Valery Kavaleuski: Beloruska družba je prerasla Lukašenka in njegov zastarel model vodenja (1. del)

Na obisku v Sloveniji je Valery Kavaleuski, "zunanji minister" beloruske opozicije, član kabineta Svetlane Tihanovske, voditeljice beloruske opozicije, ki svojo vlado v senci vodi v izgnanstvu v Litvi.

Preden se je pridružil opoziciji, je Kavaleuski kot diplomat zastopal Belorusijo, zadnja leta pa je delal za Svetovno banko, Freedom House in Voice of America. Izkušnje ima tudi iz gospodarstva. Lani se je odzval vabilu Svetlane Tihanovske in se pridružil njenemu kabinetu, kjer si prizadeva za mednarodno podporo mirni tranziciji oblasti v Belorusiji ter je odgovoren za kreiranje zunanje politike in implementacijo političnih dogovorov na najvišjem političnem nivoju.

V prvem delu ekskluzivnega intervjuja smo se s Kavaleuskim pogovarjali o razmerah v Belorusiji po prirejenih predsedniških volitvah lansko leto, ki so jim sledili množični protesti. Pogovarjali smo se tudi o različnih možnostih mirne menjave oblasti, vlogi Rusije, razlogih za proteste, o tem, kako je Svetlana Tihanovska, sicer mati in prevajalka brez političnih izkušenj, postala vodja Beloruske opozicije, kako poteka njeno delo v izgnanstvu in kaj lahko naredita Slovenija in Evropska unija, da pomagata Belorusiji na njeni poti mirne tranzicije oblasti.

Po volitvah avgusta 2020 smo videli velike proteste po vsej Belorusiji. Več sto tisoč Belorusov se je podalo na ulice, kar je za državo z manj kot 10 milijoni prebivalcev presenetljivo visoka številka. V oktobru so sledile stavke delavcev. Kakšna je situacija v Belorusiji danes, dobrega pol leta po spornih volitvah? So protestniki izgubili moment, ali se je mednarodna skupnost nehala zanimati zanje?

Situacija se ni izboljšala. Nasprotno, stanje se je še poslabšalo. Nasilje s strani države je zmanjšalo število protestnikov na ulicah. Če vprašate ljudi, ali si želijo protestirati, vam bodo rekli, da si želijo, vendar so se bili zaradi brutalnosti policijskega nasilja prisiljeni umakniti. Protesti so se zato razvili. Ljudje se zdaj poslužujejo bolj partizanskih taktik. Protestirajo na bolj diskretne načine, da niso podvrženi policijskemu nasilju.

Zatiranje je zelo hudo. Zdaj smo v fazi sodnih postopkov proti protestnikom, ki se dogajajo skoraj na dnevni ravni. Priča smo absurdnim obsodbam. Ljudje so obsojeni na dve, tri leta zapora zato, ker so nekaj napisali na asfalt. Aretiran si lahko že zaradi tega, ker v svojem stanovanju izobesiš narodno zastavo.



Oblast se zelo trudi, da bi proteste odpravila. Uničujejo vidne znake protesta in ne dovolijo ljudem, da bi se zbirali na shodih. Ko ljudje pridejo skupaj, se pomnoži energija. Ljudje vidijo, da niso sami in s tem dvignejo samozavest. Veliko število mirnih protestnikov pomeni močan signal tudi za mednarodno skupnost. Pokazali so, da smo Belorusi zelo predani ideji, da želimo živeti v demokratični državi in da Lukašenka ne sprejemamo za svojega predsednika. On ni legitimen predsednik v očeh Belorusov.

Kljub spremenjeni obliki se protesti še vedno nadaljujejo. Nikoli se niso končali.

Kako torej zdaj v praksi izgledajo protesti?

Pričakujemo, da se bodo tudi protesti na ulicah kmalu znova začeli odvijati v večjem številu. 25. marca Belorusi praznujemo dan neodvisnosti. Gre za obletnico prve razglasitve Beloruske neodvisnosti leta 1918. To je neuradni praznik, ki ga država ne priznava, saj smo se takrat osamosvojili od Rusije. Lukašenko je pro-rusko usmerjen. Ampak ljudje ta dan vseeno praznujejo, se zberejo na shodih. To se je dogajalo že preden so se lani začeli protesti. Z otoplitvijo se bodo protesti znova okrepili. Ljudje pridobivajo samozavest, ko vidijo, da niso sami.

Danes je Svetlana Tihanovska začela novo iniciativo. Gre za narodno glasovanje, kjer ljudi sprašujemo, če si želijo pogajanj, prek katerih bi rešili to politično krizo. Lukašenko zavrača vsakršen dialog. On se zanaša na nasilje in zatiranje glasu ljudi. Ljudje pa sporočajo, da si želijo pogovorov, saj vidijo, da je v državi kriza. Dlje, kot bo kriza trajala, več škode bo povzročila.

Ozračje je napeto. Ljudi je strah. 35.000 ljudi je že bilo aretiranih. Začetih je bilo že 2.500 sodnih procesov, približno 1.000 ljudi je bilo mučenih, 8 ljudi je umrlo, trenutno imamo okrog 300 političnih zapornikov. Tako visokih številk v Belorusiji še nismo videli. Ljudje si želijo rešitve iz te dušeče atmosfere. Lukašenko skuša s silo ohraniti trenutno stanje in se noče pogovarjati. Ljudje pa odgovarjajo, da si želijo sodelovati pri ustvarjanju boljšega življenja.

S tem glasovanjem prek aplikacij, kot sta Telegram in Viber, skušamo ljudem dati glas in v manj kot enem dnevu je glasovalo že več kot 400.000 ljudi. Pobuda se imenuje glas. Na ta način skušamo izvajati pritisk na režim, da jim pokažemo, da ljudje še vedno želijo dialog. In to je znak tudi za naše mednarodne partnerje, da vidijo, da četudi ulice Minska niso polne protestnikov, se ljudje še vedno ne predajajo.

V rokah imate proteste, glas ljudi, mednarodni pritisk. Toda, ali lahko odstavite Lukašenka brez podpore oboroženih sil – vojske in policije? Ju lahko pridobite na svojo stran?

To je pomembno vprašanje. Z oboroženimi silami smo že začeli komunikacijsko kampanjo. Preučili smo njihove skrbi in probleme in ugotovili, da so možje postave skoraj najmanj zaščitena družbena skupina v državi. Nimajo namreč nobene zakonske zaščite svojih pravic, hkrati pa jih režim grobo zlorablja v politične namene, namesto da bi skrbeli za javni red in spoštovanje zakonov. Vse to kvari ugled oboroženih sil. Čeprav le manjši delež policistov izvaja mučenja, ti mečejo slabo luč na vse, ki nosijo uniformo. Vsi čutijo odpor družbe in se vse težje vključujejo vanjo.

Čeprav jih režim zlorablja, pa se policisti sprašujejo tudi, kaj sledi, če pride do spremembe. Bodo vsi odpuščeni? Mi jim sporočamo, da se to ne bo zgodilo. Ne nameravamo razpustiti policije, preganjali bomo samo tiste posameznike, ki so zagrešili hude zločine. Ti bodo pripeljani pred sodišče, ki bo pošteno, ki bo sodilo po zakonu, ne po političnih vezah.

Vsi ostali policisti pa bodo lahko obdržali delo, plače in druge ugodnosti, ki jim poklicno pripadajo. In ne samo to, omogočili jim bomo, da bodo končno lahko resnično opravljali svoj poklic – braniti vladavino prava, ne pa političnih interesov ene osebe.

Lukašenko je med protesti napovedal ustavno reformo in svoj odstop po referendumu, na katerem bi bila reforma sprejeta. Verjamete, da je možno, da na tak način pride do mirnega prenosa oblasti?

Ne verjamemo mu, ker že danes dnevno krši ustavo. Že trenutna ustava predvideva nekatere sisteme zavor in ravnotežij, prav tako ljudem zagotavlja svobodo. Čeprav trenutna ustava ni idealna, marsikaj že zdaj predvideva, Lukašenko pa tega ne spoštuje. Zakaj bi verjeli, da bo spoštoval novo ustavo? Trenutna ustava ni enaka izvirni iz časa razglasitve neodvisnosti. Lukašenko jo je v času svoje vladavine spreminjal.

Trenutno še vedno ne vemo, kakšne spremembe sploh predlaga. Mislim, da gre za poskus kupovanja časa. V resnici si namreč ne želi nobenih sprememb, še posebej ne takih, ki bi omejevale njegovo oblast. Vse svoje življenje je utrjeval svojo oblast, zato močno dvomim, da bi pristal na omejevanje njegove lastne oblasti.

Ne verjamemo mu tudi zato, ker če bi imel resen namen, bi moral sodelovati s celotno družbo pri pripravi nove ustave. To se ni zgodilo. V pripravo je vključil zgolj nekaj njemu najzvestejših posameznikov, ki za povrh niti niso ustavni strokovnjaki.

Rusija podpira Lukašenka, ker trenutno še ne vidi alternativnega kandidata, ki bi ga podprli. Bo pa morala kmalu izbrati med podporo diktatorju in prijateljstvom Beloruskega naroda.

Lukašenko se močno zanaša na podporo iz Moskve. Je možno Lukašenka odstaviti brez Putinovega »blagoslova«? Kako verjetna je možnost ruske intervencije v Belorusiji, če bi opozicija postala »premočna«? Kako preprečiti, da se v Belorusiji ne ponovi Ukrajinski scenarij?

Beloruski protesti nikoli niso bili geopolitične narave. Nikoli ni šlo za izbiro med zahodom in vzhodom. Prav tako nikoli nismo izražali namere, da bi se Belorusija pridružila Evropski uniji ali Natu. Protesti niso usmerjeni proti Rusiji. Gre izključno za demokracijo v Belorusiji. Ne ukvarjamo se z geopolitiko. Mislim, da Rusi ne vidijo teh protestov kot grožnjo lastnemu obstoju. Zavedajo se, da imajo svoj interes v Belorusiji. Govorim o ekonomskem, družbenem, političnem, obrambnem področju. Tega se zavedamo in dokler ti interesi ne posegajo v suverenost Belorusije, smo jih pripravljeni spoštovati, upoštevati in ohranjati.

Močno dvomim, da bi Rusija vojaško posegla v povsem miroljubne proteste v Belorusiji, ki je v ničemer ne ogrožajo. Pravzaprav trenutna podpora Lukašenku meče slabo luč na Rusijo v očeh Belorusov, saj v tem vidijo rusko podporo nasilju, ki se izvaja nad njimi.

Rusija s podporo Lukašenku škodi svojim interesom. Kot nelegitimen predsednik Lukašenko ne more podpisati nobenega mednarodnega dogovora, ne more prodajati državnih podjetij, saj mu Belorusi niso dali te pravice. Rusija podpira Lukašenka, ker trenutno še ne vidi alternativnega kandidata, ki bi ga podprli. Bo pa morala kmalu izbrati med podporo diktatorju in prijateljstvom beloruskega naroda.

Kaj predstavljajo simboli protesta – beli trakovi okrog zapestja?

Bel trak, ki ga zavežeš okrog zapestja, je preprost znak, ki kaže pripadnost. Ideja je bila, da si jih ljudje zavežejo, preden se odpravijo na volišče. Na volišču tako vidiš, da nisi sam, hkrati pa lahko potem primerjaš število ljudi, ki si jih videl s tem simbolom z uradnim volilnim izidom.

Aleksander Lukašenko je predsednik Belorusije že 26 let, vse od leta 1994. Samo prve volitve, na katerih je zmagal, so bile poštene, za preostalih pet tega ne moremo trditi. Kaj se je spremenilo leta 2020, da je nastalo to veliko protestniško gibanje. Zakaj tega nismo videli pred petimi, desetimi leti, ko je prav tako šlo za ukradene volitve?

Beloruska družba je prerasla Lukašenka. Njegov model vodenja je zelo zastarel. Državi ne omogoča razvoja in ljudem pa onemogoča, da bi se odprli in v polnosti razvili svoj kreativni potencial. Ljudje si želijo sodelovati pri vodenju Belorusije.

Že vrsto let so Belorusi protestirali proti volilnim goljufijam, kršenju človekovih pravic in pomanjkanju političnega življenja. Šele lani pa se je zbrala kritična masa, ki je ni bilo več mogoče ustaviti. Svoje je prispevalo tudi katastrofalno soočanje z epidemijo covida-19. Lukašenko je povsem izgubil stik z realnostjo. Spodletelo mu je tako pri obvladovanju krize kot komunikaciji z ljudmi. Veliko je tudi lagal v povezavi z epidemijo. Uradne statistike okužb so bile povsem popačene in ljudje so to spoznali.

Po vsem tem so prišle volitve in ljudje so imeli izbiro. Navdušili so jih drugi kandidati in so jih podprli. Šlo je za blogerje, bankirje, nekdanje diplomate, ki so nagovarjali različne skupine volivcev. Lukašenko je posegel v ta proces tako, da je nekatere izgnal iz države, druge pa zaprl. S tem je ljudem odvzel pravico do izbire in povzročil veliko frustracijo. Zavedali so se, da so mnogi boljši od njega in da lahko to državo bistveno izboljšajo.

Svetlana Tihanovska se je v volilno tekmo podala po tem, ko je oblast njenega moža Sergeja Tihanovskega izločila iz predsedniške tekme, tako, da so ga zaprli. Še vedno je v zaporu. Kako to, da niso zaprli tudi nje? Kako se je zaporu izognila ona?

Mislim, da je oblast podcenila njene sposobnosti. Hkrati je v tekmo vstopila sorazmerno pozno, in ko je enkrat vložila kandidaturo, je niso mogli kar tako zapreti. Volilna kampanja je zelo kratka, traja 30 dni. Ampak v njej ni bila sama. Pridružile so se ji tudi ekipe drugih kandidatov, ki niso mogli kandidirati. Med vidnejšimi je denimo Veronika Cepkalo, katere mož je bil prisiljen zapustiti državo in Maria Kolesnikova, vodja kampanje Viktorja Babarike, ki je še vedno v zaporu.

Te tri ženske so predstavljale trojico, ki se je s svojo mladostjo, privlačnostjo in preprosto govorico uspela približati ljudem in pridobiti spoštovanje. Predstavljale so antipod Lukašenku, ki je star, godrnjav, nespoštljiv in nekompetenten moški, ki ga vedno spremlja množica varnostnikov in je povsem izoliran od ljudi.

Je pa Tihanovska prejemala tudi grožnje, denimo, da ji bodo odvzeli njena otroka. Svoja otroka je zato skupaj s svojo mamo poslala v Litvo. Ko se je po koncu volitev izkazalo, da je zbrala ogromno glasov, verjetno več kot Lukašenko, je bila prisiljena zapustiti državo. Nemogoče je sicer ugotoviti, koliko glasov je v resnici zbrala, saj so bile vse glasovnice nemudoma uničene. Po razglasitvi rezultatov je Svetlana prišla na volilno komisijo, da bi se pritožila zoper rezultat, vendar jo je KGB prisilil, da je zapustila državo. Niso si mogli privoščiti, da bi jo aretirali, saj je bila kandidatka na volitvah, ki je zbrala ogromno glasov. Če bi jo zaprli, bi sprožili še večje proteste. Že izgon je bil za režim slaba možnost.

Svetlana Tihanovska se torej trenutno ne more vrniti v Belorusijo?

Ne, ne more. Zdaj so proti njej odprli tudi sodni postopek. Očitajo ji neke vrste vzpodbujanje družbenega sovraštva in majanje ustavne ureditve države. Obtožbe, ki nimajo nobene zveze z realnostjo.

Opozicija ocenjuje, da je Svetlana Tihanovska zbrala med 60 in 70 % glasov. Na kakšni osnovi gradite te ocene, glede na to, da so bile glasovnice uničene, uradni rezultati pa kažejo bistveno drugačno sliko? Lukašenko naj bi zbral 80 % glasov.

Težko je oceniti točno število glasov, ki jih je prejela Svetlana. Uporabljali smo paralelni sistem glasovanja, kjer so nam ljudje, ki so želeli, poslali informacije, kako so glasovali. Že podatki, ki smo jih zbrali na ta način, so pokazali neskladja z uradnimi izidi.

Enostavno je bilo tudi opaziti neskladja na volišču. S komerkoli si govoril na volišču, je rekel, da ni volil Lukašenka in večina jih je volila Svetlano Tihanovskajo ali druge kandidate. Uradni izidi pa so potem pokazali, da je skoraj vsakdo volil Lukašenka. Ljudje so že zgolj iz pogovorov, ki so jih imeli med seboj lahko ugotovili, da so uradni izidi ena velika laž. In zato so se podali na proteste. Nihče ni prosil ali pozival ljudi, naj gredo protestirat. To je bila odločitev vsakega posameznika.

Upam, da bomo kmalu imeli poštene volitve, na katerih bodo lahko kandidirati tudi današnji politični zaporniki, ki si želijo biti kandidati. Svetlana Tihanovska je večkrat povedala, da si ne želi biti predsednica. Kandidirala je zato, da bi lahko dosegla, da bi prišlo do poštenih volitev, na katerih bi se soočile različne vizije prihodnosti države, ljudje pa bi izbrali, kakšno prihodnost si želijo. Tisto bodo najpomembnejše Beloruske volitve.

Slovenija ima priložnost nadzorovati Belorusko tranzicijo iz diktature v demokracijo.

Svetlana Tihanovska trenutno stanuje v Litvi. Je možno voditi takšno gibanje iz tujine? Ali lahko premaga Lukašenka, ne da bi bila v središču dogajanja, v Belorusiji?

Želimo si, da bi lahko bila v Belorusiji. Ampak oblast ji tega ne dovoli. Takoj, ko bi prestopila mejo, bi jo aretirali ali znova izgnali. Na tak način jo lahko diskreditirajo, češ da ni neodvisna, ampak dela po navodilih tujih obveščevalnih služb.

Ni lahko biti izločen iz dogajanja na terenu, ampak smo neprestano v komunikaciji z ljudmi, ki so na terenu. Te komunikacije z ljudmi različnih strok nismo nikoli prekinili. Pri tem nam pomagajo tudi moderna komunikacijska orodja. V času epidemije covida-19 je to še nekoliko manjši problem. Marsikdo, ki sicer je v državi, nikoli ne zapusti stanovanja. Tudi s sosedi komunicira prek video-povezave, tako da ni velike razlike.

Pravzaprav nam razmere v Litvi omogočajo celo še več. Lahko skupaj delamo v isti pisarni v sorazmerno normalnem okolju.

Evropska unija je izrazila podporo Tihanovski in Lukašenka razglasila za nelegitimnega predsednika. Uvedla je sankcije zoper 40 predstavnikov njegovega režima. Zdi se, da gre pri teh sankcijah predvsem za simbolno gesto, brez resnega učinka. Kaj lahko naredi Evropska unija ali njene članice, denimo Slovenija v podporo Belorusom?

Evropska unija je sprejela 3 pakete sankcij, ki so v resnici bile bolj simbolične kot učinkovite. Drži, da bi si želeli, da bi se EU osredotočila bolj na praktične korake, ki bi v praksi ustavili nasilje v državi in omogočili izpustitev političnih zapornikov.

Slovenija ima tukaj posebno vlogo. Je naslednja država, ki bo predsedovala Evropski uniji in posledično lahko postavlja prioritete. Vprašanje Belorusije lahko uvrsti med prioritete predsedovanja. Slovenija ima priložnost nadzorovati belorusko tranzicijo iz diktature v demokracijo. Dobro poznate državo. Oba naroda pripadata slovanski civilizaciji. Oboji smo imeli izkušnjo socialističnega bloka in poznamo probleme, ki jih je prinesel s sabo. Slovenija je zgodba o uspehu tranzicije iz avtokratskega sistema v demokracijo, ki se dinamično razvija.

Srečali ste se oz. se še boste tudi s slovenskimi ministri. Kaj konkretno jih boste prosili, da naredijo za Belorusijo poleg moralne podpore? Katere konkretne korake želite videti s strani naše države oz. Evropske unije?

Najprej je pomembno že informiranje. Da tema ostane pomemben del agende, da ne izgine z dnevnega reda. Poleg same tranzicije se je potrebno razmišljati tudi o času po svobodnih volitvah. Pripraviti je treba celovit načrt, nekakšen Marshallov plan za obnovo Belorusije. Tukaj lahko pomembno vlogo igra Evropska unija, ZDA in mednarodne finančne institucije. Belorusija bo potrebovala makro-ekonomsko, tehnično in politično podporo, da bo lahko izvedla nujno potrebne reforme. Slovenija bo imela v rokah orodje, da lahko poskrbi, da se podpora Belorusiji nadaljuje. Lahko nam pomaga zagotoviti, da EU in drugi igralci z ustrezno pomočjo pomagajo Belorusiji med tranzicijo

Seveda pa moramo še prej zagotoviti, da so ukrepi, s katerimi mednarodna skupnost pritiska na Lukašenka, specifični in učinkoviti. Sankcije Evropske unije pogosto pridejo prepozno ali pa so premalo učinkovite. Če bi EU sankcije sprejela prej, bi morda bolje učinkovale.