Božji sin odgovarja milenijcem

Temačni dnevi poznega novembra v nas prebujajo spraševanja o smislu, o upanju in tudi o času. Kako doživljamo minevanje? Kaj nam pomeni sedanji trenutek, čeprav ni najbolj sončen? Ali živimo v preteklih spominih oz. prihodnjih načrtih ali pa še zaznamo trenutek sedanjosti, za katerega se zdi, da je tako neoprijemljiv in nam polzi mimo (digitalnih) urnih kazalcev? Kdo je gospodar našega časa?

Epizoda o dveh zločincih ob križu na nedeljo Kristusa kralja, na zadnjo nedelje liturgičnega leta pred adventom, prinaša razburljivo osebno dramo, ki jo poznajo tudi naša življenja. V njej se borita zakrknjenost in kesanje, izoliranost in odnos, obup in iskanje usmiljenja. A na koncu pretresljiv vzklik, »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«, doživi še bolj presunljiv odziv: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,42-43)

Spominjam se ciničnih pripomb, ki so jih lokalni arabski prodajalci spominkov ob ulicah, kjer v Jeruzalemu poteka križev pot, smejoč se izgovarjali, ko se mimo njih vile nepregledne skupine romarjev in številne izmed njih prepevale pesem po taizejskem napevu Jesus, remember me when you come into your kingdom. Študenti, ki smo vsako jutro morali opraviti pot do fakultete v ravno nasprotno smer, smo se z njimi včasih celo strinjali, saj se ljudje tudi lepega, če se konstantno ponavlja, hitro nasitimo. A vendar je bilo mnogokrat pretresljivo opazovati na stotine ljudi z vseh koncev sveta, od latinske in severne Amerike do južne Azije, kako so ritmično ponavljali besede tega zločinca, ki je Boga prosil za usmiljenje.

Lahko se nam zdi, da je pripoved Lukovega evangelija o zakrknjenem in skesanem zločincu na prvi pogled pravljično tipizirana, kjer je resničnost razdeljena binarno in kjer dobro vedno prevlada nad hudim. Morda zaradi takega vtisa globok duhoven pomen dogodka do nas ne dospe v pravi meri. A kar mene osebno presune pri v tem skoraj 2000 let starem besedilu je Jezusova besedica: danes: »danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

V Markovem evangeliju je zapisano, da je Kristus umrl okrog devete ure (Mr 15,25), kar po antičnem načinu štetja časa pomeni okrog treh popoldne. Nekateri torej Kristusovo obljubo skesanemu hudodelcu, malce cinično, razlagajo v striktno časovnem smislu: od treh popoldne do polnoči je bilo še devet ur, torej do nebeškega kraljestva ni bilo potrebno prav dolgo čakati. A besedica danes (hebr. hayyom, gr. sēmeron) v svetopisemski govorici pomeni veliko več. Predstavlja tisti čas, ki je po posebnem Božjem delovanju vzet iz navadnega kronološkega poteka in postane čista sedanjost prisotnosti Boga. Milosten dogodek srečanja, ko človeka obišče Bog s svojo nedostopno navzočnostjo.

Vprašanje našega dojemanja Boga kot nekaj strašansko oddaljenega in nedostopnega se v tej pripovedi o kesanju hudodelca umakne kot spodbuda za naš osebni odziv prošnje za usmiljenje.

Origen († ok. 253), eden največji teologov in razlagalcev Svetega pisma vseh časov, je zapisal, da je trditev »Danes boš z menoj v raju« že nekaterim razlagalcem pred njim povzročala take težave – saj v povezavi s tridnevnim bivanjem Kristusa v podzemlju (Mr 12,40) zdi kontradiktorna –, da so predvidevali celo, da je nek naknadni uredniški vrivek v evangeljsko besedilo. A ta aleksandijski učenjak poda posebno interpretacijo na dveh ravneh; v skladu z dobesedno razlago pravi, da je Kristus skesanemu razbojniku namenil raj še preden je šel sam v podzemlje, medtem kot v skladu z duhovno razlago poudari pomen časovne oznake »danes«, ki pomeni celotno sedanjo dobo. Ta pomen se po Origenovo torej nanaša na možnost prisotnosti Božjega kraljestva pri nas oz. nas v Božjem kraljestvu že sedaj, v tej dobi in ne zgolj v oddaljeni eshatološki prihodnosti. (Origen, Comm. in Io. 32.397)

Vprašanje našega dojemanja Boga kot nekaj strašansko oddaljenega in nedostopnega se v tej pripovedi o kesanju hudodelca umakne kot spodbuda za naš osebni odziv prošnje za usmiljenje. Peto quod petivit latro poenitens (Prosim, kar je prosil, ropar zdihujoč). Kesanje je sila, ki je hitrejša tudi od svetlobne hitrosti, saj nanj Bog takoj odgovori z razkritjem svoje bližine.

Prav za sodobni postmoderni čas in tudi za generacijo milenijcev je značilna temeljna neučakanost in prizadevanje za takojšnjo potešitev svojih potreb oz. svojega dela (t.i. instant gratification). Sociologi in psihologi potrjujejo škodljivost takega vedenja, kjer morajo biti posledice našega truda takoj vidne, vendar se na podlagi evangeljske pripovedi lahko naučimo, da Bog resnično spremlja naša življenja in odgovarja na naše klice in potrebe. Včasih s pedagoškim molkom, včasih z odkrito teofanijo v naši notranjosti.

A vedno se ta stik s presežnim zgodi v sodobnosti, v sedanjem trenutku. Božja navzočnost v našem življenju ni čudežni vbrizg dopamina, hormona sreče, ki nas lahko tudi zasvoji in ga zato vedno potrebujemo takoj, marveč je stvar odnosa, ki ga pletemo v vsakem trenutku sedanjosti. »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src!« (Heb 4,7; prim. Ps 95,7)