Ob obisku Slovenije in pridružitvi Zavoda Iskreni kot polnopravni članici mreže katoliških družinskih organizacij FAFCE, smo se pogovarjali z njenim predsednikom, Vincenzom Bassijem.
Evropa je v demografski zimi. Skoraj vsi Evropski narodi imajo rodnost nižjo od potrebne 2,1 otroka na žensko v rodni dobi, ki je potrebna za obnavljanje populacije. Zakaj Evropejci ne želijo imeti več otrok?
Naj najprej povem, da demografska politika v Evropski uniji spada v domeno držav članic. Kljub temu pa se tematika tiče tudi Evropske unije kot celote in mislim, da bi jo to področje moralo zanimati.
V trenutnem mandatu se zdi, da se je na tem področju morda začelo kaj premikati. Prvič ima Evropska komisija komisarko za demografijo. Komisarka za demokracijo in demografijo Dubravka Šuica pa je tudi podpredsednica komisije. Tudi predsedujoče države so začele demografijo postavljati na agendo predsedovanj. V Evropi se začenjamo pogovarjati o demografiji.
Pomembno vprašanje pa je, s kakšnim ciljem se pogovarjamo o demografskih vprašanjih. Sam menim, da bi se morali pogovarjati o demografiji tako, da rešimo demografsko zimo. V to bi morali prepričati institucije Evropske unije.
Demografsko zimo lahko rešimo samo tako, da investiramo v družino in v otroke. Ne moremo imeti toliko otrok, kot jih potrebujemo, če ne bomo vlagali v družino.
S katerimi ukrepi lahko to dosežemo?
Najprej se mora spremeniti miselnost glede demografske politike. Namesto, da jo obravnavamo kot strošek, bi jo morali obravnavati kot investicijo. To bo prineslo velike spremembe na nacionalnem nivoju. Če gre za investicijo, nanje ne vplivajo Maastrichtski kriteriji, ki so zalo striktni glede javne porabe sredstev in proračunskih primanjkljajev.
Če se je treba za financiranje družinske politike zadolžiti, je to »dober dolg«, ker je dolg, namenjen v investicije. To je treba urediti na evropski ravni, da bodo potem nacionalne politike lahko uvedle učinkovite demografske politike.
Družine je treba podpreti tako, da bodo od države neodvisne.
Katere demografske politike po vaših izkušnjah delujejo?
Poleg že omenjenih finančnih ukrepov se je treba zavedati, da demografske politike niso vezane samo na zagotavljanje denarja družinam. Pomembno je pokazati srečo, ki jo prinaša ustvarjanje družine in s tem prevzemanje odgovornosti za prihodnost. In ni treba, da so družine zato odvisne od države in državne pomoči. Cilj je neodvisnost in samostojnost družin. Življenja družin ne more voditi država. Družine je treba podpreti tako, da bodo od države neodvisne.
Foto: Tomo Strle
Treba pa se je zavedati, da so si države med seboj različne. Kaj je nekje dobro, je odvisno od okoliščin v državi. Ukrepi, ki jih trenutno sprejema Slovenija, se mi zdijo odlični. Delajo na tem, da bi družine držali skupaj in tega se lotevajo na način, prilagojen slovenski realnosti. Ne vem, če bi isti ukrepi delovali v Italiji.
Bistveno bolj kot pomanjkanje denarja je danes problem osamljenost družin. Ta problem se je kazal že prej, pandemija pa ga je le še dodatno razgalila. Osamljenost je danes največja bolezen družin.
Eden najbolj učinkovitih ukrepov za preprečevanje osamljenosti je ustvarjanje skupnosti družin in mrež družinskih organizacij. Treba je ločiti osamljenost posameznika in osamljenost družin. Zoper osamljenost posameznika je najboljše zdravilo družina, zoper osamljenost družin pa povezovanje v družinske organizacije in mreženje družin.
Omenjate omrežja družin, sami vodite FAFCE, ki je omrežje omrežij družinskih organizacij. Kakšna je vloga družinskih organizacij v družbi?
Vloga družinskih organizacij se skozi čas spreminja. Če smo včasih imeli glavno vlogo v tem, da smo bili zgled in pričevalci v družbi o pomenu družine, je danes naša vloga drugačna.
V današnjih individualističnih družbah se družine počutijo same in osamljene, družinski problemi pa se smatrajo kot zasebni, brez javnega pomena. In na to vprašanje moramo odgovoriti družinske organizacije. Živimo v demografski zimi, ki je realna in predstavlja veliko nevarnost za naš čas in ji moramo dati prioriteto.
Mi moramo biti tisti, ki bomo iskali in ponudili rešitve po najboljših močeh. In to na evropski ravni. Kar se namreč danes dogaja v Sloveniji je rezultat dogajanja na evropski ravni. Tam moramo ponuditi naše izkušnje, da se izognemo temu, da bi evropske institucije državam ponudile svoje rešitve, ki ne temeljijo na realnih izkušnjah konkretnih družin.
Zdaj skušamo doseči, da spoznajo potrebe družin in prevzamejo odgovornost. Zdaj govorimo tudi o osamljenosti, ki se prej po vaseh ni pojavljala. Danes pa se. Vloga družinskih organizacij mora biti navdihnjena iz skupnosti, družbe in potreb družin. In to postaviti v cilje tako na nacionalni kot evropski ravni.
Evropske institucije vendarle niso posebej naklonjene tem problemom. Zdi se, da se več ukvarjajo z vprašanjem LGBT in teorije spola kot pa s problemi, s katerimi se soočajo družine in jih omenjate vi. Čeprav imamo komisarko za demografijo, predsednica komisije govori predvsem o LGBT, ne o demografiji. Zakaj?
Po eni strani se strinjam z vami. Še takrat, ko govorijo o demografskih problemih, ne govorijo o tem, kako problem rešiti, temveč predvsem, kako ga obvladati in se soočiti s posledicami, ki jih prinaša. To sta dve različni strani.
Zato je še toliko pomembnejša naša vloga, da jih prepričamo, da družine in družinske organizacije niso problem, ampak rešitev problema. Moramo se osredotočiti na delovanje družine. To je pomembno. Da se osredotočimo na to, da je družina rešitev tega problema in govoriti o tem.
Ko se osredotočamo na družino in njeno funkcijo, ne govorimo o drugih stvareh. Lahko se izognemo ideološkim bojem. Govorimo o funkciji družine, dodani vrednosti, ki jo prinaša v ekonomskem smislu. Osredotočiti se moramo na jezik, ki ga uporabljajo institucije. Uporabiti moramo njihov jezik.
Zavedati se moramo, da tako kot kadar pridemo v neko drugo deželo, recimo jaz zdaj v Slovenijo, ni vaša krivda, če me ne razumete, ker bi govoril samo italijansko. Podobno se moramo v družinskih organizacijah vprašati, če govorimo jezik odločevalcev, ko zagovarjamo družino.
Morda moramo premakniti našo komunikacijo tako, da uporabimo njihov jezik. In v tem primeru lahko ustvarimo več prijateljev kot sovražnikov.
Pa znamo govoriti njihov jezik?
Mislim, da zdaj govorimo z vsemi in vsi govorijo z nami. To je že prvi rezultat. Imamo izkušnjo, ko govorimo o družinskih podjetjih je vsakomur jasno, da brez družine ne more biti tudi družinskih podjetij.
Tako je treba iti korak za korakom. Ko govoriš brez ideološke konfrontacije o realnosti se nekateri sicer ustrašijo, a večina spozna, da brez družin nimamo prihodnosti. Prav tako je za trajnostni razvoj potrebna generacijska uravnoteženost. Brez nje ni možno doseči trajnostnega razvoja.
Medgeneracijsko ravnotežje pomeni, da so starostniki in mladostniki v ravnotežju. Da bi lahko ohranili to razmerje in da bi ustvarili dialog med mladimi in starimi, potrebujemo več družin. Vsi govorijo o trajnostnem razvoju, mi pa moramo ob tem povedati, da ga ni brez družin, zato vselej govorimo o družinah, tudi če govorimo o bankah, kreditih, čemerkoli.
Vsi govorijo o trajnostnem razvoju, mi pa moramo ob tem povedati, da ga ni brez družin
Omenili ste, da zgolj materialni ukrepi za povečanje rodnosti niso dovolj, ampak da potrebujemo tudi družini prijazno kulturo, da premagamo demografsko zimo. Kako narediti Evropo bolj družinam prijazno?
Doseči moramo, da Evropa prepozna vlogo družine v skupnem dobrem Evrope. Vlogo gradnje skupnosti, ki so osnova za našo Evropo. Vsi pravimo, da ne maramo birokratske Evrope. Birokracija je nekaj antipatičnega, ker je oddaljena od realnosti.
Vendarle pa birokracija pomaga pri preprečevanju zlorab in podobnem. Potrebno pa je spremeniti model, da utemeljimo Evropo od spodaj navzgor, da bo temeljila na družinah in lokalnih skupnostih. To je edini recept proti tehnokraciji. Z dajanjem več odgovornosti družinam in lokalnim skupnostim, lahko učinkovito premagamo tudi nacionalizme po vsej Evropi. Manj javne administracije, več skupnosti, bi poudaril.
Kako to doseči, vprašanje za milijon dolarjev?
Mislim, da to lahko dosežemo tako, da prepoznamo vlogo civilne družbe. Ni enega univerzalnega ukrepa. Ampak zdaj v Sloveniji imate recimo zavod Iskreni, ki je bil ustvarjen s strani družin. In zdaj ste v dialogu z državo, niste pa odvisni od države. To je zgled. To je treba spraviti v prakso tudi na evropskem nivoju in zagotoviti, da se spoštuje načelo subsidiarnosti.
Subsidiarnost je najmanj uporabljen evropski princip v Evropski uniji.
Izjemno je pomembno zavedanje, da so otroci skupna odgovornost obeh staršev. Žensk ne smemo pustiti samih
Raziskave kažejo, da imajo Evropejci v praksi manj otrok, kot si jih sicer sami želijo. Zakaj?
Tudi sam imam tako izkušnjo. Sam imam tri otroke, želel pa sem imeti štiri. Žal ni bilo mogoče. Mislim, da lahko to do neke mere rešimo tako, da naredimo vse, kar je v naši moči, da družin ne pustimo samih. Posebej žensk. Potruditi se moramo, da ne pustimo žensk samih. Tudi moške moramo izobraziti, da ženske nikoli ne smejo zapustiti same. Otroci so skupna odgovornost obeh staršev. To zavedanje je izjemno pomembno. Eden največjih strahov pri ženskah je, da bi ostale same. Zato moramo narediti vse, kar je v naši moči, da zagotovimo, da to preprečimo.
Zdi se, da se v evropskih šolah otroci učijo o praktično vsem, od spolne vzgoje do istospolnih partnerstev, ne pa o odnosih in o tem, kako jih ohraniti in reševati probleme v njih?
Mislim, da smo vsi malo krivi za to stanje. Družino smatramo kot samo po sebi umevno. Zdi se nam, da o tem ni treba govoriti. Ampak je ne smemo obravnavati kot samo po sebi umevne. Družina je izjemno pomembna institucija, je najboljša institucija, temelj družbe. Ampak kot vsaka človeška stvar jo je treba vzgajati, udomačiti.
Ko ustvariš družino, se moraš zavedati, da je to igra, ki se konča z izgubo. Otroci bodo zapustili »gnezdo« in morajo zapustiti gnezdo in zelo verjetno bo eden od partnerjev zapustil svet pred drugim. Tako je to igra izgubljanja. Ampak je hkrati najlepša igra, ki jo lahko igraš v svojem življenju. In skozi zgodovino smo jo obravnavali kot samoumevno, čeprav še zdaleč ni samoumevna.
Nismo se dovolj posvečali vprašanju izobraževanja in vzgoje. Kot starši se moramo vprašati o odgovornosti staršev. Vzgoja je v prvi vrsti odgovornost staršev. Šole morajo pomagati staršem. Nimajo pravice kontrirati staršem. Odgovornost do otrok imajo šole samo v vlogi podpore staršev. Ko šola ne deluje v sozvočju s starši, opravlja slabo delo.
Če je vzgoja vloga staršev, kakšna pa je vloga šole, cerkve, države, … pri vzgoji otrok?
Kot družinske organizacije moramo govoriti o veselju, ki ga prinaša družina. Govoriti moramo o družinah ne kot o neki abstraktni ideji, ampak o konkretni realnosti. Spomnim se, da smo se kot otroci pogosto igrali vlogo očeta in mame. To je bilo nekaj normalnega v našem življenju, naš cilj.
Zdaj pa moramo govoriti tudi o družini, očetovstvu in materinstvu kot o poklicanosti. Nihče ne more živeti izven svoje poklicanosti. Pomembno se je v svojem življenju odločiti. Lahko se odločiš, da se poročiš ali pa ne. Ampak tvoja odločitev naj bo za skupno dobro.
Če se ne odločiš, da boš življenje namenil drugim, potem ostaneš nekje vmes. In če ostaneš nekje vmes, tvoje življenje ni rodovitno. Poudariti želim, da je smisel vsakega življenja, da je rodovitno.
Foto: Tomo Strle[/caption]
Foto: Tomo Strle[/caption]
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.