Bo šlo v peto rado z Robertom Golobom? Kako poteka gradnja še enega projekta na levici

Nič kaj presenetljivo in nikakor nepričakovano nam je Dnevnik, za njim pa so razbobnali še POP TV in nekateri drugi, v soboto sporočil, da najnovejši novi obraz, Robert Golob, s svojo še neobstoječo stranko »posega tik pod vrh« politične scene. Za povrh pa bi ga ljudje za mandatarja imeli celo raje od Janeza Janše (referenca za leve volivce pa taka!).

Pričujoča anketa Ninamedie je v resnici kar pomembna. Ne zato, ker bi ji bilo verjeti, temveč ker se skozi njo tradicionalno lahko razbere odločitve snovalcev iz ozadij leve politične scene. V konkretnem primeru denimo ponuja vpogled v njihovo soočanje z dilemo, ali naj stavijo na katerega od obstoječih, ne ravno obetajočih, a že utečenih kljuset, ali pa naj zguljeno formulo uporabijo še petič ter ljudem pričarajo novega iskrivega, sijočega vranca.

Čeprav se volitve nezadržno bližajo, pa takšni in podobni indici kažejo, da odločitev še ni dokončno sprejeta. Sicer teren za Roberta Goloba pospešeno utrjujejo z vsemi sredstvi, pa vendar tokrat v igro še ne vstopajo nepovratno, temveč si puščajo odprta zadnja vrata za umik. Po eskapadi s Šarcem očitno tudi njih grabi skepsa, kako uspešno bodo isti trik ljudem prodali še petič zapored.

Pa vendar jih po drugi strani opogumlja, da njihov zlati deček Robert Golob vendarle ni »neumen kot moški spolni organ«, kot se je nedavno po(ne)srečeno samooznačil njihov zadnji izbranec. Nasprotno, Golob je eden bolj bistrih in sposobnih kandidatov v dometu njihove izbire. Kar sicer ob obstoječi konkurenci ni ravno težko, pa vendarle nekaj šteje.

Golob je igro hitro skužil in prepričljivo vstopil v vlogo takoj, ko mu je nasprotna politika dala vedeti, da se njegovo vodenje državnega Gen-I-ja nezadržno končuje. Pravzaprav mu gre priznanje, da je eden redkih, ob Janši morda edini na sceni, ki je sposoben razmišljanja dva ali tri korake vnaprej.

Slednje je najlepše demonstriral s preventivnim angažmajem simbola desnice, Antona Krkoviča, ki ga je vzel k sebi že pred letom dni. Seveda ne zaradi njegovih kompetenc na energetskem področju (celo Krkovič sam se "hvali", da o energetiki ne ve ničesar), temveč zaradi brigadirjeve uporabnosti za situacije, v kakršni se je Golob znašel zdaj. Daljnovidni Golob je torej scenarij predvidel in na trgu poceni odkupil orožje, ki se zdaj kaže kot zelo uporabno in učinkovito.

Sonce vaše prihodnosti

A tu se Golobovi strateški razmisleki ne končajo. Zavedajoč se, da ima v bitki z oblastjo možnost le, če na svojo stran pridobi medije (in preko njih ljudi), jih je radodarno zasipal z oglaševalskim denarjem. Pri tem pa ponovno pokazal sposobnost razmišljanja preko plotu, ki omejuje doseg njegovih potencialnih tekmecev na levici in desnici. Gen-I tako ne oglašuje le na levi sceni, temveč po vsem spektru. Da je Sonce naša prihodnost, tako lahko izveste tako v Mladini kot na Radiu Ognjišče in nenazadnje celo na Domovini.

Kajpada, elektriko trošijo levi, desni, rdeči, črni, brezbarvni in pikčastozeleni. In da Gen-I oglašuje praktično povsod, je najbolj smiseln in upravičen strošek podjetja, ki zase pravi, da kuje slovensko pot v zeleno prihodnost.

A tu šele pridemo do glavnega Golobovega trika, ki je veliko svarilo nasprotnikom v poslu in politiki, da prebrisanega Primorca nikakor ne gre podcenjevati. Z marketinško dodelanimi javnimi nastopi, spretno režiranimi novinarskimi konferencami in drugimi v javnost skrbno lansiranimi sporočili je uspel podjetje personificirati v smislu "Gen-I sem jaz".

S plakatov po Sloveniji tako ta čas na vas ne zrejo Slavko Bobovnik, Boris Cavazza in ostali znani obrazi, temveč vas nagovarja Robert Golob osebno – tisti menedžer, ki vam, malemu človeku, v času draginje zagotavlja poceni elektriko. Tisti vizionar, ki vas bo odrešil umazane ogljičnosti ter vas popeljal v sončno zeleno prihodnost.

Pohlepni grabežljivci mu sedaj odrekajo možnost, da bi za vas poskrbel kot humani prodajalec energenta, od katerega ste vitalno odvisni. Zato pa vas bo v naročje vzel kot predsednik vlade, vam sporoča s televizijskih ekranov, obcestnih plakatov in od povsod drugod, od koder zadnje tedne skače reklama "Sonce je naša prihodnost".


To, da državni Gen-I preko agresivnega oglaševanja prodaje elektrike de facto financira oglaševalsko kampanjo političnemu kandidatu Robertu Golobu in to na povsem legalen in težko mu očitajoč način, je dosežek, vreden nagrade za oglaševalca leta. Ker danes že vsi veste, da je ravno on, Robert Golob, sonce vaše prihodnosti.

To, da državni Gen-i preko agresivnega oglaševanja prodaje elektrike de facto financira oglaševalsko kampanjo političnemu kandidatu Robertu Golobu in to na povsem legalen in težko mu očitajoč način, je dosežek, vreden nagrade za oglaševalca leta.

Oblaki, ki zastirajo sonce

Po drugi strani pa ima Robert Golob za slovensko politiko nekaj zelo očitnih minusov, zaradi katerih je razumeti določeno zadržanost, ki veje iz dejstva, da z njim (še) ne gredo na vse ali nič in vrata za častni umik puščajo odprta.

Najprej je tu njegova enormna plača, polmilijonski letni bruto prihodki, ki so mogoči le z ignoranco oziroma najverjetneje povsem legalnim obvozom Lahovnikovega zakona, ki naj bi v državnih podjetjih preprečil ravno takšne ekscese. A Golob je na svojo plačo ponosen, saj se visoko ceni. In ravno iz tega izhaja težko prikrit občutek mesijanstva. Poslanstva v smislu, kot da je od njega odvisno praktično vse – ne le prosperiteta ali propad podjetja, ki ga je do nedavnega vodil, temveč vsaj še celotna zelena prihodnost Slovenije, če že ne celo splošna dobrobit malega človeka v tej zaplankani slovenski močvari, kjer obstoječi politiki mislijo, da vedo več in znajo bolje od sposobnih, razgledanih in v prihodnost usmerjenih menedžerjev, kot je on.

Golob se prodaja kot nekdo, ki je za ljudstvo. A preveč očitno je, da ni iz ljudstva, temveč je nad ljudstvom. On je razsvetljena elita, ki ve bolje od ljudstva in njegovih dosedanjih predstavnikov, kaj je za ljudi v resnici dobro. In nekaj je lahko dobro takrat, ko je še posebej dobro zanj, ponosno najvišje plačanega direktorja državnih podjetij.

Ta logika prosvetljenih elit, ki najprej ustvarijo brado sebi, da lahko potem poskrbijo še za vse ostale, je sicer legitimna in marsikje po svetu tudi učinkovita. A vsaj za zdaj v Sloveniji še ni delovala (Zoran Janković zaradi svojega izjemnega občutka za ljudi ni tipičen in je od Goloba drugačen primer).

In ker se strici, predvsem pa Robert Golob sam, ne želijo izpostaviti ponižanju, da bi jih porazil neki Janša ali celo kakšen aktualni »nesposobnež« z levice, igrajo dvojno igro. Po eni strani se delajo skrajno resne ter teren za politični vstop (natančneje come-back) Goloba utrjujejo z vsemi sredstvi in na maksimalen mogoč način. A hkrati vendarle tako, da lahko, če bi se izkazalo, da to vsemu navkljub ne bo dovolj, zadnji trenutek zaokrenejo.

Koncept "gibanja" je v tem smislu pripravna reč, saj pač ni stranka, ki jo po defaultu definira neizogibna politična ambicija. In prepričani smo lahko, da če bodo Golob in njegovi promotorji v zadnji še mogoči točki presodili, da je volilni triumf izven realnega dosega, se bo Golobovo gibanje neposrednemu spopadu na volitvah v loku izognilo.