Vsi poslanci za enkratno uporabo
POSLUŠAJ ČLANEK
Splošno znano dejstvo je, da smo se v Sloveniji zadnjih deset let politično elito trudili zamenjati z novimi obrazi - in to ne selektivno in postopno, temveč množično.
Dandanes je tudi bolj naivnim državljanom jasno, da so se dobri nameni, če so za tem poslanstvom sploh kdaj stali, sfižili. Novi politični obrazi so nas vedno znova razočarali in kot po tekočem traku smo jih nadomeščali z vedno novimi. Stare (malo prej še nove) pa smo iz volitev v volitve zavračali kot potrošno robo, vredno zgolj enkratne uporabe.
Tokrat izpostavljamo vse poslance Državnega zbora Republike Slovenije, ki smo jih volivci v zadnjih desetih letih izvolili za enkratno uporabo.
Morda je logika "uporabi in zavrzi" v današnji potrošniški družbi nekaj običajnega, a kot smo pisali prejšnjič, krhki slovenski parlamentarni demokraciji povzroča precejšnjo škodo.
Če se v zrelih zahodnih demokracijah število prvič izvoljenih poslancev giblje med 20 do 30 odstotki, smo v naš državni zbor nekaj zadnjih volitev izvolili med 60 in 70 odstotki novincev. Zato se zadnja leta v izkušene parlamentarce s kilometrino razvijejo le redki, posledično pa trpi samostojnost zakonodajne v razmerju do izvršilne veje oblasti.
Kriza parlamentarizma je očitna predvsem na politični levici, kjer poslanske obraze volivci menjujejo skorajda pogosteje ko spodnje perilo. O slednjem priča tudi naša mini raziskava.
V ozir smo vzeli zadnjih pet državnozborskih volitev, torej tiste leta 2008, 2011, 2014 in 2018. Pri tem smo ugotavljali, koliko poslancev je bilo v posamezni parlamentarni sklic izvoljenih prvič in tudi zadnjič. Upoštevali smo tako izvoljene kot nadomestne poslance, če so prvi denimo prevzeli ministrske funkcije ali iz drugih razlogov zapustili parlamentarne klopi. Novincev z zadnjih volitvah seveda nismo prišteli k "poslancem za enkratno uporabo", saj bodo o njih državljani sodili najkasneje čez štiri leta.
Na državnozborskih volitvah 2008 je bilo v parlament na novo izvoljenih 50 od 90 poslancev. Kasneje se je izkazalo, da je od teh petdesetih (in še nekaj nadomestnih) 35 takšnih, ki jim volivci nikoli več niso namenili poslanskega stolčka. In to 24 iz strank politične levice (SD 15, Zares 5, LDS 3, DeSUS 1), 8 iz politične desnice (SDS 7, SLS 1) in 3 iz radikalne desnice (SNS).
Na predčasnih volitvah 2011 je bilo parlamentarnih novincev 57, od tega 33 prvič in zadnjič izvoljenih v državni zbor. 18 iz politične levice (Pozitivna Slovenija 17, SD 1), 6 iz politične desnice (SDS 5, SLS 1), ter 9 iz liberalne sredine (Državljanska lista Gregorja Viranta).
Leta 2014 pa smo ob triumfu Stranke Mira Cerarja dobili kar 64 novih poslancev v državnem zboru, in (skupaj z nadomestnimi) kar 51 takšnih, ki so v poslanski dvorani sedeli prvič in zadnjič. Velika glavnina jih je seveda ponovno prišla iz politične levice (SMC 39, DeSUS 6, SD 3, ZaAB 1, Levica 1), iz politične desnice pa le eden (najmlajši poslanec - Andrej Čuš, kasnejši "odpadnik" SDS).
In kdo so poslanci, ki so jim volivci zaupanje naklonili le enkrat in nikoli več?
V glavnem gre za imena, ki se jih ne boste spomnili, čeprav so vas večinoma zastopali vsaj tri leta; ste že slišali denimo za Antona Urha, Joška Godca, Saro Viler, Kristino Valenčič in Lejlo Hercegovac?
Med njimi pa so tudi znani politiki, za katere bi prisegli, da so bili vsaj nekajkrat deležni ljudskega zaupanja na volitvah v državni zbor. A samo enkrat ste denimo izvolili Patricka Vlačiča, Dejana Levaniča, Igorja Lukšiča, Katarino Kresal, Franca Jurija, Vita Rožeja, Francija Keka, Gregorja Viranta, Tamaro Vonta, Petra Verliča, Sonjo Ramšak, Tomaža Gantarja in še koga. Treba pa je poudariti, da kakšen izmed njih morda ni večkrat kandidiral ali ni dobil nove priložnosti na kandidatni listi svoje stranke.
Dandanes je tudi bolj naivnim državljanom jasno, da so se dobri nameni, če so za tem poslanstvom sploh kdaj stali, sfižili. Novi politični obrazi so nas vedno znova razočarali in kot po tekočem traku smo jih nadomeščali z vedno novimi. Stare (malo prej še nove) pa smo iz volitev v volitve zavračali kot potrošno robo, vredno zgolj enkratne uporabe.
Tokrat izpostavljamo vse poslance Državnega zbora Republike Slovenije, ki smo jih volivci v zadnjih desetih letih izvolili za enkratno uporabo.
Morda je logika "uporabi in zavrzi" v današnji potrošniški družbi nekaj običajnega, a kot smo pisali prejšnjič, krhki slovenski parlamentarni demokraciji povzroča precejšnjo škodo.
Če se v zrelih zahodnih demokracijah število prvič izvoljenih poslancev giblje med 20 do 30 odstotki, smo v naš državni zbor nekaj zadnjih volitev izvolili med 60 in 70 odstotki novincev. Zato se zadnja leta v izkušene parlamentarce s kilometrino razvijejo le redki, posledično pa trpi samostojnost zakonodajne v razmerju do izvršilne veje oblasti.
Kriza parlamentarizma je očitna predvsem na politični levici, kjer poslanske obraze volivci menjujejo skorajda pogosteje ko spodnje perilo. O slednjem priča tudi naša mini raziskava.
Kot na ruski ruleti ...
V ozir smo vzeli zadnjih pet državnozborskih volitev, torej tiste leta 2008, 2011, 2014 in 2018. Pri tem smo ugotavljali, koliko poslancev je bilo v posamezni parlamentarni sklic izvoljenih prvič in tudi zadnjič. Upoštevali smo tako izvoljene kot nadomestne poslance, če so prvi denimo prevzeli ministrske funkcije ali iz drugih razlogov zapustili parlamentarne klopi. Novincev z zadnjih volitvah seveda nismo prišteli k "poslancem za enkratno uporabo", saj bodo o njih državljani sodili najkasneje čez štiri leta.
Na državnozborskih volitvah 2008 je bilo v parlament na novo izvoljenih 50 od 90 poslancev. Kasneje se je izkazalo, da je od teh petdesetih (in še nekaj nadomestnih) 35 takšnih, ki jim volivci nikoli več niso namenili poslanskega stolčka. In to 24 iz strank politične levice (SD 15, Zares 5, LDS 3, DeSUS 1), 8 iz politične desnice (SDS 7, SLS 1) in 3 iz radikalne desnice (SNS).
Na predčasnih volitvah 2011 je bilo parlamentarnih novincev 57, od tega 33 prvič in zadnjič izvoljenih v državni zbor. 18 iz politične levice (Pozitivna Slovenija 17, SD 1), 6 iz politične desnice (SDS 5, SLS 1), ter 9 iz liberalne sredine (Državljanska lista Gregorja Viranta).
Leta 2014 pa smo ob triumfu Stranke Mira Cerarja dobili kar 64 novih poslancev v državnem zboru, in (skupaj z nadomestnimi) kar 51 takšnih, ki so v poslanski dvorani sedeli prvič in zadnjič. Velika glavnina jih je seveda ponovno prišla iz politične levice (SMC 39, DeSUS 6, SD 3, ZaAB 1, Levica 1), iz politične desnice pa le eden (najmlajši poslanec - Andrej Čuš, kasnejši "odpadnik" SDS).
Skupno razmerje glede poslancev za enkratno uporabo med levim in desnim polom (brez SNS in DLGV) v upoštevanem obdobju znaša 91:15. V zadnjih desetih letih so torej volivci po enem poslanskem mandatu odpisali kar šestkrat več politikov leve politične opcije kot njihovih kolegov iz pomladnih strank.
Od popolnih anonimnežev do javno prepoznanih imen ...
In kdo so poslanci, ki so jim volivci zaupanje naklonili le enkrat in nikoli več?
V glavnem gre za imena, ki se jih ne boste spomnili, čeprav so vas večinoma zastopali vsaj tri leta; ste že slišali denimo za Antona Urha, Joška Godca, Saro Viler, Kristino Valenčič in Lejlo Hercegovac?
Med njimi pa so tudi znani politiki, za katere bi prisegli, da so bili vsaj nekajkrat deležni ljudskega zaupanja na volitvah v državni zbor. A samo enkrat ste denimo izvolili Patricka Vlačiča, Dejana Levaniča, Igorja Lukšiča, Katarino Kresal, Franca Jurija, Vita Rožeja, Francija Keka, Gregorja Viranta, Tamaro Vonta, Petra Verliča, Sonjo Ramšak, Tomaža Gantarja in še koga. Treba pa je poudariti, da kakšen izmed njih morda ni večkrat kandidiral ali ni dobil nove priložnosti na kandidatni listi svoje stranke.
Seznam vseh poslancev za enkratno uporabo si lahko v celoti pogledate s klikom tukaj.
Zadnje objave
Pogum in drznost neizkušenih avstrijskih vojakov (18. del)
2. 11. 2024 ob 19:00
12-letnik v ljubljanski šoli sošolcem grozil z nožem in oponašal Hitlerja
2. 11. 2024 ob 17:00
Politični zgled Aleksandra Čeferina
2. 11. 2024 ob 15:00
Kardinali slovenskega rodu
2. 11. 2024 ob 12:30
Jutri bodo zaprli zadnji Leninov muzej v Evropi
2. 11. 2024 ob 9:58
Po obalni kolesarski poti Parenzana
2. 11. 2024 ob 9:00
Jedrska tragikomedija
2. 11. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Pogum in drznost neizkušenih avstrijskih vojakov (18. del)
2. 11. 2024 ob 19:00
12-letnik v ljubljanski šoli sošolcem grozil z nožem in oponašal Hitlerja
2. 11. 2024 ob 17:00
Politični zgled Aleksandra Čeferina
2. 11. 2024 ob 15:00
Prihajajoči dogodki
NOV
03
NOV
03
Šmartnovanje 2024
11:00 - 16:00
NOV
04
NOV
06
Primož Pugelj: Začetek Novembra (otvoritev razstave)
18:00 - 20:00
Video objave
Izbor urednika
Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih
1. 11. 2024 ob 8:18
Zvjezdan Radonjić: »Očiščenje sodnega sistema se žal ne bo zgodilo«
31. 10. 2024 ob 6:00
Pokojni čakajo, da se jih usmilijo zanikovalci resnice
29. 10. 2024 ob 15:00
Udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane
28. 10. 2024 ob 9:00
4 komentarjev
Alojzij Pezdir
Problem demokracije na Slovenskem niso le poslanci za en mandat, ampak tudi politične stranke, ki so ustanovljene in tudi "pri koritu oblasti " praviloma le za en sam mandat. Spomnimo se strank "novih obrazov", kot so bile Zares, Državljanska lista Gregorja Viranta, Stranka mladih Slovenije, Pozitivna Slovenija, Stranka Mira Cerarja/ modrega centra, Zavezništva/stranke Alenke Bratušek, Liste Marjana Šarca ...
Vsem tem strankam je skupno, da so bile ustanovljene na pobudo in s potrebno vsakršno logistično in finančno podporo od zunaj zgolj za čim uspešnejši nastop na državnozborskih volitvah, da niso imele izdelane ne idejne in ne programske strategije, da so nabirale članstvo predvsem iz državne in lokalne administracije oz. iz služb javnega sektorja, da se člani in na hitro postavljena vodstva niso imela niti možnosti spoznati med seboj pred volitvami, zaradi česar so vse te stranke doživele hude in grenke preskušnje, ko je bilo treba poiskati najprimernejše in najzvestejše kandidate za določene funkcije v državnih organih in ustanovah.
Ustavno in demokratično nadvse sporni in škodljivi sorazmerni volilni sistem, po katerem volimo vsakokrat na novo v Državni zbor in Vlado RS "nove obraze" in "nove stranke", v resnici pa utrjujemo in "betoniramo" brezupno zaprti in statični "status quo", v katerem imajo vse vzvode oblasti mafijsko organizirana omrežja iz podzemlja politično-kriminalne "globoke države", je ključna ovira za demokratični preboj iz aktualne statične, zaprte, neustavne in nedemokratične oblasti samopašne in parazitske strankokracije v odprto in dinamično večstrankarsko polnokrvno ljudsko demokracijo, ki bi šele omogočila politični, socialni, kulturni in civilizacijski družbeni preboj in razmah.
Rajko Podgoršek
No, jaz Viranta ne bi štel sem, DLGV je nastala iz civilne družbe brez povezav z levimi krogi, ki so lansirali PS, Zares,.....
Rajko Podgoršek
Poslanec za enkratno uporabo dejansko ne more narediti kaj veliko v svojem edinem mandatu. Pol mandata se še uči in se v parlamentarnih sobanah ne najde. Drugo polovico morda kaj naredi; od enkratnih poslancev postane marsikateri nato strankarski odpadnik in je takrat bolj aktiven. Ampak v glavnem, da bi bil poslanec za enkratno uporabo učinkovit, bi moral postati poslanec za večkratno uporabo in biti izvoljen še v drugi mandat, ko že lahko naredi konkretne poteze. Ampak stranke za enkratno zmago to onemogočajo.
Teodor; sam bi vseeno odstotek postavil višje: zelo zrelih je 1/3, potencialno dobrih učencev pa mislim, da je med 10%-20% in tu bi morali iskati poteze za naprej.
Teodor
Levica dela tisto kar je potrebno za zmago. Briga jih usoda posameznikov, tudi lastnih privržencev. Ker je volilno telo nezrelo, se bo sedanje stanje nadaljevalo. Kratkorčno so spremembe malo verjetne, sicer bi se že zgodile.
Tako čez palec je zrelih državljanov, ki vedo kaj je demokracija in opravijo volilno dolžnost odgovorno, tam okoli 20% vsega volilnega telesa. To pa je premalo za sptemembe. Odstotek pa se še znižuje.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.