Živeti z agendo ali umreti pokončno?

Desnica rada pravi, da imamo v Sloveniji problem z mediji. Da so večinoma izrazito levi, zato pristranski in do desnih nazorov podcenjujoči, krivični, tudi žaljivi. Zelo redko pa s te strani slišimo kritično besedo na račun medijske manjšine, ki izhaja iz pomladnih korenin. Sklepajoč po tem so za isto skupino ljudi ti mediji dobri, odlični, morda celo idealni.

No, razen enega.

Včasih se mi zdi, da je Domovina verjetno edini neidealen desno-nazorski medij v državi. Vsake toliko časa namreč odpremo kakšno temo, ki v krogih nazorske desnice vname vihar. Zanjo se zdi, da na pomladni medijski sceni velja silenzio stampa, v prid nekakšnega »skupnega dobrega«. V zraku se čuti in včasih tudi izreče znan kliše: »Mar ni dovolj, da nas perejo komunisti, a nas morajo še »naši«?«

Že dolgo se sprašujem, in to bi res rad izvedel od kakšnega kompetentnega socialnega psihologa, od kod konservativni, katoliški, desni sceni (ali kako bi jo še determinirali), prepričanje, da se o notranjih problemih ne sme javno razpravljati. Ko pa je ravno odkrit pogovor zdravilno sredstvo, ki ga sprtima zakoncema svetuje vsak dober terapevt ali, če hočete, duhovnik pri spovedi.

Nisem strokovnjak, a kot laik bi ocenil, da gre za povezavo s petdesetletno komunistično represijo na desno-konservativne intelektualce, ki so za ceno preživetja morali molčati in zdravilno moč odprte diskusije potlačiti za zvočno izolirana vrata zasebnih intelektualnih krogov.

A po padcu komunizma so se takratni preživetveni vzorci prenesli v okolje demokratične družbe, z izgovorom, da je sistem padel le formalno, v resnici pa še kako živi naprej.

Desnonazorska opcija se 25 let po padcu komunizma o problemih še vedno ni sposobna pogovarjati na odprt in demokratičen način.

V tem je sicer precej resnice, a ne dovolj za opravičevanje dejstva, da se desnonazorska opcija 25 let kasneje o problemih še vedno ni sposobna pogovarjati na odprt in demokratičen način. Kot da še kar na vratu čuti sapo udbovskega sovraga, ki potuhnjen čaka, da se »krščanarji« sprejo med sabo.

Zagotovo se levici ob prepirih v nasprotnih jarkih nasmiha, a najbolj se ji zasmeji, ko zamolčani in nepredelani problemi izbruhnejo na dan z vso svojo samodestruktivno silo. Tipičen primer je finančna katastrofa Mariborske nadškofije, ki jo bo levica v zobeh nosila še desetletja.

Ta je mnoge katoličane presenetila in če jih ne bi udarila po lastnem žepu, bi nemara še zdaj menili, da je zgolj konstrukt levičarskih medijev.

Bi lahko bilo drugače, če bi o prvih znakih težav pravočasno spregovorilo katoliško časopisje?

Morda kolapsa ne bi mogli preprečiti, lahko pa bi ga omilili, ali pomembneje, tistim, ki so jim zaupali, dali možnost, da rešijo vsaj del svojega premoženja. Za institucijo, ki je certifikate pridobivala z avtoriteto moralnosti in poštenja, bi se to spodobilo.

Domovina bi povedala

Lahko je biti pameten za nazaj, ampak če bi Domovina.je takrat obstajala, sem prepričan, da o takšni informaciji ne bi molčali, ne glede na vse posledice in od nas pričakovani silenzio stampa.

V podporo trditvi navajam primere, ko to počnemo sedaj, čeprav ta praksa, ob najslabšem možnem scenariju, lahko ogrozi naš obstoj.

Odvisni smo namreč od donatorske podpore, a slovenska konservativna scena je dejansko tako majhna, da ob javnem odpiranju problematik o organizacijah »sorodnih« nazorov slej kot prej zadeneš ob čustva posameznih skupin bralcev.

Prizadeti pa si naše namene pogosto razlagajo povsem po svoje: »A Janšo želite zrušiti! Ne bom več doniral.« »Zagovarjate migrante! Ne bom več doniral«. »Animatorje mladih obtožujete pokemamonstva! Ne bom več doniral«. »Promovirate kontracepcijo! Ne bom več doniral«. »Namigujete, da skavti podlegajo spornim ideologijam! Ne bom več doniral.«

In tako naprej. Včasih se v šali vprašam, če smo od maja do danes sploh še ohranili kakšnega donatorja, obenem pa se čudim strmo naraščajočemu obisku ter všečkom in pohvalam na naš račun.

Najbolj tipična reakcija, ko opozorimo na kak notranji problem v nazorsko sorodnem vesolju, pa je: »zadaj je agenda«. Enkrat strankarska, drugič komunistična, tretjič cerkvena, četrtič proticerkvena, petič ne vem kakšna še.

Medij z agendo

Najbolj tipična reakcija, ko opozorimo na kak notranji problem v nazorsko sorodnem vesolju, pa je: »zadaj je agenda«. Enkrat strankarska, drugič komunistična, tretjič cerkvena, četrtič proticerkvena, petič ne vem kakšna še.

Zadnji primer je naše pisanje o različnih pogledih in strahovih znotraj skavtske organizacije, kateri so, verjemite mi, dejstvo, ne glede na to, koliko jih zanikajo ali skrivajo. To je jasno tudi meni, pa s skavti nikoli v življenju nisem imel opravka in sem vedno mislil, da so od njih pravovernejše zgolj še brezmadežne sestre Klarise v Nazarjah.

Skavtska dilema

Naša prodorna ekipa je pridobila korespondenco med takšnimi skavtskimi eminencami, kot da bi denimo pokojni Jože Pučnik opozarjal pred vdorom komunizma v SDS, podkrepljeno s črnimi črkami na belem ozadju.

Na dilemo, ali o tem pisati, je bil, ob zavezanosti zvestobi načelom medija, odgovor jasen. Novinarji so opravili pogovore, pridobili mnenja, razlage, posneli izjave, se za drugo plat zgodbe obrnili na ZSKSS, a od tam dobili zgolj molk in pasiven odpor.

V naslednjih nekaj dneh so nas dosegle informacije o kriznih sestankih in klicanjih na zagovore. Ljudje, ki so nam pripovedovali takšne stvari, da smo nejeverno zmajevali še sami, so naenkrat želeli, da jih ne izpostavljamo z imeni, ali pa da verzijo za javnost, podkrepljeno z njihovim obrazom, zgladimo do nerazpoznavnosti. To smo, iz spoštovanja do njih osebno, tudi storili, na škodo lastne verodostojnosti, ki bi bila, podprta z imeni in izjavami iz originalne verzije, trdnejša kot skala.

Kadar se zgodi kaj takega, se lahko naši bralci naslonijo le na kredibilnost našega medija. In običajno je, da se ob takih temah slednja skuša rušiti z obtožbami o agendi. Slikanje medijske agende je v takšnih primerih najlažja PR-ovska strategija, saj je učinkovita sama po sebi in izključuje potrebo po soočenju z argumenti.

Resnici na ljubo, če bi za nami stala kakršnakoli agenda, bi bilo lažje tudi nam. Sprejeti agendo namreč pomeni podpisati pogodbo za stabilno, umirjeno, eksistencialno varno življenje.

Z agendo bi nam bilo vsem lažje

Resnici na ljubo, če bi za nami stala kakršnakoli agenda, bi bilo lažje tudi nam. Sprejeti agendo namreč pomeni podpisati pogodbo za stabilno, umirjeno, eksistencialno varno življenje.

Odpadejo skrbi, kaj bo, če koga razjeziš ali užališ. Da je le znotraj agende, pa bo že za vse poskrbljeno. Sploh pa za to kraljestvo mirne lagodnosti ni potrebno pasti predenj na kolena, zadostuje čisto kratek molitveni namen ali poklon vsake toliko, ko je zahtevan. Lahko v zaklenjeni kleti in s kapuco na glavi, da te niti slučajno nihče ne vidi.

Paket ugodnosti sprejetja agende je v turbulenci postmodernega sveta tako privlačen, da jim zlahka podleže tudi človek, medij, organizacija, projekt … poštenih in dobrih namenov. Ljudje pač težimo k stabilnosti, varnosti in kompromisom, če cena zanje po naši sodbi vendarle ni previsoka. Saj ni tako hudo občasno zamižati, objaviti kak prijazen PR-ovski članek in zapakirati resnico v obliko, kot bi ji želel verjeti tudi sam.

Neudobna izbira: umreti pokončno

Prav zato so norci, katerim je ideal resnice pomembnejši od vseh političnih, družbenih, ideoloških, verskih … agend tega sveta, dandanes tako redka dobrina. In čeprav jih kronično primanjkuje, mi je včasih dano, da ob sebi zagledam kakšnega ali dva.

Z njimi delim prepričanje, da je bolje kot živeti z agendo, umreti pokončno.

Morda je to neumno, nesmiselno in nerazumno, ampak tu in tam se človek ob tem počuti preklemano svobodno.