O, ko bi vedeli, kaj bodo govorili zanamci o Medžugorju čez sto ali več let? Takrat bo o Medžugorju lahko biti pameten, danes je to težko. Takrat bodo o Medžugorju imeli več podatkov, kot jih imamo mi danes; na razpolago bodo imeli boljše zgodovinske in teološke študije; predvsem pa bodo poznali in si lahko vedno znova prebrali dokončno sodbo Cerkve o tem pojavu, ki se je začel konec junija 1981 tam med vročimi hercegovskimi kamni.
Mi imamo na razpolago mnogo podatkov in knjig, pa si kljub temu težko ustvarimo popolnoma realno sodbo. V smislu, da tisti, ki hočejo verjeti, da se Marija tam prikazuje, to verujejo; tisti, ki nočejo, pa kljub knjigam in pričevanjem, v prikazovanja ne verujejo.
Končne sodbe Cerkve še ni
Predvsem pa nimamo končne sodbe Cerkve. Imamo negativno stališče domačega mostarskega škofa: imamo neuradne, delne in osebne presoje kakšnih drugih škofov; imamo uradno a nedokončno sodbo že rajnke Jugoslovanske škofovske konference, ki kljub temu, da ne more potrditi nadnaravnosti dogodkov, dovoljuje romanja v Medžugorje. Nimamo pa najbolj pričakovane sodbe – tiste s strani rimskega papeža in njegovih služb. Ko ta sodba bo, bo vse lažje? Ali pa se bodo muke šele začele?
Kaj se riše zdaj? Trije scenariji: ali popolno zanikanje, kot hoče škof iz Mostarja, ali delno priznanje, kot naj bi se nagibali v Rimu, ali celotno priznanje, kot si želi „medžugorsko ljudstvo“, se pravi, milijoni romarjev v Medžugorje.
Rišejo se trije scenariji: popolno zanikanje, kot hoče škof iz Mostarja, delno priznanje, kot naj bi se nagibali v Rimu, ali celotno priznanje, kot si želi „medžugorsko ljudstvo“
Mostarski scenarij: V Medžugorju se Marija ni nikoli prikazovala
Popolnoma zanikati Marijina prikazovanja bo težko delo. Naslanjati se na določena nesoglasja v poročilih in zasliševanjih, kot je nazadnje počel mostarski škof, ne bo dovolj. Tudi štirje evangeliji so v kakšni podrobnosti nesoglasni, pa jim vseeno verjamemo. Za popolno zanikanje bo potrebno dokazati, da je v prvih dneh šlo ali za načrtno prevaro ali za kolektivno halucinacijo ali pa za kombinacijo obojega.
Če bi se kaj takega dalo hitro in neizpodbitno dokazati, bi to cerkvene oblasti storile že v drugi polovici l. 1981 in do „fenomena Medžugorje“ sploh ne bi prišlo.
„Rimski“ scenarij: Marija se prikazovala v začetku, kasneje pa ne več
Govori se, da se ugledni teologi in rimske avtoritete nagibajo k „srednji“ poti. Zato pogojno in previdno ta scenarij imenujmo „rimski“. Približno takole naj bi šel: priznati nadnaravni izvor Medžugorja, priznati Marijina prikazovanja prvih dni, odreči pa nadnaravnost nadaljnjemu razvoju. Otroci so Marijo sprva res srečali, prejeli njeno sporočilo, potem pa so na neki točki kakor „odplavali“ in se zapletli v neko osebno mistično-psihološko zgodbo, podprto z močnimi pričakovanji okolice.
Na kateri točki se je to zgodilo? Zakaj? Kako potemtakem obravnavati vse dogodke in sporočila po tisti točki? Skratka, tudi v „rimskem“ primeru smo v dokaj težavnem interpretativnem položaju. Bomo rekli, da so na začetku bili otroci iskreni, potem pa postali prevaranti? Bomo rekli, da si je Marija vmes premislila?
Romarski scenarij: Marija se je vedno in vse do danes prikazovala
Vox populi – vox Dei, pravimo. Če je glas ljudstva Božji glas, potem je jasno, da se je Marija vedno in vse do danes prikazovala.
Ljudstvo je svojo „milijonskostjo“ svojo sodbo izreklo v prid popolnega priznanja. In ni je izreklo samo s številčnostjo, temveč predvsem z vsem tem, kar je tam prejelo. Najprej milost tisočih in tisočih spreobrnjenj; nato milost korenitega poboljšanja svojega krščanskega življenja; tu je še milost medicinsko nerazložljivih ozdravljenj.
Medžugorje je postalo „spovednica sveta“, vedno aktivna molilnica narodov, kovnica krščanskega bratstva. Vsega tega seveda niti uradni Rim ne more odriniti, kot da se ni nič zgodilo.
Toda tudi popolno priznanje ima svoje šibke plati. Naštejmo: težko bo pojasniti dolgotrajnost Marijinih prikazovanj; težko bo pojasniti Marijina prikazovanja posameznim vidcem, kjerkoli ti že so; starodavno bosansko konfliktno stanje na osi frančiškani – svetno duhovništvo se zaradi Marijinih prikazovanj ni izboljšalo (a Marija ruši edinost Cerkve?); ognjevita apokaliptika mnogih navdušencev nad Medžugorjem govori o komaj kontroliranih verskih čustvih.
O Balkanu je Winston Churchill dejal, da ustvarja več zgodovine, kot je slednje sposoben predelati („The Balkans produce more history than they can consume.“). Bo to, kar velja za geopolitiko, poslej veljalo tudi za mistiko? Bo vesoljna Cerkev sposobna predelati Marijina balkanska prikazovanja? Morda bomo to zvedeli kmalu.
Marijina prikazovanja so se pričela leta 1981, torej nekaj let pred izbruhom strašne bratomorne vojne jugoslovanskih narodov. Če bi ljudje poslušali njene prošnje po molitvi, postu, miru, ne bi prišlo do vojne! Toda ljudje smo grešni in delamo po svoje. Kršimo zakone, grešimo!
Sicer pa – jaz verjamem v Marijina prikazovanja. Čeprav nekateri skušajo zanikati Marijina prikazovanja, nam je Medžugorje prineslo veliko dobrega: mnogi so ponovno našli vero, se spremenili, naredili življenjsko spoved, tu se zbira na tisoče ljudi h molitvi. Hvala Bogu za vse to!
To se mi zdi lepo prepričanje, da lahko molitev prepreči konkretno vojno s konkretnimi cilji in s konkretno podporo kapitala in tistih s strateškimi interesi na Balkanu. Vidimo, kako so nekdanje republike postale plen finančnih plenilskih tolp ob pomoči domačih finančnih izdajalcev, torej se je nekomu investiranje v vojno splačalo. Ker pa smo priložnost, da bi jo z molitvijo preprečili, zamudili, lahko naredimo z molitvijo nekaj za prihodnost : molimo lahko, da bi se nestrpneži, ki se predstavljajo za katolike, čeprav delujejo proti Jezusovemu nauku, pomirili. Prenehali na paracerkvenih portalih netiti mržnjo proti homoseksualcem, če imajo že sami probleme s tem in coming outom; poznamo povezavo med nestrpnostjo in latentnostjo. Molimo lahko, da bi nehali s sčuvanjem proti beguncem, tudi Jezusova družina je bila begunska, dvakrat, drugič zaradi Herodeževega poboja otrok, Molimo lahko, da bo Cerkev opravljala svojo vlogo, torej duhovne oskrbe, ne pa finančno špekulirala, kot v Zvonovih, kjer so navlekli vernike na vlaganje s prižnice, potem pa bankrotirali zaradi pohlepa in nesposobnosti in malo tudi kriminala (Mirko Kraševec). In molimo lahko, da se bodo cerkveni dostojanstveniki nehali vpletati v dnevno politiko in družine, ker vemo, kako se je končal njihov zadnji poskus politizacije Ljubljanske pokrajine med II SV; z debaklom, Vetrinjami, še eno izdajo škofa Rožmana, ki ga niso sprejeli niti v Vatikanu, ko je prišel nov papež in je oslabela doktrina Pija XII., imenovanega fašistični papež. Razloga za molitev torej kolikor hočete, pa z Marijo iz Međugorja ali pa z Brezijansko.
Hja mogoče pa si je premislila ko je videla kandidate !!! Klerikalska znansvena logika prepričevanja v prepričanje (popolnoma enako političnemu delovanju) je:
Če nekaj še ne morete dokazati ni nujno da še ne obstaja !!!
Znanstvene presoje tole ne zdrži ! Če bi se držali strikno in samo klerikala potem več kot 80% razvoja ne bi bilo, vladalo pa bi se spomočjo in izključno sam z in imenu ”bogcov”. Je pa vrašanje, če bi sploh lako tole online objavljali !
Hvala znanosti, tehhnologiji in razvoju za internet !!! Tole pa zdrži vse presoje !!!
Domovina je ali ni tule bogeci in kler nimajo nič poleg, v kaj pa kdo verjame ali pač ne pa je stvar vsakega posameznika posebej !
Istovetiti domovino in vero pa je ”fundamentalistično” !!!
Če je kdo prišel s slabimi nameni potem molitve tega ne preprečijo ampak samo pravočasen in aktiven odpor in kontra !!!
Dajte malo trezno razmišljati no !!!
Po mojem je bila reakcija Rima, ki je Međugorje razglasil za kraj molitve primerna.
Mogoče nekoč bo razglašeno za kraj Marijinih prikazovanj mogoče ne.
Zanimivo je, da se ne omenja drugega vidika: predvsem v ameriških katoliških krogih Međugorje krivijo za to, da se je zmanjšal pomen Fatimskih prikazovanj. Na ameriških blogih je na temo Fatime napisano veliko, nasploh ima v katoliških krogih v ZDA veliko zaslombo. Gre predvsem za tri fatimske skrivnosti: Pekel, I. in II. svetovna vojna in poizkus uboja papeža Sv. Janeza Pavla II. Predvsem glede druge skrivnosti glede katere naj bi Marija zahtevala, da se njej posveti Rusijo in da naj bi se Rusija spreobrnila v pravo vero – v nasprotnem primeru bo iz Rusije prišlo veliko uničenje – ni enotnega mnenja. Kot vemo je iz Rusije prišel boljševizem, ki je nato bil eden izmed glavnih vzrokov za preganjanje katoličanov v 20. stoletju. Papež Sv. Janez Pavel II. naj bi v zasebnem obredu to posvetitev Rusije Mariji naredil, toda posvetitev naj bi bila po mnenju nekaterih neveljavna. In zato vse težave in preganjanje Cerkve ostajajo.
Zakaj napetost ravno z Međugorjem pa ne vem, je pa v nekaterih krogih kar veliko nasprotovanja. Meni je zanimivo, ker je v Sloveniji Međugorje dobilo kar velik pomen, Fatima je skoraj povsem spregledana tudi v katoliškem časopisju (razen lani ob obisku Marije romarice), še kar je močna zavest o Caminu in Composteli, Lurd, Assisi, so tudi še prisotni, toda Međugorje je skočilo zelo naprej. Mogoče malo prehitro, malo preveč nekritično.
“Zakaj napetost ravno z Međugorjem pa ne vem, je pa v nekaterih krogih kar veliko nasprotovanja.”
Mogoče je prastar vzrok, to je denar? Koliko romarjev gre sedaj manj v Fatimo, manj v Lurd?
Ljudje se radi osredotočamo na čudeže, po t.i. skrivnostih napovedano prihodnost (Branko reče apokaliptiko), na denarne/politične implikacije, ipd. Tu lahko imamo debate/teorije zarot brez konca.
Kristjan bi se pri tem vprašanju moral osredotočit na vodilo “(samo) po njih delih jih boste spoznali” – ravno zaradi tega (Branko omenja milost tisočih in tisočih spreobrnjenj; korenitega poboljšanja svojega krščanskega življenja; „spovednica sveta“, ipd.) menim da bo Rim v celoti priznal Medjugorje – po koncu prikazovanj.
Ne glede na Rimsko odločitev noben kristjan ni (in nikoli ne bo) “dolžan” verjeti v Medjugorje.
Čušin strašno dobro reče o pravih kristjanih v Veri levega razbojnika:
” … tisti, ki jih ne gane kip, ki joka, ampak človek, ki joka.”
Pred parimi minutami sem prebral na tem portalu izjavo, da vera dokazano pomaga pri zdravljenju. Če dokazano pomaga pri fizični ozdravitvi, če ji priznamo to moč (mislim, da je to nesporno), a smemo potem sklepati, da vera pomaga tudi veri? Da če verjamemo v vero, se naša vera povečuje? In da če imamo vero v Marijino prikazovanje, se le-ta prikazuje. Ne sicer nam, zagotovo pa nekomu? Ozdravitev (nepojasnjeno), lahko dokažemo tudi neverniku in zdravniku. Ker je ne moremo razložiti medicinsko, jo (lahko) pripišemo veri. Pozitivni učinek vere sicer priznava tudi medicina. Kaj pa prikazovanja Marije. Ali se ta res prikaže in jo bi moral (če bi bil takrat tam) videti tudi nevernik? Tomaž se imenuje nejeverni ravno zato, ker ni veroval in (se) mu je Jezus dokazal. Torej bi nevernik moral videti Marijo, ko se prikaže. Pa je ni. Nihče. Nikoli. Ampak ljudje verjamejo. Romajo tja, ker verjamejo. Tam ozdravijo. Torej romajo tja, ker verjamejo in ne zato, ker je tam Marija. In ozdravijo zato, ker verjamejo, ne zato, ker je Marija skrita za grmom (pa si jim baraba noče prikazati) in jih tako pozdravi. Se pravi zdravi vera, pa tudi Marijo tam riše vera v to, da je bila/bo/bi moral biti. Morda so tam pač neke silnice zemlje zgoščene, saj to pa znanstveniki ugotavljajo, da so piramide posejane po celi obli v določenem vzorcu. Pa ta energija pomaga ljudem k ozdravitvi. Nenazadnje Marija je bila človek. Če se lahko človek prikazuje, se lahko vsak… en eni res vidijo duhove (otroci!!), eni jih ne. In zakaj je Bog ravno takrat in tam poslal na zemljo sina? Zakaj ne v Sloveniji ali Bosni? In piramide so mnogo starejše od našega vedenja o Bogu. Mi vemo zanj dobrih 2000 let. Kaj pa vsi milijoni let prej. A dopuščamo možnost, da se je Bog že prej prikazal ljudem (morda v drugi obliki) in da imajo tisti ljudje pravico, da imajo svojo predstavo o njem? Da so bili templji včasih drugačni… eh ta RKC, ki misli da je Boga za J**** prijela, ker je (pri)dobila nalogo čuvanga evangelija. Pridobila zato, ker jo je ugrabila Kristjanom. Kaj je Jezus prvo naredil, ko je bil odrasel? Ok*rcal staro cerkveno buržoazijo (in se ji zameril).
Primsek – kapo dol, tako je!!!
Steve – Da.
AlojzZ – Ja, za KEŠ gre!!
Zdi se mi prav, da je nasprotovanje in dvom. Le tako se bo zares preucilo in izkazalo, ali so prikazovanja avtenticna ali ne. Kar naj se potrudijo. Bolj se bodo trudili ovreci resnicnost prikazovanj, toliko bolj verodostojen bo rezultat, sploh, ce se izkaze, da so resnicna.
KUREŠČEK – Ne le Medžugorje, ampak tudi slovenski Kurešček je (bil) kraj prikazovanj, in sicer g. Špeliču, ki je kot romar našel v Medžugorju Marijino podobo za na obesek, potem pa organiziral prenovo cerkve na KUREŠČKU. Več na http://www.kurescek.org
Popravljam naslov splete strani. Pravilno: kurescek.ORG. Se opravičujem. Želim pa še dodati, da se je videc – nekdanji patizan, miličnik…,ki je po izrednem študiju teologije postal duhovnik – žal že umrl oziroma, kot je naslov njegovega življenjepisa, VRNIL SE BOM K OČETU. S Šmarevskim sem se osebno srečal, ko je začel obnavljati cerkev in s tem uresnilevati Marijino željo.
Od kod in zakaj ljudje tako rabimo čudeže?
Vsak trenutek je čudežen sam zase. Vsaka drobna lučka na nočnem nebu, vsaka najdrobnejša živalica in celo drobec kamna. V vsem se skriva življenje, ki neprestano kipi in se prenavlja.
Ali je pomembno prikazanje, ali je pomembnejša vera ljudi, ki vsak s svojimi težavami in upanjem gredo proti temu v kar verjamejo kot odrešitev? Tudi v tem je lepota.