Ne morete služiti Bogu in pokemamonu. Velja tudi (še posebej) za Cerkev

Avatar
16

Naslednja sinoda, je naznanil papež, bo o prihodnosti mladine v Cerkvi.

Vsekakor je to v duhu časa, ko je mladost vrednota sama po sebi. Je najbolj popularna bivanjska forma in kot taka vredna poželenja institucij. Pritegniti mlade je vendarle  mantra vsakega podjetja, vizija sleherne institucije in naložba donatorjev. Podobno torej s Cerkvijo.

Če hočemo razumeti fenomen fascinacije nad mladostjo, se moramo za hip ustaviti ob mladosti sami. Danes so mladi najbolj raziskovalno prečesana skupina: predpubertetniki, najstniki, mladi, mladi odrasli.

V šestdesetih so se  vzpostavili kot družbena skupina, protestirali in zahtevali, v osemdesetih medleli v hedonizmu in se do danes izgubili marginalizirani, politično zdolgočaseni in ideološko otopeli.

Starejši se sprašujejo, kam so  odšli. Kdo bo organiziral revolucijo, kdo bo hodil k maši? Celoten politični spekter zaskrbljeno vzdihuje, oni pa igrajo Minecraft.

Ali kot svoj vzdih artikulira dr. Mirjana Ule: »Pomenljive oblike nekdanjih protestnih in izzivalnih mladinskih subkultur  so v sodobnosti zamenjale potrošniško (de)formirane oblike zabave in pretežno pasivnega izkoriščanja prostega časa.«

Kot narekuje čas, se tudi Cerkev trudi in približuje: z rock bendi, poskočnimi slavljenji  in kul župniki.

Vsi za pokemoni, tudi Cerkev

Ampak nazaj k Cerkvi. Cerkev išče mlade, kar je razumljivo. So izmuzljiva populacija, ki množično izginja iz župnijskega občestva. Kot narekuje čas, se tudi Cerkev trudi in približuje: z rock bendi, poskočnimi slavljenji  in kul župniki.

Hipnost, ki prežema mladost v 21 stoletju, poskuša rigidna institucija, kakršna je Cerkev, zaobjeti in jo napraviti za svojo. Pri tem spregleda, da je biti hip precej hipno. Da morda nima učinkov, ki sežejo dlje od čustvenih doživljajev pri slavljenju.

Sprašujemo se, kako mlade pridobiti, da sledijo Jezusu in ne pokemonu.

A pri tem ne opazimo, tudi Cerkev sledi pokemonu, simbolno, če ne drugače. Spušča se v kapitalistično bitko, za delež pozornosti ugiba želje mladega potrošnika.

To jo pravzaprav poniža na raven vsakega drugega podjetja, ki se za popularnost bori na razvejanjem trgu ponudbe.

Kaj je vaš cilj v življenju? Ste osamljeni in izgubljeni?

Reši vas lahko smejalna terapija, rainbow gathering, odmašene čakre ali Mladi za Kristusa.

Propaganda, ki se za oratorije in srečanja mladih pojavlja na spletu, neokusno spominja na tisto, ki mlade poskuša privabiti v Zrče. Spominja na pokemona.

Propaganda, ki se za oratorije in srečanja mladih pojavlja na spletu, neokusno spominja na tisto, ki mlade poskuša privabiti v Zrče. Spominja na pokemona.

Kako s trdimi besedami uspeva papežu (in Kristusu)?

Spregleda se potencial, ki ga ima Cerkev, kakor ogromna družbena institucija za mlade. Že to, da lahko papež milijone mladih spodbudi k aktivnemu življenju z besedami: “Če se predamo lahkotnosti in udobju, lahko srečo zamenjamo s potrošnjo. Danes mlade Jezus, ki je pot, resnica in življenje, kliče, naj pustijo svojo sled v zgodovini,” ali jim spregovori o beguncih in neobsojajoči poziciji do homoseksualcev.

To je, zavoljo velikosti in razvejanosti katoliške Cerkve, več kot lahko doseže povprečna civilna iniciativa. Na kar se včasih pozablja.

Na koncu je vprašanje, komu slediti, Jezusu ali pokemonom, vprašanje za Cerkev in ne za mlade. Bo sama poskušala uloviti trend in se z njim spojiti? Bo računala na to, da se bodo mladi vendarle odpravili pred oltar, če jih bo tam ob hostiji čakal tudi Pikachu?

To je verjetno taktično. Naložba. A tudi velika izguba. Vera je določitev, življenjska pot, dvom, ki se premaguje.

Ne pa evforična hipnost in zabavna maša. In mladi bodo odrasli. V svetu bodo, danes bolj kot kadarkoli, iskali trdnost velikih zidov in ukleščenih dogem. Morda lahko Cerkev, v dobrem in slabem, računa na to.

Za kom torej, Jezusom ali poke-mamonom?

Namreč: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema (…) Ne morete služiti Bogu in mamonu.« 

16 KOMENTARJI

  1. Super, da se razmišlja o problematiki mladih v Cerkvi, ampak …
    Uau, proti miselnosti, ki jo zagovarja avtorica članka, se je boril že don Bosko v 19. stoletju. Pričakoval bi jo od kakšnega starega župnika, ampak od pripadnice mlajše generacije?!
    Hkrati pa seveda avtorica ne ponuja kakšne alternative …

    Kot pripadnik oratorijskega gibanja sem se še posebej čutil nagovorjenega ob spodnjem stavku in čutim, da je dobro, da odgovorim na očitek:
    “Propaganda, ki se za oratorije in srečanja mladih pojavlja na spletu, neokusno spominja na tisto, ki mlade poskuša privabiti v Zrče. Spominja na pokemona.”
    Kot primer: Lani smo pri oratorijskih usposabljanjih poskusili z oglasom (https://www.youtube.com/watch?v=G4Sw81-jAwA), ki je gotovo po merilih pop kulture. Ali spominja na pokemona in je očitno zato nekaj slabega, presodite sami. Z njim smo šli tja, kjer so mladi – na socialna omrežja.

    Smo se spustili “v kapitalistično bitko, za delež pozornosti ugiba želje mladega potrošnika”? Ali nas je to “ponižalo na raven vsakega drugega podjetja, ki se za popularnost bori na razvejanjem trgu ponudbe”?
    Ne vem, morda.

    Ampak ali to pomeni, da so bila usposabljanja manj kvalitetna? Ali smo se s tem “predali lahkotnosti in udobju”? Ne. Usposabljanja so bila enako kvalitetna, le dvakrat več jih je bilo naročenih kot prejšnja leta.

    Če želimo presojati mladinsko pastoralo, je treba it malo dlje od spleta. Tam se dogaja le promocija (aja, ne, “propaganda”) in približevanje mladim, prava pastorala pa se dogaja na terenu. Svetujem tudi avtorici, da kdaj zavije tja. 🙂

  2. Strinjam se z zgornjim komentarjem (Tilen). Namen članka je gotovo dober, vendar kritiziranje (že tako skromnih in sramežljivih) poizkusov iskanja novih poti do mladih, morda ni najbolj konstruktivno. Nenazadnje je tudi Jezus svoje učence in »simpatizerje« (ki so pozneje spremenili svet) pridobival na precej spektakularne načine in ni očitno imel nobenih pomislekov pri pridobivanju pozornosti množic. Bil je pravzaprav mojster marketinga in množice so drle za njim. Prišel je v neko vas, ozdravil kakšnega bolnika ali izgnal hudega duha (reklama!), ljudje so radovedni prišli (pozornost) in oznanjeno jim je bilo Božje kraljestvo.
    Posluževal se je privlačnih in všečnih (morda bi lahko celo rekli populističnih-v pozitivnem smislu) načinov zbujanja pozornosti: pomnožitev kruha (lakota je najboljši kuhar), hoja po vodi, ozdravljenja, kovanec v ustih ribe (točka še za izvirnost)…
    Res pa je, da se pastorala ne sme potem ustaviti in se meriti le v udeležbi. Vendar je mlade treba izbezljati ven, jih pripeljati do Kristusa. Tudi če so za to uporabljene metode potrošniškega sveta … V službi odrešenja nam ne bi smelo biti nič izpod časti. Bog sam se je neskončno ponižal in postal človek, na zemlji je izvajal vse mogoče »čire-čare«(karikiram), da bi prišel do naših src, da bi sprejeli odrešenje, da se ne bi čisto nobeden od nas pogubil…
    Cerkev ni elitni klub za tiste, ki izpolnjujejo zahtevne pogoje in Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnih. Da bodo mladi prišli do močne vere, jo morajo najprej priti blizu, jo spoznati, sprejeti in potem v njej rasti. Za prvi korak (priti blizu namreč) pa se je vredno mladim približati na način, ki jih najbolj nagovarja. 🙂

  3. Moj namen niti ni bil delegitimacija mladinske pastorale, morda le prevpraševanje dolgoročnih učinkov vere, ki jo servira. Niti ni bil moj namen presojanje učinkovitosti ali predlagati izboljšave.
    Drži, da je don Bosko podobna vprašanja nagovarjal v 19. Stoletju.
    S tem, da je bilo to v 19. Stoletju prodorno in avantgardno,. Da so bili mladi v preteklih stoletjih pozabljeni, spregledani in zatirani. Danes? Pač ne.
    Danes pa je zgolj neskončno ponavljanje že izgovorjenih sintagm. Da so »mladi prihodnost« in “na mladih svet stoji” je morda res. Vendar pa se v časih, ko se skoraj vsa družbena energija usmerja v aktivacijo in zadovoljitev mladih, velja vprašati po smislu tega početja. V 19. Stoletju so bili povsem zapostavljeni – danes – ko obstaja svetovni dan mladih, mladinske maše in mladinski verouk, oratoriji in neskončna vrsta duhovnih obnov.. pač niso. In morda še več energije in še več »promocije« ne bo proizvedlo še večjih učinkov.
    Se velja vprašasti, zakaj? Zakaj ravno mladi, ki so zopet v fokusu?
    Ker sodobnost tako narekuje?
    Zakaj ne ločenci srednjih let ali invalidi ali starostniki ali ljudje v duševnih stiskah?
    Ker se cerkvi ne zdi dovolj naložbeno močna populacija?
    Ker niso del prihodnosti?
    Skratka moj izključni namen je.. preprašati ideje, ki se jih ponavlja brez refleksije.

    • Lucija! Ko se sama sprehajam po katerikoli cerkvi v Sloveniji , najdem ogromno cerkvenih programov za ločence, starše, starostnike, invalide, enkrat sem celo našla skupino za homoseksualce. V naši župniji se redno izvaja maša za starejše z tamburicam in takrat je cerkev res napolnjena do zadnjega kotička s starejšimi ki po svoje uživajo kot npr mladi na rock maši. Kar želim povedati je to, da se vsak dan v Sloveniji odvija ogromno programov za vse zgoraj naštete osebe in pa še kakšen več. Gotovo pa za njih ni toliko pompa (no ampak še vedno ne morem reči da ga sploh ni ker imam nekaj takšnih prijateljev na fb in se kar trudijo oglaševati svoje programe) kot za mlade, saj te sami poskrbijo, da se določeni dogodki hitro razširijo na vsa družabna omrežja. Če v vaši župniji vsa pozornost stremi le proti mladim, pa morda lahko sama predlagaš kakšno novost oziroma opozoriš na tiste skupine, ki bi po tvoje potrebovale več pozornosti. Saj cerkev sestavljamo pravzaprav vsi mi.
      Bog s teboj!

  4. Silno zanimiv diskurz.

    Morda bi zgolj dopolnil, da mladi niso zapostavljeni (kakor ugotavlja Lucija), vendar se izrinjajo sami oz. se ne čutijo sposobni pobude, kar pa v praksi pomeni približno isti rezultat. Pravzaprav je to še bolj tragično in pelje v nihilizem, ki ga opisuje Galimberti (http://www.mladina.si/48179/umberto-galimberti-grozljivi-gost-nihilizem-in-mladi/). Zato je cilj oratorija vzbuditi protagonizem mladih, kajti ti v praksi lahko začutijo kako je to delo bolj izpopolnjujoče oz. osrečujoče, kakor pa igranje Minecrafta ali League of legends …
    Je pa res, da je naravnanost na prihodnost (kar delo z mladimi dejansko je) lahko problematična v kolikor se zaradi tega zanemarja druge vidike Cerke, kot so služenje ubogim, ostarelim, ločenim, beguncem … Produktivnost nikakor ne sme biti merilo.
    Prav tako je sporna desekralizacija maše, ki jo mnogi želijo narediti v koncert z nekaj liturgičnimi dodatki. Temu se je potrebno izogniti, vendar lahko iz prve roke zatrdim, da na duhovnih obnovah in oratorijih stvari niso tako kritične.

    Skratka, zapisano v besedilu in v vseh komentarjih je čisto na mestu, razen nekaterih malo pregrobih izrazov v besedilu, ki avtomatično (in po nepotrebnem) zbodejo vsakega, ki se ukvarja z mladinsko pastoralo.

  5. Živimo v takem času.
    In ne, to ni samo stavek ki bi blažil, ampak je dejstvo!!!
    Mladi trenutno živimo v času, ko ne trpimo za materialnim pomanjkanjem in lahko pravzaprav dosežemo vse kar si zadamo.
    Prihaja pa (ravno zaradi tega) seveda do pomanjkanja na drugih področjih, ki se kažejo pač tako da se ta praznina polni z vsemi možnimi igricami, šopingi,mediji,…
    Ampak to ni zdej nek hudič ki bi ga bilo potrebno izgnati! Ker same po sebi te stvari niso slabe, slabe postanejo, ko nam začnejo voditi naša življenja! In cerkev bi morala biti institucija ki bi mladim znala zapolniti to praznino z najlepšo novico o LJUBEZNI kar jih je kdaj bilo. Ampak (verjetno je to glede na vse spremembe logično) so se časi pač tako spremenili, da veliki večini mladim konservativni načini podajanja tega niso več blizu. Priznam, tudi meni ne.
    In sedaj čisto iz mojega strokovnega področja lahko povem to, da bo večina mladih bežala iz institucij, kjer jim bodo samo govorili česa ne smejo in kaj jih dela grešnike.
    Pa halooo, a ni point katoliške cerkve ljubezen, sprejemanje in preko tega potem tudi taprava katoliška drža, ki pa prihaja ne iz tega ”moram da bojo videli kako sem dober katoličan” ampak iz tega ”bom, ker čutim da je tako prav in to me osrečuje”.
    Ok mogoče se to sliši kot utopija, ampak vam lahko zagotovim da ni.
    Namesto tega pa na žalost poznam cel kup mladih, ki so odlični kristjani ker povsod sodelujejo, ne igrajo prepovedanih igric, so res ideal katolika na pogled, potem gredo pa mimo nekoga ki res potrebuje pomoč pa pač dvignejo nos nad njim ker ne izgleda dovolj katoliški,…

    Sama problematiko v katoliški cerkvi ne vidim v igricah in podobnih zadevah, ampak v tem, da določeni mladi v večini katoliških krogov pač niso sprejeti (in ponavadi ravno od teh idealnih katoliških sovrstnikov). Izgled, obnašanje, pogledi na svet,…
    In ravno s tem da posežemo tudi po bolj modernih metodah, se lahko dotaknemo teh mladih.
    In lahko smo presrečni za tiste kul duhovnike, bande ki želijo igrati v katoliških cerkvah in vse to, ker ravno to privlači določene mlade v cerkev (ker se lahko končno z nekom tam poistosvetijo, vidijo DA SO vredni, da ni z njimi nič narobe, da je Jezus tudi za njih umrl in jih ljubi).
    Vsekakor pa bodo vedno obstajali mladi ki jim bo bolj všeč tradicionalni način in mladi ki bodo hrepeneli po drugačnem načinu slavljenja Boga. In HVALABOGU je v katoliški cerkvi poskrbljeno za vse, važno pa je da se zavedamo da vsi slavimo ISTEGA BOGA in da niso tisti ki slavijo z rock bandom nič boljši od tistih ki ga slavijo z ljudskim petjem in obratno. Ker konec koncev je važen NAMEN ki ga vidi pa le Bog.
    Zato se mi zdi neumno pisati o mamonih, ki to niso! Zabavna maša? Prej bi rekla maša, ki ima meni razumljivo pridigo in zato lahko od nje nekaj odnesem. Evforičnost? Je to, da če tako čutim in plešem ob pesmi ker se zaradi tega čutim blizu Bogu evforičnost? To, da sem pristaš vsega tega ne pomeni da sem šunka kristjan, ampak da je to pač moj način življenja, da čutim tu Boga tako kot ga ti čutiš ob drugih trenutkih. In lahko povem, da kljub moji netradicionalni katoliški veri (ki je v resnici kar se naukov in zapovedi tiče čisto tradicionalna) z Bogom živim vsako minuto življenja.
    Ljudje smo različni in pustmo si bit različni brez obsojanja.
    (se opravičujem za dolžino, sem se res razpisala :P)

  6. Pa še to: Tudi sama sodelujem pri vsem tem pompu z moderno glasbo naprej, pa ne zato da bi s tem pritegnila ljudi ampak ker v tem uživam in želim s tem slaviti Boga. Seveda na moj način. Hočem reči le to, da nehajmo v vsaki stvari iskati neko promocijo in bitko za mlade ampak lahko verjamemo da so določene stvari ustvarili ravno mladi ker so to sami tako čutili, brez kakršnih skritih namenov. Ok sedaj se bom pa res ustavla 😀 Lahko noč!

  7. Odličen članek Lucija, a kot vse, ker vsaj malo s prtom kaže na svetost, bo prav v Cerkvi napadeno, kajti vmes je tudi združba čutnih uživalcev, ki jim ni do Gospoda in sladkosti v srcu, ampak do druženja in rompompoma. Človek je vesel, ko kdaj, redko sicer, v pisanjih vernih odkrije sledi starih svetih. Res je, kar pravi tekst: ne gre skupaj večno čutno samozadovoljevanje, tudi vernikov, ter Jezusov klic, ki ga nenehno ponavlja: ‘Kdor Me ne zmore dati na prvo mesto, ne bo mogel občutiti moje ljubezni in biti moj osebni spremljevalec.’ Vrata h Gospodu pa so ozka, in le »mala čreda« gre skoznje. A ne zaradi težavnosti, ampak zaradi pomanjkanja predanosti. Predanost Gospodu pa itak prihaja šele po zlomu iluzij srečic sveta, in takrat se mnogi obrnejo h Njemu, ki je edino zatočišče. Smrti, bolezni, vojne in kataklizme vračajo ljudi h Gospodu, ne pa bendi in čutno zadovoljevanje. Vsakdo od nas si sprva želi le uživanja zase, in nihče ne pomisli, da naj Gospod uživa v naši predanosti in čistem srcu, in ko bo on zadovoljen, bomo tudi sluge v sreči srca.

    Kdor ni povsem Gospodov, v sebi tako ali drugače pestuje skritega demona, ki se ob jasni Božji besedi ali namigu, kot je v tem članku, takoj samoobrambno zbudi. Še en stavek tedaj reci in planili bodo nate, kajti boj z demoni se dobiva le v trdih bitkah, za kaj takega pa moraš biti izjemno usposobljen. Biti moraš preroški, kar pa nam ni dano, zato še pametni v Cerkvi utihnejo, župniki dobijo milo govorico zdravnikov (in obratno) in pod navidezno prijaznostjo se parijo hudi duhovi. Zato še tisti z vpogledom v Resnico, kmalu utihnejo. Oni drugi pa se tresejo v vznemirjenosti: »Mar niso muslimani prepovedli pokemone? Katoliki pa smo ja bolj moderni od tega, saj gredo Jezusova Pot in ‘verske zabave’ ter telefončkanje prav tako zraven …«

    Lucija, še druge tvoje tekste bom prebral, ker vidim, da se te je Gospod dotaknil. Kar pa si imela tukaj povedati, boš morala so-vernikom govoriti še bolj v vato zavito, da preživiš, oziroma to govori tistim, ki jih osebni Gospod zeloo privlači. Takšni iščejo svetega človeka v svoji okolici, se mu priklonijo, ter potem delajo, kot jim svetuje, naroči ali ukaže. In zanimivo: povedal jim bo enako kot si ti napisala tukaj in kot judo mojster Fabjan zahteva od svojih bodočih svetovnih šampionov. On sicer pravi: »Samo judo na prvem mestu«, in kdor to zmore, bo zlahka kasneje dal na prvo mesto Gospoda, kot to Gospod želi. Vendar takih je malo, kajti ‘stara smrt posvetnica’ (čutna zadovoljevalka) jaga nenehno, in še najraje ujaga Cerkvene duše … Cerkev je v hudi stiski, ker jo le še ena korenina drži pri izvoru vsega, vse ostalo pa je hudo okuženo s premnogimi idejami in potvorbami, samo da bi se obdržala množičnost. A dovolj bo le mala čreda, a ta sveta … Gospodu ni za množičnost, ampak za eno samo čisto srce, vsako posebej.

  8. Zdi se, kot da gre v članku za deligitimacijo sodobnih pristopov do mladih, iskati jih tam, kjer bivajo, na virtualnih dvoriščih postmodernosti. Tako osebno, kot profesionalno je to področje poslanstvo mojega dela zato čutim dolžnost, da “reagiram” na smotrnost zapisanega v članku.
    Avtorica najprej, v začetku članka napove “mit mladosti”, potem pa hipoma zaide v sfero pastoralnega. Cerkev seveda sledi modelu inkarniranega Kristusa, torej tistega, ki je bil mož svojega časa, zato tudi pastorala, zvesta naukom svojega Učenika in odprta za razmere časa, išče poti do mladih.
    Avtorica v isti sapi govori o rigidni instituciji Cerkvi in jo hkrati obtožuje, da nima daljnosežnega uvida v svoje početje. Nadalje jo upa celo primerjati s podjetjem in plastičnim prikazom Pokemonov. Ob tem se sprašujem, ali ni avtorica sama podlegla temu medijskemu vplivu, ki ga skuša aplicirati na vse in na vsakogar, celo na Cerkev (sic.!). Poleg tega je primera zelo pavšalna in brez tehtnih argumentov.
    Članka se skratka loteva s pretenciozno željo pojasnjevanja in analiziranja situacije mladih in kako Cerkev odgovarja na njihove potrebe in hrepenenja. Žal pa ob tem, ob branju prispevka, ostaja grenak priokus nepoznavanja Cerkvenega aparata, situacje mladih in pastoralnih teženj in smernic ne-tradicionalističnega pristopa mladinske pastorale.

  9. V marsičem se strinjam z ga. Lucijo. Rad pa bi opozoril na “past” v njenem premisleku.
    Če gre Cerkev na raven vsakega drugega podjetja, je kiks!
    Ma kiks je tudi, če se Cerkev zanese na raven “ogromne družbene instistucije”.
    V tem delu je predlagana “rešitev” v principu enaka tisti, ki jo članek postavi pod vprašaj.
    Sam poskušam po svojih močeh ljudem vseh starosti in stanov oznanjati Jezusa Kristusa in njegov evangelij. Staremu človeku v domu upokojencev, ki slabo sliši pač bolj kričim. Mlademu pa skušam spregovoriti z ritmom bas kitaer. To mi je logično.
    Dovolim si še vprašanje, ki ga pišem s hudomušnim nasmehom: Lucija, če ste v občestvu Cerkve, prav radoveden sem, kaj boste pričakovali od vašega župnika ali kaplana, ko bodo vaši otroci imeli 16 let?

  10. Malo sem prebral odzive, in bi takole še dodal: moderni pastoralni delavci, preberite si v zadnji številki Družine tisto pismo mladeniča neke študentske (če se prav spomnim – nimam pri sebi) skupine, ki sprašuje, če ima gospod župnik prav, ko jim kdaj očita, da od njih ni nobene koristi. Nikakor jim ne kapne na srce, da je namen skupin, ko se med seboj poštekajo in se imajo fajn, da kaj koristnega storijo za župnijo. Leta minevajo, od njih pa ni – nič. Samo da je njim krasno. Drugi primer: pride mladenka za hip v cerkev, dve mamci jo ribata sami, in ko je povprašana, če je prišla pomagat, samo suho pihne: “Ne, grem na Stično mladih.” In po Stični ni bilo nobenih mladih na čiščenje. TO je merilo, kaj ste storili, dobri pastoralci – ali krščena mladina ve, da biti kristjan pomeni odrekanje, ne pa iskanje užitkov zase? Zakaj otroci odhajajo po birmi v neznano, če je moderna pastorala res vsaj malo živa, zakaj ni bogoslovcev, zakaj škofje točijo skrite solze za novomašniki, zakaj je zlatomašnikov več kot novomašnikov, pa so bil takrat trdi časi komunizma?

    Nov pristop, ki ga iščete, ni še pravi. Pravi bo, ko bodo učitelji sveto živeli. Nihče ne more srečati osebnega Gospoda, če ima vsaj gram želje za lastnim uživanjem – če je te želje le gram več, kot je nujno za bazično vzdrževanje telesa, človek takoj postane žrtev stare lovače, ki polovi še duhovnike, če niso zares trdni v Bogu. Svetega Pavla izjava, da je postal vsem vse, ne pomeni tatovom postati tat, drogerašem postati zasvojenec, zabavljačem postati član benda, lenuhom postati lenuh in komunistom postati prisklednik. Sveti Pavel je razne stvari postal le tistim, ki so se že trdno odločili za Gospoda oz. so kazali velik dar za to. In kaj se je zgodili s prvotnimi kristjani, ko so končno sprejeli krst:

    Z veseljem so sprejeli skorajda neizogibnost mučeništva. MUČENIŠTVA, dragi pastoralci – ste ga zmožni? Vam ni logično? Kako da ne, če ste Mučenikovi sledilci??? Ko boste pripravljeni na mučeništvo kot posledico lastnega svetega življenja, takrat boste resnično spreobračali tiste, ki bodo nosili Gospodovo znamenje v bodočnost. Vse do takrat pa le pol-slepi vodi slepega in … se zabavata. To je zdaj moderno. Moderno je tudi, da ni več svetnikov in da Slovenci nimamo še nobenega svetnika, ker ni pravil molivcev. Vse je blizu enemu velikemu pokemonu, kar po japonsko pomeni: žepni demon. Prav ima avtorica: ne moreš dvema služiti: demonu in Gospodu. Izven tega ni nobenega drugega zakona na zemlji in na nebu.

    Rad vas imam, a vse skupaj je zelo malo …

  11. Zgoraj vidim napako: ni PRAVIH molivcev, ki bi zaupali v svetost blaženih in jih s tem storili svetniške tudi za našo Cerkev. Seveda je to posledica tudi pastoralnega stanja, kajti za vedno se prilagoditi izgubljenim pomeni izgubiti se sam. Ker nam tako paše? Tudi medicinska sestra je vsem vse; vsem, ki ležijo na urgenci ali nekem lažjem oddelku, a se ne meče po grabnih in si ne reže žil in se ne opija zato, da bi bila bolnikom podobna. Pastoralna mimikrija pa je postala glavna ročna zavora pastorale in kaže na to, da v resnici med učencem in učiteljem ni nobene razlike. Zato tudi ni nujnega spoštovanja. Po drugi strani pa pri ‘divjih ovcah’ kmalu zbudi sum, kajti spoznajo, da pastoralni tip v resnici ni s srcem pri njihovi stvari. Če pa je, ni pravi učitelj. Problem kajne …

    Na tak način ni še nikoli nihče nikogar pripravil na živega Gospoda. Potreben bo NOV ZAČETEK, ta pa je lahko le pri Gospodu, kar pomeni pri lastni svetosti. Takšno je moje mnenje.

    • Ne morete trditi, da na tak način ni še nihče nikogar pripravil na Živega Gospoda! Ker ni važna zunanjost ampak to kar nosimo v sebi in komur služimo
      Preberite si knjigo http://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=927
      Tole je odličen primer nekoga, ki se je ”spustil” na raven učencev in jih dejansko kar nekaj pripeljal do tiste vere, kjer bi bili pripravljeni postati tudi mučeniki za Tistega, ki so ga odkrili.
      In ko bi tega duhovnika videli v živo v usnjeni jakni, s prstani in popolno ”rockovsko” opravo, bi si vsak mislil da se mu je malo utrgalo. Ampak potem ga opazujemo kako mašuje in srce se ti stopi ob njegovi gorečnosti.
      Če pa se sploh potopimo v naravo njegovega dela, lahko vidimo da pravzaprav je na nek način mučenik, saj tako življenje ni lahko in ga lahko živiš le, če si 100% v stiku z Gospodom Bogom.
      Mislim da je mnogo takšnih ali podobnih vzgojiteljev in duhovnikov med nami, koliko duš so pripeljali do Gospoda Boga, pa ve samo Gospod Bog sam. Je pa seveda trud za svetost (ne upam si reči kar svetost, ker jo le malo ljudi zares doseže na tem svetu če sploh kdo) nujna stvar, da lahko slediš Božjemu klicu pa naj bo ta k molitvi ali pa na teren k mladostnikom.

  12. Ne zdi se mi pošteno, da iščete krivce med tistimi, ki se trudijo za mladinsko pastoralo. Mladenko, ki ni čutila potrebe po pomoči pri čiščenju cerkve, bi morali tega naučiti starši, ne pa mladinska skupina.
    Iskrena hvala vsem, ki se trudite in posvečate svoje življenje temu, da bi naši otroci ostali začutili pripadnost Cerkvi. Mojo vzgojo dopolnjujete in čeprav moji otroci neskončno uživajo na rompompomu, kot je Ritem Duha (khm, pa jaz tudi), znajo tudi sesti in moliti rožni venec. Ne pričakujem, da se bodo tega naučili pri verouku, za to sem dolžna poskrbeti jaz. Na oratorijih, pri skavtih in podobno pa začutijo, da je Cerkev nekaj živega, sodobnega, njim blizu. Moji otroci znajo zelo lepo zapeti ‘Veš, o Marija’. Meni pa srce zapoje, ko se na glas derejo ‘Vem, da je nekaj več’ in ‘Pričeval ljubezen bom’. Kajti dobro vem, da bi brez mladinske pastorale peli ‘All About that Bass’. 🙂

  13. Ja, smo skočili malo v zrak mladinski pastoralisti ob temle članku. Nekaj zato, ker nekdo “na pamet” brska po naši gnojni rani. Nekaj zato, ker smo pričakovali svoj “magični odgovor”, pa ga nismo dobili. Nekaj zato, ker ima deloma vseeno prav.
    V namen debate bi rad vzpostavil neko razlikovanje: “jezik” in pa “vsebino”. Jezik v pomenu, >kakokaj< posreduje. Vsebina – da nas je Jezus rešil in nas vabi k ljubezni (če zazipam) – mora ostati nespremenjena. Jezik pa je stvar obdobja, kulture in tudi starosti. Mejo je težko potegniti; nekateri kristjani kompromitirajo vsebino v imenu jezika (poskušajo "posodobiti" tudi tisto, kar se ne da, recimo branje poezije namesto SP); drugi v imenu ohranjanja vsebine kompromitirajo jezik (razglašajo "star" jezik za del vsebine in ga zato niso pripravljeni spremeniti, recimo sodobno tradicionalistično gibanje). In tako lahko tudi rečemo:
    dokler je "pokemon" samo vstopno mesto, gremo pa naprej do Jezusa (kot je tudi v akciji, ki je razjezila avtorico), je vse super. Zaplete pa se, ko na neki točki mladinski pastoralisti nočemo biti "zateženi" in sploh ne gremo od pokemona h Kristusu. Ko se pozabi, ZA KAJ se trudimo, in razmišljamo samo še o tem, kako bi bilo mladih čimveč in bi bili čimbolj zadovoljni. Ko se mladinska ne začne z molitvijo, ker mladim to ne "paše". Ko župnija organizira za mladino samo še smučarske dneve, ne pa več duhovnih vaj (in se morda celo hvali s številkami). Ko se na oratorijskem sestanku v nedeljo zvečer izkaže, da noben od animatorjev ni bil pri maši … Tako početje sicer dvigne veliko prahu, pohvali se lahko z imenitnimi številkami, ampak sami stvari vere pa dela bolj škodo kot korist – že zato, ker živ odnos z Jezusom nadomešča z isto hahljavo brozgo, ki je imajo mladi že tako povsod poln kufer.
    Ampak za začetek je pomojem ključno, da se enkrat za vselej poslovimo od številk. Ko je kralj David prešteval ljudstvo, ga je Bog po hitrem postopku kaznoval. Vsak posameznik šteje. In Jezus je tisti, ki kliče srca. Zato se ni treba bati, če smo majhni, neznatni – važno, da smo zvesti. Da mladinski delavci za vsako ceno vztrajajo pri organskem jedru svojega dela – Jezusu. In v njegovem imenu premagajo strah, sram, pomisleke. Kar pa ne pomeni, da se zapremo v elito – pač pa prepoznamo v vseh žejo po Jezusu in jo nagovarjamo. In v tem kontekstu se mi zdi predvsem ključno, da smo z mladimi. Da smo navzoči. Zraven – brez sodb, z razumevanjem … brez sprenevedanja o svoji drugačnosti (če je) in o Jezusu. Da opustimo razne masovne pristope in kompleksne komunikacijske strategije in zgolj v preprostosti sobivamo z mladimi – in jim je Jezus v njih na razpolago – ter jim pomagamo, da postanejo tudi sami razpoložljivi Jezusu. Ker danes mulci ne rabijo nekoga, ki jim bo organiziral smučanje (jim starši) ali jim vrtel filme (Popcorn, halo?). Vidim, da bolj rabijo nekoga, ki bo ob pol dvanajstih zvečer znal z neta potegnit en motivacijski meme kot odgovor na par longpostov o tem, da ne gre v šoli – in obljubil molitev. Nekoga, ki bo znal biti tiho kot grob v koga je nekdo zaljubljen – in oba izročal Jezusu. Nekoga, ki se bo kot idiot igral z njimi tisti bans, ki mu že pri ušesih gleda ven – in potem povabil še v cerkev … (Dobrih) receptov in strategij je dejansko bistveno manj, kot bi nam ustrezalo – so pa mladi – in oni kažejo sami pot – mladi s svojimi korenitimi iskanji, s svojo neskončno energijo, svojo gorečo simpatijo, svojim eksplozivnim sramom in krivdo … in srcem, ki vpije, da bi ga imel nekdo rad in ga sprejel. Lahko jim to sprejetje in ljubezen poskušaš dat sam – in jih zabrazgotiniš za celo življenje. Lahko pa jih položiš v Jezusovo naročje.
    (in hvala bežigrajčanom, ker so me to naučili)

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime