V uradnem listu je objavljen javni razpis za podporno okolje za razvoj nevladnih organizacij 2019-2023. Predviden skupni znesek sredstev za celotno obdobje je 5.726.000 evrov.
Namen javnega razpisa je krepitev zmogljivosti nevladnih organizacij za zagovorništvo, za njihov organizacijski razvoj in izvajanje javnih storitev.
Kaj bomo državljani financirali z več kot 5,7 milijona evrov?
Sklop A zadeva financiranje horizontalne mreže nevladnih organizacij, sklop B financiranje njihovih 12 regionalnih stičišč, sklop C pa financiranje mreže za prostovoljstvo.
V splošnem bi lahko povzeli, da vsi trije sklopi zasledujejo podobne cilje z razliko, da to počno vsak na svojem področju. Eden na državni ravni, nekateri na regionalni in eden na področju prostovoljstva.
Prijavitelji naj bi si tako želeli okrepiti informiranost, organizacijski razvoj NVO, usposobljenost za zagovorništvo in trajnostno krepitev mrež/stičišč NVO in NVO s potencialom ter izboljšati pravno in sistemsko okolje za razvoj NVO transparentnih procesov odločanja ter večjega vpliva NVO na oblikovanje politik, s krepitvijo zagovorniškega položaja in zagovorniških aktivnosti NVO ter okrepiti čezsektorsko povezovanje z javnimi institucijami, gospodarstvom in drugimi akterji za razvoj novih rešitev za naslavljanje posameznih družbenih izzivov.
Je že jasno kdo bo prejel sredstva?
Uradno seveda ne, saj gre za javni razpis, katerega rok se izteče 9. septembra letos. Toda po neuradnih informacijah in analizi preteklih razpisov ter poročil lahko z določeno gotovostjo napovemo, kdo je verjetni prejemnik sredstev, vsaj za horizontalno mrežo na nacionalni ravni. To bo verjetno CNVOS – Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, ki obstaja od leta 2001.
Zanimivo je namreč, da je CNVOS zmagal na tem razpisu že vsakokrat od leta 2007. Da si CNVOS obeta ta sredstva tudi v prihodnje, vsaj do leta 2023, ni ravno skrivnost. Revizijska poročila iz leta 2014 in 2018 namreč kažejo na zanimivo tendenco razumevanja javnih sredstev in razpisne dinamike.
Tako v poročilu iz leta 2018 lahko že beremo oceno stanja: “CNVOS se že več kot 16 let aktivno ukvarja z naslavljanjem ciljev v okviru predmetnega JR in tako na ta razpis ne gleda primarno kot sredstvo za razvoj nekih dodatnih zmogljivosti, orodij in storitev, ampak kot na neke vrste sistemski vir financiranja, ki omogoča in krepi njihovo delovanje. Korist JR tako ocenjujejo predvsem v luči nadaljevanja osnovnih dejavnosti.”
In v zaključku priporočilo, ki je podobno že tistemu iz leta 2014: “Kot je bilo ugotovljeno že v sinteznem vrednotenju preteklih projektov krepitve mrež (Pitija, 2014) tudi tukaj priporočamo uveljavitev sistemskega vira financiranja, ki bi horizontalni mreži zagotavljal sredstva za izvajanje njihovega osnovnega programa. V kolikor se bo državna podpora tudi v prihodnje izvajala na tak način kot do sedaj, je potrebno v razpisu postaviti le manjše število ključnih strateških ciljev ter mreži omogočiti več manevrskega prostora, da si sama zastavi nekatere cilje, kazalnike učinkov in kazalnike rezultata, nato pa redno (npr. na vsake dve leti) ovrednotiti njihove dosežke za uporabnike (outcomes)in širše družbene vplive (impacts). To bi prispevalo tudi k administrativni razbremenitvi izvajalcev JR.” Torej ne samo, da bi sistemsko prejemala sredstva, ampak bi si deloma tudi sama določala rezultate in cilje za prejeti denar.
Kdo vse predstavlja CNVOS?
Če se vam zdi, da ste že slišali za to organizacijo kljub temu, da niste v “nevladniških vodah”, je to verjetno zaradi predvolilnega spora med SDS-om in direktorjem CNVOS-a Goranom Forbicijem. V javnosti je namreč zaokrožilo pismo g. Forbicija o tem, da SDS namerava ukiniti sredstva za vsa NVO, če pridejo na oblast.
V istem pismu je primerjal prejemke določenih NVO, ki slovijo po svoji določeni ideološki usmeritvi, s prejemki, ki jih dobiva specifična zasebna izobraževalna ustanova v Šentvidu nad Ljubljano. Seveda problematiziral drugo in hvalil prvo. Nadalje se je denimo v Mladini zapletel z vladno LMŠ, saj je napadel imenovanje Damirja Črnčeca za državnega sekretarja, ker se ta ni nikoli opravičil za svoje izjave na družbenih omrežjih.
Poleg tega lahko na spletni strani CNVOS preberemo, da sta predstavnici ustanoviteljev CNVOS-a Katarina Bervar Sternad, direktorica Pravno-informacijskega centra (PIC), ki se je zapletla v škandal okoli domnevne pravne pomoči ilegalnim migrantom, ki prečkajo slovensko mejo. V Slovenski nacionalni stranki so jo zaradi tega celo ovadili, saj sodelavci centra po Jelinčičevih navedbah migrantom že v Bosni in Hercegovini dajejo navodila, kaj naj storijo, ko ilegalno prestopijo mejo med Hrvaško in Slovenijo.
Mnenje tožilstva je bilo, da v konkretnem primeru ne gre za obstoj suma storitve kaznivega dejanja, ampak za pripravljalna dejanja po kazenskem zakoniku, ki niso kazniva. Druga navedena pa je dr. Neža Kogovšek Šalamon, nekdanja direktorica vsem znanega Mirovnega inštituta.
Razpis, ki financira samo eno horizontalno mrežo in samo eno organizacijo na področju prostovoljstva. Razpis, na katerem je ista organizacija prejela sredstva že 12 let.
Morda bi pa država razmislila o financiranju več mrež? Morda nobene? Poleg tega pa, koliko je organizacija še nevladna, če sistemsko prejema javni denar? In ta denar je namenjen za zagovorništvo NVO, ali po domače rečeno lobiranje. Lobiranje pri tej isti oblasti.
Zanimiv krog – država plačuje nekomu, da lobira zakone, ki so njemu v prid tako legalistično kot finančno.
Glede na to, da že komentar uredništva pove glavno, lahko le še malo zabavamo na to temo.
Sam razumem vse navedene pobude glede sistemskega financiranja ene same horizontalne mreže in ene organizacije s področja prostovoljstva predvsem kot težnjo k racionalni porabi državnih sredstev v ta namen. Konec koncev je tudi zadnjo združitev dveh časopisov, Dnevnika in Večera ravno tako mogoče razumeti kot prizadevanje dveh tajkunov za čim bolj racionalno porabo državnih subvencij. Da bo te država z novo medijsko zakonodajo bistveno povečala z namenom doseganja večje pluralizacije medijev v naši ljubi Sloveniji, je zgolj slučaj. Pa naj še kdo poreče, da ne znamo.
Tisti novinarji so spajdašeni s Saudovo Arabijo. Borijo se za vahabizem, tako v Jemnu, Siriji, Libiji, Kosovu in Bosni, kot tudi v Evropi in v Sloveniji. Nihče ne poroča o Velenju in Jesenicah, ki sta že skoraj del Velike Albanije.
Nihče ne poroča o nasilju, ki ga vahabiti izvajajo nad katoliki.
O tem je kak dan nazaj na tem portalu potožil “Biljan”. No , jaz sem mu odgovoril.
Vse organizacija, ki prejemajo vladno finančno podporo, niso nevladne, ampak vladne organizacije.
Če pa upoštevamo še to, da organizacje, ki dobivajo vladno podporo potem poskrbijo, da se vladi oddolžijo, so to vladni podpornki in počnoto,kar si vlada zaželi.
Niso nevladne organizacije, ampak odporniki val, ki zavajajo javnost s tem, da zagovarjajo točno to, kar vlada počne.
Še več, so povampirjene organizacije, ki celo izsiljujejo vlado.
V vladi so namreč tudi redki ministri, ki celo mislijo s svjo glavo in te je potreno pokoriti prav z nevladnimi organizacijami.
Nevadne organizacie v Sloveniji so namreč neke vrste SZDL.
A samo toliko? Potem pa ni čudno, da se za naftni denar pajdašijo s Saudijci, Bahrajnci, šejki iz Emiratov itd.
Z vsemi bogatimi Arabci sodelujejo pri spreminjanju EU v pašaluk. Še malo pa bodo naftni milijarderji Roka Žavbija imenovali za beglerbega.
Nevladne organizacije, ki jih obilo financira vsaka levičarska vlada, so dobro plačani ešaloni, ki v prvih vrstah zasedejo ulice in trge, ko je treba braniti in obraniti levičarske in anarho liberalne pridobitve sprevržene ideologije.
Člani teh organizacij, oziroma članice, ki so v večini, so ljudje z nizko samopodobo, prikrajšane ženske in frustrirani moški, ki na napačnem kraju, ob napačnem času in z napačnimi sredstvi širijo svoj sprevržen pogled na svet, vnašajo zmedo ter z napačno filozofijo brez etike in morale uničujejo civilizacijo.
Ničesar jim ne bi dal, le kramp in lopato, pa naj si v potu svojega obraza končno zaslužijo za skorjico trdega kruha, za zrak, ki ga onesnažujejo ter za sončno svetlobo, ki jih greje in jim sveti
V Sloveniji ni nobene nevladne organizacije. Ker vseh več kot 20.000 financira država, so vse VLADNE organizacije.