Težka vprašanja, na katera si bo konservativni pol moral odgovoriti

foto: SDS.si


Volilna mrzlica v Sloveniji se je po več kot dvoletni kampanji končala, sedaj nas čakajo neznanke glede sestave nove vlade Roberta Goloba ter njene prve poteze.

Pomladne stranke so svoje oddelale in volivci so svoje povedali. Toda kako je lahko bila kampanja dvoletna, če se je začela šele 24. marca letos?!? Odgovor na to in številna ostala neprijetna vprašanja glede delovanja konservativne/desne/pomladne oz. kakorkoli-jo-že-poimenujemo sredine nam poda razlago, zakaj je kljub izboljšanju rezultata preostalih dveh pomladnih strank v tem sklicu parlamenta tokrat zopet premočno ter brez naprezanja zmagal nov novi obraz.

Konservativni blok je na trpek način spoznal to, do česar so se počasi dokopali številni konservativci povsod na Zahodu. V modernem hiper-senzibiliziranem svetu kampanja praktično traja non-stop, 24 ur na dan, politiki svoje uspehe ter načrte oglašujejo leta pred uradno kampanjo, ki je nato samo še kulminacija vsega truda ter večletnih prepričevanj.

Slovenski pomladniki še vedno naivno mislijo, da bodo kot letos sicer izpeljali zelo kvaliteten del uradne kampanje, Zbor za republiko ter ostale organizacije bodo podale kakšno izjavo, ''Krajncem'' pa se bodo zjasnila vremena in zacvetela bo pomlad.

No, agresivni Nikini nevladniki, ki jim je šlo pošteno za nohte, so pokazali, kako se stvarem streže. Kampanjo so začeli že 28. februarja 2020! Pa če je bila še tako agresivna ter na meji legalnega, bila je učinkovita ter, če smo provokativni, za njihove volivce tudi navdihujoča.
Z izjemo Nove Slovenije na pomladnem polu pomladitve ni. Posamezni mladi kandidati, s katerimi se pomladniki postavljajo, pač ne predstavljajo konkretne pomladitve s tako potrebnimi zares (!) novimi in svežimi obrazi.

Blokovski izid volitev kaže na drugo težavo slovenskih konservativcev. Veliko egov na kupu, nepotrebno drobljenje ter bitka za iste volivce, še nezaceljene zamere iz devetdesetih ter prepozna močna formacija tretje sredinske opcije. Vse to je na koncu pripomoglo k neuvrstitvi tretjega dela pomladne politične ponudbe ''združenih'' v Državni zbor. Vsi dobri nameni žal niso bili dovolj.

S slednjim neuspehom je povezana še ena kruta resnica. Z izjemo Nove Slovenije na pomladnem polu pomladitve ni. Posamezni mladi kandidati, s katerimi se pomladniki postavljajo, pač ne predstavljajo konkretne pomladitve s tako potrebnimi zares (!) novimi in svežimi obrazi. Mlade je pomladna desnica izgubila, dejstvo, ki je še toliko bolj kruto, ko se poglobimo v številna družabna omrežja (in ne, to nista samo Facebook in Twitter).

Še večja ironija je, da pričakovanega masovnega navala mladih ni bilo – kaj bi se zgodilo ob mladostnem volilnem plazu, bi Golob ''mr. 15 %'' postal mr. ''50 %'' ? Nezmožnost dati prostor mladim za politično aktivacijo ter jim nuditi javno in medijsko podporo pri njihovi politični rasti predstavlja hudo politično coklo slovenskega konservativizma, ki je v veliki meri posledica zanemarjanja tega področja v zadnjih 20 letih. Kako ironično za stranke, ki so v osemdesetih Slovence prepričevale z naborom svežih, mladih imen, ki so potegnila ljudi za seboj.
Dejstvo je – in to povejmo naglas –, da je nemajhen del ne samo kulturnih katolikov, temveč tudi nedeljnikov volil gospoda Goloba.

In s tem pridemo do nove težave, ki je povezana s prejšnjo. V pomladnem taboru je še vedno veliko iskrenih dobromislečih ljudi, ki se trudijo za boljši jutri, toda večina glav je, oprostite, sivih. Vsaj takšen vtis dobimo ob pregledu slik iz raznoraznih okroglih miz ter javnih dogodkov. Javno prepoznavnih novih pomladnih mnenjskih voditeljev ni, z izjemo dr. Gregorčiča, pa še tega je desnici ''odkril'' oz. praktično serviral Bojan Požar. Mladim ljudem, ki imajo veliko za povedati, bo preprosto treba dati prostor, pa četudi to pomeni kritiko, ki pa jo bo v tem trenutku treba sprejeti.

Od maše volit Goloba


Naslednji vidik je nehvaležen, toda ob aktualizaciji t.i. špioniranja pri mašah moramo reči še kaj o Cerkvi, tem zgodovinskem temelju slovenske pomladi. Dejstvo je – in to povejmo na glas –, da je nemajhen del ne samo kulturnih katolikov, temveč tudi nedeljnikov volil gospoda Goloba. Cerkev na Slovenskem je v letu Gospodovem 2022 žrtev lastnih ''naprezanj'' po moderniziranju ter ugajanju vsem in vsakomur. A ko enkrat začenjamo ločevati, da sem katolik samo takrat, ko pošljem otroke k verouku, pri nedeljski maši vsake kvatre ali enkrat letno, ko prinesem pirhe k blagoslovu, potem to logično privede do podpore nemajhnega dela katoličanov levo-liberalnim strankam.

Zaključimo s t.i. slonom v sobi, t.j. mediji. Dejstvo je, da je g. Golob zmagal s pomočjo velike naklonjenosti nacionalke ter največje komercialne televizije. To nedvomno drži, toda več kot očitno je, da je desnica dolga leta naivno upala na medijsko izboljšanje preko političnih vzvodov ter v lastnih mehurčkih razglabljala o referendumih glede plačevanja RTV harača oz. prispevka in sanjala o lepših časih, v katerih vlada pravična medijska slika.

A vmes se je desnici zgodil internet. In če je levica leta 2012 takoj zagrabila prvo digitalno orodje, ki ji je prišlo pod roke, t.j. Facebook, desnica še po dvajsetih letih le sramežljivo vendarle odkriva moč ter potencial spleta. Podpora ter javna izpostavitev mecena dr. Aleša Štrancarja, ki je bil pripravljen z namenom pluralizacije medijske krajine vložiti lastna sredstva v medij Domovina, je vsega spoštovanja vredna poteza ter velika spodbuda in zgled.
Slovenska desnica je s trpko izkušnjo težke dvoletne vladavine izkusila, da je v slovenskih razmerah za politični uspeh potrebno trdo in načrtno delo na formaciji političnih idej, volivcev ter lastnega političnega kadra, vse z dobršno mero samokritike ter obenem svežih pristopov.

Smo v časih, ko je splet drastično znižal produkcijske stroške medijskih vsebin in konservativni pol izgovorov za slabo oglaševanje lastnih idej nima več. Še več, uspešno ustvarjanje novih medijskih kanalov z namenom odpiranja prostora tako potrebnemu mnenjskemu pluralizmu ter sprožanja javne razprave o še tako javno zatrtih temah (in vse kaže, da bo za javnost zanimivih ''pikantnih'' tematik o različnih ptičjih jatah na pretek), bo najverjetneje ena izmed glavnih komponent uspeha pomladnega pola v naslednjem desetletju.

Po še enih ''usodnih'' volitvah na slovenske konservativce nazadnje prežita dve nevarnosti. Prva, da po eni strani ob vedno novih volilnih razočaranjih vsaka štiri leta padejo v malodušje, ki bi lahko uspavalo celotno pomladno civilno družbo, ter druga, da se ne uspejo izogniti zapeljivim klicem ''siren'', ki jim želijo dopovedati, da morajo postati samo simbolična kopija progresivnih političnih sil, pa se bo željeni rezultat malodane magično zgodil sam od sebe.

A ne eno ne drugo ni prava pot naprej. Slovenska desnica je s trpko izkušnjo težke dvoletne vladavine izkusila, da je v slovenskih razmerah za politični uspeh potrebno trdo in načrtno delo na formaciji političnih idej, volivcev ter lastnega političnega kadra, vse z dobršno mero samokritike ter obenem svežih pristopov. Le potem bo tudi priložnosti za trdo delo v prihodnjih vladnih mandatih bistveno več.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike