Foto: Peter Merše

Na obisku v Sloveniji je te dni Svetlana Tihanovska, vodja beloruske opozicije. Srečala se je s slovenskim državnim vrhom, ki beloruski opoziciji obljublja podporo v boju za demokratično Belorusijo, še posebej v okviru prihajajočega predsedovanja Evropski uniji.

Ob robu srečanja smo se s Svetlano Tihanovsko pogovarjali o tem, kako se je kot gospodinja znašla na čelu beloruske opozicije, kakšno je trenutno stanje v odporniškem gibanju, o vlogi različnih akterjev pri demokratizaciji Belorusije in njeni vlogi v prihodnje. Preberite tudi, kako vsakdo lahko naredi nekaj za pomoč Belorusiji.

V Belorusiji so 9. avgusta 2020 potekale predsedniške volitve. Za že šesti mandat se je potegoval Aleksander Lukašenko, ki državo vodi že od leta 1994, ko so bile v državi tudi zadnje poštene volitve. Od takrat je že dvakrat spremenil ustavo ter si tako zagotovil, da lahko ostaja na oblasti. Velja za zadnjega diktatorja v Evropi.

Lukašenkov režim je v času pred volitvami zaprl ali izgnal iz države več opozicijskih voditeljev, aktivistov, novinarjev in protestnikov proti režimu. Med vidnejšimi posamezniki, ki so napovedali kandidaturo na predsedniških volitvah, je bil tudi znan bloger in vloger ter borec za človekove pravice Sergej Tihanovski, bankir Viktor Babariko in nekdanji diplomat Valerij Cepkalo.

Kmalu za najavo kandidature je režim Tihanovskega in Babariko aretiral in do danes ostajata v priporu, Cepkalo pa se je z družino umaknil v tujino. Namesto njih je kandidaturo vložila gospodinja in učiteljica angleščine Svetlana Tihanovska, žena Sergeja Tihanovskega. Moči z njo pa sta združili tudi vodja kampanje Viktorja Babarike Marija Kolesnikova in žena Valerija Cepkala Veronika Cepkalo.

Svetlana Tihanovska je napovedala, da bo v primeru zmage na volitvah izpustila vse politične zapornike in v najkrajšem času omogočila razpis poštenih volitev, na katerih pa sama nima namena sodelovati. Tihanovska je tako postala prvi obraz beloruske demokratične opozicije.

Uradni izidi volitev so zmago z 80 % pripisali Aleksandru Lukašenku, Tihanovska pa naj bi prejela le 10 % glasov. Legitimnost volitev je priznala Rusija, demokratični svet pa rezultata volitev večinoma ne priznava. V taboru opozicije sicer ocenjujejo da je Tihanovska prejela med 60 in 70 % glasov.

Protesti v Belorusiji. Vir: Twitter

Takoj po razglasitvi rezultatov volitev so ulice beloruskih mest zavzeli protestniki, protesti z več sto tisoč protestniki pa so se nadaljevali tudi v jesen. Režim je na proteste odgovoril z nasiljem, do danes je bilo aretiranih med 30.000 in 35.000 protestnikov. Svetlana Tihanovska se je umaknila v Litvo, od koder zdaj vodi belorusko opozicijsko gibanje. Oktobra so sledile splošne stavke, čez zimo pa se je število demonstracij zmanjšalo, odpor pa se nadaljuje na druge načine.

Gospa Svetlana Tihanovska, začniva pri vas osebno. Ste si pred letom 2020 kadarkoli predstavljali, da boste kandidirali za predsednico Belorusije? Kaj vas kot učiteljico angleščine in gospodinjo žene, da ste se postavili po robu oblastiželjnemu predsedniku Aleksandru Lukašenku, ki že 26 let s trdo roko vodi državo?

Moje življenje se je s tem resda povsem spremenilo, ampak kot oseba mislim, da se nisem spremenila. Še vedno sem nežna ženska, mati, gospodinja. Želim poskrbeti za ljudi okrog sebe. Vse to se ni spremenilo.

Seveda pa sem se v tem času naučila postati odločnejša. Zaradi odgovornosti, ki je padla na moje rame, moram biti močnejša. Veliko se še učim. Je težko. Prvi korak sem naredila iz ljubezni do svojega moža. Nisem pa edina. Podobno sta ravnali tudi moji kolegici Marija Kolesnikova in Veronika Cepkalo, ki sta se prav tako izpostavili iz ljubezni do ljudi, ki so jima blizu.

Foto: Peter Merše

Vaš mož je skušal kandidirati za predsednika Belorusije, pa ga je režim ustavil tako, da so ga zaprli. Kje ste našli pogum? Ste se bali, da bodo zaprli tudi vas? Ste se bali za svoje bližnje, otroke, …?

Ne morem se spomniti trenutka, ko nisem čutila strahu. Tako je bilo v času pred volitvami, po volitvah in tudi zdaj. Čutim strah za svoje otroke, za ljudi, ki so v ječi, zase, za prihodnost Belorusije. Ta občutek je ves čas z mano. Zavedam se, da moram ta strah dati na stran in iti naprej.

Zavedam se, da ljudje, ki so v zaporu, svoje upe polagajo v nas. Da smo mi edini, ki jih lahko osvobodimo, to je naša odgovornost. Ta občutek odgovornosti me vleče naprej in mi ne da, da bi se ustavila, prenehala v teh prizadevanjih.

Ne morem se spomniti trenutka, ko nisem čutila strahu. Tako je bilo v času pred volitvami, po volitvah in tudi zdaj.

Kaj pomeni biti poročen s političnim zapornikom? Kako se s tem soočate?

Poročila sem močnega moža. Njegov zapor je le še okrepil najin odnos. Je pa tudi zelo težko. Razumeti morate, da je v grozni situaciji. V demokratičnih državah si težko predstavljate, v kakšnih razmerah živijo ljudje v beloruskih ječah. Doživljajo fizična in duševna ponižanja. Sama se tega zelo zavedam.

Vsako jutro, ko vstanem, in vsak večer, ko se odpravim spat, imam pred očmi razmere, v katerih se nahajajo ti ljudje. Moj mož je zame najpomembnejša oseba, sočustvujem pa tudi z vsemi ostalimi, ki so zaprti v beloruskih ječah. Zavedam se, da tudi njihovi bližnji vstajajo in hodijo spat z istimi mislimi kot jaz.

Marca sem se pogovarjal z vašim svetovalcem in »ministrom« za zunanje zadeve Valerijem Kavaleuskim. Takrat je napovedal, da se s pomladjo nadaljuje protestniško gibanje. 25. marec je bil datum, ko naj bi se začel novi val. Kakšna je situacija zdaj? Kako živo je protestniško gibanje in v kakšni obliki poteka protest zdaj?

Gibanje je živo, kot ni bilo še nikoli do zdaj. V demokratičnih državah marsikdo ne loči demonstracij in protesta. Ampak demonstracije so le ena oblika odpora. Zaradi velikega pritiska in nasilja, ki ga izvaja režim, ljudje iščejo alternativne načine odpora. Ustvarjajo različne flash mobe, akcije in iniciative, ki kažejo, da smo še vedno tu, da ne bomo obupali, da bomo ostali aktivni toliko časa, kot bo potrebno, da dosežemo nove poštene volitve.

Tudi če ni več čudovitih shodov, ki so osupnili svet, se odpor nadaljuje. Ljudje se zavedajo, da režim postaja vse bolj krhek. Zavedajo se, da je njihov konec blizu. Vseeno pa se skušajo oklepati oblasti za vsako ceno. Mi pa se zavedamo, da imamo zdaj moment, ki ga moramo izkoristiti.

Ljudje so pripravljeni tudi naprej še demonstrirati. Razumemo jih, če bodo to storili. Vendar pa se mi zavedamo, da bo v tem primeru na tisoče novih žrtev. Temu se želimo izogniti. Gre za naše ljudi, ne želimo si, da bi trpeli. Že tako je v ječah preveč ljudi. Iščemo alternativne načine odpora.

Foto: Peter Merše

Katere alternativne načine odpora imate v mislih?

Ustvariti želimo pritisk tako znotraj države kot od zunaj. Režimu želimo dopovedati, da nima drugega izhoda, kot da se začne pogovarjati s civilno družbo. Vzporedno z ustvarjanjem pritiska iščemo tudi platformo za pogajanja, ljudi, ki se bi lahko pogajali, in mediatorje, ki bi lahko komunicirali s predstavniki režima. Prek pogajanj želimo doseči nove volitve.

Medtem ko vi govorite o dialogu, vas režim obravnava kot ubežnike, celo teroriste, s katerimi se ne namerava pogovarjati. Kako realni so pogovori z režimom?

Realni bodo samo, če bo dovolj pritiska. Ko bo režim doumel, da je politično in ekonomsko izoliran, bo tudi sam začel iskati izhod iz situacije. Takrat bomo pripravljeni, da se začnejo pogovori. Ni treba, da sem jaz tista, ki se pogovarja. Imamo koordinacijski svet in platformo za pogajanja. Če se režim noče pogovarjati z menoj, ker me obravnava kot teroristko, imamo tudi druge ljudi.

Mi moramo biti konstruktivni. Nahajamo se sredi Evrope, obdajajo nas demokratične države in zase želimo enako demokratično prihodnost.

Je možno brez Rusije ustvariti dovolj pritiska na Lukašenka, da bi stopil za pogajalsko mizo?

Situacija v Belorusiji tudi Rusiji ne ustreza. Tudi oni bi radi rešili ta problem. Trenutno sicer podpirajo režim, vendar manj eksplicitno kot takoj po volitvah. Verjetno niso pričakovali takšnega razvoja dogodkov. Doseči želimo, da bi podpora Lukašenku stala tudi Ruse. Potem bodo spoznali, da je lažje rešiti ta problem kot vztrajati v trenutni situaciji.

Kako enotna je opozicija? Sestavljajo jo namreč skupine in posamezniki, ki so si med seboj različne. Koliko trdna je enotnost med temi skupinami?

Veste, propaganda zelo rada uporablja različne govorice in snema čudne filme o demokratičnih silah, ampak demokratične sile so enotne kot še nikoli. Začele so nastajati nove politične stranke in propaganda režima to prikazuje kot razdeljenost na opozicijski strani, ampak to ne drži.

Na demokratični strani nove in obstoječe stranke trenutno ne tekmujemo med seboj. Imamo en sam cilj, za katerim smo poenoteni. Drugim strankam se tudi ni treba bati konkurence z moje strani, saj sama na novih volitvah ne bom sodelovala. Jaz zanje nisem tekmec, s katerim bi kasneje tekmovali. Sebe vidim kot dežnik, pod katerim se lahko vse različne iniciative, stranke in voditelji borijo za isti cilj.

Foto: Peter Merše

Torej ne drži, da se nameravajo nekateri opozicijski voditelji pogajati o spremembah ustave, medtem ko drugi zahtevate poštene volitve?

Ne. Vsi se zavedamo, da se življenje v Belorusiji lahko spremeni samo z izvedbo korenitih političnih reform, do katerih pa lahko pridemo samo preko poštenih volitev. Nobeno dopolnilo ustave ali lokalne volitve ne bodo rešile krize v Belorusiji.

Zdaj živite v izgnanstvu. Kako je zapustiti državo, za katero ste toliko žrtvovali in kako težko je voditi odporniško gibanje iz tujine?

Ne počutim se kot v izgnanstvu, saj stanujem dvajset minut stran od beloruske meje. Vsak dan se pogovarjam z ljudmi s terena in z različnimi skupinami. Srečujem se z zdravniki, študenti, delavci, stavkajočimi delavci, različnimi komisijami, predstavniki različnih lokalnih skupnosti. To mi omogoča, da ne izgubim stika z realnostjo, da se počutim, kot bi bila znotraj Belorusije, in me tudi navdihuje. Pravzaprav navdihujemo drug drugega.

Tega gibanja ne bi mogla voditi brez ljudi. Vedno povem, da je to, kar počnem sama tukaj, zelo pomembno. Ampak nič manj pomembno ni to, kar delajo drugi v Belorusiji. Šele ko vsi skupaj sodelujemo, vsak naredi to, kar zmore. Tudi če gre za drobne stvari, so te stvari pomembne za naše odporniško gibanje.

Pred dvema dnevoma so se na internetu pojavile fotografije vozovnic za Minsk z vašim imenom. Že načrtujete vrnitev v Minsk? Že imate datum, kdaj se nameravate vrniti, ali je to zaenkrat še vedno le želja?

Pripravljena sem se vrniti v Minsk, ko bo to mogoče. V tem trenutku me oblast smatra za teroristko. Če bi se vrnila zdaj, bi me zagotovo aretirali. Ko pa bodo razmere to dopuščale, se bom zagotovo vrnila. To je moja domovina. Želim si živeti tam.

Kaj pričakujete od Evropske unije in še posebej Slovenije kot bodoče predsedujoče članice Sveta Evropske unije? Kaj lahko EU in Slovenija naredita, da pomagata Belorusiji?

Sama vidim tri ključne stebre, pri katerih nam lahko pomagajo demokratične države, kot so ZDA, Kanada in seveda Evropska unija. Prvi steber je pritisk na režim v obliki kakršnih koli možnih ekonomskih sankcij proti režimu in njegovim vidnim posameznikom. Da dosežemo njihovo osamitev.

Drugi steber je solidarnost. Tudi v obliki praktične pomoči ljudem na terenu. Pomoč prek medijev, pomoč stavkajočim odborom, izkazovanje solidarnosti prek različnih dogodkov, razstav na temo Belorusije, pogovorov na različnih nivojih, srečanja z državniki, kakršno je tudi to v Sloveniji.

Tretji steber je pravica. Trenutno smo primorani iskati pravico v tujini zaradi brezpravja v naši državi. Ohraniti moramo dokaze o zločinih, ki se dogajajo v Belorusiji. Evropska unija je razvila posebno platformo za zbiranje dokazov, da bi se izognili nekaznovanosti za zločine v prihodnosti. Prepričana sem, da se bo vse spremenilo. Zagotoviti pa moramo, da bodo odgovorni za zločine in grozodejstva odgovarjali. Zato je treba te stvari tudi raziskati.

Seveda pa moramo razmišljati tudi o prihodnosti Belorusije. Razmere trenutno so slabe in ekonomske sankcije stanje lahko še poslabšajo. Mi nočemo uničiti naše države. Posledice sankcij so odgovornost režima. Oni lahko kadarkoli spremenijo svoje ravnanje in se s tem prekinejo sankcije. Za začetek denimo tako, da izpustijo politične zapornike. Čeprav režim krivdo za razmere zvrača na Evropsko unijo, češ da so njihove sankcije krive za razmere, je režim tisti, ki je za vse skupaj odgovoren.

Razmišljamo pa tudi o prihodnosti Belorusije, zato si želimo podpore za celovit načrt za Belorusijo, ki nam bo pomagal preživeti po volitvah.

Foto: Peter Merše

Želim si, da bi Slovenci stali ob boku Belorusije. Da bi se oglašali v našo podporo. Da bi zahtevali izpustitev političnih zapornikov.

Sankcije so lahko tudi dvorezen meč, ki ima lahko negativne posledice za vaš cilj. Bi lahko le-te potisnile Lukašenka še bolj v objem Rusije, morda celo povzročile združitev Belorusije z Rusijo v skupno državo, kot je že bilo predlagano pred 22 leti?

Veste, Rusija ne more podpirati Belorusije v nedogled. Ceno te podpore moramo toliko dvigniti, da bo za Kremelj previsoka. Tako bomo dosegli, da se bo Rusiji splačalo sodelovati pri reševanju krize v Belorusiji, ampak ne z neposrednim vmešavanjem.

Rusiji dajemo jasno sporočilo, da naša suverenost ni naprodaj. Belorusi ne bomo dovolili režimu žrtvovati naše neodvisnosti v zameno za rusko pomoč pri tem, da bi ostal na oblasti.

Žalostno je, da Rusija še vedno podpira režim. Mi ves čas tudi jasno sporočamo, da želimo ohraniti odnose z Rusijo in jih celo izboljšati. Čudovito je, če imamo skupno unijo, ki je koristna za obe državi, ampak ne za ceno neodvisnosti in suverenosti.

Kje se vi osebno vidite v prihodnosti, po tem, ko bodo iz zapora izpuščeni vsi politični zaporniki, po svobodnih volitvah? Kako vidite svojo vlogo v Belorusiji?

Po vsej bolečini, ki jo trpimo, bo veliko dela pri izgradnji prenovljene države. V tem kratkem času sem si pridobila ogromno izkušenj in vsekakor želim prispevati, biti uporabna v novi Belorusiji. Za to, da sem koristna, pa ni treba, da sem predsednica Belorusije. Zagotovo pa bom našla primerno vlogo, kjer bom lahko prispevala. Morda se vidim kot varuhinja človekovih pravic, ampak trenutno je nemogoče napovedovati prihodnost in kako se bo situacija razvijala, tako da bom morda na koncu čisto v kakšni drugi vlogi.

Foto: Peter Merše

Kakšno je vaše sporočilo za Slovence in slovensko vlado?

Želim si, da bi Slovenci stali ob boku Belorusije. Da bi se oglašali v našo podporo. Da bi zahtevali izpustitev političnih zapornikov. Pišite pisma političnim zapornikom. To je danes enostavno. Vzame 10 minut časa, ampak polepša ves dan nekomu, ki je v zaporu.

Vlado pa pozivam, da izvaja politiko, ki je osnovana na vrednotah, ne zgolj na zunanjem videzu. Podprite Belorusijo, oglašajte se v našo podporo, pomagajte nam rešiti krizo na področjih, kjer imate vpliv. Potem bomo postali skupaj zgodba o uspehu. Zdaj smo v težkem zgodovinskem trenutku, ampak če se odzovete in nam priskočite na pomoč, boste imeli v žepu zgodbo o uspehu beloruskih ljudi.

Preberite tudi intervju z Valerijem Kavaleuskim, v katerem smo še podrobneje pregledali razmere v Belorusiji in odprli mnoge druge vidike trenutne krize. Prvi del. Drugi del.

8 KOMENTARJI

  1. A ni čudno, da se v Bruslju Tanja Fajon zgraša nad DIKTATURO v Sloveniji, kjer sedaj nimamo nobenega POLITIČNEGA ZAPORNIKA.

    Ko pa je bil POLITIČNI ZAPORNIK, sedanji predsednik vlade – Janez Janša, pa se je zdelo Fajonovi čisto “KUL”. Kajti Levica ne prenese TEKMECA.

    In to se godi sedaj v Belorusiji. Ker sedanji PREDSEDNIK Belorusije noče tekmeca, jih lepo “varno spravi ” v ZAPOR.

    DEMOKRATI tega ne delajo, ampak dopustijo poštene VOLITVE !
    In to, da so VOLITVE poštene, se zavzemamo vsi “Pomladniki”.

  2. Večina mladih ljudi vstopa v politiko iz ljubezni bodisi do domovine ali do določene ideologije ali ker želi izboljšati blaginjo vseh ljudi. Nihče pa ne vstopa v politiko iz osebnega koristoljubja.
    Če že mu to očitajo le politični nasprotniki.
    Kako se zgodba konča pa je napisal že Prešeren.” Ne vedel bi kako se v strup obrača vse kar srce sladkega obeta”

  3. V Sloveniji so sami priklicali komunizem, v Belorusiji ne.
    V Sloveniji imamo zato koalicijo strank komunistične ideologije za krajo državnega prmoženja. Tej kraji je napovedal boj JJ, zato je, poleg stare vsebine, kjer se prerivajo, kdo bo dobil več in občasno koalicija razpade, sedaj nastalo novo geslo, ki jih združuje: Koalicija proti JJ, da pridejo zopet na oblast, potem pa po starem kraja… In ne pozabimo, kar pravi najbolj brani spletni portal: zaščiteni so od vseh tistih služb v državi, ki bi morale krajo preganjati- preganjajo tiste, ki na to opozarjajo… Nič novega!

  4. Klančar se strinjam, da je to kar pišeš glavna vaba za ne kompromisen boj levice za ponovni
    prevzem oblasti. Težko pa bi ocenili, da je JJ napovedal boj državni lastnini, če pa vlada podpira ustanovitev demografskega sklada, ki bi bo predstavljal največjo koncentracijo (krajo) državne lastnine, da o Državne holdingu niti ne govorimo.
    Yopet primer kako hitro nasedemo ideološkim floskulam.

    • Poglej, živimo tukaj in zdaj.
      In čist pošteno je, da zahtevamo pravično oblast ter jo po potrebi menjamo na volitvah.

      Ker mora oblast služiti državljanu in ne obratno!

      Pa saj so stvari povezane:
      Zaupati Bogu in voliti poštene politike…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime