Vse več odličnjakov, vse manj znanja in družbene angažiranosti, mladina pa vedno bolj »snežinkasta«

Slovenijo te dni pretresajo rezultati Mednarodne raziskave PISA in Mednarodne raziskave državljanske vzgoje in izobraževanja ICCS, ki sta za vzgojno-izobraževalno področje podoben udarec, kot so bile za slovensko državo avgustovske ujme.

Rezultati so v resnici porazni in kažejo splošen upad matematične, naravoslovne in bralne pismenosti. Tako četrtina slovenskih 15-letnikov ne dosega osnovne pismenosti niti pri branju niti pri matematiki (pismenost na področju matematike in naravoslovja pomeni, da je učenec pridobljeno znanje sposoben uporabiti v praksi). Gre za vsakega četrtega 15-letnika! Delež nepismenih se je povečal, medtem ko se je razpolovil delež tistih, ki dosegajo najvišjo raven pismenosti.

Na področju bralne pismenosti je bil povprečni slovenski dosežek (zopet) pod povprečjem članic OECD in najnižji od začetka sodelovanja v raziskavi PISA l. 2006. Razlika med spoloma je pri bralni pismenosti v Sloveniji ena največjih med članicami OECD, in sicer v prid deklet (večje razlike med spoloma so bile le na Finskem). Pri matematiki je rezultat slabši kot l. 2018, čeprav je povprečen slovenski dosežek še vedno nad povprečjem OECD. Najmanjši padec pa je raziskava pri slovenskih 15-letnikih zaznala pri naravoslovni pismenosti, kjer je povprečen dosežek naših dijakov tudi še nad povprečjem držav OECD.

Čemu pripisati zgornji trend in kako nato nanj odgovoriti, je sedaj ključno vprašanje.

Politika je nad rezultati bolj začudena. A spremembe zakona o osnovni šoli, ki jih je vlada prejšnji teden potrdila, v praksi ne odgovarjajo na pravzaprav nobeno od zgoraj opisanih težav. Vlaganje v izobraževanje v Sloveniji je v zadnjem desetletju upadlo. Sprejemajo se strategije in načrti, realni premiki pa jim sledijo mnogo bolj počasi.

Odličnost rezultira v vse večji podpovprečnosti

Učitelji nad rezultati niso začudeni. Oni že dlje časa opozarjajo, da se standard znanja znižuje, da se je sistem ocenjevanja v Sloveniji popolnoma porušil, da ocene niso več informacija o znanju, saj »so tisti, ki jim v šoli nekako gre, postali izjemno uspešni«. Odličnjakov je tako kljub očitno vse slabšemu znanju pri nas vsako leto več, Slovenija po deležu najboljših presega vse razvitejše države – slednje pa jo na mednarodnih raziskavah prehitevajo po znanju. Rezultati kažejo, da se je v raziskavi PISA najbolj znižal prav povprečni dosežek najbolj odličnih dijakov – tistih, ki obiskujejo program gimnazije. Poleg tega učiteljev primanjkuje, njihova avtoriteta v razredu je vse manjša, nanje pa posredno (prek inšpekcij) in neposredno (s prošnjami, pozivi in grožnjami) pritiskajo tudi starši. Ob aktualnih rezultatih raziskav, pa se učitelji soočajo še z očitki, da dijake ustrahujejo, da ne skrbijo dovolj za dobro klimo in odnose v razredu.

 Slovenija po deležu najboljših presega vse razvitejše države – slednje pa jo na mednarodnih raziskavah prehitevajo po znanju.

Permisivna vzgoja uničuje mlade generacije

Pri starših se velja še posebej ustaviti. Njihova vse bolj permisivna vzgoja namreč močno zaznamuje sodobne generacije in ima pri razkoraku med znanjem in ocenami močan vpliv na velik odmik od realnosti. »Nekateri že jasno izraženo zahtevo ali postavljeno mejo doživljajo kot ustrahovanje. Vidim, da pada odpornost na zahteve, soočenje s težavami, postavljanje meja,« je za Delo dejala predsednica skupnosti splošnih gimnazij in ravnateljica novomeške gimnazije Mojca Lukšič. Američani takšne mlade imenujejo »snowflakes« oz. snežinke. Permisivno vzgojeni mladi, ki jim je vse prineseno na pladnju in se ne znajo več resnično potruditi, njihovi starši pa vso izobraževalno vertikalo (še enkrat) delajo skupaj z njimi in vso to pot pritiskajo, da bi bile ocene čim višje, otrokom delajo življenjsko škodo prav zato, ker bodo v življenju neizmerno bolj potrebovali dobro znanje kot dobre ocene.

Slovenska javna uprava, ki slovi po tem, da so tam skoraj vsi zaposleni vedno znova ocenjeni kot odlični, pač nima dovolj služb za vedno nove in nove generacije cvetobera izsiljenih odličnjakov, ki jih trenutno producira slovenski izobraževalni sistem. Gospodarstvo pa išče znanje. In trend upada znanja le še pripomore k upadu produktivnosti (ravno včeraj so nas zopet opozorili, da smo tu vse slabši), ki našo državo odličnih namesto med inovatorje potiska med vse bolj zaostale.

Pasivizacija mladine

Vrnimo se še k enemu trendu, ki ga kaže Mednarodna raziskava državljanske vzgoje in izobraževanja ICCS – trendu pasivizacije naše mladine. Vzgoja brez omejitev, zahtev in odgovornosti namreč rezultira v tem, da naši mladi nič ne bi. Ne samo, da se ne bi učili, oni ne bi sodelovali v šolskih dejavnostih, ne bi volili, ne bi spremljali medijev, ne bi bili politično ali družbeno aktivni, ne zanima jih, kaj se okrog njih dogaja itd. Oni sploh niso pripravljeni prevzeti aktivne življenjske vloge.

In nič čudnega ni, da se mladi ne počutijo dobro in da permisivno vzgojeni, kot so, (v vedno večji meri) krivdo valijo na učitelje. In če v življenju ne prevzamejo odgovornosti oz. aktivne vloge, so in bodo nesrečni. In to je pravzaprav še bolj zaskrbljujoče kot dejstvo, da znajo vse manj.

Kako se torej izviti iz tega začaranega kroga?

Začnimo pri starših, ki morajo spremeniti vzorce vzgoje, se naučiti postavljati meje, zahtevati odgovornost (denimo za šolsko delo) in prav tako kot učitelji zahtevati znanje. To je predpogoj za to, da bodo mladi lahko zahtevni tudi do sebe, da se jim bo zdelo učenje smiselno in bodo v šoli sploh lahko aktivno sodelovali.

Vloga učiteljev je v ponovnem dvigu standardov znanja, v zahtevanju znanja in razumevanja, ne golega deklamiranja podatkov, v vzpostavitvi ocenjevanja po Gaussovi krivulji in vztrajanju pri lastni avtoriteti in avtonomiji. Politiki bi pa za začetek koristila vzpostavitev pluralnosti v šolstvu v smeri stremljenja k čim boljšim (mednarodno primerljivim) rezultatom.

Enoumje javnega šolstva očitno realno prinaša vse slabše rezultate, nekaj svežega zasebnega vetra po mednarodnem zgledu bi nam lahko koristilo. Neumnosti v obliki zaostrovanja in omejevanja šolanja doma niso korak v pravo smer, zahteve po še zgodnejšem učenju tujih jezikov ob vse slabši pismenosti pa tudi ne.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27