Tri zmote o novi stranki pod vodstvom Aleša Primca

POSLUŠAJ ČLANEK
»Nadaljevali bomo s svojim delom kot gibanje za pravice otrok in družin. Ali bomo na volitvah nastopili kot stranka ali kot gibanje, pa se bomo še odločili.«

Tako je civilnodružbeni aktivist Aleš Primc zaključil svoj prvi postreferendumski govor na televiziji in s tem de facto razglasil, kar se je napovedovalo že dalj časa – novo stranko na desnici.

Neformalna preigravanja o njej so se pojavljala vse odkar je oslabljena SLS izpadla iz parlamenta, NSi pa ni več zvesto sledila liniji dominantne sorodne stranke.

Iz Primčevega javnega profiliranja v minulem obdobju je razbrati, da naj bi ciljala pretežno na konservativne volivce, ki visoko cenijo tradicionalne družinske vrednote. Gre torej za volilno bazo sedanjih pomladnih strank, del katere se po mnenju nekaterih zadnji čas volitev ne udeležuje, ponovno pa se naj bi aktivirala s projektom, na čelo katerega je postavljen Aleš Primc.

A tu je izvor prve od treh velikih zmot, povezanih z novo desno stranko.

Zmota 1: Na konservativnem polu je prostor še za eno stranko, kar dokazuje referendumski rezultat
Arhitekti nove desne stranke sicer direktno ne prejudicirajo svojega tipičnega volivca, a posredno je zaznati več namigov, da se skriva med 390 tisoč referendumskimi glasovi proti. Ta številka namreč presega sedanjo volilno podporo pomladnega trojčka, kar naj bi dokazovalo rezervo glasov na desni.

Vendar je s takšnim sklepanjem marsikaj narobe. Glasovanje na referendumu o zakonski zvezi namreč ni potekalo po tradicionalni ločnici levo-desno, ampak je bilo proti mnogo zvestih volivcev levih strank, ki konservativne desnice ne bi nikoli volili. Tu so predvsem volivci Socialnih demokratov in SMC-ja. Vzporedne volitve bi sicer pokazale natančno razmerje, a groba ocena je, da je glas PROTI oddalo približno 90 tisoč volivcev levice in »samo« 300 tisoč volivcev desnice.

To pa je število, ki ga je pomladni trojček na vseh dosedanjih parlamentarnih volitvah krepko presegel, razen na zadnjih, ko so iz znanih razlogov doma ostali predvsem volivci SDS.

Primc z novo stranko tako ne bo resno posegel po volivcih, ki jih desnica še nima, ampak bo zarezal predvsem v volilno telo sedanjega pomladnega trojčka.

Zmota 2: Referendumski glas PROTI je glas ZA Aleša Primca
Napačno in nepošteno bi bilo Primcu tajiti zasluge za referendumsko zavrnitev zakona. Pri tem je šlo za tek na dolge proge, na katerem ni nihče švical tako dolgo in zavzeto, kot ravno on.
Referendumski glas PROTI nikakor ni glas za Aleša Primca, ker ljudje tako niso glasovali zaradi njega, ampak iz lastnega prepričanja.

A od tu do poosebljanja referendumske zmage na posameznika, ki to iztrži v politično korist, je zelo širok (raz)korak.

Primc je pri tem sicer ravnal politično vrhunsko, saj bi vsak dober politik svoj potencial unovčil na večer velikega referendumskega uspeha. A mnogi sopotniki v boju PROTI so mu zamerili, da iz spoštovanja do skupnega smotra ni zmogel počakati vsaj kakšen dan. Tako je nehote ustvaril občutek, da se je v nedeljsko jutro zbudil kot aktivist, kateremu gre za otroke, spat pa legel kot politik, kateremu gre za novo kariero.

Referendumski glas PROTI nikakor ni glas za Aleša Primca, ker ljudje tako niso glasovali zaradi njega, ampak iz lastnega prepričanja.

Njegova in druge civilnodružbene iniciative so ljudi zgolj ozavestile o pomembnosti vprašanja ter jih vzpodbudile k volilni udeležbi. In slednje jim je uspelo predvsem zaradi širokega spektra dejavnosti in raznolikosti ljudi, ki so pri tem sodelovali.

Ena boljših potez je bila, da je Primc kampanjo spretno upravljal iz ozadja in se javno ni pretirano izpostavljal.
Primčev vstop v politiko bo zgolj oslabil civilno družbo, ki je do sedaj uspešno brzdala apetite homoseksualnega lobija, z mehanizmi, ki jih v (opozicijski) parlamentarni politiki ni na voljo ali niso tako učinkoviti.

Zmota 3: Primčeva stranka lahko desnici prinese 50 +
Največja zmota je vsekakor v domnevi, da bi nova stranka pod vodstvom Aleša Primca desnici pripomogla do koalicijske večine. Ocene o 10 odstotkih podpore so močno pretirane, razmišljanja o potencialni relativni zmagi pa mejijo na utopično znanstveno fantastiko.

Realno njen doseg seže kakšen odstotek čez 4 % parlamentarni prag, zaradi drobljenja na desni pa bi lahko v najslabšem primeru pod njim ostale kar tri krščanske stranke s skupnim seštevkom glasov blizu 10 odstotkov. Spomin na tovrsten Duhovnikov manever leta 2008, ki je pod prag spravil Novo Slovenijo, še ni zamrl.

Primčev vstop v politiko bo zgolj oslabil civilno družbo, ki je do sedaj uspešno brzdala apetite homoseksualnega lobija, z mehanizmi, ki jih v (opozicijski) parlamentarni politiki ni na voljo ali niso tako učinkoviti. Civilna družba bo tako izgubila, desna politika pa v najboljšem primeru nič pridobila.

Stranka, ki lahko desni sredini, bolje rečeno antisocialistični družbeno-ekonomski paradigmi, prinese relativno volilno zmago, je lahko zgolj liberalne usmeritve; nekakšna spretnejša verzija Virantove Državljanske liste.

Pod črto, naivno bi bilo sklepati, da se glavni strategi sedanje desne politike ne zavedajo pasti zgornjega scenarija za blok kot celoto, oziroma da podlegajo naštetim zmotam. Zato se je za razumevanje konteksta treba vprašati, komu razdrobljena krščanska desnica koristi, oziroma v čigavem interesu so politična razmerja, ki bi jih prinesla.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike