Ženske v podjetništvu niso od včeraj: to je podjetnica in dobrotnica iz 19. stoletja

Včasih dobimo občutek, da se je podjetništvo aktivno razvilo šele v zadnjem času, in tudi, da je bilo v veliki meri vedno moška domena. Stereotipe razbijajo številne slovenske uspešne podjetnice. Nekatere izmed njih, denimo podjetniško svetovalko Natalie Lisac, lastnico družinskega podjetja za prodajo šotorov Marijo Petre, lastnico trgovine Rifuzl z izdelki brez plastične embalaže Manco Behrič in mlado prodorno prodajalko kombuče Isabelo Sofijo Antunović smo predstavili tudi v naših intervjujih na Domovini. 

Prav tako imamo pogosto v glavi neko predpostavko, ki temelji na polpretekli zgodovini, da je podjetnik nekdo, ki se je prikopal do bogastva z žulji drugih.

Gospa, ki jo bomo predstavili v spodnjih vrsticah, s svojim življenjem pomete z vsemi omenjenimi predsodki.

Josipina se je leta 1824 rodila v Radovljici z dekliškim priimkom Mulej. Že njeni starši so imeli v lasti gostilno, tovarno sukna in veliko posestvo, tako da se je s podjetništvom srečala že zelo zgodaj. Starši so ji privzgojili skromnost in ljubezen do dela. Izobraževala se je pri uršulinkah v Škofji Loki, pri osemnajstih pa se je poročila z Martinom Hočevarjem, ki je bil takratni dacar (davčni uslužbenec). Dom sta si ustvarila v Krškem, kjer sta odprla gostilno. Tudi Martin je bil nadarjen poslovnež. Trgoval je z vinom, vinogradi, gradbeništvom … Pri poslih mu je vseskozi pomagala Josipina. Opravlja sta tudi poštno službo in kmalu sta obogatela.

Josipina je bila zelo izobražena. Niti ne toliko formalno kot samoiniciativno. Ogromno je brala in si ustvarila tudi zavidljivo knjižnico. Na tekočem je bila z aktualnimi dogodki in novostmi ter bila vsestransko razgledana. Oba z možem sta veljala za prijetna in pronicljiva sogovornika tudi med najvišjimi družbenimi sloji, ki so radi zahajali v njuno gostišče.

Dobrodelnost

Zakonca Hočevar nista živela razkošno, ampak sta velik del svojega premoženja namenjala dobrodelnosti. Svojih otrok nista imela, sta pa podpirala mnoge tuje. Oskrbovala sta šole v Krškem, pomagala hiralnicam in sirotišnicam. Ustanovila sklad za učence iz Radovljice in zavod za služkinje v Ljubljani ...

Vdovstvo Josipine Hočevar

Josipinin mož Martin je umrl leta 1886. Kot njegova dedinja je nadaljevala z delom in z veliko podjetnostjo premoženje še podvojila. Nadaljevala je tudi z dobrodelnostjo in postala po njej znana daleč naokrog. Zavedala se je pomembnosti izobrazbe za otroke in še posebno za dekleta. S tem namenom je velikodušno podpirala šole. Umrla je leta 1911 in tudi znaten del svojega premoženja zapustila v dobrodelne namene.

Soustanoviteljica krške župnije in soustvarjalka mest Krško in Radovljica

Krčani so si dolgo prizadevali za ustanovitev lastne župnije, vlada na Dunaju pa je njihovo prošnjo vztrajno zavračala z argumentom, da nimajo dovolj finančnih sredstev za njeno vzdrževanje. To je obveljalo, vse dokler ni Josipina v ta namen namenila 20.000 forintov (to bi danes znašalo približno 280.000 evrov, op. a.), pod pogojem, da se nova fara ustanovi v naslednjih petih letih. Tako se je tudi zgodilo.

Tudi mesto Krško in Josipinino rodno mesto Radovljica sta polni spominov nanjo in njenega moža. Veliko sta pomagala pri razvoju teh mest in s svojo velikodušnostjo prispevala k dvigu kakovosti življenja vseh meščanov.

Dediščina

Jospina je za 25 let preživela svojega moža in umrla kot bogata vdova brez zakonitih dedičev. Razdeliti dediščino nikakor ni šala, toda svoje premoženje je v veliki meri namenila tudi v dobrodelne namene. Njena oporoka se je začela takole: "Predvsem je moja čvrsta volja, da vsak, ki je omenjen v tej moji poslednji volji, vendar ni zadovoljen z deležem in to uveljavlja po sodni poti, ne bo deležen svojega dednega deleža oz. volila. Njegov dedni delež oz. legat se naj enakomerno razdeli ubožnemu skladu občine Krško in Radovljica."

Slovenci imamo tako v zakoncih Hočevar lep vzgled sposobnih in podjetnih ljudi, ki sadove svojega dela delijo s širšo okolico. Iz njunih življenj in njunega vpliva na velik del slovenskega ozemlja vidimo, da so zdravo jedro naroda ravno takšni ljudje.