim tudi, da tak sistem ne predstavlja vseh volivcev. Pri nas, se vsak glas šteje (razen če je stranka pod 4%), a v ZDA, če je v okraju rezultat: 55-45, se teh 45% glasov ne šteje in je pomemben le zmagovalec okraja.
    To pa ni demokracija, ampak diktatura večine na lokalni ravni.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime