Ali je "Globalni dogovor za varne, urejene in zakonite migracije" sprejemljiv za suvereno državo?

Embed from Getty Images
Danes, v sredo, 21. novembra, bo slovenski Državni zbor na 13. izredni seji razpravljal o pristopu Slovenije h Globalnemu dogovoru za varne, urejene in zakonite migracije, znanemu tudi pod imenom Marakeška deklaracija. To naj bi zunanji minister Miro Cerar letos decembra v imenu Republike Slovenije podpisal v maroškem Marakešu.

Čeprav je 34 strani dolg dokument v pripravi od septembra 2016 in je svojo končno obliko dobil že 13. julija letos, Ministrstvo za zunanje zadeve slovenskega prevoda še ni pripravilo (oziroma je ravno včeraj zvečer objavilo delovni prevod) Poleg tega tudi v slovenski javnosti poglobljene debate na temo tega pomembnega sporazuma še ni bilo.

Koalicija vladnih strank slovenski pristop k marakeški deklaraciji podpira. Da je Globalni dogovor ZN o migracijah za Slovenijo sprejemljiv, pa meni tudi predsednik države Borut Pahor. Slovenski politični vrh si je enoten, da dogovor ne krši suverenosti države in da ni v nasprotju z nacionalnimi interesi. Pa je res tako?

Da kritike Marakeške deklaracije ne temeljijo na teorijah zarote, dokazuje dejstvo, da so od nje do zdaj odstopile: ZDA, Avstralija, Madžarska, Avstrija, Bolgarija, Poljska, Češka, Estonija in Izrael, kot kaže, pa se je taboru držav, ki k dogovoru ne bodo pristopile, včeraj pridružila tudi Belgija.

Globalni migracijski dogovor kritizirajo številni pravniki, v Franciji mu odločno nasprotje Jean-Louis Harouel, ki je sporni sporazum označil kot sredstvo za ustvarjanje pritiska na zahodne države, v Sloveniji sta Marakeško deklaracijo kritizirala Boštjan M. Zupančič in Anton Olaj. V pričujočem prispevku pa si bomo ogledali, kaj je o Marakeški deklaraciji za nemški tednik Junge Freiheit povedal Ulrich Vosgerau, strokovnjak za mednarodno in evropsko pravo ter profesor na univerzi v Kölnu.

Deklaracija sodi v international soft law, ki določa mednarodne standarde, ti pa prej ali slej prerastejo v običajno pravo in smernice, ki jih nobena država ne more več zavračati, ne da bi se s tem oddaljila od mednarodne skupnosti.

Politično korekten ...

Vosgerau ugotavlja, da je Marakeška deklaracija tipičen dokument Združenih narodov, ki temelji na politično korektnem jeziku, v formulacijah pa uporablja »see saw technique«, dokument namreč vsebuje na videz jasne izjave, ki so nato že v naslednjem odstavku lahko preklicane ali relativizirane.

Dokument tako v 33. točki (str. 24) najprej zagotavlja: »Zavezujemo se tudi k spoštovanju svobode izražanja mnenja skladno z mednarodnim pravom,…« Nakar v naslednjem odstavku naletimo na določbo: »Sprejeti, implementirati in obdržati zakonodajo, ki kaznuje zločine sovraštva in težke zločine sovraštva proti migrantom.« V zadnjem odstavku je predvidena: »… ukinitev dodeljevanja javnega financiranja ali materialne podpore medijem, ki sistematično podpirajo netolerantnost, ksenofobijo, rasizem in druge oblike diskriminacije proti migrantom, …«.

Ob tem se pojavljajo vprašanja, kaj so »zločini sovraštva« (hate crimes) in »težki zločini sovraštva« (aggravated hate crimes)? Kaj je »netolerantnost« (intolerance) in kaj so »druge oblike diskriminacije« (other forms of discrimination) ter kdo bo o tem sploh odločal?

Temelj blaginje ... ?

Globalni migracijski sporazum poleg tega temelji na premisi, da so migracije "temelj blaginje" in jih predstavlja izključno enoznačno kot nekaj pozitivnega. Zato tudi predvideva izobraževanje medijskega osebja o vprašanjih, ki zadevajo migracije.

Kot smo v zadnjih tednih že večkrat slišali, dogovor vsebuje še druga sporna določila, kot so odprt dostop do trga dela in socialnih storitev za migrante v ciljnih državah. Zabrisana je razlika med legalnimi in ilegalnimi migranti, saj dokument opredelitve »ilegalne migracije« ne vsebuje, temveč govori zgolj o »iregularnih migracijah« (irregular migration).

Kot prvo posledico sprejetja Marakeške deklaracije Vosgerau vidi možnost, da bodo nevladne organizacije, aktivisti in mediji njena določila obravnavali kot obvezujoče pravo, ki je zaradi svojega mednarodnega značaja nad nacionalnim.

Nezavezujoče se zavezujemo?!?

Kljub dejstvu, da besedilo dokumenta pogosto uporabljena besedno zvezo "zavezujemo se" (we commit to), njegovi zagovorniki poudarjajo, da ni zavezujoč. Vosgerau glede tega odgovarja, da je neodgovorno soditi o tem, ali je Marakeška deklaracija zavezujoča ali ne. Jasno je le, nadaljuje, da države podpisnice na podlagi tega dogovora nobena druga država sicer ne more tožiti pred mednarodnim sodiščem v Haagu, kar pa hkrati še ne pomeni, da dokument pravno ni pomemben.

Deklaracija namreč sodi v international soft law, ki določa mednarodne standarde, ti pa prej ali slej prerastejo v običajno pravo in smernice, ki jih nobena država ne more več zavračati, ne da bi se s tem oddaljila od mednarodne skupnosti.

Kako mednarodni dogovori kot je Marakeška deklaracija vplivajo na življenje ljudi, kaže primer 4. Svetovnega kongresa žensk ZN leta 1995 v Pekingu, ki je v javno življenje vnesel gender mainstreaming ali klimatske konference ZN, katerih posledice sleherni od nas čuti na mesečnem računu za elektriko, čeprav o njihovih sklepih niso glasovali nacionalni parlamenti.

Kršitev mednarodnega prava?

Kot prvo posledico sprejetja Marakeške deklaracije Vosgerau vidi možnost, da bodo nevladne organizacije, aktivisti in mediji njena določila obravnavali kot obvezujoče pravo, ki je zaradi svojega mednarodnega značaja nad nacionalnim. Nadaljuje, da bi nevladne organizacije vse ukrepe nemških oblasti, ki bi nasprotovali željam posameznega begunca ali migranta, lahko obravnavali kot kršitev mednarodnega prava in Nemčijo obtožili kršitve le-tega.

Vosgerau poudarja, da je nevarnost mednarodnega soft law, kamor sodi tudi Marakeška deklaracija, v tem, da nad legitimnostjo osnovano na pravici do samoodločbe gradi popolnoma novo legitimnost, ki je zgrajena od zgoraj navzdol.

Kaj to pomeni v praksi? Dogovor povsod po svetu uveljavlja enaka merila glede migracij, ki se jih tudi z volitvami in referendumi ne bo dalo več pomembneje spreminjati, saj bodo politične odločitve vselej vezane nanje. Politične odločitve so tako legitimne le, če ustrezajo globalnim standardom.

Za konec nemški strokovnjak za mednarodno in evropsko pravo še doda: "To ni več demokratično, to je tako rekoč vzgajanje ljudstva namesto demokratične legitimacije."