Zahodnjaki si želimo več otrok, kot jih dejansko imamo. V čem je problem?

Nizka rodnost je pereča težava razvitih držav, saj za seboj potegne številne druge posledice.

Obnovitev populacije zahteva povprečje 2,1 otroka na žensko v rodni dobi, v Evropi pa se ta številka giblje okrog 1,5.  

Je težava v tem, da si družine v razvitem svetu enostavno ne želijo več otrok kot denimo enega, ali pa so krivi zunanji vplivi in okoliščine?

Prav slednje je zanimalo novinarje revije The Economist. V raziskavi, ki je vključevala starše iz 19 različnih držav, so ugotavljali razmerje med željami in realnim stanjem: koliko otrok bi si želeli in koliko jih dejansko imajo.   

Ugotovili so, da za starše v večini razvitih držav velja, da imajo manj otrok od svojih predstav o idealni družini, pri starših iz držav v razvoju pa je ravno obratno.

Lestvica želja in realnega stanja, ki so jo pripravili pri Economistu, pokaže, da je idealna družina v treh največjih azijskih državah - Kitajski, Indiji in Indoneziji - manjša kot tista v Veliki Britaniji in ZDA.

Druga ugotovitev je, da dostop do kontracepcije v nobeni od vključenih držav ni dejavnik, ki bi vplival na končno število otrok. Ta je sedaj dostopna mladim tudi v najbolj revnih državah, zato odsotnost možnosti zaščite ne more biti razlog za večje število otrok od načrtovanega.

Raziskava pa kaže tudi na globalno spremembo razmišljanja ljudi. Glede na predstave in želje staršem več trpljenja sedaj povzroča, če imajo manj otrok od pričakovanj, kot če bi jih imeli več.

Izmed 19 držav v raziskavi je 8 takšnih, kjer je idealno število otrok manjše od tega, koliko jih v resnici imajo. Pri tem prednjačijo Nigerijci, ki si v povprečju želijo 5,4 otroka, dejansko pa imajo 7,7 otrok na družino.

Kar 11 pa je držav, v katerih si starši želijo imeti več otrok, kot jih dejansko imajo. Pri tem prednjačijo predvsem evropske države in ZDA. Idealno število otrok pri Rusih je v povprečju 2,3 pri Grkih 2,6, Špancih pa 2,4. V vseh treh državah je realno število otrok 1,7 ali celo nižje.

Večja kot je razlika med želenim in dejanskim številom otrok, bolj to pušča psihološke posledice, čeprav ne vedno negativnih. Kar 39% od vprašanih Američanov, za katere se pričakuje, da bodo presegli idealno število otrok, meni, da bodo v življenju zato tudi bolj zadovoljni, le 8% pa bi jih bilo zaradi tega potrtih. Še bolj bi bili z večjim številom otrok od idealnega zadovoljni Indijci in Pakistanci.

Nekoliko drugače pa je, kadar imajo družine manjše število otrok od pričakovanj. V tem primeru življenje kot boljše ocenjuje le 15 % vprašanih Američanov, 21 % pa jih meni, da je njihovo življenje zato slabše.

Kakšni so razlogi za manjše število otrok?

Večini zahodnih držav se pozna precejšen upad rodnosti od leta 2009 naprej. Časovno to sovpada s pojavom svetovne gospodarske krize, ki ni prinesla ravno idealnih pogojev za povečanje števila otrok, obenem pa je podaljšala čas, ko se mladi odločajo za samostojno življenje v njihova trideseta leta.

Nasploh v vseh državah za manj otrok na prvem mestu ljudje izpostavljajo finančne razloge, povezane denimo s stanovanjskim vprašanjem in splošno materialno situacijo, pri čemer je zanimivo, da je tako tudi v državah v razvoju, denimo Kitajski in Mehiki.

Zanimiv podatek prihaja s Kitajske, kjer se predstave o idealnem številu otrok povsem ujemajo z novo mejo, ki jo je postavila država.  Ta je odpravila pravilo le enega otroka po družini ter sedaj dovoljuje, da si kitajski pari "privoščijo" dva potomca.

V Indiji in Afriki je rojstev več. V obeh primerih namreč uporaba kontracepcije ni precej razširjena, saj samo 16% tamkajšnjih ljudi ocenjuje, da jo je smiselno uporabljati. Nigerija ima eno največjih rodnosti, a tudi v tej državi počasi pada, saj vse več Nigerijcev občuti vpliv krize in ekonomskih vprašanj na preživljanje otrok.