Bolje kot bomo omejili koronavirusno pandemijo, manj se bomo iz nje naučili

Vsak črnogledi napovedovalec prihodnosti, če le ni psihopat, upa, da se njegove napovedi ne bodo uresničile. Podobno velja za infektologe, ki so svet že vse od januarja svarili o nevarnosti, ki jo predstavlja virus COVID-19 za javno zdravje.

In ves ta čas se spopadajo s skeptiki, ki nas prepričujejo, da nimamo kaj skrbeti. Slišati je bilo, da je panika nevarnejša od virusa samega, da je smrtnost tega virusa napihnjena in da tudi gripa vsako leto pokonča tisoče. Zakaj torej taka panika, se sprašuje avtor članka na britanskem portalu The Conversation.

V zadnjih tednih se je javno mnenje po Evropi, soočeni z realnostjo epidemije, obrnilo v prid pesimistom. Še posebej, odkar so razmere v Italiji, ki je bila kakšnih deset dni pred ostalo Evropo v žarišču krize, pokazale, kaj lahko doleti tudi druge države. Eskalacija okužb v severni Italiji je abstraktne epidemiološke argumente o eksponentni rasti spremenila v grozljive zgodbe triaže v stilu vojne, kupa trupel in osamljenih umirajočih ostarelih, ki niso imeli možnosti, da bi se poslovili od svojih domačih.

Vsak svareči infektolog z vestjo ne le goreče upa, da se moti, ampak tudi stori vse, da bi svoje napovedi preprečil. Če je pri tem uspešen, govorimo o samo-uničujoči prerokbi, manj znani sestrični samouresničujoče prerokbe. In ena njenih največjih šibkosti je, da bodo skeptiki vselej lahko rekli: »Vidiš, sem ti rekel da ne bo tako hudo.« Prav to se že dogaja tudi v aktualni epidemiji.

Črnoglede napovedi, ki so vodile k strogim ukrepom

V šokantnem poročilu britanskega Imperial Collegea so avtorji v primeru blagih ukrepov napovedali, da bo potreba po bolniških posteljah več kot 30-krat presegla zmožnosti britanskega zdravstvenega sistema, kar bi lahko vodilo do smrti pol milijona Britancev. Kot blage ukrepe so predvidevali osamitev starejših, prepoved večjih dogodkov in zaprtje šol.

Ukrepi, ki jih je sredi marca nameravala uvesti britanska vlada, bi epidemijo omejili toliko, da bi zmogljivosti presegla za 8-krat, umrlo bi četrt milijona Britancev. Te številke niti ne upoštevajo smrti zaradi drugih bolezenskih stanj, ki bi se poslabšala zaradi splošnega kolapsa zdravstvenega sistema.

Pri tem govorimo o napovedih znanstvenikov, ki so po naravi previdni in odločitev ne sprejemajo zlahka. K sreči so bili slišani in britanska vlada je ukrepe zaostrila na podobno raven, kot veljajo drugod po Evropi. Strožji ukrepi bodo predvidoma preprečili najbolj črne scenarije.

Skeptiki glede strogih ukrepov pozabljajo na žrtve, ki so jih ti ukrepi rešili

Pri kritikah zaprtja države je tako pomembno, da ne gledamo na to, koliko ljudi bo dejansko umrlo, ampak moramo upoštevati tudi vse tiste, ki bi umrli, če teh ukrepov ne bi uvedli. In mnogi, ki podcenjujejo nevarnost epidemije, pozabljajo ravno na to.

Ko so znanstveniki Imperial Collega zaradi strogih ukrepov vlade nato znižali napoved števila žrtev epidemije, so mnogi skeptiki nemudoma razglasili zmago, misleč, da so »paničarji« priznali svojo zmoto. In to kljub temu, da je bilo v napovedi jasno navedeno, da bi bila brez strogih omejevalnih ukrepov njihova prva napoved še vedno točna.

Skeptična Ira Helsloot z Nizozemske Radboud University denimo primerja 200 žrtev koronavirusne bolezni z 2.800 ljudmi, ki so zaradi drugih vzrokov umrli v istem času in izpelje zaključek, da v resnici bolehamo za korona-paniko, zaradi katere uvajamo ukrepe, ki povzročajo več škode kot bolezen sama.

Enak zaključek izpelje celo za Italijo, češ, da gripa tam ubije več ljudi kot COVID-19. Pri številkah Helslootova pozabi upoštevati število umrlih, ki bi nastalo brez drakonskega zapiranja države. Sezonska gripa nas zaradi prekuženosti ne zadene kot plaz. Na COVID-19 pa ni bil imun praktično nihče v populaciji.

Podobno se je dogajalo tudi pri drugih izbruhih bolezni v bližnji preteklosti. Presojanje posledic, denimo prašičje gripe, kjer se črni scenariji niso uresničili, prav tako ne upoštevajo ukrepov, ki so bili sprejeti za omejevanje širjenja.

Smrtnost virusa ni konstanta. Odvisna je od okoliščin, na katere lahko vplivamo z ukrepi

Previdno je treba jemati tudi prve ocene smrtnosti virusa COVID-19. Skeptiki so za primer vzeli Južno Korejo in Singapur, ki sta bila v začetku rekorderja v testiranju in sta epidemijo od samega začetka vzela zelo resno.

V obeh državah so imeli v bližnji preteklosti tudi izkušnjo epidemij SARS in MERS, zaradi česar so bili na izbruh tudi bolje pripravljeni. Nizka smrtnost v teh dveh državah je posledica ravno strogih ukrepov, ki so jih nemudoma uvedli, ko je bilo še dovolj zgodaj.

Pri smrtnosti virusa nikakor ne gre za neko biološko konstanto, kot zmotno mislijo mnogi, ampak za skupek različnih okoliščin. Ko so zasedeni vsi ventilatorji v bolnišnicah, bo naslednji bolnik, ki bi ga potreboval, brez njega precej verjetno umrl. In če je takšnih veliko, se smrtnost močno poveča.

Pri obravnavi okuženih s križarke Diamond Princess je bilo ventilatorjev še dovolj za vse obolele. Smrtnost, ki jo je izračunal znani infektolog John Ioannidis, ni upoštevala morebitnega pomanjkanja ventilatorjev. Od njenega izračuna pa je umrlo dodatnih 5 bolnikov z ladje, kar prvotno oceno dvigne za 70 %.

Ta epidemija ni zadnja – naj bo vsaj dobra šola

Nezmožnost razumevanja samo-uničujočih prerokb je zaskrbljujoča, saj je jasno, da v globaliziranem svetu z množico potencialnih prenašalcev virusov trenutna epidemija zagotovo ni zadnja. Tokratni virus ima nekaj nevarnih lastnosti – hitro širjenje, dolga inkubacijska doba, asimptomatično širjenje in sorazmerno visoka smrtnost. Nikakor pa ni najhujše, kar nas lahko doleti. Če bo naslednji virus hujši je ključno, da se iz te epidemije kaj naučimo.

Toda skrb ostaja, da bolje, kot bomo obvladali to pandemijo, manj se bomo iz nje naučili. Ko bo te krize konec bodo isti skeptiki lahko rekli: »Pa saj ni bilo tako hudo, kot so napovedovali.« Nekateri to počnejo že zdaj, članek zaključujejo na The Conversation.