Zvone Štrubelj, duhovni vodja Slovencev v državah Beneluksa: Slovenci imamo zgodovinsko trdoživost, se znamo prilagoditi

Dr. Zvone Štrubelj je slovenski duhovnik, ki že peto leto deluje kot duhovni vodja Slovencev v Beneluksu.

V kapeli Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju smo se z njim pogovarjali o njegovem doživljanju Slovencev v evropski prestolnici, o evropski integraciji, beguncih in manj znanih slovenskih skupnostih v Beneluksu.

Pogovoru ni ušla niti  t. i. "politična korektnost", pozanimali pa smo se tudi, kako od zunaj gleda na politično situacijo v Sloveniji.   

Kako doživljate slovensko življenje v Bruslju?

Zelo pestro, lahko rečem. Tu so različni profili, od zelo usposobljenih ljudi, ki delajo na komisiji, v parlamentu, poslanske skupine, skoraj z vsemi imam dobre povezave, predvsem preko stažistov, ki prihajajo in prebivajo v naši hiši. Mi imamo tri hiše: Avenue de la Couronne 206 je center pastoralnega središča. V stavbi zraven, ki jo prenavljamo, bomo imeli novo kapelo, dvorano in trinajst apartmajev, večinoma za slovenske goste. Imamo še tretjo hišo, deset minut od tukaj, kjer imam pa trenutno deset do dvanajst stažistov, študentov, tako da je dogajanje zelo pestro.

Pa kako mislite, kakšen vtis pustimo Slovenci pri drugih narodih v Bruslju?

Zmeraj pravim, da smo Slovenci kot mucek, ki zmeraj pade na noge, nikoli na hrbet. To pomeni, da imamo neko zgodovinsko trdoživost, da se znamo prilagoditi, žal včasih tudi malo pobegniti iz skupnosti v neko anonimno individualnost, ampak so pa ljudje, ki so željni druženja.

Pa to tisti, ki niso v Slovenci, v Bruslju tudi opazijo?

Ti, ki prihajajo v stik z našo skupnostjo, so presenečeni nad domačnostjo, gostoljubnostjo, preprostostjo, in lepim sprejemom, kar je odlično spričevalo tudi na evropskem nivoju.

Se to nanaša zgolj na slovensko katoliško skupnost?

Sam se veliko udeležujem sprejemov na veleposlaništvu, na drugih ravneh. Takrat, ko se Slovenci srečamo, je zmeraj živahno, veselo in sproščeno, se poje tudi, kar je zelo dobra lastnost. Sem imel recimo priložnost, ko so vinarji predstavljali film iz Goriških Brd Terra Magica, ko sem skupaj z našimi poslanci pel naše slovenske ljudske narodne pesmi.

 V Slovenskem centru se danes srečuje slovenski pevski zbor Slomšek, v katerem je polovica udeležencev Slovencev, polovica pa je že flamsko govorečih, ampak vendarle, meni so v veliko pomoč

Kako pa je z integracijo v Bruslju? Ne zgolj Slovensko, …

Integracija - tako bi rekel: na prvi pogled je zelo dobra. Recimo, v Italiji, Franciji, Nemčiji, ne morem sesti v avtobus in začeti govoriti, tukaj je to možno. To je ena podrobnost, ampak ti pokaže ta duh odprtosti. Bruselj je bil vedno nekakšno zgodovinsko središče, tukaj so se srečevale kulture, narodi, vojne, so se dobivale in izgubljale, tako da je to ustvarilo takšen odprt dialoški prostor.

Po drugi strani pa doživljam Belgijo – in Bruselj seveda – tudi malo zrcalno sliko Slovenije. Ta velika razdeljenost med francosko govorečimi in nizozemsko govorečimi prebivalci, vse strukture so dvojne, od policije do registracije. Prvič je to ogromen strošek, zato so davki tako visoki tukaj, drugič pa je to tudi možnost, da se usidrajo tisti, ki znajo to izkoriščati in ni čudno, da imamo v Bruslju Molenbeek, za katerega je znano, da ima okoli sto povratnikov iz Sirije, ki se skrivajo kot miši. Nisem rekel zastonj zrcalna slika Slovenije, kjer žal tudi mi ne znamo čez ta pogled - ali desničarski ali levičarski - in ne pride do neke ustvarjalne komunikacije.

Tu v pastoralnem centru imamo odprte pobude, nikogar ne sprašujemo od kje je, kakšnega prepričanja je, kdor je pripravljen sodelovati za dobre stvari, v prid otrokom in družinam.  Na področju mojega delovanja, se pravi Luksemburg, Bruselj, Haag, so skupnosti bodočnosti. Imam seveda še rudarske skupnosti, že četrte generacije v flamskem delu Belgije.

O teh Slovencih pa vemo bolj malo …

Upam, da bo en dan izšla knjiga enega slovenskega rudarja, ki pripoveduje svojo zgodbo, pa srečujem ljudi, babice, dedke, ki so stari tudi devetdeset let, rojeni v Belgiji, pa govorijo slovensko, spremljajo slovenske medije, televizijo. Nek gospod mi je rekel: jaz zmeraj gledam poročila ob sedmih, pa Odmeve, ampak moja žena me vedno krega, pa kaj gledaš to, saj vidiš, da se samo kregajo.

In to je iz čisto moje osebne izkušnje lahko rečem, da je zasluga Cerkve to, ker je duhovnik, ki je tam deloval od leta 1945 naprej oskrbel dom, kjer so se srečevali. Tu se danes srečuje slovenski pevski zbor Slomšek, v katerem je polovica udeležencev Slovencev, polovica pa je že flamsko govorečih, ampak vendarle, meni so v veliko pomoč vsakič, ko je maša, božič, velika noč ... zdaj oktobra pripravljamo Slovenski dan, že 60. po vrsti, z gosti iz Železnikov. Izmenjava je zelo živa.

Kako pa gledate na integracijo v EU na splošno, iz prestolnice?

Ja, to je en mozaik, ki se sestavlja. Težko je dati diagnozo. Kot smo videli v Nemčiji, je Merklova enkrat izjavila, da je bil multikulti malo modni trend, ki pa ni upošteval realnih problemov in realne vključitve tistih, ki pridejo v določeno družbo.

Hočem biti plastičen in konkreten: v začetku julija sem imel v naši kapeli, kjer sedaj sediva, krst ene mulatke. Mama je iz Konga, oče je Belgijec, Flamec, povabljenih je bilo približno trideset oseb. Oče je izvrsten kuhar v restavraciji, in pa boter, ki je bil belec – to sta bila edina dva belca – sta zaposlena, 28 drugih je brezposelnih, ki živijo na račun države. Če na tako kvoto dva delata, …

Kaj pa lahko v tem kontekstu integracije lahko EU pomeni Evropejcem?

Jaz mislim, da moramo zoreti v to smer in nekateri znaki so dobri, recimo če gledamo zdaj vprašanje katalonske neodvisnosti, zgleda, da bo kar premagala neka želja da bi se zmenili, bili v dialogu pa skupaj. Mislim, da je to eno tako znamenje – če smo v isti hiši, dajmo se pogovarjati.

V Luksemburgu, Bruslju, Haagu imamo družine, ki imajo zavestno po sedem otrok. V službi si mislijo, češ, ali ti ljudje ne poznajo kontracepcije, ampak so se zanje zavestno odločili.

Bi si želeli bolj povezane Evrope?

Osebno vsekakor. Seveda v spoštovanju lastne identitete, narodovih korenin, in če preidem na našega mladega pesniškega preroka, Srečka Kosovela, ki je v neobjavljenem, malo poznanem pismu, bil je star dvaindvajset let napisal: »Moje življenje je moje, moje življenje je Slovensko, moje življenje je Evropsko, moje življenje je sodobno, moje življenje je večno.«

Lepše sinteze, tudi če gledamo na sedanji položaj EU pa bivanja evropskih narodov, ne more biti. »Življenje je moje«, in individualnost, ki je dediščina krščanske misli o človeku in francoske revolucije, korenine, saj drevo ne more rasti, če nima korenin. Zdi se mi, da je to za Evropo v prihodnje zelo važno, te korenine poglabljati in jih uveljavljati. »Moje življenje je evropsko«, jaz mislim, da je to način integracije evropskih narodov, ki imajo neko skupno civilizacijo, kulturo, občutek, čutenje. »Moje življenje je sodobno,« odprtost izzivom, širina, je krošnja drevesa.

Ali mislite, da so begunci, migranti rešitev za Evropo, ki se vedno bolj stara? Kako se lahko identificirajo z Evropo, s to skupnostjo?

Življenje je vedno nekaj odprtega. Življenje kliče življenje, smrt kliče smrt in mi se bomo v bodoče pogovarjali o evtanaziji, medtem ko nam bodo novo transfuzijo dajali od drugje. Ne predvidevam, da bi Evropa izgubila možnost orientacije in jedra.

V Luksemburgu, Bruslju, Haagu imamo družine, ki imajo zavestno po sedem otrok. V službi si mislijo, češ, ali ti ljudje ne poznajo kontracepcije, ampak so se zavestno odločili imeti toliko. Ker država Luksemburg zagotavlja tudi možnosti, družini prijazno socialno in politično okolje. Ta družina s sedmimi otroki je zaposlila babico, ki je prišla v Luksemburg za varuško svojim otrokom, je bila profesorica v gimnaziji, in Luksemburg ji plača boljše, kot če bi zaslužila tam. To je vložen kapital, in do tega bi morala tudi Slovenija biti pozorna.

Kako pa gledate na t. i. »politično korektnost«, ki se vedno bolj širi in zaradi katere denimo odstranjujejo kipe iz krščanskih šol?

Pomanjkanje ponosa. Kdo bo pa v arabskem svetu pripravljen kaj narediti proti, recimo v Savdski Arabiji, nošenju pokrivala ali drugih svetih znamenj? V tem smo v Evropi šibki, sploh Slovenija boleha za to religiozno ignoranco. Kdor hoče, gre v župnijsko šolo, pa je že stigmatiziran, če hodi k verouku, v šoli ne dobi informacij, oprostite, ampak kultiviran človek, ki ima malo samozavesti, mora imeti dostop do podatkov. Saj ne zagovarjam nujno verouk v šolah, ampak versko izobrazbo pa ja.

Kako pa v Sloveniji vidite politično in družbeno situacijo?

Preko ekrana. (smeh) Preko prijateljskih stikov, obiskov v Sloveniji. Včasih nam je ob ekranu dolgčas, ker to kleščenje, dobro, saj se razume, je mlada demokracija, ampak bi morali doseči eno raven civiliziranega dialoga. Včasih kar preklopim na kakšno bolj pametno mrežo.