Kontracepcija naših starih mam: kurjevci med nogami najboljša preventiva

Milena Miklavčič
25

    V zadnjem času, ko se o kontracepciji ponovno govori več kot kdajkoli prej – posredi pa je, kakopak, denar – pogosto naletim na komentarje, ki pravijo: ”Pa zakaj zganjate cirkus?! Včasih so bile ženske lahko brez nje, pa se niso nikoli pritoževale?!”

    Kako drugače bi se obnašali do ženske, če bi pobližje poznali njeno intimno življenje!

    V preteklosti so – zlasti takrat, ko so imele po 15, 20 ali več otrok – same pri sebi večkrat pregrešno razmišljale, kaj narediti, da ne bi bile vsako leto znova in znova noseče. Otroci, ki so – včasih tudi dvakrat na leto – prihajali na svet, so jih izčrpavali tako telesno kot duševno.

    O tem, kako se je počutila mati, ki je gledala lačne otroke okoli sebe, si danes, ko imamo vsega v izobilju, ne moremo niti predstavljati. Raje niti ne pomislim, kakšno življenje je imela Rezika iz Bele krajine. Ko so jo vprašali, zakaj ne gre domov in skuha otrokom malo krompirja za kosilo, je odgovorila: ”Bom še malo počakala na njivi, morda bodo do takrat, ko se vrnem, doma kakšna usta manj.”

    Ženske iz prve polovice 20. stoletja so na prvi dan mesečnega perila plesale in se smejale. To je bil zanje dan radosti, saj so vedele, da kljub pogostim, vsakodnevnim spolnim odnosom, niso zanosile.

    Ženske iz prve polovice 20. stoletja so na prvi dan mesečnega perila plesale in se smejale. To je bil zanje dan radosti, saj so vedele, da kljub pogostim, vsakodnevnim spolnim odnosom, niso zanosile.

    So pa bile iznajdljive. In to kljub temu, da so morale biti ponižne in podložne možu in patriarhalni družbi, ki do njenih težav in tegob ni imela nikakršnega razumevanja. Za žensko je spolni odnos pomenil le ”uvodni korak” v morebitno novo nosečnost. Če le-te dlje časa ni bilo, se je lahko zgodilo, da je župnik ubogo revo poklical k sebi in ji bral levite:”Poldka, ali ti morebiti moža odstavljaš?!”

    Učinkovita kontracepcija: kokošji kakci

    Po vseh slovenskih pokrajinah je bilo zelo razširjeno doma pripravljeno kontracepcijsko sredstvo, ki so ga ženske naredila na preprost način: v manjši čeber so nalile vodo, vanjo so namočile koprive ter dodale še  kurjevce. Zmes je po kakšnem tednu tako smrdela, da je potem, ko se je ženska z njo namazala po stegnih, odgnala še tako vztrajnega moškega.

    In to kljub temu, da so bili na smrad navajeni, saj so se – če sploh – umivali le ob večjih cerkvenih praznikih.

    Danes pogosto slišim, da je bila v teh starih časih v intimnem življenju moškega in ženske vse idilično. Podobno kot v Cvetju v jeseni. Omenja se tudi vzdržnost in tako imenovani ”varni dnevi”. Glede na to, da je bila nekoč spolnost ”moška pravica” ženina pa ”dolžnost”, močno dvomim, da so eno ali drugo zakonci (moški) prakticirali.

    Iz Dalmacije so potujoči trgovci prinašali kondome. Moški so jih uporabljali le, kadar so obiskovali radodajke.

    Care free izum iz Amerike

    Med obema vojnama, ko so se v Ameriko izselile številne Slovenke, so v novi domovini odkrile zanimiv pripomoček, ki so ga – prej ali slej – začele tudi same in to zelo na skrivaj, uporabljati.

    Ena od najbolj krutih ”kontracepcij” v tem času je bil splav. V malodane vsaki večji vasi so imeli žensko (ponekod tudi moškega), ki je poskrbela za to, da so bili ”po pomoti” spočeti otroci odstranjeni iz materinega telesa.

    Ti pripomočki so se imenovali care free. Pošiljale so ga tudi svojim sorodnicam in prijateljicam v Slovenijo. Pri nas so mu rekli ”kerfri”. Z njim so si ženske po spolnem odnosu z vodo očistile nožnico. Menda je ta ”kontracepcija” celo delovala!

    Ena od najbolj krutih ”kontracepcij” v tem času je bil splav. V malodane vsaki večji vasi so imeli žensko (ponekod tudi moškega), ki je poskrbela za to, da so bili ”po pomoti” spočeti otroci odstranjeni iz materinega telesa.

    Pri tem izprijenem početju, zaradi katerega so mnoge ženske postale neplodne, nekatere so izgubile tudi življenje, si niso pomagale le z iglami, temveč tudi z nekaterimi poljskimi pridelki. Recimo z repo ali korenjem.

    ”Padla” dekleta s premožnejših družin so na skrivaj pošiljali v kakšen drug kraj, recimo v Trst, kjer so počakale toliko časa, dokler niso rodile. Otroka so potem prepustile nunam, ki so imele tam zavetišče.

    Nesojene mamice so se po porodu vrnile v domače kraje, kot da se ni nič zgodilo. Žal pa je marsikatero med njimi kdaj pozneje ”dohitela” kruta usoda. Namreč: nezakonski otroci so se ”vračali” na Kranjsko kot rejenčki.

    Zgodilo se je (poznam takšen primer), ko se je zavrženi sin po spletu krutih okoliščin – in ne da bi zato kdorkoli kaj vedel – zaljubil v lastno sestro.

    Zgodilo se je (poznam takšen primer), ko se je zavrženi sin po spletu krutih okoliščin – in ne da bi zato kdorkoli kaj vedel – zaljubil v lastno sestro.

    Po splavljenčkih s kolom po glavi

    Še bolj krute zgodbe povezane s splavi so se dogajale po 2. svetovni vojni. Oblast je dala splavu zeleno luč šele okoli leta 1954, oziroma 1956. Splavi na ”črno” so zelo cveteli, saj so prinašali dober, četudi krvav zaslužek.

    Spominjam se zgodbe ene od medicinskih sester, ki je morala asistirati nekemu okulistu, ki je imel sobo za takšen posel kar v svojem stanovanju.

    ‘Splavljenčke, ki so se pogosto rodili celo s petim ali celo šestim mesecem, sem metala v ajmer. V njem je gomazelo in cvililo in potem sem po ubogih bitjecih toliko časa udarjala s kolom, dokler glasovi niso utihnili. Samo en dan sem zdržala v tej službi, potem sem jo poiskala v bližnji predilnici, otroci, ki sem jih ubila, pa so se mi v sanjah prikazovali še vrsto let.”

    Zaboli me srce, ko včasih slišim, da je kontracepcija grešna. Da jo spodobne ženske, ki nekaj dajo na svojo čast, enostavno ne uporabljajo.

    Glede na to, da temnejšo plat intimnega življenja ženske skozi minulo stoletje precej dobro poznam, si drznem reči, da je bila prav uporaba kontracepcije tista, ki je ženski pomagala, da se je v postelji – končno že – lažje sprostila in ne nazadnje doživela tudi orgazem, ki ga prababice niso niti poznale.

    Stališča komentatorjev na Domovini so njihova lastna in ne odražajo nujno stališč medija ali njegovega izdajaltelja. 
    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 25

      • Hvala za pojasnilo. Ostaja pa še vprašanje, čemu http://www.domovina.je objavlja take komentarje.
        Seveda ge. Miklavčič ne odrekam svobode izražanja. Ne razumem pa, čemu nam jo poleg množice drugih medijev zdaj tudi na http://www.domovina.je ponujate v branje, ko nastopa kot nekakšen slovenski Alfred Kinsey in iz zbranih anekdot izpeljuje svoje ugotovitve in očitke o trpljenju žensk zaradi mizoginih katoliških moralnih naukov. Kaj bi vendar s tem radi dosegli? Še manjšo podporo s strani “katoliških mizoginov”?

        • Gospa Milena Miklavčič je z nami od začetka in velja za cenjeno avtorico, tudi med katoliškim občestvom. Ena od vrednot Domovine je, da dopuščamo pluralno razpravo, različne poglede, oziroma osvetlitve posameznih vprašanj.

          Pri zbiranju podpore za delovanje portala smo bralce prosili, da nas ne podprejo zato, ker bi pričakovali, da se bodo z zapisanim na naši strani vedno strinjali, ampak ker, tako kot mi, cenijo vrednoto mišljenjske raznovrstnosti, ki je bila predvsem katoličanom v naši domovini odrekana desetletja.

          Prav zato menimo, da mora portal, ki izhaja iz demokratičnih in tradicionalnih vrednot, imeti posebno afiniteto do tega, seveda znotraj široko zastavljenih vrednotnih izhodišč.

          Od naših bralcev ne zahtevamo neomajne vere v vse, kar pri nas preberejo, ampak iz spoštovanja do njihovega intelekta pričakujemo, da bodo tudi zapise na Domovini presojali s pravo mero vedno potrebne kritične distance. 

          Naš cilj ni ljudi prepričevati v eno zveličavno resnico, ampak o perečih tematikah sedanjosti in prihodnosti vzpodbuditi kritičen razmislek, razpravo, kjer se krešejo različna mnenja in ideje. Le to namreč poganja družben napredek, tako v razvojnem kot intelektualnem smislu.

          Na tem temelju želi Domovina zgraditi svojo prepoznavno identiteto in navsezadnje zaupanje ter zvestobo svojih bralcev, z željo, da takšno uredniško politiko prepoznajo in sprejmejo kot vrednoto.
          Rok Čakš 

        • Pisanje ge. Miklavčič lahko beremo tudi kje drugje, zato se mi zdi neprimerno v tej zvezi omenjati “vrednoto mišljenjske raznovrstnosti, ki je bila predvsem katoličanom v naši domovini odrekana desetletja”.
          Mislim, da zgornji očitki ge. Miklavčič spodkopavajo tudi to, za kar si iskreni.net tako vztrajno prizadeva in se pri tem bori za preživetje. Je to res cena, ki ste jo pripravljeni plačati za mišljenjsko raznovrstnost na vašem potralu?

        • Komentatorji na Domovini so skrbno izbrani in menim, da je ga. Milena Miklavčič v minulem letu napisala mnogo tehtnega za tisto, kar kot medij želimo sporočiti in izžarevati.
          Zaradi spoštovanja avtorske svobode zunanjih komentatorjev v rubriki Pogledi (v okviru dogovorjene teme) pa v konkretna izražena stališča ne posegamo, četudi se kdaj z njimi ne strinjamo. 
          Ker omenjate Iskreni.net, verjetno dobro veste, za kaj si Zavod prizadeva in tega prizadevanja ne more spodkopati eno drugačno mnenje v splošno-informativnem mediju, katerega je izdajatelj (ob tem, da sta bila predhodno objavljena vsaj dva članka z drugačnimi poudarki).
          Zavod Iskreni.net s to objavo neposredno nima nič, saj so vodenje Domovine prepustili svobodni presoji urednika in njegovo avtonomijo tudi spoštujejo, čeprav bi si morda kdaj želeli, da kakšne vsebine na katerem izmed medijev, ki ga izdajajo, ne bi prebrali. 
          Kot bi si denimo marsikateri urednik želel, da polemika, kot je tale zgornja, ne bi bila javna. A prav vrednota, o kateri pišemo, omogoča, da jo spremljajo tudi drugi bralci in pri uresničevanju te želim biti kar se da dosleden.
          V upanju, da jo bodo v širši sliki razumeli tudi bralci, ki so do posameznih objav na Domovini kritični, oziroma se z njimi ne strinjajo.
          Urednik

        • Gospa Miklavčič tu ne predstavlja zgolj nekega stališča, ampak tudi očita in njeni očitki hote ali nehote letijo tudi na iskreni.net. Objavljanje takih očitkov je za vas lahko dosledno in pogumno, verjetno pa glede na vaš način financiranja “samomorilsko”. Saj tudi meni ni všeč, da bi samo v nekem idealnem svetu mediji objavljali tudi kaj takega, kar bi spodkopavalo njihove lastnike in odtujevalo podpornike. V realnem svetu pa razumem tudi vašo željo, “da polemika, kot je tale zgornja, ne bi bila javna”. Čeprav se meni ravno taka javna razprava zdi zelo potrebna in koristna, s komentarji zaključujem in upam, da se motim, ko me skrbi, da si žagate vejo, na kateri sedite.

        • Saj ni naša želja, da polemika ne bi bila javna, ravno to poudarjamo, da je vrednota v tem, da je javna. Točno zato, ker ste zapisali – ker je javna razprava zelo potrebna in koristna, ker se na ta način soočajo argumenti, rešujejo dileme in brusijo stališča. Nekaj skriti, potlačiti ali se o tem ne pogovarjati k rešitvi ne vodi in zagotovo bo tudi debata ob tem članku porodila kvečjemu kaj dobrega in pozitivnega. 

        • Se opravičujem za napačno razumevanje vaše izjave o urednikih, ki bi želel, da taka polemika ne bi bila javna.
          Torej lahko pričakujemo tudi kak odgovor na očitke ge. Miklavčič …

    1. Lahko si še tako zatiskamo oči, kako je bilo nekoč vse idealno! Daleč od tega, predvsem pa za ženske! Umrlo je ogromno dojenčkov, pa tudi žensk na porodu. Mnoge so bile izčrpane od stalnih nosečnosti in rojevanja. Pogosto zanje ni imel nihče razumevanja, tako kot piše gospa Miklavčičeva. Seveda pa niso bili vsi moški take “živali”, nekateri so bili tudi človeški in so spoštovali svoje žene. Sicer pa – kako pa je danes?Še to – za tiste, ki ne veste, na Primorskem rečemo menstruaciji “fešta”, kar pomeni praznik, torej, ženska, če ni (bila) že spet noseča, se je veselila, je bila fešta, je bil praznik. 

    2. Če bi morali biti tudi možakarji (naj bo pred 100 leti ali pa danes) noseči in roditi, ne da bi imeli kakršenkoli nadzor nad tem, kasneje pa otroke (večinsko) vzgajati, bi bili tudi njihovi komentarji drugačni;). 

    3. Tudi mene je zmotilo mnenje o kontracepciji. A to mnenje je potrebno razumeti v kontekstu vsebine. V današnjih razmerah, z današnjim vedenjem in znanjem je kontracepcija vse kaj drugega kot blagoslov. 

      V tistem času, sploh, ko poznaš zgodbe, kakršne pozna Milena, pa je bila verjetno za ženske res odrešilna. Ne, ni rešila problema razčlovečene ženske. Še vedno je bila ponižana in brez dostojanstva. A ji je bilo v tej situaciji verjetno lažje zdržati.

      Prav je, da iskreni.net osvešča o problematiki kontracepcije. Danes so drugačni časi. Danes žena lahko spoka od nasilnega moža alkoholika (ampak iskreni.net leta in leta dela na preventivnih programih in člankih, da do takih zvez in takih moških sploh ne bi prišlo!), včasih pa je – ne le morala z njim potrpeti – prenašati je morala še posilstva in preživeti kopico otrok. Verjamem, da je v taki situaciji kontracepcija za njih bila odrešilna. 

      G. Jaša, mislim, da je dobro poznati preteklost in spoštovati človeka kot je Milena, ki opravlja izjemno poslanstvo – tudi če se z njenim mnenjem ne strinjamo (čeprav še enkrat – potrebno ga je prebrati v kontekstu). Ob takih člankih se sama še toliko bolj zavem, kako pomembno poslanstvo opravlja iskreni.net s svojim delom na preventivi in spodbujanjem medsebojne iskrenosti. 

      • Ali se z go. Miklavčič strinjamo ali ne, res ni odločilno, da jo lahko spoštujemo. Njene izjave smo lahko brali že kje drugje, kjer je povedala tudi to (če se prav spomnim), da je kontracepcija ženskam prinesla užitek, ne pa sreče, in torej ni tako brezpogojno zagovarjala kontracepcijo kot tukaj.
        Moji pomisleki pa se nanašajo na objavo takih očitki na račun izdajatelja in takega zagovarjanja kontracepcije prav na tem portalu, kar mu lahko odtuji podpornike in ogroža preživetje. No, bomo videli, kako se bo zadeva nadaljevala.

    4. Edini problem, ki ga imate komentatorji je ta, da se vam niti malo ne sanja, kako je bilo v času vaših pradedkov in prababic.
      Če bi vedeli, ne bi govorili neumnosti.

      To, kar pišete, se projicira skozi oči sedanjega časa, skozi oči vaših lastnih izkušenj, v katerih zija velika črna luknja, kajti pojma nimate o tem, kaj se je dogajalo pred letom 1940, na primer..
      Lepo prosim, preberite Milenino zadnjo knjigo, potem pa se lotite raziskovanj! Morda boste imeli srečo in boste našli osebe, ki so dovolj stare, da še kaj pomnijo.

      • Jaz sem preverila pri svoji babici – 92 let. Zabaven pogovor. In za kar sem najbolj hvaležna … ni del statistike iz Milenine knjige. Torej ja – obstajali so tudi spoštljivi možje, ženske so druge ženske podučile tudi o “žgečkljivcih” ne le o kurjevcih, in nekateri pari so bili tudi zares zaljubljeni. Na žalost je bila moja babica že zelo zgodaj vdova. Še danes pogreša moža. 

      • Hvala za nasvet. Sem se pa na lastna ušesa naposlušal takih in podobnih zgodb in me ne presenečajo. O njih ne razpravljam. Razpravljam o ugotovitvah in očitkih, ki jih ga. Miklavčič izpeljuje iz teh zgodb. Ga. Miklavčič je res opravila veliko delo, vendar nima ekskluzivnih pravic za interpretacijo gradiva, ki ga je zbrala. Zato tukaj lahko pričakujemo tudi kak odgovor na očitke ge. Miklavčič …

    5. Odličen članek, ki sem ga z veseljem prebral. Zakaj? Ker ponuja argumentiran(!) pogled na svet, ki se zdi mnogim oddaljen milijon let. Pa ni. Ok, stališča avtorice so njeno mnenje, ki je sveto, ni pa nujno, da se vsi poistovetimo s tem. In, zares kakovosten medij je lahko samo tisti, ki si upa na isti strani objaviti dve povsem nasprotujoči si mnenji o isti stvari ter pri tem ohraniti trdno stališče. Samo to je znamenje svobode. In to Domovini uspeva.

    6. Dober članek. Žal je tako, da so bile ženske skozi vso zgodovino podrejene in brez moči, kaj šele, da bi imele pravico reči ne in samostojno odločati o svojem telesu. S tem bi bilo neprimerno manj v splavih umorjenih otrok. Moški si nikakor ne morejo predstavljati, kako so se ženske počutile. Dodajam še eno pomembno podrobnost iz sedanjosti, ki doleti vsako žensko v rodnem obdobju – vložki, ki jih nujno potrebuje vsak mesec so obdavčeni po višji davčni stopnji 22%. Le zakaj?

    7. Izjava gospe Miklavčič je drzna (kot tudi sama pravi) a tudi pogumna in sovpada s človeško šibkostjo. V katoliških člankih se večkrat predstavi idealne družine, ki so navdih za bralce toda večina ne bo nikoli dosega tega ideala peščice teh družin (če tudi oni ne živijo dvojnega življenja). Naprimer: z rešitvami, ki se uporabljajo pri prestopnikih, odvisnikih se nikakor ne morem strinjati pri zdravi pameti. Toda ljudje s temi težavami potrebujejo rešitve, ki jim omili težave ali se z njimi celo rešijo teh težav (in zato dopuščam možnost, da so rešitve dobre).
      Sem katolik in oče in po tem prebranem prispevku ga. Miklavčič na vašem portalu bom Domovino bral večkrat kot doslej in ne manjkrat. Hvala uredništvu za več življenjskosti v vaši vsebini, ki jo ponujate.

    8. Iz avtoričinega pisanja veje nekakšna mržnja do moških in nebrzdano posploševanje – kar vsi moški iz preteklosti so bili taki?! Vsi zakoni so bili taki?! Že naivna optika avtorice kaže, da njeno interpretacijo zbranega gradiva najbrž zanašajo njena lastna (nerazčiščena?) čustva in travme njenih prednic.

      Od mojih starih staršev (letniki okrog 1930), je le ena babica iz družine 10 otrok, ostali pa iz družin po dva ali tri. Pri moji ženi pa povsod po dva ali trije otroci. Kje so te družine s 15, 20 otroki bi pa res rad vedel, avtorica še slike ni uspela najti (od 10 otrok na sliki jih še kar nekaj manjka do omenjenih številk).

      Ne morem razumeti njenega prehoda iz opisovanja pokola ubogih nerojenih otrok v čebru v stavek: “Zaboli me srce, ko včasih slišim, da je kontracepcija grešna. ” Vse opisovanje pobojev otrok, ki ga sicer označi kot kruto in izprijeno, na koncu torej sprevrže le v ilustracijo za potrditev upravičenosti kontracepcije in sodobnega obnašanja žensk. O tem, da bi jo zabolelo srce, ko je slišala to zgodbo, pa nič. Ali o tem, da bi jo zabolelo srce, ko se še danes, na sicer bolj fin način, a po posledicah prav nič manj, vsako leto samo v Sloveniji takole v posodobljenih “čebrih” pobije na 10.000 otrok + še vse tiste, ki jih pobije abortivna kontracepcija (tabletke, maternični vložek)!

      Nič zato, da imajo le ženske svoje pravice?!! Kaj se dogaja z ženskami, ki naj bi bile nosilke in prve zaščitnice življenja?! A zdaj bodo pa moški iz preteklosti vsega krivi, krivi za sodobno žensko narcisoidnost, sebičnost in trdosrčnost?! Če koga zanima, kako so pa moški trpeli krivice sistema v preteklosti, naj gre pogledat pokopališča iz obeh svetovnih vojn, še posebej tista v rudnikih in breznih.

    9. Take in podobne zgodbe o podrejenosti, trpljenju in zaničevanju žensk ter podlosti moških, ki jim vladajo, kar je seveda povzročala skozi zgodovino Cerkev, so v meni kot še zelo majhni deklici povzročile to, da nisem želela biti ženska. Tega me je bilo sram in krivično je bilo. Seveda, ker tudi fant nisem bila, sem si nakopala spolno-identitetno motnjo. Sovražila sem to, da sem ženska. Moja mama je bila zgled samostojne, samouresničene, ultra sposobne ženske – fizika, ki je živela za svojo kariero, in mi bila najvišji vzor. Samoumevno pri tem je, da se je ločila. Vaše zgodbe, gospa Milena, mi samo potrjujejo mojo odločitev, da se sama nikoli ne bom poročila, nikoli ne bom imela otrok, svoje spolne nagone zadovoljujem s samozadovoljevanjem, otrok in moških ne rabim v svojem življenju. Občudujem samostojne in srečno-same Ženkse tako kot lezbijke, ki jih še najbolj podpiram in občudujem, ker so se v svojem življenju znebile moških. Tudi cerkveni larifari o družini in blabla je preživet. Sem samostojna, v svojem življenju se obdajam samo z razsvetljenimi ženskami, ki bojo kmalu zavladale na vseh področjih.

      A je moje pisanje vsaj približno tako kot Milenino sadistično vplivalo na vas s svojo grenkobo, ki jo z ostrino skalpela zareže v zavest in povzroča brazgotino, ki zlepa ne gre ven in ostane odprta rana. In vi temu rečete ”samo drugačno mnenje”?
      Ne dvomim, da so Milenine zgodbe resnične, so pa vzete iz konteksta, popolnoma drugačnega življenja in jih mi sploh ne razumemo, oziroma bi za razumevanje potrebovale razlago, ki pa je Milena Miklavčič nikoli ne napiše. Samo pusti, da rana, ki jo povzroči s svojim pisanjem, gnije. Nikoli ne zakrpa ali vsaj ublaži. Se pa spomnin dveh njenih stavkov, čisto kratkih stavkov na koncu njenega pisanja: …da ženske pozabimo, kako je prijetno v moškem objemu…in, da so bile te ženske, o katerih piše, srečne… Drugače pa ne namenja besed kakršnemu koli upanju ali tolažbi ženskam. Prepričana sem, da ima rešitev in da je sposobna potolažit, samo se boji napisati besedo Jezus, verjetno, ker bi jo imeli za Kristjanko in bi sodelovanje z levičarskimi mediji splavalo po vodi.
      Tudi moja zgodba je resnična.

    10. Kaj pa bi Milena M morala narediti, da zgodbe ne bi ”gnile”?
      Neštetokrat je že zapisala, da je ona le zapisovalka zgodb.
      In to edina sedaj o tej tematiki.
      Zakaj na področju spolnosti naših prednikov zija črna luknja z ranami, ki gnijejo, vprašajte strokovnjake, ki so molčali in še molčijo.

    Komentiraj