Srečanje treh Slovenij, Višarje: "Koroški Slovenci ne ogrožamo Koroške, ampak ji dajemo večvrednostni pečat"

Čar tradicionalnega romanja treh Slovenij, ki ga vsako prvo nedeljo v avgustu pripravljata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, je gotovo tudi v tem, da  poteka v čudovitem okolju kulturnih in naravnih biserov enega lepših koščkov slovenskega narodnega prostora - Svetih Višarij.

Obiskovalcem letos vreme ni bilo najbolj naklonjeno, tako kot tudi epidemiološka situacija ne, zato se je zbralo nekaj manj ljudi kot pretekla leta. A močnega duha srečanja Slovencev iz izseljenstva, zamejstva in matice to ni prav nič okrnilo.

Ob letošnjem praznovanju 100. obletnice koroškega plebiscita bi bilo srečanje težko tematsko kako drugače obarvano kot s spominom na ta prelomni trenutek slovenske zgodovine.

Organizatorji so zato v goste kot osrednjega predavatelja povabili mag. Janka Krištofa, koroškega duhovnika in predsednika Krščanske kulturne zveze, ter novega krškega (celovškega škofa), Jožeta Marketza. Žal so organizatorji udeležbo slednjega tik pred zdajci odpovedali.

Veliko stvari, ki se jih danes lahko veselimo s koroškimi Slovenci

Ko dandanes, že globoko v 21. stoletju, pridejo skupaj Slovenci "treh Slovenij", je pogovor pogosto obarvan s pesimističnimi toni, zlasti zaradi izginevanja slovenstva na narodnih mejah in v diaspori, pa tudi zaradi pešanja slovenske zavesti v državi Sloveniji.

Presenetljivo pa je tokratni govornik začel z obiljem optimizma. Nanizal je kar nekaj dogodkov v zadnjem času, ki je jih lahko veselimo skupaj s Slovenci na Koroškem: imenovanje slovenskega škofa v Celovcu, Jožeta Marketza, izboljšanje političnega ozračja, deželni glavar socialdemokrat Peter Kaiser, ki deluje pomirjevalno in združevalno, koroška Slovenka Olga Voglauer (Zeleni) v avstrijskem parlamentu, ki je uspela v koalicijsko pogodbo zapisati marsikatero zahtevo slovenske narodne skupnosti, upoštevanje slovenske narodne skupnosti pri pripravi obeleževanje 100-letnice plebiscita, visoke nagrade literatom Maji Haderlap, Florijanu Lipušu in Petru Handkeju.

Zgodovinska prizadevanja za spravo, uravnoteženost v slovenski politiki

Mag. Krištof pa s svojim pogledom ni zajel samo rodne Koroške, ampak tudi  širši slovenski prostor, pri čemer je posebej izpostavil vrnitev Narodnega doma v Trstu in spravna dejanja slovenskega predsednika Boruta Pahorja.

Izrazil je tudi zadovoljstvo z "dokaj posrečeno sestavo" nove slovenske vlade in njenim predsednikom Janezom Janšo, ki "uspeva s spoštljivim ravnanjem s koalicijskimi partnerji ohranjati ravnotežje in notranjo enotnost", in veselje zaradi imenovanja dobre poznavalke problematike Slovencev po svetu dr. Helene Jaklitsch za ministrico za Slovence po svetu. 

"Sto let upora, obljub in prevar"

Osrednji del predavanja, ki ga je mag. Janko Krištof namenil pogledu v stoletje po koroškem plebiscitu, pa seveda ni mogel biti tako optimističen.

Mag. Krištof je spomnil na zloglasno napoved, ki jo je le mesec dni po koroškem plebiscitu izrekel koroški deželni namestnik Arthur Lemisch: "Le eno dobo človeškega življenja imamo čas, da privedemo te zavedence nazaj h koroštvu!" Povsem drugačne besede kot mnoge obljube, ki jih je Slovencem dajala Avstrija pred glasovanjem.

Močan raznarodovalni pritisk, množične selitve Slovnecv v Jugoslavijo, naselitev sudetskih Nemcev, komaj 18 let po plebiscitu pa še Hitlerjev "Anschluss" s prepovedjo slovenske besede in izselitvijo številnih slovenksih družin - premalo se Slovenci danes zavedamo, kako sta samo dve desetletji po plebiscitu spremenili Koroško, ki je bila še v 19. stoletju tretjinsko slovenska.

Svoboda po vojni, a teža razdvojenosti in nemškonacionalni pritisk

Po drugi svetovni vojni se je večina izseljencev vrnila, a kmalu je prišlo do grenkega spoznanja, da nemškonacionalni in protislovenski duh ostajata. Dodatna teža, ki so jo morali Slovenci na Koroškem poslej nositi, pa je bila razdvojenost, je opozoril Krištof. Ker je s strani komunistične Jugoslavije podprta stran prevzela vse slovenske strukture, je bila desna opcija prisiljena ustvariti lastno strukturo.

Po odhodu zasedbenih sil so se nacionalistične sile spet strnile in dosegle ukinitev obveznega učenja slovenščine. A skoraj istočasno je bila ustanovljena Slovenska gimnazija, ki je ob podpori slovenskih dijaških domov dosegla zadostno število dijakov, ki iz leta v leto raste.

Sedemdeseta leta: dvojezični napisi in nasilje Heimatdiensta

Sedemdeseta leta so bila na Koroškem zaznamovana z vprašanjem postavitve dvojezičnih krajevnih tabel. Sprva postavljeni napisi so klonili pod fizičnim pritiskom Heimatdiensta. A hkrati je rasla samozavest med Slovenci, tudi v mlajši generaciji. Posledica je bila ponovno demonstrativno postavljanje dvojezičnih napisov. V deželi je vladala močna napetost, ozračje nasilja.

Slovenci so si morali prav vsako stvar izboriti. A sadovi vztrajnih prizadevanj so se polagoma pokazali: Trgovska akademija, šola za gospodarske poklice, otroški vrtci, ljudska šolo v Celovcu, boljša medijska oskrba.

V teh letih je bila izrednega pomena vloga Cerkve: ko je v bilo v deželi najbolj napeto, se je na Koroškem leta 1972 »zgodila« sinoda. Česar niso zmogli drugje, so zmogli v Cerkvi: sinodalni sklepi so upoštevali slovenščino kot enakovreden jezik in ji dali vidno mesto.

Razpad komunizma, samostojna Slovenija

V 90. letih 20. stoletja se je tudi na Koroškem marsikaj spremenilo, a ostalo je tudi marsikaj težkega, je nadaljeval Janko Krištof. V deželi je vladal Haider, razdeljenost med Slovenci je ostajala. Vendarle pa je prišlo do kompromisne rešitve na področju krajevnih napisov, ki pa seveda ni zadovoljila vseh. Leta 2008 po nenadni smrti Haiderja pa so se politične razmere začele spreminjati in po nekaj letih se je odprlo novo poglavje korošpke politike.

A stoletje "upora, obljub, prevar" je imelo svoje posledice, slovenska narodna skupnost je bila dobesedno zdesetkana, saj je število padlo s približno 100.000 pripadnikov na približno 10.000, je zdogovinski pregled sklenil tokratni gost srečanja treh Slovenij.

"Povezujemo se še naprej in molimo za narodno spravo"

V nadaljevanju je mag. Janko Krištof podrobneje spregovoril o svoji življenjski zgodbi in svoji rodbini. Njegovo sorodstvo združuje v sebi izkušnjo vseh treh Slovenij (del sorodstva je po plebiscitu moral zapustiti rodno Koroško, del sorodstva pa po drugi svetovni vojni emigrirati v Severno Ameriko), kot tudi izkušnjo partizanstva in domobranstva.

Zato in pa tudi zaradi svojega duhovniškega poslanstva je s posebnim občutkom spregovoril o vprašanju slovenskega razkola in narodne sprave. Izrazil je razočaranje, da pogosto še danes ni obžalovanja nad storjenimi zločini s strani komunistov in partizanov ter vključevanja novih odkritij, dokazov in spoznanj - tudi med Slovenci na Koroškem.

"Živim sredi potomcev nekdanjih izseljencev, gestapovskih ujetnikov, kacetnikov, partizanov in njihovih sodelavcev. Z njimi se poznamo, družimo in z njimi se danes borimo za obstoj naše narodne skupnosti na Koroškem. In vendar se zavedam, da kritična osvetlitev tega dela naše zgodovine še izostaja," je dejal mag. Janko Krištof, svoje predavanje pa sklenil z bolečo izkušnjo iz svoje dušnopastirske prakse in s srčnim pozivom k nadaljnjemu povezovanju in narodni spravi. (Zaključek predavanja si lahko preberete v spodnjem okvirčku.)