Aleks Zupanc, maturant iz Argentine: ljubezen do Slovenije nosimo v srcu od rojstva (1. del)

Ta mesec je bila v Sloveniji na obisku 50. generacija maturantov srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Mladi so tretja in četrta generacija Slovencev, izseljenih v Argentino po II. svetovni vojni.

Pogovarjali smo se z enim izmed njih, 18-letnim Aleksom Zupancem. Aleks je dolgo sanjal o obisku Slovenije, kjer je bil prvič kot 9-letni deček, tokrat pa je Slovenijo s sošolci obiskal za dlje časa. Letos končuje tako slovensko kot argentinsko srednjo šolo v Buenos Airesu, jeseni pa se namerava vpisati na študij medicine na Univerzi v Buenos Airesu. Med drugim je presenetil z izvrstnim znanjem slovenščine.


V prvem delu sva se pogovarjala o njem, njegovi družini, življenju Slovencev v Argentini, ohranjanju slovenske kulture in narodne zavesti, pa tudi o kovidni situaciji v Argentini.

Kako in zakaj so tvoji predniki odšli v Argentino?

Šli so zaradi vojne, da bi lahko ohranili vero, življenje in svobodo, saj so bili doma politično in versko preganjani.

Stari ata in stara mama sta prišla po 2. svetovni vojni. Mama in ata sta rojena že v Argentini, oba sta Slovenca. Stara mama po očetovi strani je prišla z družino preko Ljubelja do Avstrije, kjer so bili nekaj časa v taboriščih, potem so šli v Italijo, od tam pa z ladjo v Argentino.  Stari ata je z družino odšel v Italijo in potem v Argentino. Po mamini strani je njen oče prišel v Argentino, “poravnal” stvari, da bi lahko prišla še cela družina. Potem so kupili vozovnice in prišli z ladjo. Star oče pa je prišel s teto in bratom. Mama je ostala v Sloveniji, ker je bila mlajša sestra dojenček, potem so bili v Argentini sprva v različnih zavodih (internatih) pri nunah.

Se počutiš bolj Argentinec ali Slovenec?

Zmeraj sem se počutil bolj Slovenec kot Argentinec – 25 % Argentinec in 75 % Slovenec.

Všeč so mi čevapčiči in krofi, recimo asado pa mi v Argentini sploh ni všeč – gre za kose mesa, večinoma govedino, ki jih pečeš na žaru – včasih so pretrdi zame.

Na kakšen način v Argentini ohranjate slovenski jezik in kulturo?

Slovenstvo gojimo že od nekdaj. Pred vstopom v šolo sem govoril le slovensko, tako da se je bilo potem sprva težje sporazumevati argentinsko.

Začne se v družini, nadaljuje pa v slovenskih skupnostih. Zahajamo v slovenske domove, igramo odbojko, osnovne šole so po domovih, imamo maše, mladinske maše, socialni centri so v slovenščini. Slovenščina se včasih meša s španščino, ker je veliko mešanih zakonov, vendar se po domovih trudimo govoriti slovensko.

Kakšna je narodna zavest v Argentini, tudi v primerjavi s Slovenijo?

Slovenci v Argentini smo zelo ponosni, da smo Slovenci. Zmeraj, ko zapojemo himno in začnemo prireditev, je tišina. Noben otrok ne govori. Spomnimo se tudi verskih praznikov, npr. v narodnih nošah smo počastili Luhansko Marijo (zavetnico argentinskega naroda), pa tudi brezjansko Marijo ...

Vaše skupnosti so precej aktivne, kaj vse počnete?

Poleg športa obstaja gledališka skupina, ob obletnicah se pripravljajo gledališke predstave, imamo tudi koncerte. Imamo tri ali štiri zbore, ob posebnih priložnostih kot je božič pa se sestavijo še dodatni zbori. Po pouku se mladi skupaj ukvarjamo s športom, ročnimi deli, delamo butarice … In vse počnemo po slovensko.

Slovenske skupnosti so v Buenos Airesu, pa tudi v mestu Ramos, Lanus, v provinci Mendoza, kjer še deluje skupnost, pa tudi Bariloche. Prej je bila skupnost tudi v drugih krajih, kot je Miramar, to je mesto ob obali, ampak tam dom ne deluje več, saj ni zadosti ljudi, ki bi ga lahko vzdrževali.

Kako si se ti vključeval v aktivnosti skupnosti?

Bil sem skoraj povsod. Ata je v domu pomagal s scenografijo in ko je bilo potrebno kaj popraviti, mama pa je  pomagala pri režiranju iger, da bi se prav povedalo po slovensko. Sam sem hodil z njima in pomagal ali vsaj spremljal, tako da sem bil več v slovenskem domu, kot doma. V osnovni šoli sem velikokrat igral na kakšni od gledaliških predstav, pri recitacijah, v osnovni šoli imamo tudi knjižnico, tako da smo si lahko sposojali slovenske knjige.

Imamo pa tudi mladinske organizacije, kamor sem se vključil, ko sem dopolnil petnajst let – tam mladi sodelujemo kot referenti, gospodarji, predsedniki ipd. Mladina se organizira, združuje in pripravlja različne stvari. Začel sem z nogometom po pouku, kjer sem vedno srečal kakšnega od prijateljev. Imeli smo skupne izlete v naravo, v Glew – gre za prostor, ki je daleč  od velemesta. Tam smo imeli turnirje odbojke, nogometa, se kopali … V mestu namreč ni veliko narave, vse je zabetonirano.

Kaj po tvojem mnenju ohranja slovensko skupnost v Argentini tako živo kot je?

Zame je nekaj v srcu, kar ima vsak Slovenec v Argentini - ljubezen do Slovenije, ki jo nosimo, odkar smo se rodili. Gre za nekaj notranjega, kar dobimo prek družine. Poslušaš starega očeta, staro mamo, ki pripovedujeta, kako je živeti v Sloveniji, kako je vse zeleno, ne kot v Argentini, kjer je vse zabetonirano in narave nimamo blizu. V šoli se ne učimo le o zgodovini, pač pa tudi o šegah, navadah, obredih; barvanju pirhov, peki potice … Tako se počasi rodi ta občutek.

Kvaliteta življenja je v Sloveniji boljša, lepše se živi, tudi bolj varno je. Zdi se mi, da imate tukaj v Sloveniji en tak lep, miren način življenja.

Kako bi primerjal kvaliteto življenja v Sloveniji in v Argentini?

Kvaliteta življenja je v Sloveniji boljša, lepše se živi, tudi bolj varno je. Zdi se mi, da imate tukaj v Sloveniji en tak lep, miren način življenja. Delate, kolikor je potrebno, potem pa lahko toliko več časa namenite družini, času s prijatelji in v naravi. V Argentini pa je življenje zelo nabasano – zmeraj moraš kaj narediti, tudi ob delu in šoli. Nimaš toliko časa za prijatelje, da bi skupaj kaj spili. Le ponoči, a takrat ni preveč varno.

Tukaj najbolj občudujem varnost. Posebej, ko moram čez cesto in avto ustavi pred prehodom. V Argentini moraš biti vedno previden. Tudi če je enosmerna cesta, moraš pogledati v obe smeri, da te ne podre kakšen avto ali motor.

Vidim tudi, da ste zelo sproščeni in prijazni. Saj v Argentini so tudi prijazni, a tam je težje zaupati osebi, ki je ne poznaš. Tukaj pa čutim, da bi lahko zaupal komurkoli. Na primer, če mi na tla pade telefon, se tukaj ne bo zgodilo nič slabega. V Argentini pa te lahko okradejo že ko greš iz hiše ali šole.

Kakšno je trenutno življenje v Argentini, kako je s stanjem pandemije?

S pandemijo je precej hudo. Celotna Argentina je bila zaprta leto in pol. To je močno vplivalo na slovensko skupnost, saj se nismo mogli družiti. Zdaj se ne sme družiti več kot 20 oseb v istem prostoru. Dom je sicer ogromen, a več kot 20 oseb v njem ne more biti naenkrat. Pa vsi bi se radi družili. Vse prireditve, kot so mladinski dnevi, obletnice, proslave, so odpadle in to nas je močno prizadelo. Zadnjih par mesecev zaradi razmer sploh nismo mogli od doma.  Veliko ljudi je izgubilo delo, inflacija je. Tudi v šoli je precej odpadlo. Saj smo reševali prek zooma, a to ni enako.

Sedaj smo v argentinski šoli po skupinah, vsak dan do štiri ure, slovensko gimnazijo imamo pa kot že prej ob sobotah. Ob začetku letošnjega leta smo imeli trikrat srednješolski tečaj v slovenščini v živo, potem pa spet vse od doma.

Tri mesece nismo smeli iz hiše, za nujne opravke si moral preko aplikacije prositi za dovoljenje, potem se je malo sprostilo in si lahko šel nekoliko dlje, kasneje pa z masko povsod.

Pri nas so hvala Bogu stari starši živeli 100 metrov od nas, tako da smo jim lahko veliko pomagali. Spremljali smo tudi svete maše iz Slovenje. Jaz bolj redko, ker sem imel pouk, mama pa si je vzela čas za to.

Kaj ti pomeni vera?

To so me spraševali tudi prijatelji iz medicinske šole, kjer se učim za sprejem na fakulteto in kjer verujejo redki. Vera je moj kompas, smerokaz; da vem, kako biti dober človek, kako biti dober do ljudi. Večkrat sem razmišljal, kaj bi bilo, če ne bi imel vere. Bil bi popolnoma drugačen. Tudi zaradi vere mi je všeč pomagati drugim.

50. generacija maturantov iz slovenske šole v Buenos Airesu je v Sloveniji na maturantskem izletu po 13 letih obiskovanja sobotne slovenske šole. Poleg spoznavanja Slovenije, so v domovini izpopolnili slovenščino ter s številnimi nastopi Slovencem približali življenje Slovencev v Argentini. Takole so zapeli skupaj s Čuki:

Preberite še drugi del intervjuja: Slovenci v Argentini se najbolj bojimo izgube identitete