Ko očistki rasizma letijo tudi na Jezusa ...

V zadnjih tednih smo bili priča izživljanju nad spomeniki, ki naj bi poveličevali predstavnike rasizma in belsko nadvlado nad »ne-belimi«.

Ob tem se postavlja vprašanje, kaj naj si mislimo o tistem človeku, ki mu je bilo v zgodovini postavljenih največ spomenikov, kipov, slik in drugih obeležij. Še pred nekaj desetletji je v povprečnem slovenskem domu visela bolj ali manj kičasta podoba postavnega mladeniča z modrimi očmi, ki usmiljeno zre na mimoidočega.

Morda je kdo pomislil na maršala, ampak jaz imam v mislih Jezusa Kristusa. V ZDA se je sedaj odprla fronta tudi na tem področju. Belopolti Jezus Kristus je menda rasističen.

Yes.

All murals and stained glass windows of white Jesus, and his European mother, and their white friends should also come down.

They are a gross form white supremacy.

Created as tools of oppression.
Racist propaganda.

They should all come down.

— Shaun King (@shaunking) June 22, 2020

Glede na zgodovinske okoliščine in nesporen geografski izvor (palestinski Jud iz prvega stoletja) se da zaključiti, da Jezus vsekakor ni bil belec, pač pa temnejše, t.i. »olivne« polti. Po vsej verjetnosti ni imel dolgih las, temveč kratke in močno skodrane. Glede na modo verjetno ni imel brade, pa tudi modre oči so zelo, zelo neverjetne. Je pa (pogosto) usmiljeno gledal, vsaj to.

Zgodovina Jezusovega upodabljanja

Če je bila Jezusova brada precej kratka, pa ima na drugi strani zelo dolgo brado zgodovina Jezusovega upodabljanja.

V prvih stoletjih je bil upodobljen kot mlad pastir s kratkimi lasmi, brez brade in z ovčko na ramenih; bizantinska umetnost ga je slikala podobnega rimsko-grškim bogovom, od tu verjetno tudi dolgi lasje in brada.

Pred leti sem v mestu Agra v Indiji zraven domovanja katoliškega škofa srečal kip Jezusa, ki je sedel kot Buda (glej fotografijo spodaj); naš pater Marko Rupnik Jezusa brez izjeme upodablja kot belca, z dolgim nosom in velikimi očmi.

Naštevali bi lahko v nedogled. Vsaka upodobitev hoče bolj kot dejanski videz poudariti teološke smernice, le-te pa se do neke mere upravičeno prilagajajo vsaki kulturi posebej.

Mar je belopolti Jezus rasističen?

Sedaj pa bistveno vprašanje v tem zgodovinskem trenutku: je treba sežgati vse slike »Srca Jezusovega«, ker je na njih belopolti Jezus? Je treba porušiti njegov 30-metrski kip v Riu de Janeiru? Tudi belopolto brezjansko Marijo skupaj z Jezusom v naročju bi bilo potem treba uničiti ali vsaj popraviti. No, pa saj je že nekako navajena, da se jo skruni.

Vodja anglikanske Cerkve, na primer, je na ta vprašanja odgovoril z napovedjo pregleda anglikanske kulturne dediščine, odstranitve nekaterih kipov ter spremembe njihovih imen.

Ne le Krištofa Kolumba torej, celo najvplivnejšega človeka v zgodovini je možno interpretirati v smislu rasizma. Za nekatere bo seveda vsaka Jezusova upodobitev nujno rasistična, ker je Jezus pač bil prava zgodovinska osebnost znotraj čisto določene kulture in ne katere druge. Bog sam se zdi svojevrsten rasist, ker si je izbral eno raso, druge pa ne.

Kulturna zaplankanost

Moja teorija je, da to počnejo »kulturni zaplankanci«, ki ne vidijo dlje kot do plota lastnega vrtička, na katerem sami sebi gojijo sovraštvo vseh vrst.

Če pa nekdo pokuka čez planke, mu to omogoči, da se vživi v kulturno-zgodovinski kontekst. V primeru belopoltega Jezusa lahko tudi razume, iz kakšnih okoliščin in iz kakšnega biološkega ter zgodovinskega ozadja ta podoba izhaja.

Sam sem sicer mnenja, da je nekdo, ki vidi belopoltega Jezusa in ob tem pomisli na neupravičeno rasno nadvlado belcev, sam nekakšen prikrit rasist in nestrpnež. Ko sam pogledam kakšno temnopolto upodobitev Jezusa Kristusa, je to zame povsem normalna podoba. In če je posebna, gotovo ni zaradi Jezusove polti.

Potreba po razumevanju kulture

In tako je v primeru rušenja spomenikov, brisanja zgodovine in preganjanja belopoltega Jezusa. Gre za nepoznavanje, zanikanje, podcenjevanje in preziranje (zahodne) kulture, zgodovine in umetnosti, z dobrimi in slabimi stranmi vred. V te dobre in slabe strani se je treba vživeti, jih kritično presojati, ne pa jih brisati.

Konkretno v primeru Jezusa Kristusa gre tudi za ukvarjanje z nebistvenim vprašanjem – je pomembna Jezusova polt ali Jezusov nauk? Če podreš planke lastnega vrta, postane vprašanje barve kože precej nebistveno in lahko prisluhneš bistvenim stvarem.

Belopolti Jezus spada k naši kulturi in prav je tako

Skratka, nič novega pod soncem: največje človekoljube, celo Boga, se da proglasiti za rasiste in največje klavce za heroje. Tako to gre, ko je nekdo kulturno, duhovno, zgodovinsko in še kako drugače zaplankan in misli, da to sonce sije samo na njegov vrtiček.

Naša kultura raste iz kulture naših prednikov in upodabljanje belopoltega Jezusa pripada tej – naši – zgodovini. Za to, da nekdo v tem najde rasizem, mora biti sam po sebi nestrpen in nespoštljiv do lastne kulture.