Tako so partizanski "narodni heroji", skupaj z okupatorjem, na Slovenskem izvajali genocid nad Romi

POSLUŠAJ ČLANEK
17. maja 1942 so partizani na tako imenovanem Benkovem travniku na Igu pri Ljubljani ubili 53 Romov, katerih grobišča je vladna komisija za prikrita grobišča izkopala novembra, svoje ugotovitve pa predstavila na včerajšnji novinarski konferenci.

A ti moški, ženske in otroci niso edine žrtve partizanskega (komunističnega) nasilja nad to etnično skupino. Do zdaj je znanih pet večjih lokacij grobišč z Romi, v okrog 600 prikritih grobiščih po Sloveniji pa verjetno ležijo še kakšni.  

Če je bil bil italijanski okupator do Romov kanček prizanesljivejši, pa drugače velja za naciste, ki so, podobno kot komunisti, dokaj učinkovito opravili s "ciganskim vprašanjem".

Na Benkovem travniku so odkrili sedem grobov: tri enojne, dva dvojna in dva množična. Skupno so odkopali posmrtne ostanke 53 ljudi. Med njimi je bilo le 26 starejših od 20 let (tudi visoko noseča ženska) in mnogo otrok, celo malčkov. Večina jih je umrla od strelov.

Razlog za usmrtitev Romov - šlo naj bi za dve romski družini – naj bi bilo "preventivno uničenje" zaradi strahu partizanov, da bi jih Romi izdali, meni komisija. Pri tem ni bilo usmiljenja niti do otrok, doječe matere, niti do njihovih psov.

Preiskava poboja še poteka, večina osumljenih morilcev pa naj bi bilo že pokojnih. Njihovih imen pa za sedaj niso odkrili, a med njimi naj bi bilo tudi nekaj slavljenih partizanskih "narodnih herojev".

Ker komisijo čakata še izkopa grobišč pri Sodražici in Horjulu, verjamejo, da bodo našli še nove posmrtne ostanke Romov.

Koliko Romov so komunistični "narodni heroji" »preventivno« pobili?


Partizani so glede na podatke v zbornika Porajmos – Zamolčani genocid nad Romi leta 1942 pobili štiri večje skupine Romov, skupaj z ženskami in otroki:

Prvi pomor sta po teh podatkih izvršili dve četi Šercerjevega bataljona 10. maja 1942 v Gabrju pri Mačkovcu, kjer je bilo umorjenih okrog 60 Romov. Drugi je bil pomor sedaj izkopanih Romov v soteski Iške.

Na Notranjskem so partizani na osvobojenem ozemlju umorili vsaj 70 Romov, navaja zbornik. Tretji pomor Romov se je zgodil konec maja 1942 v bližini Sodražice, kjer so partizani aretirali skupino potujočih Romov med njihovo tradicionalno selitvijo iz kraja v kraj.

Zadnji večji partizanski pomor Romov pa se je zgodil pri romskem naselju v bližini Kanižarice pri Črnomlju. Tam so partizani iz Belokranjskega odreda 19. julija 1942 pobili okoli šestdeset Romov iz omenjenega naselja. Glavni razlog vseh pobojev naj bi bilo njihovo izdajanje Italijanom, o čemer pa ni dokazov.

Kaj se je dogajalo z Romi na današnjem slovenskem ozemlju med II. svetovno vojno?


Pred drugo svetovno vojno je po podatkih dela Pavle Štrukelj Romi na Slovenskem v tedanji Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) živelo dobrih tisoč Romov in okoli sto Sintov na Gorenjskem.

78 jih je bilo julija 1942 deportiranih v italijansko taborišče Tossicia. Na nemškem okupacijskem območju je bil pripravljen načrt za »preselitev Ciganov«. Ta je bil izveden povsod, razen v Prekmurju, kjer so oblast prej predali Madžarom. Med žrtvami v Auschwitzu ni mogoče najti nobenega prekmurskega Roma, bili pa so ustreljeni kot talci v Turnišču.

Žrtve holokavsta


Slovenski Romi (in tudi Sinti) so bili tudi žrtve nacističnega holokavsta. Med njimi je bilo še posebno veliko otrok, ki so umrli kot »poskusni zajčki«.  Mengelejevih medicinskih poskusov: mnogim so vbrizgavali strupe, jih sterilizirali, izpostavljali so jih strupenim plinom, ekstremno visokim ali nizkim temperaturam, lakoti, številnim boleznim in brutalnemu mučenju.

Nacisti pa so prvih 250 romskih otrok s plinom ubili že na začetku leta 1940, ko so v Buchenwaldu prvič testirali smrtonosni plin ciklon B.

Okoli 300 Romov je bilo pobitih ali odpeljanih v gestapovske zapore Begunje na Gorenjskem in v zbirališče Št. Vid pri Ljubljani, od koder so jih vozili v taborišča po Evropi, tudi v največje ustaško taborišče Jasenovac na Hrvaškem (kjer jih je skupaj umrlo okrog 90.000) in tako »opravili s Ciganskim vprašanjem«.

Raziskovalec in publicist Rinaldo Diricchardi Muzga navaja, da je bilo na Gorenjskem ubitih 400 Sintov v koncentracijskih taboriščih in 350 ustreljenih v osvobodilnem boju; le 50 se jih je po vojni vrnilo na Gorenjsko.

Z njimi so ravnali še bolj kruto kot z Judi


Nacistična Nemčija je v letih 2. svetovne vojne izvedla genocid nad med pol milijona in milijonom Romov (v Romskem jeziku se imenuje porajmos), ki so bili označeni za potepuhe, kriminalce in parazite.

Začel se po 16. decembru 1942, ko je Heinrich Himmler ukazal deportacijo vseh »Ciganov« iz rodu Romov in Sintov na območju tretjega rajha v taborišča in njihovo popolno uničenje.

Največ jih je v taborišču Auschwitz-Birkenau umrlo 2. avgusta 1944 zvečer, ko so nacisti ukinili romsko taborišče (Zigeunerlager) in v eni noči sežgali več kot 3.000 Romov, skupaj jih je v taborišču umrlo okrog 19.300. Zanje je veljala najvišja smrtnost, z njimi pa so ravnali še bolj kruto kot z Judi.

Po koncu vojne je bil genocid nad Romi in Sniti večinoma v pozabo, Evropski parlament ga je kot zgodovinsko dejstvo priznal šele leta 2015.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike