Borderless: dokumentarec, ki ga morate videti, če želite celostno razumeti ozadja in posledice množičnih migracij v Evropo (video)

Čeprav od usodne jeseni 2015, ko smo bili soočeni z največjim migrantskim valom, mineva že četrto leto, ostajajo mnenja o vprašanju množičnega priseljevanja deljena. Prav tako si na podlagi poročanja množičnih medijev težko ustvarimo jasno sliko o razsežnostih tega epohalnega procesa, ki je zajel Evropo.

V tem pogledu predstavlja dokumentarec Borderless (Brez meja) kanadske neodvisne novinarke Lauren Southern, ki je od maja letos prosto dostopen na platformi YouTube, dober poskus nepristranskega pogleda na več vidikov tega perečega problema.

Novinarska ekipa je leta 2018 med snemanjem filma obiskala ključne točke v Sredozemlju, kjer migranti vstopajo v Evropo, se o posledicah migracij v Bruslju pogovarjala z evroposlanci in prebivalci pariških slumov, se pri varovanju meje pridružila bolgarski paravojaški enoti ter preverila, kdo z množičnimi migracijami kuje dobiček na Irskem.

Dokumentarec je že med samim snemanjem dvignil nemalo prahu, saj so njegovi avtorji razkrili sumljive posle dveh nevladnih organizacij v Grčiji, o čemer smo novembra 2018 že poročali tudi na Domovini.

 Borderless vprašanje migracij postavi v širši kontekst arabske pomladi, ki se je začela v Tuniziji leta 2010 in svoj vrh dosegla z državljansko vojno v Siriji, s katero je bil povezan tudi migrantski val v Evropo leta 2015.

Ključni vstopni točki v EU predstavljata morska ožina med turškim mestom Ayvalik in grškim otokom Lezbos, ter španski enklavi na severnoafriški obali Ceuta in Melilla.

Prebivalci turških vasi v okolici mesta Ayvalik kanadski novinarki povedo, da se je eksodus začel že leta 2013. Od takrat naj bi, kot ocenjujejo, mimo njihovih vasi potovalo že milijon ljudi. Od tedaj dalje lokalno prebivalstvo živi v nelagodju, ogrožene pa so zlasti ženske.

Migranti za ilegalno prečkanje morske ožine na grški Lezbos plačajo od 500 do 1.200 evrov. Mnogi nato pristanejo v migrantskih centrih, kjer zaprosijo za azil.

Gre, kdor si lahko privošči, reveži so v vsakem primeru na tnalu ...

Film predstavi življenje v taborišču Moria, ki je v zadnjih letih obravnavalo že na sto tisoče prošenj za azil v EU. Center je predviden za 2.500 oseb, vendar jih po ocenah njegovih prebivalcev v njem živi okrog 11.000. Večina prihaja iz Iraka in Afganistana. Življenje v Moriji je nevarno, saj naj bi bilo med migranti infiltriranih približno 1.000 članov ISIS.

Pri prijavi za azil v državah EU, ki jih obravnava organizacija European Asylum Support Office, je migrantom pomagala nevladna organizacija Advocates Abroad, katere voditeljica Ariel Ricker je novinarski ekipi razkrila, da so njeni aktivisti prosilce za azil učili, kako naj uradnikom lažejo, da bi dobili azil. »All of this is acting« (velik del tega je igranje) pove Rickerjeva, ne vedoč, da jo snemajo.

Na podobne razmere kot v Grčiji je novinarska ekipa naletela tudi v Maroku, od koder se v EU skušajo prebiti migranti iz podsaharske Afrike. Lauren Southern domneva, da bi tihotapci, ki migrante z ladjami ilegalno prevažajo v EU, lahko zaslužili tudi milijone Evrov tedensko. Pri tem nevladne organizacije delujejo le kot zadnji člen v dolgi verigi.

Migracije so namreč zelo donosen posel, saj se na nevarno pot proti Evropi odpravijo ljudje, ki si ta tvegani podvig lahko privoščijo. Medtem pa ljudje, ki pomoč dejansko potrebujejo, ostajajo v domovinah.

Avtorji dokumentarne oddaje obiščejo tudi Bruselj, kjer z nekaterimi kritičnimi evroposlanci razpravljajo o visoki ceni politike odprtih meja. Steven Woolfe (UKIP) ocenjuje, da množične migracije osemindvajseterico stanejo od 150 do 200 milijard Evrov letno.

Ekonomske in kulturne posledice takšne politike pa najbolj prizadenejo socialno šibkejše Evropejce. Ti se soočajo s stagnacijo plač zaradi neprestanega dotoka poceni delovne sile, pesti jih stanovanjska stiska ter težji dostop do storitev socialnega sistema.

Migrantski centri se splačajo ...

Zadnja postaja ekipe je Wiclow, mestece z nekaj več kot desettisoč prebivalci na vzhodni obali Irske, kjer so gledalcu na praktičnem primeru predstavljene gospodarske in kulturne posledice politike odprtih meja.

Lastnik lokalnega hotela je namreč ugotovil, da je ukvarjanje z nastanitveno dejavnostjo za prosilce za azil, ki jo financira vlada prek programa Direct provision, donosnejše od hotelirstva in svoj hotel spremenil v migrantski nastanitveni center.

Mnenje prebivalcev mesteca, ki ga zaradi vse večjega legalnega in ilegalnega priseljevanja pesti stanovanjska stiska, lokalnih oblasti ne zanima. Med tem pa samo v komitatu Wiclow 4.000 ljudi čaka na stanovanje.

Dokumentarec Borderless nam ponuja dober vpogled v donosne posle, ki se skrivajo za množičnimi migracijami in ne demonizira nikogar, ne Evropejcev, ki jih skrbijo posledice množičnega priseljevanja, ne migrantov, ki jim tihotapci in nevladne organizacije prodajajo laž o evropskem paradižu.

Glede dolgoročnih posledic evropske politike odprtih meja Lauren Southern ugotavlja: "… imeli bomo razklano in revno Evropo ter veliko lačnih, brezdomskih, izgubljenih in pregnanih ljudi, ki so nasedli na laž, ter veliko bogatih zlobnežev."