[Video] Dr. Bogomil Ferfila: Od ustoličevanja karantanskih knezov do deklaracije o neodvisnosti ZDA (Vroča tema, 1. 7. 2026)
V podkastu Vroča tema smo se ob prihajajoči 250. obletnici neodvisnosti Združenih držav Amerike pogovarjali z izjemnim raziskovalcem, svetovnim popotnikom in poznavalcem mednarodnih odnosov, prof. dr. Bogomilom Ferfilo. Razkrivali smo osupljive zgodovinske povezave med prvo slovensko državo in ameriško deklaracijo neodvisnosti, spoznavali krvavo ceno ameriške širitve, spregovorili o slovenski diplomaciji v Washingtonu ter analizirali zakulisje megalomanskega praznovanja ob četrt tisočletja neodvisnosti ZDA. Pogovor je vodil Tomaž Cuder.
Kdo je prof. dr. Bogomil Ferfila?
Prof. dr. Bogomil Ferfila, rojen l. 1951, je profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in eden najbolj prodornih slovenskih raziskovalcev mednarodnih odnosov. Lahko se pohvali s kar tremi univerzitetnimi diplomami, dvema magisterijema in doktoratom. Njegovo znanje ni zgolj kabinetno; kot neustavljiv popotnik je obiskal več kot 160 držav in raziskoval najbolj izolirane ter nevarne politične sisteme sveta. Svoja spoznanja je prelil v več kot 70 knjig, vključno z znamenito zbirko Svet na dlani. Izjemno vztrajnost – v mladosti je bil dvakratni državni prvak v dviganju uteži – je dokazal tudi leta 1997, ko se je vpisal v zgodovino kot prvi Slovenec, ki je stopil na južni zemljepisni in geomagnetni tečaj.
Thomas Jefferson navdih jemal pri Karantanskih knezih
Ko danes pomislimo na ZDA, vidimo globalno vojaško velesilo in finančni imperij. A temelji najmočnejše demokracije na svetu v sebi skrivajo neverjetno slovensko simboliko in zgodovinsko sled. Manj znano zgodovinsko dejstvo je, da je Thomas Jefferson, avtor znamenite ameriške Deklaracije o neodvisnosti, navdih iskal tudi pri naših prednikih.
Že v 7. stoletju je namreč v Karantaniji, prvi slovenski državi, potekal edinstven obred ustoličevanja knezov, pri katerem oblast vladarju ni bila dana od Boga, temveč od ljudstva. Bodočega kneza je na Knežjem kamnu v slovenskem jeziku izprašal svobodni kmet in šele z odobritvijo ljudstva je ta lahko prevzel oblast. Ta revolucionarni koncept pogodbenega prenosa oblasti je v svojem znamenitem delu Šest knjig o republiki podrobno opisal francoski filozof Jean Bodin. In prav to Bodinovo knjigo je prebiral Thomas Jefferson ter si v njej s svojimi začetnicami označil stran, ki je opisovala karantanski obred. Zibelka sodobne ameriške demokracije in njena družbena pogodba imata tako globoke korenine v slovenski zgodovinski dediščini.
Da bi razpletli to fascinantno zgodovinsko vez in analizirali stanje ameriškega imperija, je bil naš gost raziskovalec, ki je prepotoval celoten svet in politične sisteme preučeval neposredno na terenu.
Glavna poanta deklaracije o neodvisnosti je, da imajo vsi ljudje neodtujljivo pravico, da dajo soglasje za vladanje. To idejo je Thomas Jefferson črpal neposredno iz obreda ustoličevanja slovenskega, karantanskega kneza.
Krvava pot do imperija in iluzija svobode
Profesor Ferfila nas v podkastu popelje skozi temnejša poglavja ameriške zgodovine. Od neusmiljenega desetkanja avtohtonega indijanskega prebivalstva do dejstva, da je osvajanje severne ameriške celine, vse do zahodne obale in Seattla trajalo precej dlje, kot to radi prikazujejo hollywoodski filmi. Opozarja na tragičen zgodovinski paradoks: čeprav je deklaracija leta 1776 vizionarsko razglasila, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, se je ameriška družba zla sužnjelastništva in popolne rasne segregacije uradno ter formalno rešila šele leta 1965.
Slovenka v Beli hiši in kaos v naši diplomaciji
Posebno pozornost smo namenili sodobnim odnosom in diplomaciji med državama. Čeprav imamo s prvo damo Melanio Trump v Beli hiši izjemen »mehki« diplomatski kapital in prepoznavnost – prof. Ferfila potrjuje, da ob omembi njenega imena tudi v odročnih afriških državah vsi vedo za Slovenijo –, domača politika te zgodbe po njegovem mnenju ne zna unovčiti. Slovenska diplomacija deluje neresno, saj v Washington pošilja že četrto ime v petih letih, nazadnje je po predčasnem odstopu Iztoka Mirošiča mesto prevzela državna sekretarka Melita Gabrič. ZDA pa po drugi strani k nam pošiljajo izjemno izkušeno karierno diplomatko in nekdanjo vodjo ameriškega protokola Asel Roberts, kar kaže na precej bolj strateški pristop Washingtona.
Kjerkoli po svetu hodim, tudi pred kratkim v Afriki ... ko omeniš Melanijo, vsi vedo, da je iz Slovenije. Prejšnje vlade pa te zgodbe oziroma 'najbolj svetega artikla Slovenije v ZDA' niso znale in hotele izkoristiti.
Nova Jalta, Bližnji vzhod in varnostni fiaski
Svet se pospešeno polarizira. Ferfila pragmatično in pozitivno ocenjuje Trumpova prizadevanja za neposreden dialog z voditelji, kot sta kitajski predsednik Xi Jinping in ruski predsednik Vladimir Putin. Dogovarjanje te »velike trojice« vidi kot nujno obliko nove Jalte in edini način, da se prepreči širši globalni spopad. Dotakne se tudi izjemno tvegane situacije na Bližnjem vzhodu, kjer Iran ostaja glavni problem, a hkrati opozarja na notranje slabosti ZDA. Ob nedavnih poskusih atentata na Donalda Trumpa med kampanjo in v hotelih so se pokazale hude varnostne vrzeli in »kiksi« ameriških obveščevalnih služb ter FBI, kar zbuja skrb pred prihajajočimi masovnimi dogodki.
To Trumpovo dogovarjanje z veliko trojico – Xi Jinping, Putin in Trump – ocenjujem absolutno pozitivno kot nekakšno novo Jalto. Bolje je, da se te velesile dogovarjajo, kot pa da se spopadejo.
250 let ZDA: Praznovanje poenotenja ali razdvojenosti?
Vrhunec podkasta predstavlja analiza prihajajočega spektakla ob 250. obletnici Združenih držav. Projekt, ki naj bi integriral ameriško družbo in presegel hude politične delitve s pobudami, kot so skupna vseslovenska »sosedska kosila« 5. julija, se spreminja v poligon za razkazovanje moči. V ozadju Trumpovega megalomanskega projekta Freedom 250 se vrtijo desetine milijonov davkoplačevalskih dolarjev, dogodki na National Mallu pa bodo zahtevali enega največjih in najdražjih varnostnih obročev v zgodovini.
7 komentarjev
GBSTARE
Ne drzi, da suznjev pred deklaracijo o neodvisnosti v Ameriki ni bilo. Oba, Washington in Jefferson sta bila lastnika suznjev. Jefferson je imel s svojo suznjo celo otroke, kar je bilo takrat obicajno.
Zanimiva razprava. Skoda, da so nekatere trditve malo slampaste: "Do Seattla so prisli sele pred petdesetimi leti." (Washington je postala 42. drzava ZDA leta 1889.)
Po mojem, nestrokovnem mnenju gre v zvezi s crnci v Ameriki za dve zadevi. V Ameriko so bili pripeljani na silo kot suznji, niso prisli po svoji volji kot svobodni ljudje. S tem je bil zakolicen njihov odnos do dela. Suzenj dela pod prisilo in bo naredil najmanj, kar je treba, da ne bo kaznovan. Svoboden clovek dela zase, ima prihodnost, iniciativo ter se bolj potrudi. V stoletjih je crnstvo v Ameriki razvilo neko podkulturo, ki je locena od vecinske civilizacije in je z njo v konfliktu. Razmere za suznje so bile na splosno slabe, celo grozljive. Sovrastvo in nezaupljivost crncev do belcev, ki obstajata se danes, sta cisto razumljivi. Zadeve se izboljsujejo in hvala Bogu, ker je za Ameriko nereseno crnsko vprasanje velika cokla.
Crnsko prebivalstvo je treba dvigniti na raven ameriskega povprecja, kar pomeni vecjo produktivnost, boljso izobrazbo in manj kriminala. Vprasanje je, kako naj se to doseze. Veliko je poskusov, da se pride do cilja z administrativnimi uprepi: preference pri sprejemu v sole, sluzbe in pri napredovanju, podeljevanje narocil “manjsinskim firmam”. To ze, ampak uspeh mora biti vsaj priblizno zasluzen. Skodljivo je nastavljati ljudi na polozaje in jih sprejemati v sole ne glede na kvalifikacije zato, da se izpolni neka kvota. Ko se vidi crnca na visjem polozaju, se hitro pojavi vprasanje, ali je tam zaradi svoje sposobnosti ali zaradi rasne preference. Belci, Azijci in Judje, posebno pa beli moski, se cutijo diskriminirane (“reverse discrimination”). Idealnih resitev ni. Kaj je manjse zlo?
Druga zadeva so pa fizicne rasne razlike. Te med belci ter Juznoamericani, Indijci in Azijci niso tako ocitne kot me crnci in belci. Zame je kar sok, ko vidim belo mamo s temnopoltimi otroci. Tisti, ki so zrasli v multirasni druzbi, tega ne opazijo toliko. Na cesti, ko grejo ucenci iz sole, vidim gruce otrok, nekatere so rasno mesane, druge spet crne ali pa azijske. Zadeve se spreminjajo, so pa potrebne zamenjave generacij.
nejo
Ker je eden mojih (že pokojnih) roditeljev imel ameriški potni list, bom v soboto, 4. julija (250. letnica ustanovitve USA) na hišo izobesil skromno ameriško zastavo!
Janez Kranjski
Re:… so govorili naš jezik oz predhodnik modernega slovenskega jezika, ne po nemško. Takrat tudi nemščine ni bilo.
Slovenščina je po svoje starejša od grščine.
Grščina je dvojino izgubila že v času Homerja.
Janez Kranjski
Zgledna socialistična indoktrinacija ali .. ?
Niti besede o škofu, kasnejšemu papežu, brez njegovega poročila ameriške Deklaracije o neodvisnosti 1776 ne bi bilo, Enej Silvij Piccolomini (tržaški) škof, kasnejši papež Pij II., je deloval na območju današnje Slovenije, posvetil je vsaj tri cerkve, potrdil ustanovitev LJ nadškofije, velja za papeža, ki je najbolj povezan s slovenskim etičnim ozemljem.
Jean Bodin se v omenjenem delu sklicuje na Pilcclominijevo poročilo o ustoličevanju karantanskih knezov : »Ničesar ni, kar bi bilo mogoče primerjati z običajem, ki je v navadi v Karantaniji.«.
Igor Ferluga
Zakaj je Slovenija ne le prek svojega obupnega medijskega sveta, ampak tudi po vecinski volji mlajsih in danes srednjih generacij zgodovinarjev in posledicno ucbenikov in solskega sistema kolektivno zavest Slovencev o izvorih slovenstva in slovenske drzavnosti odrezala od izjemne karantanske preteklosti, tega absurda skoraj ni mogoče racionalno pojasniti.
Karantanija je bila namreč močno prisotna v vednosti Slovencev zlasti pred časom komunizma in tudi v pisanju starejsih generacij uglednih zgodovinarjev kot je bil prof. Grafenauer. In tudi nasi rojaki na Koroskem, kolikor jih je zavednih še ostalo, ves čas še kako gojijo ta spomin, tudi v kulturnih predstavah, ki ozivljajo spomin ustolicevanja knezov ipd.
Še enkrat, absurdno je, da ta zgodovina ni sistematicno gojena in ni ( več) vtkana v zavest Slovencev kot izvor narodnosti in drzavnosti, ki se je lahko spominjamo s ponosom pred sabo in pred svetom. To so bili vendar ljudje, ki so govorili naš jezik oz predhodnik modernega slovenskega jezika, ne po nemško.
Obred ustoličevanja je sicer le simboliziral izbor kneza iz ljudstva. Pretiravanje je zapis tu v smislu direktnega izbiranja ali potrjevanja s strani ljudstva. Obred je vkljuceval tudi krščansko versko vsebino vkljucno z mašo na Krnskem gradu oz. pri bližnji Gospej Sveti. Torej tudi ne drzi tukaj zapisano v sekularističnem duhu, da bi zanikal, da oblast prihaja od Boga. Nasprotno, prav potrjeval je to.
Peter Klepec
Re:… so govorili naš jezik oz predhodnik modernega slovenskega jezika, ne po nemško. Takrat tudi nemščine ni bilo.
Igor Ferluga
Ni bila danasnja nemscina, bila pa je. Popolnoma so zatavali v čistunsko skrajnost tisti, ki trdijo, da narodov in narodnih jezikov ni bilo do 19.stoletja. Kot da ne bi že Dante in sv. Frančišek pisala in torej govorila v italijanskem jeziku. V katerem pa sta?! Brizinski spomeniki so prvi dokument v (staro)slovenskem jeziku, torej ze v prvem tisočletju!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.