Bernard Nežmah: svoboda govora je tudi danes ogrožena in si moramo zanjo prizadevati

V torek je Združenje za slovensko besedo, katerega predsednik je zgodovinar Stane Granda, v prostorih Muzeja slovenske osamosvojitve organiziralo pogovor z dr. Bernardom Nežmahom o svobodi govora in tiska v Sloveniji nekoč in danes.

Zgodovina časnikarstva na Slovenskem

Dr. Nežmah je na prošnjo Grande najprej kratko obnovil zgodovino časopisja na Slovenskem, s katero se je tudi profesionalno ukvarjal.

Po Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah se v 2. pol. 19. stoletja na Slovenskem vzpostavi resen medijski prostor z nastankom dveh dnevnih časopisov Slovenec in Slovenski narod, med katerima kmalu nastane plodovit antagonizem in se oblikuje tudi kavarniška kultura primerjanja obeh.

Po nemški invaziji nastopi vojaška cenzura, s katero se tudi konča profil pravega žurnalista oz. časnikarja. Med vojno sta sicer v Ljubljani poleg štirih uradnih izhajala tudi dva ilegalna časopisa Ljudska pravica in Slovenski poročevalec, z združitvijo katerih je kasneje nastalo tudi Delo.

Po osvoboditvi in komunistični revoluciji se spremeni pojmovanje novinarja v družbeno-političnega delavca, ki zgolj posreduje in povzema pomembne odločitve oblasti ali glavne dogodke.

(Ne)pluralnost medijskega prostora

V 80. letih se s procesi demokratizacije seveda pojavijo tudi prvi do oblasti kritični mediji in razvoj tiska v smer pluralnosti, ki pa po osamosvojitvi kar nekako zamre. Ob Slovencu se poajvita še nova časnika Jutranjik, ki, tako kot Slovenec, klavrno propade, in pa Finance, ki pa niso splošen časopis.

Dr. Nežmahu se zdi zanimivo, kako so nekateri publicisti, literati in novinarji, ki so strastno zagovarjali osamosvojitev in demokracijo, po tem postali kar nekako otopeli in nekritični. Za vse to vidi 2 razloga: odsotnost pluralne tradicije in pa samocenzuro v 80., ki pri piscih povzroči še večji hendikep kot cenzura.

Omeni, da so se denimo mladinski mediji proti cenzuri v 80. borili z uporništvom, odpiranjem tabujev in pa kreativnim oblikovnim pristopom. Opazil pa je, da se je npr. kritična drža na Mladini po prevzemu vlade s strani Janeza Drnovška močno zmanjšala.

Današnji medijski odmev dogodkov

Če pogledamo današnje dogajanje, se zdi govorcu zelo poveden primer nekritičnega in faktičnega poročanja prihod multinacionalke Magne Steyr v Slovenijo. Tu denimo praktično nihče ne sprašuje o stališčih lokalnega prebivalstva do izgube najboljših kmetijskih površin.

Osnovno načelo poročanja bi moralo biti dati vsaj nekaj prostora obema stranema, pa celo če so to denimo islamski skrajneži.

Nekaj besed sta Granda in Nežmah namenila tudi omejevanju javnega razpravljanja zaradi (politične) korektnosti ali vljudnosti. Dr. Nežmahu se zdi to nekaj zelo slabega in tudi nevarnega.

Nekaj najbolj normalnega je namreč, da se ljudje ob določenih pisanjih počutijo nelagodno, kdaj pa se preide na nivo žalitve, pa je včasih resda težko definirati. Tak primer je recimo diskusija o islamu in islamofobiji v Franciji. Pojem sovražnega govora, ki tukaj pride v poštev, je lahko tako raztegljiv kot elastika, zagotovo pa kritika ni že kar sovraštvo.

Na koncu se je razprava dotaknila tudi nevarnosti degradacije novinarskega poklica, ki jo prinaša sodobni čas. Pogosto se namreč internetna logika kratkih, instant sporočil prenaša v mainstream medije, kar lahko zelo osiromaši medijsko krajino in razvrednoti novinarstvo v instant poročanje.