Bi se krščeni neverujoči smeli cerkveno poročiti? Mednarodna teološka komisija v Vatikanu je povedala svoje.

Uredništvo
28

Mednarodna teološka komisija v Vatikanu želi z novim dokumentom razjasniti odnos med vero in zakramenti. »Vse pogosteje se krščuje otroke tudi v družinah, kjer ni pričakovati, da bodo deležni kakršne koli verske vzgoje,« poroča avstrijski Kathpress.

Še bolj problematično je, da se krščeni zaročenci poročajo cerkveno, ne da bi sploh verovali v delovanje zakramenta svetega zakona. Podobni primeri so v dokumentu »Vzajemnost med vero in zakramenti v zakramentalnem načrtu odrešenja« navedeni tudi za birmo in prejemanje svete evharistije.

Zakramentalna narava vere

Dokument je potrdil kardinal Luis Ladaria, perfekt Kongregacije za doktrino vere, njegovo objavo je potrdil tudi papež Frančišek. Vzajemnost v naslovu govori o katoliškem nauku, da oseba mora imeti določeno stopnjo vere, da lahko prejme zakramente in obenem zakramenti okrepijo ter obogatijo osebno vero.

Sam dokument prinaša temeljito razmišljanje in razpravo o naravi zakramentov in prejemu le-teh, kot tudi številne teološke in pastoralne vpoglede v situacijo. En najpomembnejših skupnih poudarkov je ta, da po sami naravi zakramentalnosti gre za dvojnost, ki je hkrati komunicirana v vsakem zakramentu: globlje razumevanje realnosti in pomoč pri pravem odzivu v Kristusu. Zato je nemogoče govoriti o veri kot popolnoma subjektivni entiteti (fides qua) brez intrinzične povezanosti z Božjo resnico (fides quae), ki je predmet razodetja in jo ohranja Cerkev.

Tako se soočamo z globoko enostjo med dejanjem vere in vsebino, s katero se strinjamo. V krščanstvu ni mogoče misliti vere brez zakramentalnega izraza, sploh v luči subjektivne privatizacije vere, niti zakramentalna praksa ni mogoče brez vere znotraj Cerkve, ki se postavlja proti zgolj običajem, običajni razsežnosti dogodka prejema zakramenta. Kjer vera izključuje indentifikacijo z izpovedjo vere in življenjem v Cerkvi, tam ni več integrirana s Kristusom (51. poglavje dokumenta).

Zakrament krsta

Pri tem zanimivo, ob zakramentu krsta lahko v omenjenem dokumentu preberemo, da je krst dojenčkov praksa že zelo dolgo časa ter je upravičen zaradi želje staršev, da bi bili njihovi otroci deležni zakramentalne milosti, postali del Kristusa in Cerkve, postali člani Božjega občestva, kajti krst je učinkovito orodje odrešenja, odpuščanja grehov začenši z izvirnim grehom in prenosom milosti (91. poglavje).

Vendar ali zakrament brez vere prinaša sadove? Pisci dokumenta zapišejo, da se otrok zavestno ne odloči za “članstvo” v svoji naravni družini ampak, če sledi običajna socializacija, bo to kot mlad odrasel storil s hvaležnostjo. S krstom dojenčkov je poudarjeno, da gre za vero znotraj Cerkve, rast v njej pa se zgodi tudi zahvaljujoč skupnosti, ki nas obdaja. Starši pri krstu tako delujejo kot predstavniki občestva, ki sprejemajo novega člana medse. Gre za odgovornost staršev za vzgojo v veri, podobno kot gre za odgovornost za vzgojo v drugih sferah življenja, še zapišejo avtorji.

Vedno večja težava pa ostaja, kot večkrat poudarijo pisci, v praksi, saj prevečkrat odrasli želijo krstiti svoje otroke v smislu obeleženja določenega mejnika v življenju ter priložnosti za praznovanje, brez dovoljšnje vere, iz katere bi črpali za to svojo dolžnost vzgoje v veri.

Poroka med dvema krščenima neverujočima

Eno izmed tudi medijsko bolj izpostavljenih poglavij pa je bilo posvečeno zakramentu zakona oz. poroki. V dokumentu zanimivo lahko preberemo, da tako kot pri vsakem drugem zakramentu, tudi v zakramentu svetega zakona pride do prenosa Božje milosti, ki se ne zgodi zaradi vere sodelujočih, ampak je Kristusovo darilo, ki je dejavno prisoten v tej zavezi ter darilo Svetega duha.

Čeprav v dokumentu ni popolnoma eksplicitnih odgovorov, pa so člani teološke komisije zavrnili dve skrajnosti. Zavrnili so t.i. zakramentalni avtomatizem, po katerem je zakrament vsaka sklenitev vsakršne zakonske zveze med dvema krščenima samo zaradi minimalne prisotnosti vere skozi naravo krsta kot zakramenta. Kot drugo pa navajajo, da zagovarjajo t.i. elitstični zakramentalni skepticizem, po katerem katera koli stopnja odsotnosti vere že pomeni prisotnost naklepa oz. namena in že zaradi tega razveljavi vrednost zakramenta.

V zaključku pa so člani teološke komisije še zapisali, da duhovniki ne bi smeli sprejemati prošenj za cerkveno poroko s strani “krščenih neverujočih”, ki jasno nasprotujejo cerkvenemu učenju o nerazvezljivosti ter namenu svetega zakona.

Celoten dokument je zelo usmerjen v vprašanja prakse ter občestvenega življenja in navad, zato bo zanimivo spremljati tudi njegov vpliv na prihodnje smernice slovenske katoliške Cerkve.

Doniraj

28 KOMENTARJI

    • Cerkveni DOSTOJANSTVENIKI, bi morali šteti to, kot POVRATEK k VERI.

      Visoka duhovščina bo s temi spremnembami naredila, da bo vernikov ostalo le še za VZOREC.
      Ali pomislijo koliko verujočim staršem, ter babicam in dedkov bodo UŽALOSTILI, če bodo mlademu paru odrekli CERKVENO poroko. Tu se ne gre samo za dva mladopšoročenca, ampak za ves BODOČI ROD, ki jih mladoporočeni potem kot starši ne bodo dajali več KRTSTITI. Bog sigurno tega ne odobrava!

      Cerkev ne sme delovati PROTI ljudem. Bog jo bo kaznoval, ker s takimi dejanji vsekakor ŽALI Boga.

      • Se strinjam, nekdo lahko do vere pride tekom življenja, če se mu odvzame pravica do zakramentov, pa je za to prikrajšan. Sama prihajam iz ateistične družine, krstili so me v starosti 8 let na željo babice in to je bil začetek moje poti v veri. Če bi mi to zaradi nevere staršev odrekli, ne bi vere morda nikoli našla, zato menim, da je krst otrokova pravica, ne glede na to, zakaj se starši tako odločijo.

      • Kraševka, žal mi je ampak zakramenti niso folklora. Da se izvaja zakrament poroke, da stari starši ne bodo žalostni. Bolno do onemoglosti. Vse več je cerkvenih porok, katerih namen je le folklota. In ja, Kraševka, v svetih spisih piše, da bo ostal samo ostanek, kar pomeni malo. In prosim nobenih novotarij in posodabljanj dogme prosim. Preberi si zbirko Knjiga resnice.

      • Gospod Ciril, mislim, da niste prav razumeli prispevka gospe Kraševke. Ni govorila o folklori, ampak o zakramentu. Veliko nas je starih staršev, ki molimo za svoje vnuke, da bi jih Bog vodil k sebi v njihovem življenju. In bi bili žalostni, če bi njihovi starši ne poskrbeli za krst. Molimo, da bi se v današnjem potrošniškem svetu skupaj s starši vprašali, od kod prihajamo in kam gremo.
        Ljudje smo različni. Nekateri dejavno živijo svojo vero in duhovnost – so tudi taki, ki v tem pretiravajo. Življenje ni filozofija, vera tudi ne. Spet drugi bolj redko zaidejo v cerkev, a se v svojem življenju trudijo za dobro (blagri).
        Zakrament je vendarle zakrament – površno gledano ga kdo lahko vzame tudi kot folkloro. Ampak Duh Božji veje kjer hoče – za skoraj vsakega pride ura, ko se zave Božje navzočnosti.

      • Ravno to je narobe! Mladoporočenca ne delata “usluge” babicam in staršem! Zaradi tega je ogromno “zlaganih” porok, ki se razletijo kot lupina ob prvi preizkušnji, saj mladoporočenca nimata vzpostavljenega nobenega odnosa z Jezusom, da bi se takrat v ponižnosti in skesanosti naslonila Nanj. Ni vere, ni Skale. Ampak samo “kaj bodo pa drugi rekli”. To je tisti bog, ki je veliko bolj realno (in kruto) prisoten po slovenskih cerkvah (občestvih).

      • Ga. Kraševka, osebno se z vami strinjam. Sprejeti zakrament poroke pa tudi ni kar tako, pred tem moraš sprejeti ostale zakramente, od krsta, obhajila, birme. Pota do Boga so različna. Ne ubijajmo teh poti z dlakocepstvom. Tisti, ki Boga v celoti zavrača, se ne bo Cerkveno poročil navkljub pričakovanjem staršev in starih staršev. Bog v slehernem, ki se zateče k njemu, tako ali drugače že biva. Tisti, ki meri gorečnost in iskrenost pripadnosti Bogu, pa je samo Bog sam. Takšno je moje mnenje.

      • Helena res je veliko starih staršev, ki so trpeli, ker duhovnik ni dovolil h KRSTU in OBHAJILU VNUKOV, ker se straši niso cerkveno poročili. Prepričana sem, da taki duhovniki in mogoče celo ŠKOFJE, delajo Cerkvi več škode, kot dobička.

        Ko poslušamo pri pridigi “Priliko o DOBREM PASTIRJU”, spoznamo, da dpber pastir se zelo razveseli vsake “izgubljene ovce”.

        Gospa Ula, res si nekateri Kleriki mislijo, da so oni Bog. Pa ni tako, oni imajo dolžnost le kazati ljudem pot do Boga.

  1. Hmm, torej naj svojim otrokom kar odrečemo milost Božjo? Enako je s porokami – kdor se poroči pred Bogom, vendarle notranje prejema delež Božje mosti, četudi morda manj goreče kot gliboko verujoči. Meni osebno ta momisija ni povedala nič. Pri otrocih pa je tako, da raje umrem, kot bi otroku odrekla blagoslov krsta. Sicer drži, da veliko mladih, odraslih v krščanskih družinah, v nekem življenjskem obdobju cerkveni nauk celo zavrača, vendar se kasneje, ko odrastejo in zorijo, k njemu tudi pogosto vračajo. Naj krsti in poroke ostanejo osebna izbira staršev in mladoporočencev.

  2. Ko sem imela tezko prometno nesreco pri tridesetem letu, nisem bila krscena, ampak so drugi molili zame in po cudezu sem ostala ziva, invalid, ki ni videl smisla zivljenja med stirimi stenami. V cerkev me je mocno vabilo, ampak nisem znala vstopiti. Tisti ki so mi hoteli ze med zdravljenjem pomagati je bila ovira v tistih ki so predstavniki vere. Po dolgem casu zdravljenja in po 16 letih sem krstila vnukinju in naslednje leto sprejela zakramente tudi sama brez nekega znanja o krscanski veri. Zakaj pisem o tem, da vsem povem da je Bog vstopil v moje zivljenje na poseben nacin, da ni bilo od mene nic kot pa solze ki so vsako noc oblivale moj obraz v moji stiski. Ko bi ljudje dojemali, da so zakramenti vrata za vstop Boga v nasa zivljenja, nebi nasprotovali laikom , nevernikom pyvravico do Bozjih milosti, ker Gospod Jezus ni umrl za pravicne temvec za gresnike. Pravicni so ga obsodili ker je gresnike reseval v vsakrsni stiski in situaciji, ne glede na stalez, ugled, veroizpoved vec na to ali verujejo, da jih On lahko resi. Cerkev je Mati, ki svojih otrok ne pozabi pa ceprav niso zgled krscanskega zivljenja. Pustimo Bogu, da nam je Oce, ker samo On ve kaj potrebujemo pri vzgoji. Bog je ljubezen. Bog nam je dal svobodo, kaj bomo iz nje naredili bo vsak posameznik odgovarjal za sebe pred Bogom. Omejitve in delitve niso Bozje milosti, ker smo vsi rojeni, Bozji otroci. Hvalo dajmo Bogu, ki nam daje zivljenje vsak dan, ki ni od nas temvec od Stvarnika nebes in zemlje. Amen!

    • Bravo! Hvala,ga.Mirjana! Prelepo ste jim pojasnili,mogoce bojo razumeli.Zakramenti so res vrata k Bogu.Ne smemo,nimamo pravice odvzeti pravico do zakramenta vsakemu cloveku ki si to zeli.Mogoce glih od takrat naprej clovek se bo priblizal Bogu,seveda z Bozjo pomocjo.Nimajo vsi pogoje se pripravit na zakrament,kakor bi mogli,a mogoce prav ta zakrament bo prinesel v srcu spremembo.Zakaj mi je znano “v poslednjih casih vsi se bojo imeli za bogove”? Ma duh Bozji bo sejal kjer zeli,ne smemo vzeti nobenemu cloveku pravico do zakramenta.

  3. Kako res drži vse kar ste napisali! In številni, ki pravijo, da samo vernim pripada pravica do zakramentov- ali vsak zase ve, če je dovolj veren? Ali bo moja vera tudi jutri taka kot danes? Ali bodo moji otroci in vnuki imeli osebno vero? Nihče ne ve, kje se jutri znajde, in zakramenti ne morejo biti nagrada za vero, ampak vir milosti za grešnike. V trenutku, ko začnemo soditi, kdo ima dovolj vere, da si zasluži krst ali poroko, postanemo farizeji in smo daleč od Jezusa, ki je prišel na svet za grešnike. Torej za vsakega izmed nas.

  4. Vsakemu novorojencu bi omogočila krst računajoč na molitveno podporo krščanskega občestva. Ta v imenu nebogljenega otroka sprejema odgovornost za sadove milosti. Neverujoča zakonca pa sta odrasla človeka, ki z ničemer ne moreta upravičiti svoje želje po cerkveni poroki, če v njima ni nobene volje po bližnjem spoznavanju evangelija in odprtosti za milost. Torej prihajata zaradi “ceremonije” ali morebitne želje staršev. Napaka!!! Če sem duhovnik, ju vljudno nagovorim k skupni spontani molitvi v smislu odpiranja Duhu. In Bog ne presliši nikogar! Seveda pa je pogoj popolna iskrenost para. Po Bogu moraš zahrepeneti, ker vsiljeval se ti ne bo! Zelo verjetno je, da bo duhovnik čez čas naredil veliko slavje, ne prazno ceremonijo, ampak zakrament, ki bo res božja dimenzija v njunem zakonu.
    Tudi pri birmah me boli odnos večine staršev, češ, še birmo naredi, potem smo storili vse kar je naša dolžnost. Napaka!!
    Takrat se šele začne pravo prijateljstvo z Bogom, če ga povabiš v srce in mu zaupaš. Govorim iz lastne izkušnje! Res me je skozi trnje vodil “po pravih potih” in tako izkušnjo privoščim slehernemu človeku. Danes je moderno, da Boga ne potrebuješ. Seveda, tvoj bog je užitek! Vsakršen! Pa življenje le naluknja našo samozadostnost in Bog potrka. Odpreš vrata, če hočeš.
    Predvsem želim, da Cerkev v ničemer ne popušča v želji, da bi bile cerkve polne. Pomembno je, da ne zmanjka zdravega semena, saj Cerkev na zemlji ne more nikoli biti polna žitnica!

  5. Kdo in kje pa je bog???
    Bog je izmišljotina, da imate kaj za delat, da lahko namesto, da razmišljate s svojo glavo, daste to nekomu drugemu, v upanju, da vas reši.
    Najlažje je bit pa mučenik pa vedno obsojat…
    Brezveznjaki

    • Jože, za religijo se je potrebno zanimati in jo proučevati pa najdeš Boga. Enako kot pri fiziki. Če se zanjo ne zanimaš, ne boš nikoli razumel Newton-vih zakonov, kaj šele kvantne fizike. Obstoj Boga se res ne da neposredno dokazati, je pa na pretek posrednih dokazov. Imam bratranca, ki je imel pred mnogi leti neozdravljivega raka. V tistem času je v Ljubljano prišel pater Tardif, ki je pridigal evangelij, ob koncu dneva pa je kot je sam trdil Jezus po njem ozdravljal bolnike. Drugi dan med ozdravljanjem je povedal, da v tem trentku Jezus ozdravlja fanta od raka. Bratranec je dejal, da ga je oblila vročina in konec. Čez nekaj dni je imel novo kemoterapijo. Zdravniki na onkološkem so ugotovili, da je bratranec brez ene metastaze in ga poslali domov. Ker sem ljubiteljsko in profesionalno tehničen človek, si ne znam pojava razlagati drugače, kot da se je bratrancu med tisto vročino spremenila oblika, struktura celic iz rakavih v zdrave. Nedavno mi je prišla v roke zbirka Tardifovih knjig kjer je opisal take pojave na njegovem pridiganju po svetu. Stadioni z 20, 40 tisoči vernikov, ozdravljenja pred množicami, slepi od rojstva spregledali, gluhi dobili sluh, hromi sprehodili… Preveč prič, da bi bilo izmišljeno. Preberi si to zbirko in boš morda razumel zakaj nekateri verjamemo v obstoj Boga. Roman lahko napišem o takih in podobnih posrednih dokazih, vključno z lastnimi izkušnjami, ki bi jim marsi kdo rekel: znanstvena fantastika. Želim ti obilo sreče pri iskanju Boga.

  6. Mnenju teološke komisije in vašim zanimivim komentarjem dodajam tale dva citata iz najstarejšega Evangelija:
    “Kdor bo sprejel vero in bo krščen,bo rešen…Mr16,16a-vera je dar, ki ga prejmemo -kadarkoli.
    in
    “Ko je Jezus videl njihovo vero…Mr2,5a-torej ne vere bolnega grešnika,ampak onih,ki so ga prinesli k Njemu…
    Iz tega jasno sledita najmanj dva zaključka:1:vera je dar, ki ga je mogoče sprejeti ali ne. in 2:Božji duh je brezmejen in more neovirano delovati tudi preko oz.po veri drugih.
    Bog je vsemogočen, Kristusova Cerkev pa je eno telo,ki čisto vsak dan moli in prosi za VSE.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime