Ob koncu jubilejnega leta Božjega usmiljenja letošnje poročilo Katoliške Cerkve kaže na zgovorne trende. V svetu je katoličanov več, Evropi Sloveniji manj.
Tako v Sloveniji pada število novomašnikov, umre pa skoraj enkrat več duhovnikov kot je posvečenih, vedno manj je redovnic, vedno več pa število laičnih katehistov, voditeljev birmanskih in mladinskih skupin.
Konec decembra 2014 je bilo na svetu skoraj 1.272.281.000 katoličanov, kar je dobrih 18 milijonov več kot leto prej. Glede na delež jih je največ v v Ameriki (63,7 % prebivalstva), sledijo Evropa (40,1 % prebivalstva), Oceanija (26,1 % prebivalstva), Afrika (19,3 % prebivalstva) in Azija (3,2 % prebivalstva).
V Evropi je po statistiki leta 2014 živelo 23 % vseh katoličanov tega sveta, njihovo število pa je v minulem letu naraslo za 2 %.
V Sloveniji je bilo po cerkvenih statistikah konec leta dobrih 74 % prebivalcev katoličanov. V šestih (nad)škofijah je delovalo 14 (nad)škofov, 1.050 škofijskih in redovnih duhovnikov, 498 redovnic, 673 laiških katehistinj in katehistov ter 30 stalnih diakonov. V 463 župnijskih in območnih karitas je 10.944 prostovoljcev pomagalo 102.285 ljudem v stiski.
Vedno večji prepad med številom rojenih in krščenih
Število katoličanov se je v Sloveniji v zadnjih desetih letih zmanjšalo za skoraj 67 tisoč vernikov, kar se najbolj odraža pri številu krstov, ki katerih število se je med letoma 2005 in 2015 kljub povečanju števila rojstev za dobrih 2.200, zmanjšalo za okrog 1.900, kar je zmanjšanje za 14 odstotnih točk.
Če je bilo leta 1954 le 11 % prvorojenih otrok rojenih zunaj zakonske zveze, jih je bilo leta 2004 45 %, leta 2015 pa 58 %. Trend je enak v celotni Evropi in zahodnem svetu.
V desetih letih pri nas umrlo enkrat več duhovnikov kot je bilo posvečenih
Medtem ko število duhovnikov v svetu narašča, pa je v Evropi in Sloveniji trend obraten.
V zadnjem letu je na svetu 444 duhovnikov več kot leto poprej, skupaj 415.792. V Evropi jih je manj kar za 2.563, v Ameriki 123 in v Oceaniji 86.
Nasprotno pa jih je v Afriki zgolj v enem letu za 1089 več, v Aziji pa kar 2.128.
Število škofijskih in redovnih duhovnikov v Sloveniji se je v 2005–2015 zmanjšalo za 132. V tem času je bilo posvečenih 91 škofijskih duhovnikov, umrlo pa jih je 178. Leta 2005 je bilo v Sloveniji 83 škofijskih bogoslovcev, leta 2015 pa 51.
Od leta 2009 pa se povečuje število posvečenih redovnikov.
Več laiških učiteljev verouka, manj redovnic
Število laiških katehistinj in katehistov se je med letoma 2005 in 2015 povečalo s 350 na 673.
Močan, kar 24,5 % upad beležimo med redovnicami, saj se je njihovo število v enakem obdobju zmanjšalo s 660 na 498.
Leta 2012 je število katehistinj in katehistov prvič preseglo število redovnic. Nekatere redovne skupnosti v Sloveniji so zaprle svoje samostane, druge so priključene sosednjim provincam.
To, da v Sloveniji število katoličanov upada, je kriva Cerkev sama.
Ljubljanski škof in metropolit se ne zaveda svoje vloge in je ne opravlja, zato je katolištvo v Sloveniji v zatonu in če se stanje ne bo speemnilo, lako katoliki v Sloveniji izumrejo.
Primarna naloga škofa in metropolita je, da je vrhovna moralna avtoriteta naroda in da je pastir katoliške črede. Niti ene, niti druge funkcije ne opravlja. Formalno že, ne pa razmeram primerno.
Vsi vemo, da doživlja Slovenija poleg gopodarske in finančne krize, še globljo in usodnejšo morano krizo. Razraščanje moralne krize je posledica odsotnosti moralne avtoritete. Komunisti so cerkev stisnili za cerkvene zidove in v domače okolje in si tako zagotovili neskončno moralno oblast nad narodom. Cerkev pa se je tej zahtevi popolnoma prilagodila in ne stori nič,da bi pokazala, da je poklicana za moralni status naroda. Ni dovolj, da pride vernik v cerkev, Cerkev mora med narod. V kolikor ji to ni dovoljeno, mora narediti vse, da ji bo to omogočeno.
Kako lahko Cerkev gleda norčevanje vodilnih ljudi v državi z vero in verniki? Kako je lahko sodelovala pri obisku Cerarja v Vatikanu? Dokler ne bo urejano finaciranje katoliških šol v Sloveniji, državniških obiskov Vatikana ne sme biti, Tudi udeležba pri mašah komunističnih farizejev mora biti nezaželjena. Cerkev je dom vernikov in njihovi pastirjii odločajo, kdo jih lahko obišče doma. Takšni hinavci, ki danes vodijo Slovenijo nimajo prostora v cerkvi.
Drugo poslanstvo metropolita je pastirstvo. Pastir mora čuvati svojo čredo in čreda se mora počutiti varno. v Sloveniji je čreda prepuščena sama sebi. Z njo lahko počno, kar želijo in pastirji gledajo vstran,ali pa si iščejo varen prostor za sebe, ne meneč se za čredo. Kje so vsi mučenci, kje so vsi svetniki, ki so se žrtvovali za Cerkev? Takšnih v Sloveniji ni.Na tisoče klevet je uprejeno proti Cerkvi. Na tisoče pamfletov zasmehuje vernike in jih ima za retardiran del državljanov, a pastirji ne storijo nič. Nekaj malega zamomlajo, in potem je vse tiho.
Kako lahko slovenski cerkveni pastirji tiho prenašajo žalitve, ko jim očitajo, da so kriminalci, da so pedofili, da so iztirjenci? Proti takšnim klevetam se je potrebno upreti. Te niso plod bolnih glav posameznikov, te so plod načrtne politične gonje, ki se pojavlja v vseh režimskih medijih. Glede na to, da katoliki predstavljajo vsaj 40 % prebivalstva in glede na to,da je vsaj 80 prebivalcev Slovenije vzgojenih v duhu krščanske Evrope, mora Cerkev zahtevati,da je vsaj 40% programa na javni TV katoliškega. V kolikor se to ne bo zgodilo,je potrebno pozvati na nepokorščino in takšnega programa verniki naj ne plačujejo.
Prav tako je s šolstvom. V kolikor se kurikulum ne bo bistveno spremnil, je potrebno pozvati vse katoliške straše, da njihovi otrioci bojkotirajo komunistični pouk. Škofje, pastirji pa morajo to izpeljati. Ne glede na žrtve.
Potem se bodo razmere v Sloveniji začele spreminjati in Slovenija ne bo več v moralni krizi.
Vernike pa je potrebnopozvati,da ne volijo strank s komunističnim predigrejem. Le tako bo zagotovljena zmaga tistih sil, ki so si želele samostojne, demokratične in Evropsko usmerjene Slovenije.
Danes gre Slovenija v napačno smer.
1.535.297 katoličanov??? Kdo ve, kako so prišli do te številke?
“1.535.297 katoličanov??? Kdo ve, kako so prišli do te številke?”
Po Branku Cestniku, Družina 17.nov.2013:
Praznike praznuje 80% ljudi in imajo to številko. Ali pa pogledajo št. krstov.
Za rimokatolike bi se jih izjavilo 66%.
55% bi jih potrdilo, da Bog zares obstaja.
42% bi jih potrdilo, da je Kristus res Božji Sin. Ti so torej ‘pravi katoličani’, ostali so sociološki kristjani.
29 bi jih potrdilo, da upajo in verjamejo v posmrtno življenje.
10% bi jih izjavilo, da živijo od svete evharistije. Toliko jih namreč obiskuje nedeljske maše (5 let star podatek Cerkve).
Torej je katolikov od 10 do 80%, ocena na oko: 60-70%.
Katoličan je torej tisti, ki se za katoličana ima, četudi je lahko maloveren.
V Sloveniji je situacija zelo žalostna. Morda res pravi statistika, da je v Sloveniji okrog 74 % katoličanov, ampak le kje so vsi? Ob nedeljah pri maši se zbiramo eni in isti, nekaj družin, nekaj majhnih otrok, prevladujemo starejši nad 50 let, večinoma ženske. Kje so vsi ostali? Če še nekako razumem, da mladi ne hodijo v cerkev (zjutraj spijo, se jim ne da), ne morem razumeti, da večina starejših ljudi, pa čeprav so še fizično sposobno, ne gre v cerkev niti za božič in veliko noč. Ne moremo reči, da je za to kriva Cerkev in duhovniki. Morda Cerkev kot inštitucija res ni idealna (le kdo pa je!)? Toda mislim, da je večina duhovnikov dobrih, da se zelo trudi in nemalokrat tudi obupa, ko ne vidi nikjer uspeha.
Na koncu pa se vse – razen res redkih izjem cerkveno pokoplje, nese v cerkev, čeprav, dokler so bili živi, v njej skoraj niso bili!
Moti me tudi odnos do vernih ljudi: nemalokrat se zgodi, da nas imajo verne za zaostale, primitivne, nerazgledane, duhovnike se kar avtomatično označuje za pedofile! Skratka, nobenega spoštovanja.
Bojim se, da izginjanje krščanstva pomeni tudi propad vrednot, družine, zakona…
Plod sistematičnega zatiranja krščanstva in nacionalne zavesti v Sloveniji je upad števila kristjanov.
To je zelo kvarno, saj je moralna kriza v veliki večini posledica dejstva,da Slovenija nima moralne avtoritete, ki bi lahko odkrito in nepristransko šibala kvarne pojave.
Velik problemv Sloveniji je kriminal. Niso problem mali taiči, ki jih je posod po svetu mnogo, problem je organitzirani kriminal s potuho državnih inštitucij.
Nehote in zelo naivno se je v finančne mahinacije vpletla tudi RKC. Prepričan sem,da cerkveni dostojanstveniki od škofov pa do zadnjega kaplana niso odnesli pri finančnem škandalu popolnoma nič. Vsi skupaj pa so bili žrtve prevarantov, ki so jim nastavili limanice in se vanje ujeli.
Cerlkev mora zato do pikice podrobno razjasniti, kaj se je zgodilo,kje so vzroki za finančni polom in povedati, kam so poniknili silni milijoni.
Prav gotovo to ni pretirano težka naloga, je pa tako rekoč krščanska dolžnost.
Kristjani so dolžni svoje grehe priznati in se zanje pokesati.Potem sledi olajšanje.
Povsem nesprejemljivo pa je to, da za ves polom odgovarja gospod Kraševec, pa še to ne za polomijo, temveč za neko kaznjivo dejanje pri katerem po zakonu niti ni mogel, niti ni bil odgovoren.Kriv je lahko edino za to, ker naj bi napeljeval nekoga,da je poneredil listine. O izgubljenih milijonih pa pri tej sodbi ni niti sledu.
Nikoli ni prepozno za spoved in zato se ta naj zgodi čim prej, saj je nujno, da se veliki madež najprej spere, potem pa lahko Cerkev prevzame vlogo moralne avtoritete v Sloveniji.
Strinjam se z zgornjimi komentarji.
Narejenih je bilo nekaj ključnih napak: Namesto v gospodarsko zaledje – ki naj bi potem omogočilo sredstva za pastoralo (dobra ideja slaba izvedba) – bi se moralo sredstva že takrat primarno vložiti v šolstvo. Bitka se ne bori na področju denarnega toka firm, temveč na področju šolstva. Namesto, da bi danes imeli poleg gimnazij še enih 5 poklicnih/tehniških srednjih katoliških šol in namesto, da bi imeli namesto ene same enih 10 osnovnih katoliških šol imamo to, kar pač imamo. To je bila huda napaka in tu so slovenstvu in katolištvu sovražni elementi preoblikovali po osamosvojitvi rojeno mladino, da obožuje Tita, DEMOSa in osamosvojiteljev pa ne pozna. S kakšnimi simboli je mladina (ogromno jih je bilo letnik 90 in mlajših) protestirala na vstajah? S simboli Jugoslavije in socializma 🙂 Nekateri mladi poslanci (iz ZL) so rojeni ob razpadu Juge ali kasneje in zagovarjajo komunizem in samoupravljanje. Nekaj malega se glede mladine je izboljšalo z Oratoriji in Stično Mladih ter duhovnimi vajami in skavti, a je premalo. Na žalost. 🙁
Druga napaka vzporedna z organizacijsko pa je šibko sledenje duhovnikov in škofov Magisteriju Cerkve. Ker je katolištvo postopoma po osamosvojitvi izgubilo tudi zaslombo na t.i. “avstro-ogrsko” generacijo – naši dedki in babice rojeni še pred 2. sv. vojno – ki so v socializmu mnogokrat močneje držali versko vzgojo kot pa naši starši – je šlo poznavanje vere, dogem, običajev že kmalu po osamosvojitvi navzdol. Krepko navzdol. Zakaj? Ker vere starši niso posredovali (pravilno ali je pa sploh niso) duhovniki pa o veri resno ne upajo govoriti. Zadeva je tako slaba, da so letos škofje ob letni poslanici vernikom priznali, da izven cerkve njihove besede nimajo dometa. Realno vprašanje: kaj narediš kot slovenski duhovnik ko k tebi pride par z napol narejenimi zakramenti, ki bi se poročil? Ali pa ko pride par, ki ni poročen, ne hodi v cerkev, bi pa krstil otroka? Ali ko starši ki imajo zakramente in ne hodijo v cerkev otroka pošiljajo k verouku in se mu to zdi hinavsko? Situacija je za duhovnike bistveno težja kot pred leti, to je potrebno priznati. Ampak ker so pasivni, je še slabše.
Zakaj? Problem slovenskega duhovništva je, da je v socializmu – čeprav je bilo neformalno in formalno preganjano – ustvarilo nek samoohranitveni nagon, ki pa je slab. O tem ste poročali v člankih tudi na Iskreni.net – zakristijsko duhovništvo. Da se je duhovnik/škof zaščitil in poskušal rešiti glede upravljanja Cerkve kar je lahko je bodisi sklepal gnile kompromise z komunistično oblastjo (Ciril Metodijsko Društvo ali pa škof Grmič), bodisi v odnosu do vernikov zavzel prijazno držo, s tem pa razvodenel nauk.
Nekaj primerov: komisija pri slovenski škofovski konferenci se imenuje Pravičnost in mir. Pravičnost in mir sta pojma, ki se ogromno pojavljata v Svetem pismu, tudi v evangelijih. Toda ali sta pravičnost in mir temelj katoliške vere? Pravičnost in mir pomagajo ustvarjati tudi društvo Sonček, Rdeči Križ, Zveza prijateljev mladine 😉
Kaj pa je temelj katolištva? Nekje sem bral da bi šla definicija lahko tako: ‘Cerkev, ena in edina, ki jo je Kristus zapustil preko apostola Petra, za vse ljudi in vse narode, da se odrešijo greha in zveličajo lastne duše ter tako izognejo večni pogubi ob dnevu sodbe. Zveličanje in rešenje duš pa pride preko zakramentov, ki jih podeljuje duhovščina, ter življenje v veri, kot je opisano v Katekizmu katoliške cerkve”. – opisano po spominu, ampak nekako tako, bo kar držalo?
Kaj pa naloga duhovnika? Ena zanimiva teza se glasi: “ENA in EDINA naloga katoliškega duhovnika je zveličanje duš.” SAMO to. Ne “Duhovnik mora biti kul, faca, zakon”. ali pa “Duhovnik skrbi za vse malenkosti v župniji.” ali pa “Duhovnik je prijazen do vseh.” Te zadeve pomagajo seveda, ampak naloga je le ena. Saj imajo ob posvečenju bogoslovci celo eno prisego na TEOF na to temo?
Ali pa slovenska Cerkev sledi temu? Menim, da ne. Daleč smo od časov škofa Vovka in mučencev. Kler ne upa nastopiti jasno, nekateri se dobrikajo medijem, ki so drugače sovražni do cerkve. Pridige so razvodenele. Ne vem kako je z veroukom, ker so ga sedaj prevzeli kateheti in katehetinje – kako je poskrbljeno za formacijo? Pred trendi si duhovščina zatiska oči: moral je nastati zavod Iskreni.net, da je opozoril na pomen družine! Ničesar si ne upajo zagovarjati. Pastorala mladih, mladih parov, družin – je na trenutke zelo šibko zasnovana. Na koncu je stanje, kot je opisano v članku, še dobro.
Skratka: Ni Duha. Ker vse je lahko le po Svetem Duhu, ki je ljubezen med Očetom in Sinom. Če ni “junaštev”, po kard. Rodetu, je to znak brezduštva. Duha je lahko samo v polni sili, ali pa ga ni, pravi Pismo.