Upodobitve križanja nekoč in v sodobni umetnosti: kako se je Kristus na križu spreminjal skozi prostor in čas

Simbol križa je danes najbolj prepoznavno krščansko znamenje. A v začetku ni bilo tako. V prvih stoletjih upodobitve križanja niso bile prisotne. Zgodnji kristjani pod vplivom starozavezne prepovedi rezanih podob niso bili naklonjeni upodabljanju. Svojo pripadnost krščanstvu so izražali z drugimi simboli.

To se je pozneje spremenilo (dokončno z 2. Nicejskim koncilom leta 787) in sčasoma je upodabljanje Kristusa na križu postalo pogostejše. Za eno prvih upodobitev križanja veljajo slike v evangelijih iz samostana v Siriji, če seveda odmislimo žaljivi rimski grafit križanega iz konca drugega stoletja, o katerem pišemo v članku za naročnike.

Križani Kristus je skozi stoletja postajal tudi vedno bolj čist, bel, blag, s spokojnim izrazom na obrazu ... Pri Rafaelu tako na sliki imenovani Mondovo križanje (1502–3), opazimo neko grandioznost, s katero slikar Križanega skoraj že postavlja v nebesa in v sliki napoveduje njegov vnebohod.

 

Vrnitev v realnost križanja

V 20. stoletju so se umetniki v veliki meri vrnili k upodabljanju prvinskosti križanja. Križanje je v umetnosti postalo to, kar je v resnici tudi bilo. Odvraten spektakel in surova podoba brutalno umorjenega človeka.

Najbolj znana podoba križanega iz sodobnejše umetnosti je verjetno slika Salvadorja Dalija z naslovom "Kristus sv. Janeza od Križa". Na temnem nebu je upodobljen Jezus na križu, obešen nad ribnikom in čolnom z ribiči. Čeprav gre za podobo križanja, na njej ni krvi ali trnove krone. Dali je trdil, da je sliko križanega, kot jo je upodobil, videl v (kozmičnih, kot je sam povedal) sanjah leta 1950. Za Kristusovo postavo mu je poziral hollywoodski kaskader in telovadec Russell Saunders, ki je bil plačan 35 dolarjev dnevno. Britanski pesnik John Cooper Clarke dejal, da se ta upodobitev bistveno razlikuje od katerega koli drugega križanja, saj zorni kot prikazuje vso bolečino tega načina usmrtitve, a hkrati zatemni "klišejske" izraze obraza, ki jih pogosto najdemo pri takih delih.

 

Naslednje veliko delo 20. stoletja je naslikal beloruski Jud Marc Chagall, ki je sicer pogosto upodabljal prizore iz Stare zaveze. Na svoji znameniti sliki, imenovani Belo križanje, ki jo je ustvaril leta 1938, je primerjal preganjanje evropskih Judov v tridesetih letih 20. stoletja z mučenjem galilejskega Juda v tridesetih letih našega štetja. Podobe, ki obkrožajo Jezusa, niso njegovi privrženci, ampak Judje, ki bežijo pred pogromi.

Podoba Jezusa, križanega na križu, je simbol celotnega judovskega ljudstva, ki je prisiljeno prestajati smrtno muko. Kristusova glava ni okronana z znano trnovo krono, temveč s talisom – oblačilom Judov, ki so ga uporabljali med molitvijo. Ob Jezusovih nogah stoji osvetljena sedemkraka svetilka menora. Zelo pomemben je beli žarek, ki prihaja od zgoraj in se zdi, da sliko razreže na dva dela. Žarek osvetli Jezusa in predstavlja uničenje smrti in zmago nad njo.

Če pogledamo rešitelja, se zdi, kot da ni umrl, ampak preprosto spi. Umetnik mojstrsko poda občutek umirjenosti in upanja, da ga nič ne more uničiti. V spodnjem delu slike so upodobljena grozodejstva nacistov – zaseg hiš in Judov, požig sinagoge. V zgornjem delu lika iz Stare zaveze zmedeno opazujejo, kako propada znani svet, kako tečejo nesrečni ljudje, kako propadajo njihova stanovanja in svetišča. Tudi rdeče komunistične zastave lahko pripišemo simbolnim elementom.

Jasno je, da preganjanje judovskega ljudstva ni potekalo samo v nacistični Nemčiji, temveč tudi v drugih državah. Danes "Belo križanje" upravičeno velja za eno najboljših del Marca Chagalla. Poleg tega je slika ena najljubših slik papeža Frančiška.

Graham Sutherland, spreobrnjenec v katoliško vero, je v luči judovskega trpljenja preoblikoval tudi Križanje. Njegovo 'Križanje' (1946), naročeno za cerkev svetega Mateja v Northamptonu, temelji na fotografijah preživelih koncentracijskih taborišč. Deluje precej grozljivo, saj prikazuje Kristusova štrleča rebra in iznakažena ramena.

Kolumbijski slikar Fernando Botero se prizora Golgote loti s suhoparnim humorjem. Odvrne se od klasičnih, čudovitih upodobitev Kristusa iz španske zlate dobe, uporabi svoje običajno nelaskavo oko v 'Križanju' (2011). Boterov Kristus je običajen in nedostojanstven. Kristusova okornost in Boterovo gladko delo s čopičem sta v dramatičnem kontrastu z njegovim križanjem.

Tako kot Gauguin, čigar 'Rumeni Kristus' ni križan v Jeruzalemu, temveč na francoskem podeželju, Botero prestavi Golgoto v Centralni park. Namesto starodavnega obzidja Jeruzalema ozadje zapolnjujejo nebotičniki Manhattna. Kristusovo telo je upodobljeno v rjastozeleni barvi kot Kip svobode. Mimo velikanskega križa in zelenega Kristusa obiskovalci parka brezskrbno potiskajo otroške vozičke.

To seveda še zdaleč niso vse upodobitve. Dejstvo je tudi, da vse upodobitve, ki morda imajo umetniško vrednost, niso religiozne in duhovne. Lahko pa nam pomagajo, da na Kristusa pogledamo z novimi očmi, se bolje poglobimo v skrivnost njegovega trpljenja in predvsem odrešenja. Spoznamo, da nam je postal enak v vsem, razen v grehu, in da razume vsako človeško trpljenje. Tudi vaše.