Kako izbirati predsednika, da bo "odločitev enostavna", kot jo označuje Borut Pahor

Foto: Rok Rakun, www.ppr.si


Po razmeroma kratki in ne pretirano vznemirljivi kampanji smo torej na pragu prvega kroga predsedniških volitev. Po desetletju spet enih tistih, ko ne moremo obkrožiti varne izbire preizkušenega kandidata. Sedanji predsednik se po desetih letih poslavlja in, roko na srce, ne glede na to, kdo ga bo nasledil, bomo Pahorja, z vsemi »to mi delaj miška mala« izpadi vred, pogrešali. Pravzaprav ga pogrešamo že sedaj, ko v neizvirni, da ne rečemo dolgočasni volilni kampanji nihče od kandidatov ne asfaltira cest, ne peče kruha, ne okopava njive ali ne pohajkuje prosto širom Slovenije.




Pravzaprav je Pahorju najbližje po domiselnosti, predvsem pa po trudu, vloženem v kampanjo, desnosredinski kandidat Anže Logar. Zanj (in za Natašo Pirc Musar) kampanja nikakor ni kratka, saj je po slovenskih vrhovih začel pohajkovati že na začetku poletja. Resda je v kampanji združil prijetno s koristnim in je to počel z veseljem, kar volivci zaznajo. Logarjev terenski trud se zdaj obrestuje v več kot solidni javnomnenjski podpori, ki ga postavlja za favorita prvega kroga, predstavlja pa tudi pomemben kapital za veliki finale.




Čeprav so delno tudi posledica okoliščin na levi, so Logarjevi rejtingi po svoje presenetljivi, saj ga večinski mediji vseskozi potiskajo nazaj v stekleno kletko SDS-a, iz katere je tako nekontrolirano izskočil. Na soočenjih se mora opredeljevati prav do vseh izpadov in stranpoti svojih strankarskih kolegov, za več let nazaj. Na vztrajno vrtanje voditeljev stoično odgovarja karseda na kratko: ne podpiram, zavračam, obsojam … Izpraševalcev po pričakovanjih njegovi odgovori ne zadovoljijo, a nič zato, saj pravilen odgovor na takšna usmerjena vprašanja v resnici ne obstaja. Bolj kot ga mrcvarijo z "grehi" drugih ljudi, gledalcu postaja jasno, da njemu samemu očitno ne morejo najti ničesar spornega.





Bolj kot Logarja mrcvarijo z "grehi" drugih ljudi, gledalcu postaja jasno, da njemu samemu očitno ne morejo najti ničesar spornega.





Še ena pomembna Logarjeva strategija je politični pragmatizem, ki je viden predvsem v odnosu do konservativnega dela volilnega telesa. Najbolje ga je na Twitterju opisal občasni zunanji sodelavec Domovine, Nejc Povirk: »Ti volivci so mu v prvem krogu nepomembni, v drugem pa samoumevni.« Zato se zelo izogiba »družbeno nezaželenim« odgovorom, recimo ko gre za vprašanje posvojitev otrok v istospolna partnerstva ali odnos do splava.




V takšni miselnosti gre iskati razlog, da je bil ravno Anže Logar najbolj ignorantski do sodelovanja v predstavitvenih aktivnostih na Domovini. Edini od štirih glavnih kandidatov ni želel izpolniti našega anketnega vprašalnika, češ da na zaprti tip vprašanj ne more ustrezno odgovoriti. Prav tako se »ni imel časa« soočiti z Janezom Ciglerjem Kraljem v oddaji z Luko Svetino, čeprav mu je bilo ponujeno, da sam sporoči razpoložljiv termin v zadnjih 14 dneh kampanje.




Zaveda se pač, da z izmikajočimi se odgovori v smislu »spoštujem odločbo ustavnega sodišča« na vprašanje, ali podpira posvojitev otrok v istospolna razmerja (kot je denimo odgovoril Družini), pri konservativnejših volivcih ne bo prišel najbolje skozi.







Cigler Kralj edini pro-life kandidat




Logarjeva drža je naplavila resnico, da je v izboru sedmih edini »pro-life« kandidat Janez Cigler Kralj. Ta je v kampanji pravo nasprotje Anžeta Logarja: pristen, iskren in trdno stoječ za svojimi vrednotami. Zaradi tega mu je pogosto težko, saj voditelji soočenj konservativna stališča, denimo prepričanje, da je za otroka najboljša družina tista s prisotnim očetom in materjo, obravnavajo kot nekaj resnično zavržnega.





Janez Cigler Kralj je v kampanji pravo nasprotje Anžeta Logarja: pristen, iskren in trdno stoječ za svojimi vrednotami.





Prav zato bo zanimivo videti, ali bo Cigler Kraljeva jasna krščansko-demokratska drža tudi nagrajena. Ironično in v marsičem povedno bi bilo, če v prvem krogu ne bi dobil potrditve zanjo niti pri ljudeh, katerih vrednote zastopa. Zato bo njegov rezultat tudi realni pokazatelj dometa pristne krščansko-demokratske politike v prostoru, za katerega v poročilih Katoliške cerkve še vedno vsakoletno prebiramo, da je 72-% katoliški.




Bo obveljala stričeva ali nečakova?




Med kandidati na levi, kjer poteka glavni boj prvega kroga, so razmerja bolj jasna, kot se zdi na prvi pogled. Da je Pirc Musarjeva kandidatka stricev iz ozadja, Milan Brglez pa nečakov iz ospredja, sta nas včeraj še enkrat spomnila stric Kučan in nečak Golob.







"Dobra predsednica bo, razume funkcijo predsednika države," je v videu v podporo Pirc Musarjevi povedal Kučan, Golob pa odvrnil, da njemu ostaja enigma, da nekateri zreli ljudje še vedno ne dojemajo in razumejo, da je povezovanje na levi sredini treba podpreti, ter da ko razbijajo levo sredino, na oblast pripeljejo avtoritarce.




https://twitter.com/nmusar/status/1582681538138808321







Kučan s svojim javnim nastopom skuša zadnji trenutek pomagati Pirc Musarjevi, da obdrži prednost pred Brglezom, ki ga od privolitve naprej gradi ta trenutek močnejši del leve politike in pripadajočih medijev. A Brglez s slabimi nastopi na soočenjih, kjer nemalokrat govori netočnosti in spusti tudi kakšno laž (kot nedavno glede odsotnosti fašizma v resoluciji EP), sproti podira stopnišče, po katerim ga skušajo potisniti nad Pirc Musarjevo.




V zavetrju tega prosperira Logar, ki mu nameravajo tarčo na čelu namestiti v drugem krogu, ko bodo o družinskem sporu na levi presodili volivci. Prebilič in ostali so predaleč zadaj, da bi si od tega lahko karkoli obetali, vključno s pridelovalcem buč in druge zelenjave Kordišem, ki bo lahko zadovoljen, če se bo izognil fiasku zadnjega mesta med sedmerico tekmujočih.




Izbor za vsakega izmed nas




Pod črto lahko ugotovimo, da paleta kandidatov, ki jih bomo v nedeljo lahko obkrožili za svojega predsednika, dokaj dobro odraža družbeno segmentacijo, kot jo ta trenutek imamo v Sloveniji; svojega lahko najdejo tako jugonostalgiki in radikalni levičarji kot socialisti, levoliberalci in klasični liberalci, pa konservativci in tudi alternativci; manjka mogoče zgolj kak nacionalistični kandidat z radikalno desnega obrobja.




Zato, če bodo ljudje volili iskreno za kandidata/kandidatko, ki jim je po nazoru in vrednotah najbližje, bomo v odstotkih posameznih kandidatov dobili lep odtis aktualnih ljudskih razmerij v naši družbi. Če bomo razmišljali tako, in ne špekulativno, bo odločitev za vsakega izmed nas "zelo enostavna", kot je glede svojega glasu dejal aktualni predsednik republike Borut Pahor v velikem intervjuju, ki ga boste na Domovini lahko brali jutri.




In če bo tako, bo optimizem odhajajočega predsednika, da demokracija v Sloveniji po tridesetih letih samostojnosti vendarle dozoreva, dobil najboljšo možno potrditev.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike